Povest o mladih ljudeh: Razlika med redakcijama

Ravno je šla mimo tvornice vesela in nagajivo se posmehujoča ter zavidna ženska mladina, ko stopita skozi visoka, do polovice odprta vrata dva mlada delavca, v plavih predpasnikih in goloroka. Obstala sta s svetlimi očmi gledala na rdeče, smehljajoče se dekliške obraze.

 

 

»Ali greva ž njo, Tone?«

»Pusti ga, Minca, pojdi s nami,« je rekla suha in tenka punca, ki jo držala robec v roki, dišeč že od daleč po nageljnovem olju.

 

 

»No, kaj boš povedal, Lipe,« ga je nagovorila Minca. »Ali si vso noč delal? Ali pojdeš ob desetih na Ladjo? Danes je tam semenj.«

»Kaj pa imata s Minco?« je vprašala Mana in zaostala za korak ter stopala nato vštric z Tonetom. {{prelom strani}} Na njenih ustnih je drhtel smeh. A takoj je izginil, ko se je ozrla na Toneta, ter videla njegov mračni obraz in srdite oči, s katerimi je gledal tovariša, ki je še vedno objemal njegovo sestro okoli pasa ter jo stiskal k sebi.

 

 

»Minca, Minca, kaj pa je s Tonetom?«

Tako so plesali do noči. Tone je mnogo pil, in se vrtil z vsemi dekleti, kar jih je bilo v krčmi. Časih se je zagledal v sestro, in vselej se mu je zdela med vsemi najlepša. Tako lepo in lahno ni plesala nobena, in tako ponosno in gosposko se ni znala nesti niti Matevžetova Katrica, ki je služila v mestu za hišno in ki je prišla s klobukom domov čez praznik. A Lipeta, ki je največ plesal z njo, ni mogel videti. Z zobmi je zaškripal, ko je švignilo razgreto in predrzno njegovo lice mimo njega. In nehote je stiskal pesti ter mislil, kako bi dobro delo, ako bi jih mogel Lipetu potisniti med zobe.

 

 

Vesel smeh ga je zmotil. Zagledal je veseli obraz Manin, ki ga je tolkla po kolenih in govorila:

V izbi je bil mrak, vse je bilo zagrnjeno v temo in prah, ki se je vzdigal s tal. Nič se ni videlo, samo rezgetanje Petričevih harmonik je bilo slišati in žvižganje Farjačovega klarineta.

 

 

Minca ga ni spoznala. Bila je tudi vsa omamljena. Ples in vino sta jo ovila in zmotila. Stisnil jo je k sebi in pozabil je vse okoli. Plesal je ne meneč se za druge in v tem je nagnil svoje ustne za tilnik sestri. Naenkrat je začutil udarec po glavi.

»Saj je bil komaj sveti Jakob!« je zakričal Tone. »Ali ste neumni!« je pristavil.

 

 

Prinesla je molek iz hiše in začela prebirati jagode ter moliti s starim, žalostnim glasom. A niti molti ni več znala. Takoj se je zmotila ter obstala sredi očenaša.

Tone je čakal, kdaj pojde sestra od doma. Vedel je, da se napravlja, in sklenil je, da pojde za njo naskrivaj.

 

 

Tone je vstal in pustil starko, da je molila sama naprej, ter šel previdno za sestro.

Še vedno je stiskal njeno roko in jo bodel z očmi.

 

 

»Kaj? Povej, kaj si imela z njim!«

»Ravno prav, da si prišel. če sta dva, se veliko lepše moli.«

 

 

Popolnoma je bil miren, ko se je Minca vrnila, in ne da bi ji rekel besedo, je šel po večerji v podstrešje spat. Sestra se je bala njegovih zaprtih ust in tihega očitanja njegovih oči. Zdelo se ji je, da brat nekaj skriva v svojem srcu, in bilo jo je strah.

Ko se je zdanilo, je stopil Tone v izbo. Ves je bil mračen in jezen.

 

 

Minca je zopet zadrhtela in se skoraj ni upala bratu pogledati v oči. Takrat je nekdo potrkal.

Bila je Mica, ki je šla k maši:

 

 

Pol ure kasneje ni bilo pri Kožuhovih nikogar doma.

Pred vhodom sta se srečala z Lipetom, ne da bi se pogledala. Hotela sta se izogniti drug drugega, a ni bilo več mogoče. Kmalu nato je zavriskala piščal, začeli so hrumeti stroji, in jermeni so brenčali. Visoki dimnik je kadil dostojanstveno iz velike pipe in spuščal v jasni, vedri dan temne kolobarje. Časih se je zarezal dim kot ogromno, črno drevo naravnost v zrak, nato razblinjal polagoma in razgubljal. A okoli devete ure je nenadoma vstalo v tvornici prestrašeno kričanje in jokanje.

 

 

»O-oj! O-oj!«