Vestalkina ljubezen: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 55:
Ni še dolgo, odkar je premišljeval žitje in bitje Maksencijevo. Primerjal ga je z življenjem Cezarjevim
in drugih slavnih Rimljanov. Maksencij, potomec popolnoma pokvarjenih in v sled prenasičenosti napol
blaznih ljudi ... In ali ni nikogar, ki
bi tej pošasti zaklical - nič več?
Dovolj nedolžne krvi, dovolj nedolžnih solz!
Vrstica 147:
šumel pravljice o bogatem, razkošnem Rimu.
Valerijanove oči so plule ono
stran Tibere, kjer se beli Vestino svetišče sredi morja hiš. V tem svetišču je njegovo srce ... pri njej, ki ga je vzbudila v novo hrepenenje in mu vdahnila sanje, ki so bile lepe, kakor bi prihajale iz neznanega sveta.
Že so se užgale prve zvezde na nebu, ko se je spomnil na dom. Ciprese in pinije so temnele, hlad zavel iz reke, zlato na Tiberinih valovih je ugasnilo.
Vrstica 240:
»Pripeljati tebe sem notri zvezanega,« mi je odgovoril komaj slišno.
»Dobro!« Vstopili smo. Maksencij. »Presvetli imperator, tu sem ti pripeljal zvezanega ...« Bližal sem se cesarju.
»Izvrstno! Kje je Ruber?«
Vrstica 255:
izpoznala in umela.
»Poznam ... to je moj brat Valerijan.«
»Valerijan, kako so ti zamašili
Vrstica 264:
udaril s ploskvijo zvezanega vojaka.
»Jaz ... Marcij ... tvoj ... Marcij.« Začul se je zamolkel glas.
»Beži ... imperator ...«
Obledel je Maksencij in predno
Vrstica 322:
Krvavordeči pesek širne arene,
razmesarjena človeška trupla, ki se
še kade ... Te predstave so jele mladeniča nadlegovati.
A tam se pokaže kmalu svetli
Vrstica 353:
Njihova svetloba se je skrila za hip
pod dolgimi trepalnicami. Stebri in
tla so se zamajala ... Zrl jo je ves
čas in čutil, da se ji mora razodeti na kakršenkoli način. Ali kako ji naj pove? Kako ji naj odkrije udano spoštovane in vso ljubezen?
Vrstica 423:
Težko in mučno je bilo čakanje.
Pomislil je stoinstokrat, kaj ji poreče, kako ji pade k nogam ...
»Bogovi, bodite usmiljeni! Tako
je vzdihnil parkrat, dasi ni verjel
| |||