Zemlja rešiteljica: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 94:
Nazadnje je ostal Janez sam v slabo razsvetljenem kletnem skladišču. Ozrl se je
okoli sebe. Povsod so strmeli vanj visoki zaboji in nakopičene bale blaga, ki so kakor ogromni skladi kock silili do nizkih zamreženih oken, nad katerimi se je s ceste čulo valovanje življenja.
{{prelom strani}}
 
In mladi Janez Mencej je strmel v vse to kakor v nekaj nejasnega, česar ni mogel dojeti, njegova duša pa je plašno vprašala: »Ali tod vlada pravica in poštenje?«
 
Vrstica 103:
 
Nedeljske popoldneve je bil prost. Sam je hodil po mestu in okolici, se isprehajal po polju in gozdu ter mislil na dom. Tak čas ga je navadno zgrabilo težko domotožje. Rad je pohitel na kak grič, ki je bil bližji njegovi rodni vasici in je od daleč strmel proti strani, kjer je ležalo med hribi njegovo domače selo, a ga niti videti ni mogel.
Sicer bi lahko tedaj skočil za kakšno uro domov, toda dejal si je, da še ni njegov čas, ker je bil še vedno tak siromak. Rad bi obiskal svoje drage, če bi imel vsaj toliko, da bi razveselil vsakega s skromnim darilom. Čemu naj zdaj hodi siromak med siromake in jih samo bega s svojo revščino? Sicer sam ne potrebuje ničesar, ker ima vse pri gospodarju.
 
Sicer sam ne potrebuje ničesar, ker ima vse pri gospodarju. Ko je bil že kake tri mesece pri hiši, je opazil, da se mu Pručka približuje, da postaja napram njemu nekam domač in ga prične vabiti, naj gre včasih z njim.
 
Janez se ni zmenil za vse to. Prijazen je ostal in ustrežljiv, rad je tovarišu storil uslugo, a z njim ni hotel nikoli. Nagonsko je še vedno čutil do Pručke nekaj neprijetnega, kar ga je odbijalo. Kesneje si je priznal, da je ravnal prav, kajti počasi je spoznal, da je lazil Pručka po slabih potih in se je že zgodaj ugonabljal, dočim je bil včasih v trgovini zamišljen in zaspan, ker je večkrat prečul vse noči.
 
Nekega dne je nenadoma završalo. Gospodar je presenetil Pručko, ko je ravno kradel denar. Strogi gospod Zarnik se je razsrdil:

»Dovolj dolgo sem potrpel s teboj. Zdaj je vsega konec. Do prvega se mi poberi! Pri blagajni nimaš nobenega opravka več! Dokler ne odideš iz hiše, ostani v skladišču!«
 
Pručka se hinavsko zasmeje, prikloni se šefu kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Odslej je čepel vedno v skladišču, kjer je koval maščevalne naklepe in je res tudi izvedel
svoj načrt.
 
Neko noč je nastal v Zarnikovem skladišču ogenj ki so ga ljudje opazili šele tedaj, ko je bila že vsa trgovina v plamenih. Naslednji dan je prišla komisija. Gospodar je bil zavarovan za visoko vsoto. Zaslišani so bili vsi uslužbenci, nihče ni vedel kaj posebnega.
 
Naslednji dan je prišla komisija. Gospodar je bil zavarovan za visoko vsoto. Zaslišani so bili vsi uslužbenci, nihče ni vedel kaj posebnega. Janez je prav tiste dni ležal na stanovanju bolan, a Pručka je pri zaslišanju zavijal oči, čvekal o visoki zavarovalnini in trdil, da je gospodar zadnje dni ravnal zelo sumljivo, da je vedno hodil okoli skladišča, se plašno oziral, če ga kdo opazuje in se sploh obnašal zelo čudno.
 
Gospod Zarnik se je razhudil in razburjen skočil proti Pručki, kajti take predrznosti in laži ni pričakoval od njega. Pručka je pa spet hinavsko zavijal oči in lagal:
 
Janez je prav tiste dni ležal na stanovanju bolan, a Pručka je pri zaslišanju zavijal oči, čvekal o visoki zavarovalnini in trdil, da je gospodar zadnje dni ravnal zelo sumljivo, da je vedno hodil okoli skladišča, se plašno oziral, če ga kdo opazuje in se sploh obnašal zelo čudno. Gospod Zarnik se je razhudil in razburjen skočil proti Pručki, kajti take predrznosti in laži ni pričakoval od njega. Pručka je pa spet hinavsko zavijal oči in lagal: »Gospod se jezi nad menoj, a ne morem mu pomagati, resnica se mora govoriti, sicer me še lahko zaprete zavoljo krivega pričevanja!«
 
In tako je bil gospodar osumljen požiga. Ko je prišel Mencej nazaj v trgovino in zvedel, kako je lagal Pručka, se je začudil, a molčal je. Pručka je bil prepričan, da jo je gospodarju pošteno zagodel, kajti le on je bil skoro vedno v skladišču in lahko se je na to tudi skliceval, vsi so pač morali potrditi, da je bil vse zadnje dni le tam. Potem se je vršila glavna razprava. Gospod Zarnik se je vdal v božjo voljo. Mirno je povedal, da je nedolžen, da ga je Pručka pričel sovražiti, ker mu je odpovedal službo in da nezanesljivih uslužbencev, ki kradejo, ne more imeti v svojem podjetju.
 
Sodnik je zaslišal oba pomočnika, ki nista nič vedela, in potem je poklical Janeza. Mladenič je imel silno dober spomin. Ko je zvedel, kaj so obdolžili njegovega gospodarja, je takoj premislil vse, kar se je važnejšega godilo v trgovini tedaj, ko je bil on navzoč. Vedel je, da je gospod Zarnik nedolžen, a vedel je tudi, da tako zagotovilo nič ne pomaga, pa če Janez desetkrat reče, da ni kriv. In ko je tako premišljeval, se je mahoma spomnil na zanimiv slučaj, ki {{prelom strani}} bi morda gospodarja rešil. Ko je stopil pred sodnika, je takoj izpovedal: »Premišljeval sem o stvari, kajti nikoli nisem dvomil, da je gospodar nedolžen, a dokazov je treba. In spomnil sem se, da je bil pred meseci pri nas neki gospod iz zavarovalnice, ki je hotel šefa pregovoriti, da bi se še višje zavaroval. Gospodar mu je sam priznal, da je nizko zavarovan in da ni z zavarovalnico niti krito premoženje, ki ga ima v blagu, a višje zavarovati se ni hotel.«
 
Zdaj je Zarnik skočil kvišku: »Da, da, gospod sodnik! Moj Bog, da sem tako pozabil! Prosim, pokličite zastopnika nove zavarovalnice, ki je šele pričela poslovati pred tremi meseci! Ta vam bo rad potrdil, kar trdi Mencej!«
Vrstica 790 ⟶ 796:
Ona ga je plašno pogledala in se skoro prestrašila. Kaj se mu je vendar pripetilo, pa ne kaka nesreča? Zakaj je tako zelo razburjen, se je nehote vprašala.
 
On se ie hripavo zasmejal in krepko nadaljeval, ne da bi ji pogledal naravnost v oči: »Oprostile! Ne morem drugače! Že tedne in tedne se pripravljam, pa ne morem z z besedo na dan. Kakor šolarček sem, ki zna lekcijo, a mu strah stiska grlo, ker se boji, da bi kaj napačnega ne izbleknil. Veste ... snubit prihajam. Če ste tudi vi zato, da se poročiva, bom res zelo srečen in vesel, če pa ne, mi pa nikar ne zamerite, da vas vprašam, kajti prijatelja ostaneva kljub temu še vedno. To premišljevanje me je pošteno zbegalo!«
 
Ona ga je še vedno začudeno gledala. Zdaj se je vsedel. Ko ji je enkrat povedal po kaj prihaja, je postal takoj bolj miren. Prijazno se je ozrl v dekletove globoke oči in skoro žalostno ji je rekel: »Ne bodite hudi, saj nisem tak divjak! Upam, da me razumete in da niste hudi name?«
Vrstica 928 ⟶ 934:
 
Marfa je pa divjala po hiši, klela gosposko in ji žugala, češ, kako so ji mogli kar na 15 let obsoditi njenega sina, njenega Tomaža. In ta jeza ji je ostala. Vedno se je jezila in srdila nad sodniki. Kmetje, ki so jo poslušali, so se ji smejali. Niso privoščili nji, a za Tomaža je vsak rekel, da je dobil, kar
je zaslužil in da je bila njegova kazen še premila. Otroci so pa starki radi nagajali, kajti za hudobno so jo imeli, in otrok v svoji odkritosti večkrat stori kaj, česar bi ne smel a misli si, da se s tem maščuje nad človekom, ki ga smatra za krivičnega.
 
Jošt je upal, da se je Marfina jeza pomirila in spet se je vrnil. Mrmraje ga je sprejela, a jesti ni dobil skoro nikoli in vedno ga je podila. Ko je enkrat spet divjala, ga je spet vrgla skozi vrata in jih za njim zaklenila.
Vrstica 1.100 ⟶ 1.106:
In potem so praznovali poroko. Zdaj je Mencej vodil pred oltar Pručkino nevesto, ki se je samo smejala. V obraz je vsa žarela in sama ni vedela, kam bi se ozrla, tako srečna je bila.
 
Ko so pa svatje sedeli pri mizi in se zadovoljno zabavali, so se hrupno odprla vrata na stežaj in v sobo je stopil Tomaž. Bil je oblečen v jetniško ruševino. Bled in ves razmrščen in poraščen se je ozrl na svate, oči so mu blazno zabegale. In potem je zagledal nevesto in se ji približal. Žalost in obup sta se mu zrcalila na obrazu, ko je dejal: »Angela, moja moraš ostati! Zakaj si se mi izneverila! O, kaj sem vendar storil, da sem šele zadnji čas spoznal, da te imam res
rad?«
 
Vrstica 1.132 ⟶ 1.138:
Odslej je dobil Tomaž večkrat kako podporo iz Pručkove hiše, a še sam ni mogel za trdno vedeti odkod dobiva jestvine in večkrat tudi denar. Skromno in mirno je živel in trpel, strašno trpel, kajti vedel je, da je zapravil v življenju ljubezen, ki se mu je smehljala vsa rožna in lepa, vedel je, da se je nad njim izpolnilo, kar mu je prerokoval stari Jošt, da se bo namreč zemlja sama maščevala nad njim. In res se je maščevala, kajti brez teh krajev ni mogel živeti, čeprav ni bil niti tu doma. Toda držali so ga tu priklenjenega spomini in strašno spoznanje, da je zapravil svojo srečo in svojo ljubezen.
 
[[Kategorija: Gustav Strniša]]
[[Kategorija:Domoljub]]
[[Kategorija:Dela leta 1934]]