Redakcija: 11:23, 2. november 2020 uredi Plantanana (pogovor \| prispevki) 4.400 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 11:24, 2. november 2020 uredi razveljavi Plantanana (pogovor \| prispevki) 4.400 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 34: Sinovo lice pa se je smejalo, in bleščale so se njegove oči, in njegova usta kakor izdolbena česnjica so gorela in žgolela: »Ta - ta!« Gospodar Pšenica je mislil na svojo ženo. Lepa in visoka —– le za spoznanje manjša od njega —– je hodila pred njegovimi očmi. Mila in mirno njeno obličje se mu je smehljalo s tiho resnostjo, in sveta je bila njena ljubezen. Bila je še kot deklica zmiraj resna, nosila je črno pečo v znamenje žalovanja po očetu, ko jo je spoznal. In takšna je zdaj vstala v njegovem spominu. Ne kakor nevesta, ko je rožna in kipeča v lepoti in zdravju sedela s svati na njegovi strani. Ni ga obiskala kakor žena, vsa vroča in sladka, v divji ljubezni, v blaznih nočeh, razgaljena in svetla kakor poljana belega cvetja, na katerega je lahno dahnila in ga nežno oblila bagrena zarja z rdečim, plahim plamenom. Sedaj je zopet žalovala. Sedaj ni ljubila. Mogoče je žalovala za samo seboj, ali za svojim sinom, ki ga je zapustila. In zdaj misli v svoji togi, kdaj naj pride po sina in ga vzame s seboj. Gospodar Andrej je krepko objel svojega sina, v strahu, da ga mu ne vzame mati. Otrok je zakričal in zaklical na pomoč: »Mama!« In gospodar Andrej je vedel, da je mati slišala otrokov klic, nagnil se je k njegovemu obrazu in ga tiho prosil, naj utihne. Sin se je zasmejal, kakor da si je v svesti svoje oblasti in moči. In zdaj je ležala njegova žena v zadnjih zdihih. Otroka je imela na prsih. Gospodar Andrej je slišal, kaj so tedaj govorile njene oči, kaj se je bleščalo v rosni globini njihovi. Slišal je njene misli in ukaze, in zdaj je vedel, da pride mati takoj po svojega sina, ako bi mu dal takšno mačeho, ki ga ne bi ljubila, ki bi ga česala z železnim glavnikom, ki bi mu pekla iz pepela kruh in mu s peskom nastiljala posteljo. Ljubeznjivo in z materinsko možnostjo je pestoval svojega otroka in v mislih je govoril s svojo ženo in jo prosil, naj mru pusti sina. Vrstica 48: »Janez, ali res ne boš pozabil ranjke? Saj pravim, da ne vem, kam s pšenico.« »Kam?« je dejal zamišljeno gospodar. »Daj jo —– zapelji jo k Golirajki. Sedem otrok ima, in pred tremi tedni ji je umrl mož. Naše naj požanjejo, in kar tja jo zapelji ...« Hlapec ni ugovarjal in je počasi in težko odhajal. Bil je že star, in ko si je brisal znojni obraz, se je opotekel.

Andrejeva žena: Razlika med redakcijama