Zemlja rešiteljica: Razlika med redakcijama

Sicer bi lahko tedaj skočil za kakšno uro domov, toda dejal si je, da še ni njegov čas, ker je bil še vedno tak siromak. Rad bi obiskal svoje drage, če bi imel vsaj toliko, da bi razveselil vsakega s skromnim darilom. Čemu naj zdaj hodi siromak med siromake in jih samo bega s svojo revščino? Sicer sam ne potrebuje ničesar, ker ima vse pri gospodarju.

Sicer sam ne potrebuje ničesar, ker ima vse pri gospodarju. Ko je bil že kake tri mesece pri hiši, je opazil, da se mu Pručka približuje, da postaja napram njemu nekam domač in ga prične vabiti, naj gre včasih z njim.

Nekega dne je nenadoma završalo. Gospodar je presenetil Pručko, ko je ravno kradel denar. Strogi gospod Zarnik se je razsrdil:

»Dovolj dolgo sem potrpel s teboj. Zdaj je vsega konec. Do prvega se mi poberi! Pri blagajni nimaš nobenega opravka več! Dokler ne odideš iz hiše, ostani v skladišču!«

Neko noč je nastal v Zarnikovem skladišču ogenj ki so ga ljudje opazili šele tedaj, ko je bila že vsa trgovina v plamenih. Naslednji dan je prišla komisija. Gospodar je bil zavarovan za visoko vsoto. Zaslišani so bili vsi uslužbenci, nihče ni vedel kaj posebnega.

Janez je prav tiste dni ležal na stanovanju bolan, a Pručka je pri zaslišanju zavijal oči, čvekal o visoki zavarovalnini in trdil, da je gospodar zadnje dni ravnal zelo sumljivo, da je vedno hodil okoli skladišča, se plašno oziral, če ga kdo opazuje in se sploh obnašal zelo čudno. Gospod Zarnik se je razhudil in razburjen skočil proti Pručki, kajti take predrznosti in laži ni pričakoval od njega. Pručka je pa spet hinavsko zavijal oči in lagal: »Gospod se jezi nad menoj, a ne morem mu pomagati, resnica se mora govoriti, sicer me še lahko zaprete zavoljo krivega pričevanja!«

Sodnik je zaslišal oba pomočnika, ki nista nič vedela, in potem je poklical Janeza. Mladenič je imel silno dober spomin. Ko je zvedel, kaj so obdolžili njegovega gospodarja, je takoj premislil vse, kar se je važnejšega godilo v trgovini tedaj, ko je bil on navzoč. Vedel je, da je gospod Zarnik nedolžen, a vedel je tudi, da tako zagotovilo nič ne pomaga, pa če Janez desetkrat reče, da ni kriv. In ko je tako premišljeval, se je mahoma spomnil na zanimiv slučaj, ki {{prelom strani}} bi morda gospodarja rešil. Ko je stopil pred sodnika, je takoj izpovedal: »Premišljeval sem o stvari, kajti nikoli nisem dvomil, da je gospodar nedolžen, a dokazov je treba. In spomnil sem se, da je bil pred meseci pri nas neki gospod iz zavarovalnice, ki je hotel šefa pregovoriti, da bi se še višje zavaroval. Gospodar mu je sam priznal, da je nizko zavarovan in da ni z zavarovalnico niti krito premoženje, ki ga ima v blagu, a višje zavarovati se ni hotel.«

On se ie hripavo zasmejal in krepko nadaljeval, ne da bi ji pogledal naravnost v oči: »Oprostile! Ne morem drugače! Že tedne in tedne se pripravljam, pa ne morem z z besedo na dan. Kakor šolarček sem, ki zna lekcijo, a mu strah stiska grlo, ker se boji, da bi kaj napačnega ne izbleknil. Veste ... snubit prihajam. Če ste tudi vi zato, da se poročiva, bom res zelo srečen in vesel, če pa ne, mi pa nikar ne zamerite, da vas vprašam, kajti prijatelja ostaneva kljub temu še vedno. To premišljevanje me je pošteno zbegalo!«

je zaslužil in da je bila njegova kazen še premila. Otroci so pa starki radi nagajali, kajti za hudobno so jo imeli, in otrok v svoji odkritosti večkrat stori kaj, česar bi ne smel —– a misli si, da se s tem maščuje nad človekom, ki ga smatra za krivičnega.

Ko so pa svatje sedeli pri mizi in se zadovoljno zabavali, so se hrupno odprla vrata na stežaj in v sobo je stopil —– Tomaž. Bil je oblečen v jetniško ruševino. Bled in ves razmrščen in poraščen se je ozrl na svate, oči so mu blazno zabegale. In potem je zagledal nevesto in se ji približal. Žalost in obup sta se mu zrcalila na obrazu, ko je dejal: »Angela, moja moraš ostati! Zakaj si se mi izneverila! O, kaj sem vendar storil, da sem šele zadnji čas spoznal, da te imam res

[[Kategorija: Gustav Strniša]]