Županova Micka (2. akt): Razlika med redakcijama

'''Jaka:''' Kaj si vunder mislila, za božjo volo, de si se hotla skrivé omožit? Tvojga očeta toku režálit<ref>razžaliti</ref>? — Ali sim te kedaj silil, Anžéta jemati? — No, Micka, nikar se ne jokaj! Nikar se ne jokaj! Sej jest le govorim, vidiš! — Jest sim ti vže odpustil. — Ti si vunder le moja Micka. — Žol bi meni bilu, ke bi se ti toku zavergla; pak vunder jest bi te ne mogel sovražit. — ''Se sam joka.'' No, Micka, obriši se, de te Anže ne bo jokat vidil.

'''Jaka:''' Taki so le ti gospodje: sladki koker med, pak tukej nič ne velájo — ''na serce pokazajoč''. Vidiš, dekle, kader mi eden pravi: "Jaka, vi ste en mož, vi imate to narlepši žito, per vas se en dober glažek vina pje," inu toku naprej, tok jest mislim: beštja<ref>žival, zverina, hudoba</ref>, ti lažeš, inu mo dalej ne vupam<ref>dalej ne upam: ne zaupam več</ref>, koker ga vidim — Ampak pustimo to reč. — Nič ne marej, Micka; mi mo bomo vže oči zbrisali! — On bo še nate mislil. — Eno tako lepo vdovo imeti inu še druge dekleta zalezuvati, to je vunder preveč, to! — Jest bi skorej lušt<ref>uveselje</ref> imel, vse tri prov dobru skópat. — Kaj neki Anže dela, de toku dolgu ne pride? — Sej boš dobra z njim, kader pride, kajne, Micka?

'''Jaka:''' Dekle, deset lejt bom dalej<ref>udlje</ref> živel, čeječe je to res!

''Anže klobuk na tri dežele<ref>klobuk na tri dežele: pokrivalo s tremi roglji; z njim se je noč pokrivala gospoda</ref> napravlen, sukno na žliščneke<ref>suknja na žličnike: suknja na škrice, na otepke, frak</ref>, hlače inu to drugu vse po kmétešku, inu ti poprejšni''

ANŽE'''Anže:''' ''se po gosposku, pak prov naródnu perklána'': Ti si lepa koker ena roža, — dolga koker ena smreka, — berhka koker en hrast, — v tvojih tatinskih očeh en fant noter sedi, kateri v mene vunkej strela — No, koku ti to dopade?

'''Anže:''' Nič se ne bojte! — ''K Micki.'' Kajne, Micka, sej nisi huda?

'''Micka:''' Preč mi jo verzi, kmétiška je goxšigorši<ref>lepši</ref>; ne morem te vidit takiga!

'''Anže:''' Kaj res, Micka? Ne verjamem, ni mogoče—mogoče.

'''Jaka:''' Anže, če ne boš tihu, ti bom jezik odrezal —.

'''Anže:''' Klobuk imam tudi nov; sim dal zan sedem- najstsedemnajst réparjov<ref>novec za 4 krajcarje</ref>. Koku ti dopade, Micka?

'''Micka:''' Tudi klobuka na tri dežele nečem — Obderži ti tvojo klóferžo<ref>pomečkan klobuk, klafeta</ref>, koker je sama na sebi!

'''Anže:''' No, tok pak ne bom nič več rekal! — ''Na strani.'' Ta šentana gospoda mi ne gré iz glave.

''Nesejo eno veliko mizo vun.''

'''Anže:''' ''en malu bol tiho, de Jaka ne sliši:'' De te kakšni gosposki duh ne sreča!

'''Jaka:''' ''stole okoli mize postavla:'' Tukej bo šribar sedel, — tukej jest, — tukej AnžieAnže, — tukej Micka — Ni prov, Micka more med mano inu med Anžétam sedeti — Tukej ena priča inu tukej ta druga — Toku — ''Dene papir, peresa etc. na mizo.'' Pojdi, Anže, poglej skuzi okno, al so vže na prélazu, inu pridi mi povedat!

'''Anže:''' Vže prov! ''Gré.''

''MICKAMicka pernese vino.''

'''Šternfeldovka:''' Brez vse hvale, oča; jest sim več zame koker za vas sturila. — Jest bom od eniga malopridniga človeka odrešena, kateri bi bil mene na vse moje dni nesrečno sturil — ''K Micki.'' Dekle, še ti ena skušnava<ref>želja storiti nekaj nedovoljenega</ref> naprej stoji. — Al si mo vupaš pred oči stopit? Al te tvoje serce ne bode zapelalu?

'''Šternfeldovka:''' Vunder se jest bojim, de bi nam ti kaj ne spačila<ref>pokvariti, ponesrečiti</ref>.

'''Anže:''' Vidil inu slišal — ha — Eden, ''k Micki'': meni se zdi, de je raven tvoj žénen, doli per prélazi v rinke<ref>krog</ref> hodi, koker de bi seršene v sebi imel, inu zdihuje, kličeoč: "Micka, Micka! Al si ti, Micka?" — Ta drugi šentuje, preklina Micko, mraz, lubezen ter v pest piha: "Huš — huš!" inu sem ter kje skače, koker de bi ga komarji pikali —.

'''Anže:''' Sedi na enim kameni, koker de bi pervezan bil, poliček<ref>vrču podobna posoda</ref> vina zraven sebe, inu en glažek za tim drugim doli serka —.

'''Jaka:''' Micka, zdaj le pojdi ponje!

'''Micka:''' Tok grém —.

'''Jaka:''' Pametna se zaderži, de ne bodo čutili. —

'''Micka:''' Nič se ne bojite! To je moja skerb! — ''Gré.''

'''Jaka:''' Pij ga en glažek, de boš koráokorážo dobil!

'''Jaka:''' Vže vejm, pak vunder; vidiš, ne zna vsaki z gospodo inu s timi šribarji v caker<ref>v cakar hoditi: drižiti se s kom</ref> hodit. — Kader bo dober s tabo, al kader mo boš kaj pernesil, postavim, enu tele al kaj takiga, bo toku perluden inu ponižen; tjistikrat bo tudi tebi jezik tekel, koker de bi ga bil namazal. Kader boš pak kakšno prepírengo<ref>prepir, spor, zdraha</ref> al zdražbo<ref>zdraha</ref> imel, bo vse drugači; — on te bo sukal, on te bo zvijal, de ti bo beseda v ustih oterpnéla-

'''Anže:''' To je pač res. — Ni davnu tega, ke me je šribar v grašini zavolo prímšine<ref>dajatev, ki jo je moral plačati podložnik svoji gosposki, ko je po predniku prevzel posestvo</ref> v strahu imel. — Jest sim mo povedal, kar sim vedil, potler<ref>potem</ref> sim pak molčal inu sim mo figo v aržati<ref>žep</ref> molil —

'''Tulpenheim k Monkoju:''' Jest ne vejm, per čim smo. —

'''Jaka:''' Dekle, zdej šele vejm, kaj nad tabo imam! — Pa naj ne zamerijo, žlahtni gospodje; jest menim, de bi zdej oblubo naprej vzeli. — Gospod šribar, oni se tukej gori usedejo, Micka, ti pak k meni. —

'''Anže:''' ''ga odrine:''' Tukej bom jest sedel!

'''Jaka:''' Tukej Anže. — ''k Tulpenheimu:'' oníOní pak kje čez, gospod žlahtni — ''k Monkofu:'' inu oní tukej zraven.

''VSIVsi''' ''sedé.''

'''Jaka:''' ''vino nalije, h Glažku:''' Midva ga bova narpred en glažek šterknila, kajne? — Jest jim dober stojim, de je pravičen, zakaj ke sim ga sam iz Vipave perpelal —

'''Glažek:''' Lubiček, rad verjamem! ''Sprazne.'' Še en glažek, če smem prosit, de se roka ne bo tresla!

'''Jaka''' inuin '''vsi'' ''naenkrat:''' Na zravle Micke! ''Pijejo.''

'''Jaka:''' Žénenovo, kajne! ''Nalije.'' — Jest bom ta pervi, potler pak ti drugi za mano — Juhe! Na zravle Anžéta!

'''Tulpenheim:''' Anžéta? ''Se groznu čudijo.''

'''Monkof:''' Anžéta? ''Se groznu čudijo.''

'''Glažek:''' Anžéta? ''Se groznu čudijo.''

'''Tulpenheim:''' Bom vže — bom vže — ''Na strani.'' Meni ni dobru per tej reči.

'''Monkof:''' Jest sim dones per kosilu preveč jedel. — ''Na strani.'' De bi jest zunej bil!

'''Glažek:''' Bi blo škoda, ke bi se preveč zgrelo - Tedej na zravle Anžéta! ''Pije.''

'''Anže:''' Inu le hitru! — Ti gospodje bi vže radi damú šli. Vidiš, Micka, kok žalostnu gledajo! Pojdi jih malu potroštat<ref>potolažiti</ref>!

'''Micka:''' Kaj jim kaj fali<ref>manjkati</ref>? — Naj bodo dobre vole — dones, ke je moja obluba!

'''Tulpenheim:''' ''jezo nazaj derži'': O, sej sim dobre vole — prov dobre vole — Zase. De bi te zlóde!

'''Monkof:''' Kok je vže tema zunej! — Meni se zdi, de bi se lohka obluba jutri naprej vzela. - -- Nam bi se znala kakšna nesreča pergoditi<ref>pripetiti</ref>. — Noč ima svojo moč.

'''Glažek k županu:''' Očka, bolši bi blo, ke bi se obluba podnevi naprej vzela; zakaj, lubiček, ponoči se nič kaj ne more pisat — Per luči se enimu vse meša pred očmi. ''K Monkofu inu Tulpenheimu.'' Pijmo ga še vsaki en glažek inu potler se pak skusimo počasi- eden za drugim vun izsukat<ref>izmizniti</ref>.

'''Glažek:''' Kaj, jest kópan, jest? ''Zase.'' Tiho bodi, Glažek! S kméteškimi fanti ni varnu norce briti —

'''Glažek:''' Ne zamerite, očka; meni se zdi, de smo se malu zírali<ref>zmotiti se</ref>, kar ime žénenov am tiče.

'''Glažek:''' Tok si ti tedej žénen inu ta prihodni zakonski mož Micken? — Hm-hm -- - ut censeo stulti habemur<ref>mislim, da nas imajo za norca</ref>.

'''Tulpenheim:''' ''na strani:''' Moja reč je per kraji!

'''Glažek:''' Zdej šele zastopim! — Hm-hm-hm — ''Tukej bo bolši z županam potegnit.'' — Vaše ime, oča župan?

'''Glažek:''' To je enu groznu ime! — ''K Jaku.'' Kaj mislite vaši hčeri dati?

'''Jaka:''' Ni taka reč! — Vidite, to je sromačija<ref>siromaštvo</ref> na kmetih. — Zdej jej dam devejt stodevejtsto ranš<ref>renski goldinar</ref> gotovih inu zraven eniga vola, dve kravice inu štiri svinje. Po moji smerti je pak vse njé, célu moje premoženje —

'''Anže:''' Drugih devejt stodevejtsto. — Kar bova vkup perdelala, bo pak obema slišalu — kajne, Micka?

'''Jaka:''' Vže prov — ''H Glažku.'' Meni ni treba roko pelat, jest sim vže bol navajen — ''Naredi križ.'' Zdej pak priče — ''K Tulpenheimu.'' Narpervič oní, gospod žlahtni! —

'''Tulpenheim:''' Jest? — Zdej zdej — De te vunder! Meni je roka zaspala — ''Prime za pero z jezo inu mo nič kaj od rok na gre.''

'''Tulpenheim:''' ''se sramuje:''' Gnádliva<ref>milosten</ref> gospa! Se je toku permerilu<ref>pripetitu</ref> — jest sim mislil - -- jest ne vejm —

'''Šternfeldovka:''' Naj bodo veseli, gospod Schönheim! Vid'ijo, kok je ta punčeka vesela. — ''Pokaže na Anžéta.'' Njej žénen, kajne?

'''Tulpenheim:''' Konc me bode od jeze inu od sramote — ''Podpiše.''

'''Šternfeldovka:''' Inu oní, MonkopfMonkof?

'''Monkof:''' Vže pišem — ''Podpiše.'' Od togote ne vejm, kaj delam —

'''Tulpenheim:''' Res je. — Koker zašafajo, gnád- livagnádliva gospa — Tukej imajo — ''Mošno kje položi.''

'''Monkof:''' Še tega mi je mankalu! — ''Tiho.'' To je hudič od ene žene! — Tukej! — ''Verže mošno kje.''

'''Šternfeldovka:''' ''k Micki:'.'' Jest ti morem tudi kaj dati — Potegne en perstan iz persta doli inu gn njej dá. To je en zlati perstan. Vidiš, kok se sveti? ''K Tulpenheimu.'' Naj ga pogledajo, če je ta pravi!

'''Tulpenheim:''' Moj perstan! — ''Se na čelu udari.''

'''Šternfeldovka:''' Anže, še tebi eniga. — No, moj lepi Schönheim! ''K Tulpenheimu.'' Vidijo, ta je raven taisti perstan, kateriga sim jest njim dala, kateri je njim mojo lubezen zažihral<ref>zagotoviti</ref>, na katerim je njim toku malu ležeče. ''Dá perstan Anžetu.''

'''Glažek:''' Na zravle žénena inu neveste! ''Pije.''

'''Tulpenheim:''' Na zravle! ''Pije inu glaž z jezo kje postavi.''

'''MonfofMonkof:''' ''na strani:''' De bi krepal!

'''Glažek:''' ''zase:''' Jemenes<ref>jojmene</ref>, pozna me! — Kaj bo?

'''Šternfeldovka:''' Nikar naj se ne bojé! Mi bodo le tudi ženitnu pismu gori postavili — z gospod Schönheimam. — ''Pokaže, koker de bi se norca delala, na Tulpenheima.''

'''Tulpenheim:''' Gnádliva gospa! ''Hoče na kolena pasti.''

'''Šternfeldovka:''' Ima vse zvedit. — Lohko noč, oča župan! Micka, lohko noč! Dobru se imejte! Kader bo poroka, mi bote pustili vedit, kajnei? ''Gredo.''

'''Anže, Jaka, Micka:''' ''jo spremijo:''' Če se smemo podstopit<ref>upati si, drzniti si</ref> — Naj srečnu damú pridejo! — Bog jim lonaj! Bog jih obvari!

'''Jaka:''' ''k Tulpenheimu inu Monkofu:''' Oní naj pak na županovo Micko nikoli ne pozabijo!

'''Glažek:''' ''teče k mizi inu eno flašo pod plajš<ref>plašč</ref> skrije:''' Bi blo škoda, ke bi ena kápelca noter ostala — ''Proč steče.''