Urednik Ivan Svetel ali zverina išče župana: Razlika med redakcijama

{{naslov-mp|naslov= Urednik Ivan Svetel ali zverina išče župana.|avtor= anonimen|izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 6. julij- 8.julij 1909|vir={{fc|dlib|3VW2DKZ1|s=all|150}},{{fc|dlib|7NXH9CAA|s=all|151}}, {{fc|dlib|18R2H26W|s=all|152}}|dovoljenje= javna last|obdelano=2}}

 

»Čakaj, ker že ravno govoriva,« mi je dejal Ivan Svetel, »naj ti povem vse, kako je bilo. Z neba prihaja krasen večer, in zahodna zarja se vliva za obzorje, nekam v neznano, brezdanje morje, in čutim, da se mi razvezuje jezik. Ostaniva pod smrekami, morda se oglasi kos v gostem grmovju: njegov doneči in kot zvon polni glas vpliva čudovito na mojo dušo, in zdi se mi, kakor bi odmeval v meni in bi odgovarjalo srce zaljubljenemu pevcu«. Sedla sva na mah in gozdno travo med visokim, črnim drevjem, gledala na ozko, plavo liso večernega neba, kjer je gorela in mežikala drobna zvezda. »Gotovo sveti nebeščanom pri večerji,« sem glasno pomislil.

»Vse napraviva, moj predragi, in vkratkem. Jutri mi izplačajo prvih 500, in s tem se že lahko začne. Zdaj pa, pojdiva! V »Jugoslovanskem hramu« imajo izborno rebulo! Taka je, ti pravim, da jo hodijo ponoči angelei pit, in zjutraj jih komaj nosijo peroti, ko se odpravljajo nazaj v nebeški raj. Pojdiva na rebulo! Dragi prijatelj moj!«

 

In tako se je začelo. Drugi dan, misli, srečam drugega prijatelja. Tistega, ki me ima za poeta in literata. Glavico svojo, lepo rdečo, nedolžno glavico je nagnil in dejal: »Čestitam! Torej 500 kron na mesec! Kdaj pa nastopiš?« Pogledam, gledam svojega prijatelja, ki ima lepo – rdečo glavico in ki me ima za poeta.