Čuvaj na železnici: Razlika med redakcijama

}}

 

 

Anton Žagar je bolan in telesno potrt človek. Bil je v vojski proti ustašem v Bosni; služil je kot častniški sluga. Ostal je ves čas vojske pri njem. Trpel je ž njim mraz, vročino, pomanjkanje hrane in vode. Čestokrat ga je spremljal v bojni metež, a hvala bogu, nobena svinčenka ga ni zadela.

 

 

 

Hotel si je drugje poiskati sreče. Šel je na Hrvaško v gozdove; tudi tu ni dolgo vzdržal. Šel je v mesto, kamor je že bila odšla njegova žena v tovarno, iskat si dela, a ni ga dobil. Žalosten se je vračal zopet domov. Na neki postaji je videl postajenačelnika, ki se mu je zdel znan. Gledal ga je, in obadva sta se spoznala. Bil je nekdanji njegov častnik, katerega je bil odnesel z bojišča.

»Potem naj tudi ona semkaj pride. Preskrbim ji brezplačno vožnjo. Tukaj bode kmalu izpraznjeno mesto čuvaja na progi; bodem že jaz govoril pri načelništvu, da dobiš ti to mesto.«

 

 

Čez teden dni je prišla Žagarjeva žena.

Žagar se je preselil na čuvajnico. Hiša je bila nova, drv dovolj, še majhen vrtič zraven, že urejen od prejšnjega čuvaja, in nekaj malega njivice ob progi. Zradostil se je Žagar; pričel je premišljati, kako si bode uredil gospodarstvo, ali bode kupil kozo ali prašiča.

 

 

V začetku ni Žagar nič spal; vedno je mislil na vlak; neprestano je gledal v razpredelbo vlakov in na uro. Vlak pride šele čez dve uri, a on je že obšel vso svojo progo. Sedeval je na klopi pred stražnico in napeto poslušal, ali ne šumi vlak. Tako se mu je godilo po leti; delo ni bilo težko, snega ni bilo odkidavati, in vlaki so bili redki na progi. Obšel je vsak dan vso progo, tu ali tam privil vijake ali zabil žebelj v prag, tam zopet očistil jarek in tako je imel vedno vse v redu. Po delu se je pa lotil svojega gospodarstva. Samo to ga je jezilo, da je moral na vsako najmanjšo reč prositi za dovoljenje preglednika, ta je oddal njegovo prošnjo ravnateljstvu; in kadar se je vrnila prošnja, čeprav rešena, je že prešel pravi čas za ono delo. Kmalu mu je začelo to presedati.

Žagar je pravil dogodke iz vojske in iz domače vasi, a drugi, po imenu Samec, je molčal.

 

 

A ta je iztrkal pipo ob tračnici in spregovoril:

»Ne tako; ne govori tega.«

 

 

Žagar se zamisli in spregovori naposled.

»Ne vem, morda je tako, kakor ti praviš; in če je, potem je že tako odločeno od boga.«

 

 

In odšel je.

 

 

Vendar se čuvaja nista skregala; zopet sta se sešla in so pogovarjala o isti stvari.

»Kaj zato, če tukaj čuvava; saj to ni nič hudega, živeti se mora.«

 

 

»Malo, trideset kron.«

 

 

»Kam hočeš iti? Ali ti ni tukaj dobro. Tu imaš hišo, malc vrtiča. Žena tvoja je pridna.«

[[Kategorija: Dela leta 1910]]

[[Kategorija: Dela-S]]

[[Kategorija: Slovenski narod]]

[[Kategorija: Podlistki]]