Redakcija: 13:34, 28. oktober 2020 uredi Plantanana (pogovor \| prispevki) 4.400 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 15:23, 31. oktober 2020 uredi razveljavi Timea Lebar (pogovor \| prispevki) 20 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 21: Še pred dobrimi štirinajstimi dnevi mi je pisal, da je stvar s Karlo v najlepšem teku in poroka takorekoč pred durmi, —– jaz sem bil že čisto jezen nanj, ker se je tako hitro zresnil, da misli že brez šale na solidno ženitev in prijetno kariero. Žal mi ga je bilo; zmerom nam je, bil živ vzgled Vrstica 45: prokletega gnezda.« »Tak —–?« »Veš, saj pravzaprav še zdaj ne Vrstica 51: Kar tako; zato, da bi preje minil dan. In zdi se mi, da sem ves čas na tihem mislil, da je vse samo šala; —– že jutri se izkaže, da sem samo neprijetno in nerodno sanjal.« Vrstica 68: Takrat začujem zategel, hreščeč glas, ciganka je dvignila glavo in zaklicala v odgovor; nekdo jo je poklical. Precej nato se pokaže pri ovinku stara, malo zgrbljena ženska, tudi ciganka, ki je istotako nesla enega otroka in enega vodila za roko. Nekaj časa stoji in čaka, nato se obrne in gre dalje, vedno v enaki razdalji do nas. Do nas; jaz sem v tem mlado ciganko popolnoma dohitel, hodila sva skoro vstric. Najbrž je na skrivaj otroku nekaj pošepetala; ta je spustil njeno roko, obrnil se do mene in me pričel prositi krajcarja. Dal sem mu takoj desetico in malemu, ki je stezal roko s hrbta ciganke, tudi eno. Ciganka se je zahvaljevala in na ta način sva pričela govoriti. In potem —– Krivec je pomežiknil napol nedolžno, napol razposajeno —– saj veš, potem sva se domenila, da se vrne ona čez pol ure sem. Zdaj, da ne sme, je rekla, mati gre tam spredaj in otroci so tu; doma, v šotorišču bi vse povedali. Jaz ji nisem čisto zaupal, zato sem pokazal pest drobiža in sem ji rekel na tihem: Vrstica 82: Jaz sem premišljeval, malo tesno mi je bilo, tisti otrok, ki je gledal za njo, mi ni hotel iz misli. Vprašal sem jo, a ona otroka ni videla; pač pa je potrdila, da sta otroka kazala doma denar, ki ga jima je podaril {{prelom strani}} tuj gospod, lep tuj gospod. V tem pa je stopila ciganka tik do mene, da sem čutil nemirno dihanje in da so mi žarele njene oči naravnost v moje. Postalo mi je naenkrat zelo toplo in prijetno ... pobožal sem jo po licu in objel čez pas. Takrat pa zašumi par korakov proč v grmovju in tisti hip se prikaže visoka moška postava z zagorelim, zdelo se mi je da zelo ~~divjiim~~divjim obrazom, tako nenadoma, da je bilo videti, kakor da je zrastla iz tal. Strepetal sem, vse v meni je obstalo; takrat, v istem hipu, zašumi na desni in zašumi na levi, na vsaki strani je zrasla iz tal široka ciganska postava, videl sem, da so se zasvetili solnčni žarki na gladki ostrini noža. »Krivec, če si še, teci ...« Planil sem v četrto stran, planil in bežal in drvil skozi grmovje s tako silo, da še nikoli ne pomnim takega. To je skoraj nekaj nemogočega, koliko moči se je takrat napelo v meni! Za menoj so kričali ~~vigani~~cigani z nečloveškimi glasovi, parkrat se mi je zdelo, da je počil strel, a jaz sem le bežal in vedel le to, da moram uiti. Razdalja med nami je bila najbrž vedno enaka, vsaj zdelo se mi je tako, le tega sem bil vesel, ko sem se zavedel, da mi moči ne pešajo še nič. Bežim in naenkrat se belo zasveti Vrstica 97: »Skrijte me, za Boga. Cigani me ubijejo, če me dobe.« Notri je bilo nekaj ljudi. Gledali so debelo, ko sem tako padel v sobo, kakor z neba; a od daleč se je že čulo kričanje ciganov, zato so menda brž razumeli. Vsaj na pol, zakaj takoj me je vlekla neka ženska pod streho in me zaprla v naglici v nekakšno skrinjo. Cigani so pridrveli v tem do hiše; a ker so še pred njimi zapahnili vrata, so razbijali po njih, kričali okrog hiše, da morajo dobiti nesramneža, ki se je hotel predrzniti do ciganske žene, da ga ubijejo, razsekajo na tisoč koscov. Jaz sem trepetaje čakal, kdaj uderejo v hišo in se mi zasveti bela ostrina pred očmi —– a po dolgotrajnem kričanju in divjanju je hrup polagoma utihnil, ženska mi je prišla odpret, —– jaz sem bil rešen. A ven s še nisem upal; šele zjutraj, ko se je svitalo na vzhodu, sem se vrnil v mesto.« »To se pa res čudno sliši, zelo neverjetno. Ali so še tako divjaški kraji tam spodaj?« Vrstica 112: gnezdo, da je cela vojska ciganov zasledovala gospoda Krivca, da ga je hotela umoriti itd. A to bi bilo še imenitno, —– glavno je to, da je postal kmalu vzrok in povod preveč važen; cigani so razkričali pred tisto hišo celo reč prav natanko. I še več, kakor je bilo res. No, in zdaj si predstavi zgražanje našega dobro vzgojenega ženstva in moralnega občinstva Vrstica 119: Karle. »Da je tako pokvarjen ta človek —–?« Z eno besedo: to je bil škandal in jaz sem postal tam doli družabno nemogoč. Mislim, da me prestavijo v kratkem.«

Srečna nezgoda prijatelja Krivca: Razlika med redakcijama