Redakcija: 12:47, 3. november 2020 uredi 109.182.4.13 (pogovor) Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 11:41, 6. november 2020 uredi razveljavi Plantanana (pogovor \| prispevki) 4.400 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 3: \| naslov=Ko zapoje večerni zvon \| avtor= Ferdo Kozak \| izdano= ''{{mp\|Delo\|Slovenski narod}}'' 11. junij {{mp\|leto\|~~11. Junij~~ 1910 (43/130)}} \| vir= {{fc\|dlib\|5Q76SYJJ\|s=~~2-3~~ 2–3\|130}} \| dovoljenje= javna last \| obdelano= 4 Vrstica 38: V moji duši je vstala tiha otožnost. Kaj morem jaz? Ne daleč od mene je ležal brat in trpel sam z svojo dušo in ljubeznijo, pa mu nisem mogel pomagati. Vedel sem, da ljubi Anko, njene velike, plahe oči in njeno odkrito, otroško dušo. Spoznal sem to že po njegovem govoru. In v vsaki besedi skoro, ki jo je on spregovoril z njo, je zvenela brezmejna ljubezen. Najhujša laž je laž življenja, v kateri človek laže samemu sebi in svoji duši. In Anka je lagala svoji duši. Ne, saj ona ni ljubila mojega prijatelja tako silno, da bi pri tem ostala slepa za druge. Morda ga je sama zase v najtišjem kotu duše celo sovražila! Morda! —– Proti njemu je kazala, da ga ljubi. Zakaj, to mi je danes uganka. Saj edina lepota njegova so bile lepe, modre oči in pa visoko belo čelo. In vendar je bila v objemih vsa njegova. Tako udano ga je gledala, kadar ji je položil roko krog pasa in kakor v sladki sroči je zatisnila oči, ko jo je poljubil na polne, rdeče ustne. In ga vendar ni ljubila. Saj je sama povedala. Nekdo drug, mlad junak, ki je šel v svet, iskat sreče, je ostal neizbrisen v njeni duši za vedno.

Ko zapoje večerni zvon: Razlika med redakcijama