Gorski župnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 27:
v svoji gorati župi. Trebalo mu je par ur hoda,
predno je dospel do prvega tovariša; po zimi pa, kadar je zapadel visok, do podram segajoč sneg,
je bil sploh ločen od ostalega sveta. Dobival ni nikakih poročil, niti pošte
moral navadno za cel mesec z živili, da ni bilo
pošiljati ljudij v takem snegu v dolino; ob nedeljah
Vrstica 40:
vabijo v svojo sredo k taroku, kaj delajo zajci, in
za koliko odstotkov so se že pomnožili, odkar jim
streže on po življenji
ali pogreb v tistem letu itd. On pa je
srečno odbijal vse zbadljive napade in jim zabelil
Vrstica 58:
Ves upehan in utrujen je došel domov; in
sedaj sedi ob gorki peči, hoteč čitati svojo vsakdanjo molitev
dni!
Gorski župnik je častitljiv starček, kateremu
so že davno osiveli njegovi nekdaj tako bujni, črni
lasje;
milih očij, izražajočih vso njegovo človekoljubnost
in dobrohotnost.
Vrstica 72:
jedno bitje. Lice mu je razorano v gube,
bledo in upalo, njegova postava uklonjena, slabotna
in suha. Roke se mu trosijo kakor oslabelemu bolniku {{prelom strani}}
svojega gospodatva. In kakov je bil nekdaj! Da,
nekdaj!
Anton! Visoka posava, temni kodri okrožujoči veliko,
belo čelo, ognjevite oči, prijazen obraz in njegovo
uljudno, vsem zahtevam estetike in stroge etikete
odgovarjajoče vedenje
sin revnih starišev, ki so imeli malo, borno bajtico
s tistimi nizkimi okenci, mej katerimi dobi jedva
Vrstica 86:
je opozorila učitelja in župnika, da sta progovorila
starše, naj ga dado »študirati«. Podpirala sta ga po svojih močeh in pri delu jima je priskočil tudi župan, bogat trgovec, na pomoč. Pozneje pa si je Anton služil sam toliko s poukom, da je izhajal.
V počitnicah je bival navadno pri županovih
poučujoč mlajšega sinka. Radi so ga imeli tam, saj
je bil domačemu sinu dober in vesten učitelj, hčerkama pa prijeten družabnik. Tam se je navadil
Vrstica 96:
Anton nad vse, in kateri se je utisnila njegova
podoba tako globoko v srce, da si ni mogla misliti
srečnega življenja brez
je i ona, da zaceli čas vse rane, našla je druzega
moža, s katerim je živela potem zadovoljna v sredi
Vrstica 113:
še le, po raznih plesnih kursih brusiti in piliti za
življenje v olikanih krogih, njemu ni
bilo težko privaditi se živahnejšemu gibanju v novem kraju.
jako blagodejno razlikuje od kopališčnega življenja.
Saj se je bil že povsem oživel v onih skromnih
Vrstica 122:
Svojemu dekanu je ugajal Anton kakor nobeden
njegovih prednikov. Stari dekan je kmalu uvel novega kapelana v razne, njemu bolj znane rodbine.
ki je le težko pogrešal družbo, prišedši iz srede
svojih tovarišev v zapuščene vasi, je sedaj, ko mu
Vrstica 130:
Navadno je sedel doma pri svojem glasoviru
ali harmoniju ter preigraval razne komade imenitnih
skladateljev.
zapel spremljevaje se na glasoviru polglasno kako
mično, priljubljeno narodno popevko kakor: »Adijo,
pa zdrava ostani ...,« »Je pa davi slanca pala ...« in dr. Saj je znal tako lepo harmonizirati domače pesmi!
je bil podal njegov učitelj v rodni vasi, ki ga je
na svojem polomljenem glasoviru naučil nekaj
Vrstica 161:
Kdo bo vedno svoje katoličanstvo obešal na veliki
zvon; dvomim, da so oni boljši katoliki, kakor mi,
ki smo še iz stare šole.«
potolažil, da se tudi on ne strinja z novim gibanjem, temveč pripada starejšim ...
»Bravo, bravo,« pohvalil ga je vedno dekan
in se na to zadovoljen nasmijal, nudeč mu svojo {{prelom strani}} tobačnico ... Pogovorila sta se še marsikaj, pri
čemer je Anton sivega starca zabaval s svojim humorjem in svojo duhovitostjo.
se je ves tresel, kadar je Anton naredil posebno
dovtipno opazko. Saj je bil uprav zaljubljen v svojega kooperatorja.
»Ali ste zadovoljni pri meni?«
ga je često skrbno.
Vrstica 176:
volje in vesel. Pa kaj vas je dovelo do tega vprašanja?«
»Nu, mislil sem pač
v družbo, vi, ki znate tako izborno zabavati!«
Vrstica 188:
osebo sem vesel, da me razvedrite tedaj, kadar morava biti skupaj, in se malo pomeniva. Več časa
vam nočem kratiti, dasi vam odkrito povem, da sem
rad v vaši družbi, v kateri se sam nekoliko pomladim!«
Tako je čestokrat komplimentoval stari dekan
Vrstica 194:
resnemu kapelanu.
{{prelom strani}}
»Poljubljam roko, častiti gospod,«
Antona, stopivši v njegovo sobo, in se lahko naklonilo.
»S čim vam morem postreči, gospica?«
vprašal Anton nekako v zadregi in presenečen ob
tako nenavadnem in ljubkem posetu, ter ji ponudil
prostor na svojem, s
Ko je sedla, je zašumelo njeno elegantno krilo,
Vrstica 214:
slamnika, odičenega povsem priprosto s par cvetlicami in pestrim trakom, pa so radovedno zrli plavi,
svitli kodri in podajali njenemu mičnemu obrazku
neki
sobi, popravila krilo, in začela:
Vrstica 229:
pa priti k vam, častiti gospod, in vas prositi, bi
vam li bilo mogoče, posvetiti nekoliko trenutkov
moji ubogi mamici! Oh!
Videli bodete sami in smilila se vam bo!«
Vrstica 237:
so peto »bolnike obiskavati«, in mej duševnimi »žalostne tolažiti«. Če je vsak človek dolžan, jih izpolnjevati, koliko bolj jaz kot duhovnik!«
»O, hvala vam!«
»In kdaj lahko pridem, da bi bilo gospej mamá
najbolj po godu?«
»Kadar koli vam je drago!
itak vedno dovolj, če ne preveč časa; torej kadar
vam dopuščajo opravki!«
Vrstica 249:
Kdaj bi pa želela gospa mamá?«
»Po obedu nekoliko zaspi,
jo pustila spečo doma,«
kapelanovo. »Ob treh je že vedno po konci in potem
čakave, da odjenja huda vročina in greve ob 5. uri v
Vrstica 259:
opravilo.«
»Prosim, prosim! O,
raz divan; naznanivši mu stanovanje, poslovila se
je z naklonom, hoteč poljubiti duhovniku roko, katero pa je
{{prelom strani}}
»Klanjam se, gospica!«
Anton, spremivši jo do hišnih vrat.
»Z Bogom! Na svidenje jutri!«
»Lepo dekle je to!«
vrnivši se v sobo.
Vrstica 277:
»Oh! mamá, ti ne veš, kako prijazen je gospod kapelan! In kako čedno ima v svoji sobici,
kakor da bi mu najnežnejše roke urejevale njegovo
bivališče.«
je zapazila v kapelanovem stanovanji, potem pa
pristavila: »Tudi sam je prikupljiv, eleganten človek.
Vrstica 288:
Gospa se je zadovoljno nasmehnila: »Vidiš, da
ni bilo tako budo; pa si se tako bala, dragica moja«
Gospa Vernikova je bila vdova bogatega veleposestnika Vernika, ki je imel svoj gradič na Spodnjem Štajerju. Podedovala je po svojem soprogu
veliko premoženje, da bi bila lahko brez skrbi živela s svojo hčerko Olgo. A svojih ugodnih razmer ni
mogla v polni meri uživati, ker jo je mučila dolgotrajna bolezen
spolnila baš 17. leto, bila je ob smrti svojega papa
stara šele 12 let in se je šolala ravno jedno leto že
Vrstica 298:
Dunaju. Po smrti soprogovi jo je vzela mati domov,
da ji je bila hčerka v prvih časih nesreče za tolažnico in v razvedrilo. Preskrbela ji je odgojiteljico
in ji dala doma popolniti potrebno izobrazbo. K izgubi soprogovi pridružila se je druga nesreča
bolezen. Vsako leto se jo peljala z Olgo čez poletje
v kako kopališče in se v istini malo bolja vračala
Vrstica 334:
se je kretala v ohlapni domači ˛bluzi`, ko je nosila
krožnike, skodelice, kupico in druge priprave
na mizo.
Gospa in Olga sta pile kavo
žensko južino, Antonu pa sta postregle z vinom,
pecivom in ovočjem.
Vrstica 352:
tožil o bolestih, katere je prebil prve čase semeniškega življenja, kateremu se je pa nazadnje tako
privadil, da se lahko z mirno vestjo zove duhovnika s poklicem, razkladal svoje življenje po raznih
kapelanijah
svoje poslušalce. Odkritosrčnost, s katero je podal
damama pravcati confiteor, prikupila ga jima je
Vrstica 362:
»Milostljiva, kaj ne, vi se ne hudujete, ker sem vas zadržal, da niste šli po svoji navadi na sprehod! Če vam drago, spremim vas tudi jaz v park.«
»Oh, saj res, mama! Če gospod tako prijazen, pojdimo,«
Umevno je, da je tudi gospa radostno sprejela ta predlog, saj ji je Antonova družba že sedaj po kratkem pogovoru silno ugajala.
Vrstica 382:
in gigerlov, na drugem koncu pa so kričali in javkali poredni paglavci, se ruvali in podili
po trati ter pretepavali z uprav junaško brezobzirnostjo, baš pravi kontrast napram rekonvalescentom, ki so slabi in brez moči posedali po klopeh
in se greli ob žarkih večernega solnca.
godci sami Čehi
»Če gledam te le vesele in življenja polne
obraze,«
vozu poleg mize,
zopet svoje zdravje nazaj.«
»Izvestno se vam vrne, milostljiva,«
tolažil Anton,
po zdravnikovih naročilih. Bolezen pač naglo pride,
a težko se je je odkrižati.«
»Sicer pa meni ni toliko
ter sem že mnogo skusila in užila na svetu; žal
mi je za ubogo Olgo, ki nima poleg mene nobene
Vrstica 407:
nerada in nevoljna bila pri tebi in hrepenela le po
zabavah, koncertih, plesih, gledališčih ...!
Kaj si bo mislil gospod kapelan!«
»Gospica!
gospo mamá!«
{{prelom strani}}
»Nu,
»Doma, kjer je cela okolica gradiča naša, da lahko
počnemo, kar hočemo, tam se človek lagije razvedri, kakor v teh pustih kopalisčih, kjer so na
Vrstica 420:
obiščeve zopet midve znance na kakem bližnjem
gradiču, in tako nam vender še dosti prijetno in
hitro gineva čas. Pa kaj se hoče?
moram uporabljati kopelj. In sami veste, da človek v
tujini ne more imeti vsega, kar si želi. Lotos še
glasovira nisem mogla dobiti za Olgo, da bi se
včasih malce razvedrila; saj ji je muzika nad vse
draga,«
laglje, če jim je možno potožiti komu svojo bol in
si olajšati svoje srce.
»Verujem vam, da težko pogrešate ugodnosti,
Vrstica 444:
doma. I jaz sem prijatelj glasbe, ki mi je jedina
zabavana svetu. »La musica conjuga cielo e terra«,
in gode pri vsaki priliki, jaz pa sem pravi, verni
sin svojega naroda!«
Vrstica 460:
zdelo in je zaklical kuharici, po svoji stari navadi
mešajoč slovenščino in nemščino: »Danes ga še bova
gospod Anton, kaj?
In Anton mu je pripovedoval, s kom se je
Vrstica 469:
preludiral nekaj časa, v mislih pa se je preselil tja
k mizici ob jazminovem grmičji. Prijazna je gospa,
prijazna tudi njena hčerka
družbica za mé
skoto čisto pozabil na svojo igro.
Vrstica 477:
</poem>
Nekaj dni pozneje
Kapelan Anton je meril pot od stene do stene
Vrstica 488:
Nakrat potrka nekdo lahno na vrata.
Osorno in nevoljno, da ga moti nadležni posestnik, je zaklical: »Naprej!«
»Z mamá sva vam prišle vrnit poset,«
»Nikakor bi ne bilo treba, da se trudi gospa mama semkaj«
Pot, ob kateri je stala kapelanija je bila zasebna in zato le malo obiskovana; vozovi pa sploh niso vozili tam mimo. Pred hišico je stala senčnata lopa, spletena iz temnozelenih divjih trt, ki so se ovijale po lesenem omrežji. Tam so posedli.
Vrstica 500:
o raznih škandalčkih, ki se često dogajajo v kopališčih in letoviščih, o časnikarskih novicah in drugih stvareh.
»Gospica Olga, morda želite poskusiti moj glasovir in kaj igrati?«
Služkinjo, katera je pripeljala gospo, so bili že odposlali domov in ji naročili, naj se vrne o gotovem času.
Vrstica 510:
Olga se je boječe ozirala po sobi, opazovala
z radovednostjo in zanimanjem, ki je lastno le ženskam za take stvari, vse v sobi in premotrila vso
opravo
Kmalu pa so prebirali njeni drobni prstki bele
Vrstica 524:
»To pač lahko preprečite milostljiva s tem, da odpirate gospici Olgi počasi oči, da ji v diskretni obliki razjasnite sveta namene in sredstva, in če bo spoznala zanjke in zagate, varovala se jih bode izvestno. Sicer pa zaupajte, milostljiva, v Boga, in ta vas bo ohranil vaši ljubljeni hčerki kot varuhinjo in zaščitnico!«
{{prelom strani}}
»Da, odpirati oči!
kakor storjeno!
baš to izvršiti, kar ste mi svetovali
sem je opustila; ni mi šlo iz ust in pridržala sem
je zopet zase. Čudili se bodete in morda ugovarjali,
Vrstica 536:
v socijalnem življenju in prvo spoznanje dolžnosti
žene v družini, njenega razmerja napram možu ...
vse to
ji dela skrbi in žalost ... Mislim, da me umejete.«
Vrstica 544:
ona kdaj mati in uživala vse materino veselje, navdati ženo z radostjo in hrepenenjem!«
»Seveda z veseljem in
»Privadila se bode tudi tej misli; zato je najbolje, da gospico Olgo čim preje omožite. Gotovo
pride prilika, da bo našla srce, kateremu bo zaupala,
in ki bo tudi njo razumelo in bo vredno njene ljubezni!«
»Tudi jaz sem istih mislij. A to ne pojde tako
Vrstica 559:
ulicah ozirati v stran, kadar ju je srečal kak znanec,
in moške ji je slikala le kot lažnjivce, hinavce, sleparje, neodkritosrčneže in sebičneže. Vse sem zvedela
šele pozneje
tem maščevati in izliti svoj srd na nehvaležni moški
svet, ki ni mogel umeti njenih teženj in jej podariti niti jednega svojega člana. Seveda vzrokov Olgi
Vrstica 568:
čé nalik starejšim zabavljajo čez moški svet, češ:
sama hinavščina jih je. In Olgi je to ostalo. Silno
je nezaupljiva, z gospodi ne mara občevati,
sama ne ve, zakaj ne. Čudim se, da se vede napram
vam tako zaupno; prikupili ste se ji koj prvi mah;
Vrstica 575:
morala bo priti v družbo, in kaj potem! Ona je
nezaupna, a sama ne ve zakaj, in zato je pri vsej
svojej nezaupnosti vedno še najivna,
najivnost bo lahko oni, ki si bo znal pridobiti njeno
zaupanje zlorabljal in storil ž njo, kar se mu bo
Vrstica 584:
in sprevidela bo sama, da si je slikala svet prečrno.«
»Dal Bog, da to še v pravem času spozna!
pri gospodarstvu ne bo gledati na vsak vinar. Da
dobi le dobrega soproga in srečna bode. Presrečna
Vrstica 601:
citre v primeru s tem.«
»Naš je pač star,«
»kadar se omožiš, kupiš si sama novega.«
Vrstica 608:
»Gospica, le večkrat se poslužite glasovirja, če vam res ugaja. Čim češče pridete, tem dražje mi bode!«
»Da vam le prevečkrat ne pride«
Mej tem je došla služkinja, da popelje gospo domov in
Mej potjo in doma je Olga zopet veliko govorila o kapelanu; hvalila njegov glasovir, pripovedovala
našla v njegovi zbirki
potem bi še rajše hodila tja, je vskliknila, ko sta
sedeli že doma v sobi.
Vrstica 625:
njegovi duši. Po glavi mu je šumelo, a energično
je odbijal vse razstresujoče misli in se zopet uglobil
in utopil v svojo propoved
povsem
končal svoje delo!
o ljubezni do bližnjega, tako ognjevito, krasno, in
govorniško dovršeno, da je jedni lepi misli sledila
Vrstica 636:
Često je prihajala Olga h kapelanu Antonu
igrat na njegov glasovir. Kadar je prišla tudi gospa,
kratkočasil jo je Anton ali ona njega
je rada in mnogo
sama, zaprl se je Anton v drugo sobico, da bi ne
motil Olge ali pa se je usedel na divan ter pazno
poslušal Olgino izborno igranje. Spomnil se je materinih besed
Komu padeš, ti nedolžni angelj, v naročaj? Koga
zadene sreča, da bo užival pri tebi že tu na zemlji
nebesa? Koga bo osrečevala tvoja ljubezen? Kdo
bode ugriznil prvi v to rudeče, zdravo jabolko
je li bo vreden ali ne
podile po Antonovi glavi, njegove oči pa so z dopajenjem počivale na divnem, stasitem telesu Olginem!
Vrstica 652:
sicer tako pusto in prazno. Njemu vsaj se je tako
zdelo. Sedaj pa se mu zdi tako prijetno, prijazno,
živo;
ali veselo čebljanje Olgino, kadar ga po čem povprašuje. Pač škoda, da to ne more vedno tako
biti!
življenji še sanjati ne sme. Nu
more braniti sanje! Vsaj te mu nadomeščujejo, kar
mu zabranjuje stan!
Kadar je doigrala Olga kak komad, obrnila
je svojo lepo glavico tako naglo, da so se razmršili mehki kodri na njenem belem čelu, in nedolžno
povprašala: »Ali vam ugaja ta komad?« In Anton
je vedno pohvalil njeno igro ter potrdil njene nazore o dotični skladbi, kar jo je silno razveselilo,
Včasih sedel je i Anton k harmoniju in zaigrala
sta skupno. Kako srečna je bila tedaj Olga! Vsa v
ognju je vzklikala: »To je krasno, nebeško lepo!«
Saj si je to že koj s početka želela, a
si ni upala. Anton pa je sam uganil njene želje,
kar jo je še bolj veselilo.
pesem, katero je Anton s finim čutom spremljal na
glasoviru.
Ko pa se je poslovila, bilo je Antonu dolgočasno
pusto, mrtvo sobo!
svojo glavo ob desno roko in zrl tja doli po dolini,
kjer se je širilo rodovitno polje. Tako je sedel
Vrstica 680:
oknom, nekoliko oddaljen, je žuborel precej močan
potok, in šumenje njegovih valčkov segalo je v
Antonovo sobo
blažene
Olge v srečni družini
plazilo po mamici, a oklepalo in ovijalo z debelimi
ročicami njegove noge, on pa je objel jednega in poljubil naposled i svojo ženko
Kolika sreča! Tedaj pa je planil ves razburjen po konci, tresoč se na celem telesu, kakor
suh list v jesenskem vetru, segel z roko preko vročega čela, hoteč izbrisati in pregnati take slike, ki
so drugim izvor brezmejne sreče, njemu pa provzročiteljice brezkončne bede!
»
me
njegovem srci. Priznati si je moral, da ljubi Olgo
z vso silo svojega srca, pred seboj pa je zopet
Vrstica 703:
Nerad jo je puščal samo. Le težko se je premagal, stopil v drugo sobo, stal nekaj časa pri
oknu in ropotal s prsti po šipah v taktu z Olginim igranjem
je zopet nazaj v prvo sobo, sedal na divan ali tik
Olge in opazojoč jo
Olga pa je skoro vsak dan vprašala doma
Vrstica 715:
»Oh, saj je vedno vesel, kadar pridem. In
jaz tudi tako rada hodim tja.«
malo začudena pogledala, Olga pa je zarudela.
Ko je potem zvečer zlezla v svojo belo posteljico,
premišljevala je v svoji glavici: »Zakaj me je pač
mamá tako čudno pogledala. Saj vender nisem nič
hudega povedala
hodim. Saj je tako prijazen z menoj in me ima
tako rad, kakor niti domači duhovniki ne. Res,
Vrstica 732:
Olga je prišla zopet k Antonu. Izročila mu je
pozdrave od mamá, češ, rekla je: »Le pojdi danes,
ker je tako dolgočasen dan«
zopet na vratu,«
nasmehom ter se vsedla h klavirju. Začela je igrati,
Anton pa je stopil v drugo sobo.
Vrstica 745:
začelo Antonu burno utripati srce, ves vznemirjen
in nervozen skočil je po konci. Saj je v ono skladbo
zlil vso ljubezen do Olge!
miren stopil v prvo sobo, se naslonil na glasovirjev
rob tik Olge in zrl neprestano, stepo v njen ljubki
Vrstica 751:
Dokončavši komad uprla je svoje lepe, plave
oči tako milo vanj, vprašaje ga, kaj on poreče
on pa se ni mogel več premagovati, pozabil
je vse
poljubil na rožnato lice.
svoje mehke roke okoli njegovega vratu ...
Vrstica 760:
omame, spomnil se je, da je duhovnik in postal je
mož. Skoro odurno ji je razklenil roki in se izvil
iz njenega objema
tudi Olga, kaj se je zgodilo. Vsa osupnjena in
zmočena je bila za trenotje. Anton jo je prijel za
tresočo roko ter ji z mirnim, resnim, zajedno pa
prosečim glasom dejal: »Olga, odpustite
Olga je bila smrtnobleda in kakor okamenala;
Vrstica 775:
bridko razjokala. Spoznala je, da je gojila do Antona več nego samo gorko prijateljstvo, spoznala
je, da je bilo ono skrivno čutstvo, ki jo je osrečevalo v zadnjem času, zajedno pa tudi vzbujalo skrbi
je ne sme ljubiti, ki ji ne sme vračati njene vroče,
iskrene ljubezni!
Vrstica 790:
Anton jo je obiskal. Koliko je trpel, ko je
ugledal Olgo, bridko trpečo radi materine bolezni
Prisedel je k postelji gospe, in jo tolažil, da
Vrstica 804:
Anton je prišel baš iz cerkve od maše, ko prihiti nekega dne Olga smrtnobleda, rudečih, objokanih oči, razmršenih las, nečakajoč dovoljenja v
sobo, se mu vrže na prsi, da jo je jedva prestregel,
in ihti in ječi:
I Antonu so se porosile oči!
<poem align="center">
Vrstica 815:
za pogreb. Brzojavil je sestri pokojnice, soprogi
državnega uradnika v stolnem mestu, ki je prišla
drugi dan in prevzela nesrečno in obupano Olgo
neutešljivo plakajočo, v svoje varstvo.
Vrstica 822:
</poem>
»Hočete li vi pokopati gospo, s katero ste bili tako dobro znani?«
kapelana, ki je molče strmel pred se, pri večerji.
»Prosim, hočem!«
<poem align="center">
* * *
Vrstica 835 ⟶ 834:
neba je lahno rosila jesenska gosta megla. Jesenski
veter je poigraval s suhimi listi na gabrovi meji,
jih odtrgaval in odnašal daleč po zraku.
Ko je metal Anton z malo lopatico grude na
krsto, da je otlo donelo iz groba, in ko jo videl
omagovati blodo, nesrečno Olgo, tedaj se je tresel
tudi njegov glas govoreč: »Memeato homo,
pulvis es
in
svitla solza se je prikrala v njegovo sicer vedno
jasno oko.
<poem align="center">
Vrstica 856 ⟶ 855:
Anton jo je prijel za roko in jo poljubil na
čelo rekoč: »Olga
sprejmite mojo skladbo, katero sem posvetil vam,
in katera je izdala moja čutstva napram vam.«
Potok vročih solza se je vlil osamelemu angelju po upalih licih. Kdo zna, koliko jih je poteklo za rajno mamico in koliko za
<poem align="center">
Vrstica 877 ⟶ 876:
»Pripeljali vam bodemo vsako leto deset voz
resja in stelje«
najivni farani, hoteč ga s tako vado podkupiti.
On pa se je dobrovoljno nasmehljal češ: od
Vrstica 890 ⟶ 889:
gorske dušice še vedno željno čakajo dušnega pastirja.
Minulo je par mesecev, in na Gori so slavnostno sprejeli novega župnika
Topiči so pokali, godci godli, vladalo je silno
Vrstica 903 ⟶ 902:
cele fare mu je zadostno plačilo.
»Klaps«
kolena in ga zdrami iz spominov.
Vrstica 911 ⟶ 910:
slabih očij prezrla pri ometanji.
V peči še vedno prasketa plamenček
pa brije ostra burja, raja okoli oglov gorskega župnišča in se zaletava v njegova okna, da zažvenketajo vsak trenutek male šipe v že črvivem okviru.
Buči in vrši kakor daljno gromenje, vmes pa zazveni včasih jasen pisk in se zopet izgubi mej bučeči orkester burjinega zbora.
|