Redakcija: 15:36, 2. november 2020 uredi Plantanana (pogovor \| prispevki) 4.400 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Trenutna redakcija s časom 11:55, 3. november 2020 uredi razveljavi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj Brez povzetka urejanja
Vrstica 124: ljubiš? Neumnost! Otročarija! Ali ga je treba ljubiti, kaj? Ljubezen pride v zakonu. Jaz tvoje matere nisem poznal dve, tri leta poprej, kakor delate sedaj, ampak vzel sem jo, ker so moji starši takó hoteli -– in rada sva se imela. Povem ti: tudi ti vzameš Alfonza, ker jaz, tvoj oče, takó hočem. Ob mojem času so imeli roditelji odločilno Vrstica 162: Bila sta z Olgo sama. Sin Milan mu je umrl pred dvema letoma. Ne dolgo za njim legla je tudi žena k večnemu počitku. -– Drugo jutro ni bilo Olge k zajuterku. Očetu se je čudno zdelo, da je ni; nekaj mu je dejalo, naj gre pogledat, v njeno Vrstica 206: pa ga bode zopet videla; saj pride baš on za oskrbnika. Ali je to mogoče?! Sama sebi komaj veruje. »Ako primerjam njega z Alfonzom -– kolik razloček! In vender ... Ne, ne, to se ne sme zgoditi! Da bi se morala udati njemu, za katerega ne čutim ni trohice ljubezni, njemu, katerega mi hoče oče vsiliti, zdi se meni nemogoče. Ako bi bilo pa ~~vender-le~~vender–le mogoče, kaj potem? Kaj potem ... Grozno! Vrstica 221: bi šla k počitku, a zmanjka ji sveta pod nogami, vse krog nje se suče okrog, ne more več stati po konci -– zgrudi se na tla. Ko se zopet zavé, priplazi se z veliko težavo Vrstica 250: priljubil na prvi hip. Govoril je prijetno, odkritosrčno, ne pretirano. V družbi je bil zabaven in dovtipen. Z Milanom sta si bila kmalu jako dobra prijatelja. Večkrat je zahajal Krasnik v družbo Milanovo in -– bodimo odkritosrčni! -– tudi Olgine ni preziral. Vrstica 292: Krasnik. -– »Gospod Krasnik! Po dolgem času Vas imam čast zopet videti. Bodite mi pozdravljeni!« hitela je Olga ter podala prišlecu, kot svojemu Vrstica 359: Rudečica ga je oblila, kedar sta se srečala z Olgo; v zadregi ni vedel, kaj bi govoril. Najrajši bi jo bil pritisnil ~~na-se~~na–se ter ji povedal, da jo ljubi, takó brezmejno ljubi; a tega ni mogel, ni smel ... Vrstica 379: Takó pa ni moglo vedno ostati: čutstva so vrela, kipela, hotela priti na dan; prej ali slej je moralo počiti -– in počilo je! Solnce se je že nagibalo zatonu. Grajska Vrstica 424: Tudi Olga se je smejala. »~~Izvolite-li~~Izvolite–li sesti, gospod oskrbnik?« vpraša na to, ko vidi Krasnika še vedno stati. »~~Ta-le~~Ta–le klop sicer komaj zasluži to ime, a za silo je vse dobro.« Vrstica 465: ste v meni neugašen ogenj; od tega časa hrepenim in koprnim po Vas. Uverjeni bodite, da je spoštovanje, čista ljubezen do Vas, ki me je napotila do tega koraka. Ako tudi me zavrnete, -– danes moram izvedeti od Vas svojo usodo. Premagoval sem se dolgo, sedaj se ne morem več. Privoščite mi samo jedno besedo, kaj pravim besedo, samó jeden Vrstica 511: »Trčiva torej na Vaše zdravje, gospod baron! V kratkem -– upam -– Vas bom smel nazivati svojega zeta«, dejal je grajščak ter nalil sebi in svojemu tovarišu polno kupo penečega se vina. Kozarca sta zažvenketala. Vrstica 538: »Da, tudi Olga! Grozna sumnja se me polaščuje. Če se je tako daleč spozabila ter se usmelila onečastiti moje in svoje ime, -– gorje njej in njemu!« »Vsekako bi Vam svetoval, gospod grajščak, Vrstica 547: Baron Slavič je odšel v veseli nadi, da se zanj vse dobro izteče; saj ima odločnega moža na svoji strani. Dekletce se bo moralo udati -– dobil bo lepo ženo in dovolj denarja ž njo, kar je bila njemu glavna stvar. Ubogi Krasnik! Uboga Olga! Komaj Vrstica 584: ampak za moj denar. Ali bi mogla biti potem srečna na strani tacega moža, ki me ne ljubi? -– Nikdar!« »Oče pa ne bo odjenjal ...« Vrstica 657: Srcé je hotelo počiti Krasniku, prebravšemu pisemce. Da bo moral zapustiti grad, to se mu še ni zdelo najhujše -– saj to je že naprej vedel -–; a da bo moral oditi brez slovesa, to mu je trgalo dušo. Vrstica 687: plebejcem ... Konec mora biti tega! V kratkem se poročiš z baronom Slavičem. Ako se mi drzneš še kaj ustavljati in ugovarjati -– gorje ti! Poženem te, pojdi, kamor hočeš, pred mene nikdar! Izdedinim te, živi se potem, kakor moreš. Njega, tega nehvaležneža, tega predrzneža sem že pognal; isto Vrstica 697: njeno srcé, za katerega bi dala vse, žrtvovala tudi življenje! Da bi vsaj Milan še živel! Gotovo bi jo zagovarjal, tako pa je sama, brez pomoči.-– Oče je bil neizprosen, neomajen. Že so se delale velikanske priprave za ženitovanje. Vsa imenitna gospoda okrog so bili povabljeni na svatbo. Vrstica 705: vselej zapustiti ta »kraj nesrečnega imena«. Dan poroke je napočil. Visoki ženin in imenitni svatje -– vsi so bili veseli; le nevesta je bila žalostna. Oče je tolažil ženina, da je to pač ženska navada, ki pa kmalu mine. Napotili so se v cerkev. Gledalcev je bilo veliko, in mej njimi opazi Olga tudi -– Krasnika. Pogledala ga je takó ljubeznivo, da je bral v tem pogledu nado in blaženstvo.

Grajska hči: Razlika med redakcijama