Krivec: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 857:
=== IX. ===
Milka se ni mogla uživeti doma. Izpočetka je še nekako šlo, delo se je kopičilo na delo, gibati je bilo treba od jutra do večera neprenehoma in tako ni utegnila mnogo razmišljati. Vsa trudna in izmučena je vsak večer legala že pozno v posteljo, nje spanje je bilo zdravo in trdno, brez sanj in vsakdanjih skrbi. Komaj so začele lastovke zjutraj žgoleti nad njenimi okni, je že vstajala in predno se je prav zavedla, je bila že zopet sredi nujnega in neodložljivega dela. Tako so potekali dnevi in tedni. Z Nežo se je dalo prve čase še dovolj dobro izhajati. Ni kazala posebne nadoblasti v hiši, dasi je bila pravzaprav ona gospodinja. Imela je svojo posebno politiko, znala je na Milko vplivati s sredstvi, nenasitnimi, skoro nedolžnimi, ki so pa vselej gotovo dosegla svoj namen. Nevede in kar čez noč, ne da bi se količkaj zavedala, je tičala v podrejeni vlogi, je delala samo to, kar ji je narekovala Neža. Oče se za te notranje reči ni brigal, gledal je le na delo, samo da se je izvršilo in da ni bilo izgube. Z Milko je bil sicer prijazen, včasi se je celo ž njo porazgovoril, a resnosti ji ni pripisoval, bila mu je še vedno nedorasel otrok. Toda pri hiši je bila potrebna zaradi nadzorstva, četudi nezavednega; če bi bila Neža sama, bi bila skoro gotovo nevarna, Bog ve kaj bi si izmislila in kako bi ga varala spredaj in zadaj.
Takšne so bile reči od začetka. Živelo se je torej dalje, kakor je nanesel trenutek in nič posebnega se ni dogodilo, kar bi bilo enemu ali drugemu usodno. Tako je minila zima, dnevi so se daljšali, v prodajalni je bilo zaradi naraščajočega pomanjkanja blaga vsak dan manj dela, dokler se ni Krivec naveličal in je ni na nedoločen čas zaprl. S tem se je rešil velikih sitnosti in skrbi ter odvalil dobršen kos dela tudi od Milke. Tako ji je začelo vsak dan preostajati po nekoliko čash, da je utegnila misliti nase. A pri tem je tudi {{prelom strani}} začela razmišljati doslej nenavadne reči. Prekoračila je bila tačas otroško dobo, naenkrat se je zagledala nekje drugje, je stala v popolnoma novi, nepoznani ji deželi. V hišo so prihajali različni ljudje, domačini in tujci, moški in ženske, in ti ljudje se nikakor niso bali govoriti vsega, kar jim je bilo na jeziku in kar jih je tiščalo. Kar so nabrali dobrega in slabega, lepega in brezstidnega podnevi in med tednom po vasi, po okolici, po beznicah in zakotjih, vsega so se navadno z veliko odkritosrčnostjo in vrabičjo blebetavostjo iznebili že tisti večer ali najkasneje ob nedeljah. Izrazov niso izbirali, krepkejši kot so bili, bolj so jim ugajali in na posebno mastne in neobične so bili najbolj ponosni. Krivčeva prodajalna in pozneje njegova veža je bila najljubše zbirališče vseh, ki so imeli kaj povedati. Tu ni bilo treba prisluškovati in nategati ušes onemu, ki je hotel slišati. Dovolj glasno in razločno, škodoželjno in zasmehljivo so govorili. Milka izpočetka ni razumela, vsa začudena in osupla je poslušala in ni vedela, kaj bi. Toda Neža se je često odurno smejala, vsklikala in z marsikatero duhovito pripomnjo bodrila blebetače. Tako se je moralo zgoditi, da je nekega dne padla prva mrena z Milkinih oči in se je v njej naselil nek čuden nemir, ki se ga ni mogla otresti. Bilo ji je kakor bi .ne bila več prejšnja Milka, kakor bi vsa druga kri zaplula po njenih žilah, kri drugega človeka, vsa vroča in zbegana. In začela se je zapirati v svojo sobo, kjer je prečepela in preždela po cele ure, vsa zamišljena, s sklonjeno glavo in z mrzlično vročimi rokami v naročju. Ob takšnih prilikah so bile težke in trudne nje oči, kakor svinec je ležalo na nje nogah. In za prvo mreno je padla druga, vsak dan je dozorela in cepnila nova. Ni bilo več dolgo, ko se je zavedela in videla pred saboj in okoli sebe vso goloto in nagoto najnižjega človeškega življenja. S strahom je gledala v bodočnost, z otožnostjo se ozirala nazaj v najbližjo preteklost, v lepoto nekdanjih svojih misli in minulih sanj. Samo še enkrat da bi se vrnili oni časi, vsi svetli in ožarjeni, vsi blesteči kakor na jutranjem nebu zahajajoča zvezda.
{{prelom strani}} Od tistikrat je začel Milki dom presedati. Veliko je tačas mislila na rajno mater in zaslutila je vso njeno nesrečo, dasi je ni še mogla natančno izmeriti. Dom ji ni bil več tisti kakor še pred nekoliko časom, naselilo se je vanj nekaj tujega in neprijaznega. Skoro bala se je sesti za ognjišče na stol, kjer je tolikrat sedela njena mati, kjer je prav za prav dovršila pot svojega trpljenja. Vse drugo se ji je zdelo pohištvo, po njem so polegale temne sence, nje noga se ni upala v oddaljenejše kote, kakor bi imelo iz njih planiti nekaj groznega in nepoznanega ter jo potegniti za saboj. Neža se ji je videla vsa drugačna, nekaj zasmehljivega in prezirajočega je bilo na nje obrazu vselej, ko jo je pogledala. Ta obraz ni bil več tisti, nekaj je padlo raz njega, odstranilo se ali dvignilo, pokazale so se tuje ostre poteze, ki se je v njih jasno zrcalila velika hinavščina. Čudno, Milka je naenkrat vse to opazila, tako lahko in s takšno gotovostjo, kakor bi ne bila vse svoje življenje delala drugega nego se bavila z razkrinkavanjem zakrknjenih obrazov. Da, jasno je videla to hinavščino, to prezirljivost in škodoželjnost. In je bila prepričana, da prihaja od te ženske nevidna nevarnost njej in morda tudi drugim, ki imajo pravico do te hiše. Toda kakšna naj bi bila ta nevarnost? Kaj naj stori in s čim naj škoduje brezpomembna ženska? Ali slutnja je v srcu in se ne da več pregnati. Kaj pa oče? Že nekaj dni je ves drugačen, kakor bi ga začela zapuščati prirojena sirovost. Smeje se v kuhinji in se šali, obrije se vsak drugi dan in skoro se ji zdi, da se je pomladil. Skoro bi bila vesela te njegove izpremembe, morda se bo iz njega še kedaj izcimil boljši človek, pravičen svojim otrokom. Toda ... toda ... ali bi ne bilo morda to veselje prenagljeno, prezgodnje? Nenadoma ji buši v glavo sitna misel. Kaj? Moj Bog, ne, to ni mogoče. Smešno ... prazne marnje ... Toda, ali se ji ni zdelo že nekoliko noči, da se češče odpirajo vrata očetove spalnice in zapirajo, in da je slišati tihe bose stopinje dveh ljudi, ki hodijo noter in vun? Kakor v snu se ji je dozdevalo, kakor iz daljnje dalje se je slišalo ... Kaj ... ne, to ni mogoče, reci, Bog, {{prelom strani}} da ni mogoče... Ne, to se pravi krivo soditi, lastnega očeta sramotiti, grde so te misli in nespodobne. Odkod so prišle v tvojo glavo, dekle? O rečeh hočeš vedeti, o katerih ne bi smela sploh še nič vedeti, in te reči spravljaš v dotiko z onim, ki bi ga morala spoštovati in čigar čast bi ti morala biti več kot vse drugo. Razjokala bi se, tako hudo ji je pri srcu, vera se bori z nevero, misel pobija misel. Ne, ni mogoče ... nikoli ... Toda danes zjutraj je srečala hlapca Janeza, ko je šla pogledat na njivo, kako se je prijelo nedavno posajeno zelje. Kvišku so že stale nežne rastlinice, na živozelenih lističih se je svetila bela rosa, cela leha je bila velika srebrna ploča, po kateri so plesali zlati solnčni žarki kakor veliki rumeni metulji. Janez je rezal ob plotu natič za grah, ki je bil že precej velik in je že razvijal svoje belo cvetje na dolenjem koncu nasprotne njive.
»Dobro jutro, Milka,« je dejal Janez. »Si kaj trdno spala?«
Vrstica 869 ⟶ 867:
»Čemu vprašuješ? Skrbi nimam in mlada sem, če ti je prav.«
»Prav ... zakaj ne ... kako pa ata ... ali kaj dobro spi?«
Milka ga je pogledala in je videla kako se mu zavija desni kot širokih ust v čuden nasmeh. In ni odgovorila ničesar.
Vrstica 875 ⟶ 873:
Janez pa je zamahnil z vitko šibo po zraku, da je zažvižgala ter dejal:
»Vidiš, Milka ... takih-le zasluži ... gorkih, as ... Ne more spati, revež ... ko pa ima toliko skrbi in ko ni več tako mlad ... In kdo še ne more spati, Milka? ... Hahaha, ali nič ne slišiš ... tudi Nežo menda nosi mesec ... tetete ...«
Milka se je obrnila in krenila proti domu.
Vrstica 883 ⟶ 879:
»Pa ne zameri, Milka, tebe nisem hotel razžaliti,« je klical Janez za njo. »Samo opozoriti sem te hotel, tebe in druge. Da ne pride prenenadno. Ko pride Tone, tudi ne bom držal jezika. Adijo, Milka!«
{{prelom strani}}
Milka je hitela proti domu. V tla je gledala in solze so ji silile v oči. Zaklenila se je v svojo sobo ter se ni več prikazala do večera. Ena sama misel ji je šumela po glavi, misel o sramoti, ki mora navaliti v najkrajšem času na hišo in na otroke. Proč, proč od tukaj, daleč v kraje, kjer je ne pozna nihče, kjer nihče ne ve in ne sluti, da je hči starca, ki tepta tako sirovo spomin na nje ubogo mater. Proč. Toda s čim? Kaj pa ima in s čim se bo živila? Toda nekaj zna, nečesa se je naučila, in če nima drugega, ima zdrave roke, ki ne bodo tako hitro odpovedale. In svet je velik in še so dobri ljudje na njem, ki jo sprejmejo pod streho. Takoj jutri se odpravi, samo še s Tonetom mora govoriti, z njim se posvetovati. Toda Bog ve, kedaj pride domov, ko preteče včasih po štirinajst dni in še več, da se ne zglasi.
Drugi dan ni Milka odšla, zakaj Toneta ni bilo od nikoder. Niti tretji niti četrti dan ga ni bilo. Polagoma se je umirila, silila se je, da je mislila na drugo, samo ne na to, kar se je godilo v njeni bližini. Očetu ni več pogledala v obraz, če je le mogla, se mu je izognila. Če ga je videla, da se šali in skrbno obritega, ji
Tako se je v Krivčevi hiši nenadoma vse izpremenilo, edini otrok, ki se je čutil še pred nekoliko časom tamkaj vsaj kolikor toliko domač, se ji je odtujil in je izgubil do nje zaupanje in spoštovanje. Visoka stena se je začela dvigati med očetom in otroci in je rastla od dne do dne. —
<center>* * *</center>
Vrstica 898 ⟶ 891:
Večer je. Nizko stoji solnce, njegovi žarki se tiho poslavljajo od rahlo šumečega gozda. Po dolinah že polegajo sence, se porajajo bele meglice in visoko v vrhu najvišje smreke prepeva drozd v bližini gnezda svoje družice. Gori na beli jasi sameva kmečka koča, uprta v rjavo izpodkopano brežino. Zadnji solnčni prameni padajo nanjo in motne šipe nizkih, ozkih oken so se izpremenile v zlate, vid jemajoče ploče. Pod srednjo izmed zlatih ploč sedi stara ženica, si zastira oči z uvelo tresočo levico in se ozira proti zahajajočemu oblu. Včasi se nenadoma dvigne, iztegne roke predse, jih takoj povesi kakor utrujena, sede in se zopet sključi ter se pogrezne še niže sama v sebe.
Samoten popotnik prihaja po klancu, obstane na vrhu in se ozre proti koči na jasi. Ko zapazi starko in vidi nje kretnje in vso njeno jadno onemoglost, se mu trdo stisnejo ustnice in se krčevito stresajo kakor bi požiral nekaj silno grenkega.
»Ali ga še vedno pričakuje ... sina ...?«
Tako se vpraša popotnik, a na odgovor ne misli. Njegove trudne noge se premaknejo dalje, oko se nemo poslovi od koče in starke.
Vrstica 907 ⟶ 899:
Zadnji prameni ugašajo nad gozdom, drozdova pesem se topi rahleje in rahleje, škrlatasta zarja zažari nad zapadno goro.
Popotnik stopa dalje, dolga je že njegova pot, a še precejšen kos jo bo treba prehoditi, preden dospe do cilja. Še marsikateri klanec bo treba preplezati, še marsikatero {{prelom strani}} dolinico obiti in marsikatero bližnjico presekati. Ko pa dospe na zadnji vrh, na oni beli vrh v daljavi, ki je sedajle ves zavit v rdeči plašč večerne zarje, ko stopi pod oni večstoletni mogočni hrast na preseki, kjer se odpira veličasten razgled po vsej znani planoti tja do sinjih morskih voda, tedaj bo kmalu konec njegovemu današnjemu potovanju, zakaj prav pod njim leži Plana, rojstna njegova vas. In tam je njegova rojstna hiša, njegova mati, njegovi domači, tam so njegovi spomini, tam je njegova mladost in njegovo srce. Tam je ostalo vse, kar je bilo lepega, celo njegove misli niso bile nikdar in nikjer tako lepe kakor tamkaj. Ali pa ni morda vse to samo prevara samega sebe? Ali mu ne slika domišljija nekaj neresničnega, nekaj, kar ni nikdar bilo in nikdar ne bo? Kaj se je zgodilo nečednega, da se mu vidi sedaj v svetli luči vse ono, kar je tičalo še pred nekoliko meseci v blatu in smradu, kar je pritiskalo nanj z vso svojo težo in ga davilo do obupa? Ali je bilo res potreba teh krvavih dni, da je izprevidel, da ima človek samo en dom na svetu ni da je ta dom najlepši in najboljši, pa naj so njegove hiše še tako neznatne in umazane, njegove poti preplavljene in globoko v blatu? Kaj je resnica? Spominja se svojega odhoda od doma, spominja se svojega hlapčevstva pri lastnem očetu, spominja se vse velike svoje žalosti in klavrnosti pred svojim slovesom, kako to, da je sedaj vse to pozabljeno, da je bilo vse to samo bolečinica pred sedanjo veliko bolečino, da žari sedaj velika luč od tam, kjer je bila skrajna tema še pred tem nedavnim časom? Ne ve si odgovora, ne ve, kaj je resnica, nenavadna plahost se polašča njegove duše. In vendar je med tem razmišljanjem pospešil korak, v njegovi plahosti je nekaj očiščujočega, v njegovih dvomih nekaj svetlega in v njegovem srcu hrepenenje in koprnenje, da pride čimprej tja, na ono stran belega vrha, vsega zavitega v rdeči plašč večerne zarje. Visoki hrast na preseki je znamenje njegovega odrešenja, tam pod njim na oni strani se začenja njegovo življenje. In najsi je to življenje samo kratko, trajajoče par dni, par ur, samo nekoliko trenutkov ...
{{prelom strani}}
Čudovito hitro se odlega pot. Naenkrat so noge lahke kakor bi se bile pravkar okopale v sveži kopeli, ne čutijo več pod saboj trde, razorane ceste.
Vrstica 921 ⟶ 911:
Popotnik obstane in posluša. Za prvim gromom se privali drugi, potem tretji, četrti, izprva v daljših presledkih, na to v krajših, a nazadnje buta nevzdržema, da se tresejo hribi kakor bi bili stekleni in da ječi gozd kakor bolnik, ki čuti kako se bliža odnekod divja, groze polna bolečina.
»Torej do semkaj sega? ... In pojde še dalje? ...« pomisli popotnik in povesi glavo. »In v mesečnih nočeh ... prav kakor tam gori ...«
Ni se spomnil prej, da je svet sedaj tudi tukaj drugačen, da se je odprlo peklo tudi tik ob durih njegove
rojstne hiše.
Čez dolgo vstane, slaboten kakor otrok, in se oprta za nadaljnjo pot.
»Kaj je resnica? ...« se vpraša vnovič.
{{prelom strani}}
In s trepečočim glasom si odgovarja:
»Resnica je, da je bilo vse samo bolečinica pred sedanjo veliko bolečino ... Ubogi moj dom! ... Drugi upajo, trdno verujejo v vstajenje ... a ti? ... Še večje suženjstvo te čaka in bridkost nad bridkostjo ... Kako dolgo še? ...«
Zastonj čaka odgovora na zadnje vprašanje, zastonj postoji in posluša. Ne ve mu odgovoriti ne gora, ne gozd, ne nebo in ne zemlja ...
<center>* * *</center>
Vrstica 965 ⟶ 955:
»Mnogo sem prestal, oče,« pravi sin in mu moli nasproti desnico. Stari se komaj dotakne njegovih prstov, se obrne in stopa naprej v kuhinjo.
»Ne vem, kje boš spal danes,« opomni stoječ sredi kuhinje. »V tvoji nekdanji sobi spi sedaj Milka, Tone ima pa od svoje ključ s saboj. V gozdu je in redkokedaj se prikaže domov. Ima svojo glavo ...«
»Kjer bo, bo dobro, vajen sem vsega. Če ne drugam, ležem kar tukaj na klop ali pa stopim k Janezu v hlev.«
Vrstica 972 ⟶ 961:
»Kakor hočeš, toda bolje je, da ostaneš v kuhinji.«
Pogleda sinu v bledi, izmučeni obraz. Za hipec je bilo videti, kakor bi se nekaj mehčalo v njegovih prsih. Toda naenkrat strese z glavo in pravi:
»Si lačen? ... Hm, nič ni ostalo večerje, vse gre sproti, slabi časi so.«
»Nisem, ne trudite se, takoj ležem ... Toda, kaj dela mati?«
Stari se naglo obrne in mu posveti v oči.
»Mati? ... Katera mati?« vpraša nezaupno.
»I no, naša — mati.«
»A tako,« pravi Krivec in se oddahne, »ali nisi dobil svoječasno naše brzojavke in pisma? ... Pa saj res, nikdar nisi odgovoril, vsi smo mislili, da si mrtev ... Tudi ona je mislila, a je takoj potem sama umrla. Škoda ...«
Krivec je izpregovoril zadnjo besedo tako dvoumno, da sin ni vedel, koga je škoda, ali matere, da je umrla, ali njega, da še živi. Nehote mu je ta misel bušila v glavo navzlic vsej bolesti, ki ga je v tistem hipu prevzela.
Nekaj se je nenadoma podrlo nad njegovo glavo in preplašen se je ozrl okoli sebe. In neki glas mu je govoril, da ta hiša ni več njegov dom, po katerem je zlasti zadnje dni tako zahrepenel navzlic vsemu, kar se je godilo v njem v prejšnjih časih.
{{prelom strani}}
»Pa postiljaj si kakor veš in znaš,« se nakratko poslovi stari, položi drobno svečo na mizo ter odide počasi navzgor.
Vrstica 996 ⟶ 983:
Janko hoče še nekaj reči, a beseda mu obtiči v grlu. Obstoji s sklonjeno glavo, roke mu visijo kakor mrtve ob životu.
Ko se gori zapro vrata za očetom, se zdrami, si pripravi nahrbtnik za vzglavje, ugasne svečo in se zlekne po klopi ...
=== X. ===
Tisto noč je Krivčev hlapec Janez posebno dobro spal. Pozno zvečer je že bilo, ko je prišel iz trga, kamor je bil peljal težko naložen voz desak za nove barake. Napitnina je bila izredno obilna, zaradi tega toliko večja izkušnjava in žeja. In Janez ni bil človek, ki bi se bil takšnim izkušnjavam s pridom ustavljal. Skoro pri vsaki veji se je zgodilo, da se je za hipec zamislil, poškilil v vežo ter hkratu tudi že zaviral voz. Potem je zažvižgal na prste, pljunil in z bičevnikom toliko časa tolkel po mizi, da so se začule stopinje. Ko se je prikazal krčmar ali kdo drugi izmed domačih, je samo skrivil palec v členku ter ga, režaje se, pomolil proti prišlecu. Ta je razumel, pokimal in takoj prinesel pol litra. Tako se je bilo skoraj brez vsake besede nabralo nekaj pollitrov, in Janez se je ves zadovoljen in prav židane volje pripeljal domov.
Vrstica 1.004 ⟶ 991:
Ko je izpregel, je stopil v kuhinjo. Neža je bila sama, čakala je z večerjo. V kotu za ognjiščem je sedela, prav na tistem prostoru in tistem stolu, kjer je najraša posedala rajna Krivčevka. Pred nekaj dnevi je prvič sedla tja, nehote in ne da bi bila mislila kaj posebnega. Toda hipoma se je čudno razburila ter takoj nato nekam zasanjala. Prostor prejšnje gospodinje sedaj ne pristoja v hiši nobenemu drugemu nego njej, bodoči gospodinji. Do tega zaključka so jo dovedle te njene sanje in do živega je bila prepričana, da v kratkem zagospodinji v tej hiši, če bo le znala prav gladiti starega Krivca. In to, bogme, bo gotovo znala. Nobena posebna umetnost ni, zaslepiti pohotnega in {{prelom strani}} vase zaljubljenega starca. Od tistikrat je posedala na tem stolu vselej kadar je bila sama, najčešče zvečer, ko so že drugi odšli počivat. Na tem prostoru so se rodili različni načrti, ki so jo imeli privesti do cilja. Na tem prostoru je bila vsa prešerna, smela, neusmiljeno odkritosrčna sama proti sebi. In nikdar ni še sedla dosedaj nanj pred drugimi, kakor bi se bala, da ji ga druge oči ukradejo ali izpodnesejo.
Nocoj pa je tukaj pričakovala Janeza ...
»O, Nežica ... sama? ... Bog daj dosti in dobro,« je pozdravil Janez precej glasno. Njegove oči so se smejale, neka posebno vesela misel je morala tičati za njegovim jasnim čelom.
»Ne razgrajaj takoj ko stopiš v hišo,« je dejala Neža ter se zravnala na stolu, češ, ali me ne vidiš, kje sedim in da imam pravico tako govoriti.
»Lej jo ... gospodinjo ...« je prasnil Janez v smeh. »Pa saj imaš prav, pozno je že in dobro, da se stari v miru naspi in okrepča, preden ... no, saj veš ... torej govoriva tišje ... Imaš kaj večerjice, Nežica?«
Neža ga osuplo pogleda, toda takoj se dvigne in odpre peč.
»Druga ne bi te čakala tako dolgo, veš ... ali jaz sem predobra ... preneumna ... zato ti puščam. In kaj vse ti puščam ... take večerje ni imel niti gospodar ... razumeš?«
Položi skledo predenj, polno širokih rezancev, z rumenimi drobtinicami in obilno mastjo zabeljenih.
»To niso šale, v teh časih,« pravi tiho, »nalašč zate sem jih naredila, drugi so jedli koruzne žgance, celo gospodar ...«
»Luka, reci,« se zasmeje Janez.
»No, pa naj bo — Luka ... in Milka in vsi drugi.«
»Samo ne Nežica in Janez ... Toda, čuj, Neža. Kaj bi bilo, če bi sedajle prišel doli ... Luka?«
»Molči in jej,« pravi Neža in prisede prav tik njega. »Kdo te kaj vpraša?«
{{prelom strani}}
Janez zajema, požira, se oblizuje in si briše z rjavimi prsti kratke brke. Zraven neprestano premišljuje.
»Veš kaj Nežica, čudno se mi pa vendarle zdi, da ti je Luka izročil ključe ... hm ... da kar takole gospodinjiš, kakor bi bila ... no, kakor bi bila ... kaj vem kaj ... no, prava gospodinja ... Hm, ali ni med vama morda kaj takole ... takole?«
Pogleda jo lokavo od strani in mežika.
»Beži Janez, ne bodi siten ... Kaj pa misliš ... Takega deda ... oh, Janez, ti si grd ...«
In stisne se bližje njega.
»Oh, če bi vedel ti ... Janez ... nič ne rečem ...«
Sramežljivo povesi oči in sklene roke v naročju.
Janez se ne odmakne,
»Saj res, nekdaj sem ti obljubil, Nežica« jo bodri, »hm ... zakaj ne ... hm ...«
Neža ga prime za roko in upre vanj svoje oči.
»Vse boš imel, Janez ... kar bo poželelo tvoje srce ... kar bom premogla,« pravi in mu stiska prste.
Kaj takšnega Janez še ni doživel. Da bi se mu katera tako ponujala, tako očitno in naravnost, ne, tega še ni videl, dasi ni bil svetnik in je v svojem življenju že marsikaj izkusil.
Vrstica 1.063 ⟶ 1.041:
»Torej kedaj?« Vpraša še tišje ter jo stisne k sebi.
»Kedaj? ... Prvič, ko ne bo gospodarja doma ... K tebi pridem ...«
»Torej, kadar ne bo Luke doma,« se zasmeje Janez. »Lej, lej! No, pa dobro, Neža ... bodoča skrbna gospodinja ... dika Krivčeve hiše ... Toda sedaj pa čuj še nekaj drugega.«
Vstal je, položil ji roko na ramo ter se sklonil k njej, da se je skoraj dotikal njenega obraza, vsega žarečega in razpaljenega. In tiho, sikajoče, neusmiljeno je govoril:
»Ali veš, kdo sem jaz, Neža? ... Jaz sem Janez, hlapec Janez, ki služim oderuhom in pijavkam. In dasi vem, da so oderuhi in pijavke, Jim vendar služim pošteno, dasi {{prelom strani}} priznavam, da je to zelo bedasto. Pa jaz sem hlapec Janez in ne morem drugače. In kakor teh oderuhov in pijavk ne goljufam in jim ne kradem premoženja, tako jih ne maram goljufati v njih drugih zadevah. Meni je dovolj, da me plačajo kakor smo se pogodili in da delajo z manoj vsaj kolikor toliko spodobno. Kakor s človekom namreč, četudi s človekom, ki ima oslovsko kožo. Jaz sem že precej izkusil in na meni ni, da bi sedaj revolucijoniral, toda za manoj pridejo drugi, ki bodo drugače govorili in tudi hlapcu izposlovali tisto, kar mu gre. In zato, Neža, tudi ne morem odobravati tvojih, ne vem kako bi se izrazil, pa recimo milo: tvojih zvijač. Da, zvijače so! Nalašč, o Neža, sem te izpeljal in natančno vidim tvoje misli, ker sem poleg tega videl tudi tvoja dejanja izza zadnjih dni ... Zakaj nisi vselej vsaj zastrla ponoči oken, ko si se pritihotapljala k staremu v sobo? In si ugašala luč šele tedaj, ko si odgrnila odejo in legla k starim škripajočim kostem? Ali si pozabila, da sem ponoči splezal gori in da sem nekaj videl. In sram me je bilo, Neža, namesto tebe in namesto njega!«
Neža je zakrilila z rokami, se otresla Janezove roke in vsa razburjena vstala.
»Lažeš,« je siknila in posluhnila za hipec, če se gori v prvem nadstropju nič ne gane. »Lažeš ... moje poštenje hočeš blatiti ... košček kruha, ki sem si ga s silo priborila v tej hiši, mi hočeš pojesti ... in jaz, jaz reva ... sem te še rada imela ... rajša kakor nobenega drugega ... in sem skrbela zate ... Janez ... oh ...«
Solze so ji stopile v oči in ustne so se ji tresle.
»Ne spakuj se pred manoj,« je nadaljeval Janez, »poznava se. Samo malo ti imam še povedati. Nisem tvoj
oče, ne tvoj varuh, nobenega ne potrebuješ več, ker si že davno polnoletna. In z vsemi dišavami namazana. Povem ti sedaj takoj še, kaj nameravaš in kaj hočeš. Čisto jasno in brez okolišev. Ti hočeš, da v tej hiši zagospodinjiš vsa in popolnoma, sline so se ti pocedile po oblasti in polnih loncih. Ker se pa bojiš, da bi se stari s taboj samo malce poigral in te potem pustil in ker te to igračkanje samo na {{prelom strani}} sebi premalo zadovoljuje in bi bilo navsezadnje tudi res premajhno plačilo za tvojo požrtvovalnost njemu nasproti, je treba, da si svojo bodočnost temeljiteje zagotoviš. Takole nekaj majhnega, nekaj kričečega v zibeli, to bi bilo, kar bi držalo, kar bi nekoga omehčalo, da bi te postavil gotovo na stol, ki je tvoje hrepenenje. Pa stari, hm, no saj veš, Neža, o prebrisana Neža, tu naj bi pomagal Janez. Kaj ne? Skrbno preudarjeno, nič ne rečem, vsa čast, toda navzlic temu veliko lopovstvo!«
Neža si je brisala solze in stala nekoliko časa kakor okamenela. Na to ji je hipoma kri zalila lica in skrčile so se ji pesti. Kakor bi hotela planiti na svojega nasprotnika.
Vrstica 1.091 ⟶ 1.066:
»Vse je proti meni,« je vzdihnila ter stopala navzgor vsa utrujena in zbegana.
Janez pa se je zaril v svojo posteljo ter takoj na to sladko zaspal v zavesti, da je danes storil po dolgem času zopet enkrat dobro delo. In tako niti ni slišal glasnega trkanja na Krivčeva vrata, ko je prišel tisto noč pozneje domov Janko ...
<center>* * *</center>
Drugo jutro je prvi vstal Krivec. Solnce še ni bilo vzšlo, ko je pridrsal po stopnicah, odkašljevaje se, ves čemeren in v obraz zabuhel.
»No, kako si spal?« je vprašal Jankota. »Ko ni boljšega, je dobro tako, kaj se hoče.«
{{prelom strani}}
Janko se je dvignil s trde klopi ter potegnil s ploskimi rokami preko obraza. Bil je še bolj upadel in bled kot sinoči in bolela ga je glava, zakaj zadremal je bil šele proti jutra in še tedaj so ga mučile puste in težke sanje.
»Bo že,« je odgovoril, »samo da me ni zeblo.«
Vrstica 1.113 ⟶ 1.084:
»Morda je zadnjikrat,« je pristavil ter pospravljal svoj nahrbtnik.
Stari ni odgovoril ničesar, samo odkašljal se je hrupno in pljunil za vrata. Kimal je z glavo ter nekaj razmišljal. Nato je potegnil ključ iz žepa, drsal v sobo zraven kuhinje ter prinesel od tam steklenico žganja.
Natočil je čašo sebi in sinu.
Vrstica 1.130 ⟶ 1.100:
Natočil je sam sebi drugo čašico in izpil.
»Dva dni, to se pravi danes in jutri ostaneš,« je dejal stari na to. »Skoro gotovo se torej več ne vidiva ... Od doma moram za dva, tri dni, ne morem ostati, nujna pota imam, sicer sem ob vse.«
Sinu se je storilo inako, zanj nima oče časa. Vojska ga ni ispremenila. Stemnilo se mu je pred očmi, a dejal je popolnoma mirno:
Vrstica 1.143 ⟶ 1.112:
»Slabi časi so, zaslužki so vsak dan bolj pičli, vse se porabi sproti,« je govoril stari kakor sinoči, ko se je izgovarjal zaradi večerje.
{{prelom strani}}
»Vendar nekaj ...« je pristavil ter segel v žep.
Sin se je vzravnal in mu gledal naravnost v obraz.
»Ne vprašujem vas po denarju,« je dejal trpko, »bolj sem si želel lepe besede ... Toda, kaj morete vi za to ... z lepimi mislimi sem prišel, z lepšimi kakor prvič sem hotel oditi ... Ni moglo biti, in tako je vseeno ...«
Stari ga je topo bulil, videti je bilo, da ne razume ali pa, da ga noče razumeti.
»Denarja se braniš?« je dejal nato veselo. »No, in ni ti bilo slabo, kakor je videti. Hm, prav imaš, pri vas se da dobro zaslužiti, pameten bodi in porabi vsako priliko, da si natlačiš žepe. To je edini pomen in namen vojske, hahaha. Naj bode tudi tvoj! Nisem si mislil, da bo še kedaj iz tebe in me veseli, da sem se motil. Ko se vrneš ... stopiš z manoj v družbo.«
Krivec se je smejal, da se mu je tresel podbradek. Držal se je za trebuh in mežikal.
Vrstica 1.160 ⟶ 1.128:
»Seveda si lačen, Janko. Ubožec! Takoj skuham zajutrek.«
Krivec je medtem odšel v hlev ter sklical Janeza, ki je, veselo si zvižgaje, začel pripravljati voz in vprezati kobilico. Stari je takoj zopet prišel v kuhinjo, sedel za mizo in zajtrkoval skupaj z Jankotom. Nobeden, ni izpregovoril besedice, samo Neža je včasih začutila potrebo, da je podtaknila kako vprašanjema Janko je odgovarjal le na kratko, tako da je naposled tudi ona umolknila ...
Po zajutreku je sedel Krivec na voz ter podal Jankotu kazalec in sredinec desnice.
»Pa zbogom, če se več ne vidiva, in piši kaj ... ne kakor dozdaj,« je dejal ter švrknil po kobili.
Janko je pogledal za njim, a razmišljati ni utegnil ničesar, zakaj ta čas ga je opazil Janez in skočil k njemu. Krepko ga je stisnil k sebi in ves vzradoščen pozdravil:
{{prelom strani}}
»Bog te sprimi, Janko! Toda, kedaj si prišel in odkod? In tako nenadno? Vsi smo že mislili ... pa kaj ... hvala Bogu, da si le tukaj ... vse bo še dobro! — Tudi Tone mi je pravkar sporočil, da pride danes domov. Ravno prav ... kakor bi se bila zmenila ... Oh, vesel sem, da že dolgo nisem bil tako ... Še ga bomo, Janko!«
Stiskal mu je roko in se smejal, da so mu stopile solze v oči ...
Med tem je drdral voz hitreje in hitreje doli po cesti, Krivec se je odkril in položil klobuk zraven sebe. Vroče mu je bilo, sam Bog vedi od česa, in debele kaplje znoja so stale na njegovem nagubanem čelu, dasi je pihala od zahoda hladna jutranja sapa. Ta sapa pa je donašala tudi zamolklo bobnenje, z vsakim hipom hitrejše in stopnjujoče in vedno razločnejše. A Krivec se je tega bobnenja že navadil in ga ni razburjalo. Celo nekam zabavno se mu je zdelo in morda bi ga bil še pogrešal, da ga ni čul nekoliko dni. Ničesar si ni mislil ob njem in veselo je poknil parkrat z bičem, da je kobilica splavala dalje kakor ptica in so se nje iskre noge jedva dotikale tal.
=== XI. ===
Okoli poldne je res prispel domov Tone in takoj stopil z Janezom za hišo. Ta je nanj prežal že od zjutraj, da ne bi ga zgrešil in da bi govoril z njim preden ga vidi Neža. Ko ga je opazil, da je zavil okoli sosedovega hrama, mu je stopil nasproti ter omenil, da mora govoriti z njim na štiri oči. Dolgo sta sedela na hlodih za hišo, nihče ju ni videl in ni slišal, kaj sta razpravljala. Ko se je pa Tone dvignil, je bil njegov obraz spačen in njegove ustnice trdo stisnjene. Tema se mu je delala pred očmi dasi je sijalo solnce na jasnem nebu ter so njegovi žarki prodirali v najtemnejši kotiček. Skoro opotekal se je proti vhodu v hišo kakor bi bil vinjen in z desnico se je lovil ob steno. Pred vhodom pa se je sunkoma vzravnal, dvignil glavo ponosno ter za hipec obstal, kakor bi razmišljal ali naj vstopi ali ne.
{{prelom strani}} Ta čas pa je stal že na pragu Janko in ga pozdravil. Spogledala sta se brata, podala sta si roke molče in stopila drug za drugim v hišo. V sobo zraven kuhinje sta sedla in dolgo ni izpregovoril nobeden od njiju. Oba sta mislila eno in isto, oba sta vedela eno in isto, toda oba sta se trudila in poizkušala, da bi si to eno in isto zamolčala ter pogreznila je v najgloblje dno svoje duše. Kakor bi se dalo z molčanjem pozabiti, s pogrezanjem in pokopavanjem spraviti s poti! Oba sta vedela, da nista kriva, toda oba sta se bala, da postaneta sokriva, kadar začneta o tem govoriti in razpravljati. Zato sta molčala, dasi sta vedela, da bo treba z besedo na dan, in ne samo z besedo, marveč tudi z dejanjem. Ne, že nista več molčala, samo odlašala sta in to odlašanje je bilo tem mučnejše, čim dlje je trajalo, tem zgovornejše, čem bolj je molčalo.
»Kdo ti je povedal?« je izstisnil naenkrat Tone iz sebe. Ni se mogel več vzdržati.
Vrstica 1.185 ⟶ 1.151:
»Milka,« je odgovoril Janko — kakor bi bilo Tonetovo vprašanje popolnoma določno in bi se nanj ne moglo odgovoriti ničesar drugega.
»Ona? ... Otrok?«
Tone je strmel v Jankota kakor bi reševal veliko uganko.
Vrstica 1.193 ⟶ 1.159:
»Milka ni več otrok,« je odgovoril Janko. »Morda je bila še pred kratkim, a danes ni več.«
»Torej po to je prišla domov ... kakor bi ne bilo prilike drugod ... in še časa dovolj ... ne, lastni oče je prižgal to nesrečno leščerbo ... in mudilo se mu je ...«
»Ni preveč skrival ... gospodar je v hiši,« je dejal Janko in se hripavo zasmejal.
Umolknila sta. Tone se je skrčil na svojem sedežu, naslonil se z rokami na kolena ter strmel v tla. Janko je bobnal s prsti po mizi, globoko zamišljen. Iz kuhinje se je slišalo ropotanje, Milka je tolkla teletino za zrezke, sama je hotela danes pripraviti kosilo bratoma. Neža je bila nenavadno ljubezniva z njo, vse ji je hotela dopovedati. {{prelom strani}} Kakor da si hoče s svojim klepetanjem prepoditi nevšečne in težke misli, ki so že od snočnega nastopa z Janezom butale vanjo in ki so se z današnjim jutrom le še bolj zajedale v njene možgane in jih razrivale kakor krti zemljo. Sam vrag jo je snoči zmotil, da je zagrešila takšno neprevidnost, ona, Neža, ki je bila vedno zvita kakor kača, ona, ki je dozdaj še nikdar ni tepla lastna lehkomiselnost. Pa kdo bi si bil mislil kaj takšnega od človeka, ki bi bil lahko vesel in bi si oblizal vse prste, če ga ona pogleda! Tepec! Ali bo molčal? Pazi naj se, če izblebeče. Da so dedci tako neumni, da pehajo od sebe one, ki jim hočejo dobro! Za kakšnim štorom, ki ga ni ne spredaj in ne zadaj nič in ki mu bo v obraz osle kazal, za takšnim bo pa norel, da bo jokal in bo tekal, da si izbrusi in obrabi pete in podplate. Kakor za tisto cmeriko, za tisto Ančo, ki je ni drugega kot ploh. In ki nima nič. Tukaj bi pa marsikaj obral namesto starega in marsikak kozarček bi ga stresel na kakšno neprevidno žalost. In Neža bi bila gospodinja in bi že skrbela, da bi stari predolgo ne sitnaril. In kaj potem? No, Janez, potem? Ali bi ne bilo mogoče ... Toda nisi hotel, trma ... Pa kako je govoril, noben raztrgan dohtar ne bi mogel tako in ne fajmošter. Kdo ga je naščuval? Stavim, da ne bo molčal ... toda pazi naj se ...
»Kar samo vam gre izpod rok, samo se vam dela, gospodična Milka. In kako sveže in slastno vse izgleda ...«
In da je moral vprav sinoči priti ta preljubi sin. Kakšen je bil včasih, sam satan, nihče ga ni ugnal. Zdaj pa je kakor božji volek, ponižen in pohleven in kaj vem kaj še vse. Pa smo vsi mislili, da ga ne bo več. nazaj, da že kje z nosom zemljo podpira ...
»Pa saj ni čuda, gospodična Milka, ko pa imate fine rokce in prstke. Kakor iz cukerčka ...«
In tudi stari je mislil, da ga ne bo več, in se je že veselil. Samo za napotje mu je. Pa ti naenkrat pihne v hišo kakor burja. Kako je gledal Luka, ko je začul pod oknom njegov glas. Mislila sem, da ga kap zadene in samo meni {{prelom strani}} se ima zahvaliti, da sem ga omajala. Nič škoda bi ga ne bilo, toda kopriva ne pozebe ...
»To se bosta oblizavala bratca. Pa saj sta potrebna, posebno Janko, revež. Kako pa tudi izgleda, človeka kar srce boli ...«
In da je vprav sedaj prišel ta nepridiprav, tisti trenotek, ko sem napravila tako nespodobno neumnost in sem se izdala človeku, ki je že dolgo časa zlorabljal mojo dobroto. Da, moje dobro, usmiljeno srce.
»Pomagam vam nekoliko, Milka, da se bratca prej okrepčata, poldne je že davno odzvonilo ...«
Kdo ve, ali bo tako nesramen in mu to pove? In še zraven kaj pritakne, naredi iz kobilice konja? Pazi naj se. Pa še Tone je moral priti vprav danes. Vse se je zaklelo proti tebi, Neža ...
»Kako te je sprejel sinoči oče?« vpraša Tone nenadno Jankota.
Vrstica 1.225 ⟶ 1.185:
Janko preneha z bobnanjem in se ozre skoro začudeno v brata.
»Oprosti, da te vprašujem,« nadaljuje Tone, »ko si sam lahko mislim, kako ... Ti si gotovo pričakoval drugačnega svidenja ... mislil si, da se je med vojno pri njem kaj izpremenilo ... da se je oglasilo v njem nekaj takšnega, čemur pravijo drugi ljudje srce ... oh, drugod se človek nauči drugače misliti, marsikaj odpusti, zlasti v takšnih okolščinah, v kakršnih si bil ti. Pa pri tem pozabi, da se iz kamena ne da speči kruh ... Tudi jaz sem včasi upal, da bo drugače, da se izpremeni vsaj na starost, da se zaobrne voz v drugi tir. Moja vera je bila trdna ... vera v mater ... Veroval sem, da se zgodi čudež, da izzove trpljenje materino večno pravico ... da zasije odnekod luč, ki nas odškoduje za sedanjo temo ... Ni hotelo biti, usojeno je bilo drugače, grob je požrl vero in upanje in pravico. In ostalo je pri starem ... ne ... poslabšalo se je ... In tako, vidiš, da vem, kako te je sprejel. Vedno eni in isti izgovori, da so slabi časi, da gre vse sproti in da se nič ne zasluži — kadar treba dati otrokom jesti ... da mora za dva ali tri {{prelom strani}} dni od doma — kadar bi moral biti z njimi v družbi in se
razgovoriti z njimi o tem in onem. In tako ne pozna ne tebe in ne mene in ne tvojih sestra in jih ne bo poznal nikdar. Povrhu vsega pa sedaj še to ... še to ...«
Tone je umolknil in stopil nekolikokrat ves razburjen gori in doli po sobi.
»Jaz mu ne bom na poti,« pravi Janko. »Umaknem se mu enkrat za vselej ... že sedaj se čudim, da sem še tukaj. Ali se spominjaš, kaj sem ti rekel pri slovesu, ko sem se prvič odpravljal od doma? Ni se zgodilo tam gori ... Toda Kras je nekaj drugega ... poznam ga ...«
»Ne govori tako, to je samo domišljija.«
»In tako bom ustregel tudi očetu ... vsaj enkrat v življenju ...«
»Ne govori tako, pravim ... ne kliči vraga ...«
»Ali misliš, da nisem videl, kako neprijetno ga je zadelo, ko me je zagledal živega pred saboj? Kolikor nas je manj, toliko bolje zanj. Eh, komaj čaka, tako ti povem, Tone.«
Tone se ustavi pred njim in mu položi roko na ramo.
»Ne misli sedaj na takšne reči, ampak trdno veruj, da se vrneš. Zakaj sedaj smo potrebni vsi doma, ne eden ne sme manjkati. Trdo delo nas čaka, izpodbiti moramo črne nakane lastnega očeta in nakane te nečedne ženske. In vsi pošteni ljudje nam bodo pomagali. Samo ne puške v koruzo! ... Glej, ni še dolgo tega, ko sem dejal sestri Pavli: Naj bodo grehi očetovi kakršnikoli, sin ne bodi nikdar sodnik očetov. Sedaj sem nekoliko drugačnega mnenja. Če on pri polni zavesti in zdravi pameti meče blato na spomin pokojne svetnice, naše matere, če vali tako satansko lehkomiselno sramoto na glavo svojih otrok in jih s prezirljivim smehom peha v pogubo, potem naj nehajo vsi oziri in vračajmo mu šilo za ognjilo. S tem, da nas ne pozna več in nima več za svoje otroke, nas je odvezal vseh dolžnosti, ki smo jih imeli proti njemu kot taki in nam je od sedaj dalje samo še tujec, a ne tujec-prijatelj, ampak tujec-sovražnik. In proti sovražniku se je treba
Segrel se je bil in velika odločnost se je črtala na njegovem obrazu. Jankotu pa se je sprožil lahen pomilovalen nasmeh z dozdaj trpko stisnjenih ustnic.
»Kako si rekel, Tone? Da nam vsi pošteni ljudje pomorejo pri tem?« je vprašal neverjetno. »Prazne marnje, ljubček. Rogali se nam bodo in v obraz smejali kakor so navajeni, zakaj takšne reči so njih zabava. In če se bo treba zateči k oblastvom, kaj misliš, da dosežemo? Oni, ki nam dandanes delijo in režejo pravico, jo imajo prevečkrat v roki, da bi jo posebno spoštovali, navadili so se nanjo kakor služabnik božji na monštranco in so pozabili na njeno svetost. Revež ostane vedno revež, naj se obrne kamorkoli. Jaz sam zdse nimam nobenega zaupanja več, prekruto so me prevarale sanje zadnjih dni, zato mi oprosti, da odidem še danes. In s sključenim hrbtom pojdem in kapo si potegnem daleč doli na obraz, ko pojdem mimo hiš, da me nobeden ne spozna, da nobeden ne vidi pečata sramote, ki me peče na čelu. Potuhnjeno kakor tat se splazim odtod in za saboj zatarem vse sledove za vse večne čase. Da, Tone, preden ste spregledali vi, sem spregledal jaz in natihem in z blaznim hrepenenjem sem bil začel iskati rešitve in izhoda iz tega, človeka nevrednega življenja. Skoro se mi je zasvitalo, zdelo se je, da se me je nebo usmililo, toda vprav, ko so posijali prvi žarki v temo mojih misli, ko se je začela blagotvorna toplota razsvetlenja polaščati moje okorele in zanemarjene notranjosti, segrevati mrzle kote moje duše, tedaj je treščilo. In s polomljenimi vesli in razdrapanimi jadri me je zalotil vihar. Pa z neverjetno močjo, ki si je nisem nikdar toliko prisojal, sem se rešil na kopno, sem se očiščal med bliskom in gromom, med nesnago in golaznijo, med gnusom in smradom in, veruj mi, popolnoma čist bi stal danes pred taboj in jasnega upa poln v boljšo bodočnost, da ni bilo sinočne noči in današnjega dneva. Tako pa ... tako pa ... naj se zgodi, kar hoče ... mene ne upoštevajte več!«
{{prelom strani}}
Tone je strmel vanj kakor v prikazen, nekaj ga je nenadoma streslo, mu šlo po udih, zakrilil je z rokami nad glavo in hotel izpregovoriti. Toda beseda ni hotela iz grla ...
Tedaj sta stopili v sobo Milka in Neža. Neža se je silila na smeh, ročno je pregrinjala in pripravljala mizo za obed, a Milka je med tem že polnila krožnike z juho ter prisedla k njima.
Nobenemu se ni ljubilo jesti. Komaj da so posrebali juho, zrezkov in prikuh so se samo dotaknili. Grižljaji so ostajali v grlu.
»Ali je tako slabo napravljeno?« je vprašala Milka. »Slabo se mi je obnesla moja kuharska umetnost.«
Vrstica 1.267 ⟶ 1.224:
Milka zardi in skomizne z ramami. Čez nekoliko časa pravi komaj slišno in boječe:
»To sem ti hotela povedati, Tone, da grem od hiše. Kakor hitro mogoče, rajša danes nego jutri. Ni mi več obstanka ... sam veš ... svetuj mi ...«
»Torej tudi ti?« vsklikne Tone in se zagleda skozi okno.
»Morda imaš prav in je bolje tako,« pravi čez nekoliko hipov. »Pomagati bi mi itak ne mogla dosti ... prevzamem torej boj sam na svoje rame ... Poiščemo ti službo ...«
»Kakršnokoli, Tone ... samo proč od tukaj,« prosi Milka.
»Torej tako daleč je že prišlo ... smešno ... haha
Čez nekoliko hipov je bilo vino na mizi in štirje kozarci. Tone je nalil.
Vrstica 1.282 ⟶ 1.238:
Mimo oken je šel tedaj Janez in takoj so se začuli njegovi težki koraki v veži.
{{prelom strani}}
»O, Neža,« je govoril glasno v kuhinjo, »dober dan bi ti voščil. Glej jo, kako je rdeča, kakor gavtroža ... kje jo neki jemjleš, to barvo? ...«
»Kosit pojdi,« se odzove Neža, »kosilo te že davno čaka na mizi ... hudo si zaposlen.«
»O, da bi vedela. Nežica, kaj sem že vse opravil danes ... težko delo je bilo, takšnega nisem vajen,« odgovori Janez dvoumno.
»Noter stopi,« se oglasi tačas Tone iz sobe. »Tukaj lahko ješ, ne boš lačen danes.«
Vrstica 1.296 ⟶ 1.252:
Razburjenost se je loteva, lonci ropočejo, vse rožlja pod njenimi rokami, vse bi razbila. Semtertja stopi v vežo, natihoma, prisluškuje, a notri se ne menijo zanjo. Janez je vesel, govori glasno in zbija same šale. Pospravil je vse, kar je ostalo na krožnikih in sedaj prazni kozarec za kozarcem kakor hitro mu ga nalijejo. Človek bi mislil, Bog ve kako vesela in brezskrbna je vsa družba, ki se je danes sestala v tej sobi.
»Torej, kar dva Štefana je sprožil? Hm, ravno toliko, da si zmočimo pike, če ga vsega hkratu pospravimo,« meni Janez.
»Saj res, Milka,« pravi Tone, »kar še drugo prinesi, kaj bi cincali, ko ne vemo koliko časa ga zopet ne bomo vsi skupaj. Na zdravje, fantje! Pij, Milka!«
Vrstica 1.302 ⟶ 1.258:
»Kaj nisem rekel davi, Janko? Še ga bomo,« se smeje Janez, »in če ga je tukaj premalo, ga ima še dovolj sosed. Danes je sobota, večinoma sem že opravil svoje delo in ni nič nujnega, ali bi ne bilo prav, da pozneje obiščemo tudi soseda?«
»Morda se zgodi,« meni Tone. »Zakaj ne? Toda pamet tamkaj, Janez. Razni ljudje prihajajo tja in odhajajo ... {{prelom strani}} Prav za prav se pa spodobi, da ga obiščemo, soseda Lojzeta še nikdar nam ni storil žalega in vselej nas je rad videl, če smo prišli. Poštenejši je od drugih.«
»Nimam nič proti temu«, pravi Janko in zardi. Spomnil se je na Lojzetovo hčerko Francko ...
Ni bilo dolgo, ko je bila prazna tudi druga steklenica in vsi kozarci. Obrazi so rdeli, oči so se vedno bolj svetile in izginila je prejšnja tesnoba in malodušnost ter zavladala mladeniška prešernost in skoro razposajenost. Za koliko časa?
Vrstica 1.312 ⟶ 1.266:
Med tem, ko so odhajali in je Milka pospravljala z mize, je stala Neža sredi kuhinje in gledala za njimi. Sovražno so se svetile nje oči in zaničljivo, polglasno se je zasmejala.
»Ne, teh se ni treba preveč bati,« je mrmrala sama pri sebi, »Bog ve, po kom so se vrgli ... kapljo vina jim pomoli pod nos, pa vse pozabijo.«
Toda takoj na to je zmajala z glavo in pristavila resneje:
»Samo Bog čuvaj, če se napijejo ... pozverijo se ... pazi se nocoj, Neža... sama si...« In zamišljena bolj kot kdaj prej je nadaljevala svoje delo.
Milka je odšla v svojo sobo, češ, da ima gori marsikaj pospraviti in se ni tisto popoldne več prikazala v kuhinjo ...
<center>* * *</center>
Proti večeru se je nebo pooblačilo. Popolna tišina je nastala, noben list se ni ganil na visokih kostanjih pred Lojzetovo gostilno, soparica je pritiskala, vonj po preperelosti in kakor po znoju se je dvigal iz ceste, na debelo zaprašene in zakidane. Od zapada se je včasi zablisnilo, zagromelo in se valilo v goro, med naravno bobnenje se je hipoma pomešalo butanje topov, nazadnje se ni razločevalo eno od drugega. Odnekod je priteklo par vojakov, zasopljenih, zavilo navzdol po vasi, izginilo. Takoj potem so {{prelom strani}} začeli prihajati od vseh strani, iz vsake hiše, iz vsakega skednja, iz vsakega podstrešja. Obloženi in upognjeni, zaripljeni, znojnih in zaprašenih obrazov so se zbirali na prostoru pred cerkvijo. V naglici so še nekateri mašili svoje nahrbtnike, zavijali, tlačili v žepe... a skoro se je oglasilo hripavo povelje, četa se je pomaknila dalje, prah se je dvignil izpod stopal, strnil se v oblak, potujoč proti dolini.
Na hodniku Lojzetove gostilne je stal Janko in zrl za odhajajočimi. Poleg njega je slonela Francka, njune lakti so se dotikale.
Vrstica 1.330 ⟶ 1.284:
»Zopet gredo,« je dejala kakor bi govorila sama sebi.
»Tudi jaz pojdem, Francka ... še nocoj ... ponoči ...«
Prestrašena ga je pogledala.
»Saj si komaj prišel ... kam hočeš? ... Mislila sem, da ostaneš ... Ali nisi bil že dovolj dolgo, vsaka črta tvojega obraza izraža to strašno dolgost trpljenja ... In koliko se jih potika po mestih, ki niso bili še nikjer, ki so še vedno za samo parado. Odkod so in kje so dobili te predpravice? Kakšna mati jih je rodila? Če že mora biti, zakaj ne poizkusi vsak enako? Zakaj največ samo naši? In zakaj toliko ravno ti?«
»Težek je odgovor na to, Francka. Zakaj je morala umreti vprav moja mati in zakaj ne druga, ki ne bi bila pustila za saboj toliko žalosti? Kdo ti odgovori na to, Francka?«
Vrstica 1.340 ⟶ 1.294:
Francka se je zamislila in ni vedela odgovora.
»Ne bodi žalostna,« je Dejal Janko, »nobeden ne ve odgovora, ne samo ti. Nobeden ne ve, čemu je prav, da se je razlila takšna žalost po svetu ... Na tvojem oknu raste Rožmarin, Francka, in prvi nagelj se je že razcvel. Videl sem gam kakor kaplja srčne krvi se blišči ... Povij mi ga v šopek ... za slovo ... za spomin ... Ko se posuši, ga bom nosil na srcu in mislilo bo na te vsak hip ... podnevi in ponoči ... v žalosti in veselju ...«
»Dam ti ga, Janko ... da bi ti mogla dati tako kaj drugega ... prostost ... srečo vseh sreč ...«
{{prelom strani}}
»Hvala ti, dete moje ... toda čuj, kličejo me ... ob dveh ponoči odidem, Francka. Če ti ni pretežko, bodi tistikrat pri oknu ... da vidim še enkrat tvoj obraz ... tvojo belo roko ...«
Na pragu se prikaže Franckin oče, krčmar Lojze.
»Kaj premišljujeta, otroka? ... Dež bo ... Bog ga daj, potreben je ...«
Tam daleč doli, že na zadnjem ovinku se dviga potujoči oblak prahu, se vrti ... izginja ...
»Počakam, da te še vidim,« pošepne Francka Jankotu.
Na hodnik pade prva kaplja dežja, prvi list na kostanju se zgane ...
<center>* * *</center>
Vrstica 1.366 ⟶ 1.320:
Beseda mu je hipoma zastala, ko je zagledal današnje pivce. In ne samo beseda, tudi noga.
»Ooh ... ooh ... Janko ...« je zahropel čez nekoliko hipov in iztegnil dolge roke. »Pozdravljen!«
»Kar prisedi, Jože, in tisto, kar si namenil za danes, spravi za jutri,« ga povabi Janko, tresoč mu desnico. »Danes si naš, če nimaš nič zoper to.«
»To pa to, permejš... čakaj, da te še enkrat pogledam ... če si pravi ... hm ... duh nisi še, kakor vidim ... ampak prokleto so te izželi ... permejš.«
Janko se smeje in nataka.
»Kaj pa ti, Tone, da gledaš tako črno?« vpraša Jože in trči s Tonetom. »Nič ne maraj, še bo sijalo solnce. Vem, kje te čevelj žuli, ampak ...«
»Tega te nisem prav nič vprašal,« de Tone čemerno. »Povej rajši, kaj je novega tam doli, če kaj veš.«
»Kaj bi ne vedel, permejš? Novic vse polno, dobrih malo, je že tako. Tudi vašega starega sem videl ... prokleto srečo ima ... kar na krožnik so mu prinesli in navrhali so ga, da leti čez ... to boste dedovali ...«
»Kaj je zopet kupil?«
»Martinov gozd, otročiči ... in to niso mačje solze, permejš... Saj ga poznate vsi, gozd gori za Jasovcem ... daleč na okoli ni takšnega ... Martinu je te dni sin padel ... ves je iz sebe ... kar nori ... poginil bo od žalosti ... In kar sam od sebe je prišel danes v hotel ... in pil je, vam pravim ... kar po litrih ... vsi so se spogledovali ... Pa je sedel tam vaš stari ... grdo se je držal izprva ... kakor škarjot ... potem pa je kar naenkrat prisedel k njemu Martin ... in, ljudje božji, kar sam ob sebi mu je ponudil, naj kupi ... Permejš, če ste tistikrat videli, kaj se je razlilo po Krivčevem obrazu ... električna luč je figa proti tisti {{prelom strani}} svetlobi, ki je planila v njegova lica ... In kmalu sta opravila, kmalu ... jutri bosta delala že pogodbo pri notarju ... zastonj je dobil, vam pravim ... vse je pilo, kar je bilo živega v hotelu ... dekle, kuharica, natakarice, vojaki. — vse, vam pravim ... in je bilo pijano, permejš...«
»Kar dežuje mu noter, od vseh strani«, pravi Lojze, »nič drugega mu ne manjka, kakor da bi bil star sedaj
Vrstica 1.390 ⟶ 1.344:
»Martin je znorel, ker mu je padel sin,« pravi Janko, »smešno, naš stari bo znorel, če bomo še kaj dolgo
živeli mi ...«
»Hm, res je ... čuden je ... malce prečuden,« pravi Jože, »pa saj ne ponese nič s saboj.«
»Ne ponese? Prej bo po nas vseh kakor po njem. In kaj vse še lahko pride vmes ... dobro veste ... pa kaj
bi pravil ... fej ...« se razgreje Tone.
»Kar je res, je pa res, permejš... neumen je še sedaj na babe ... oh, kakšen je bil mlad! ... In takšne reči se rade prenesejo na starost.«
Popoldanska dobra volja je hipoma minila. Pili so mnogo, in težko vino je začelo porajati težke misli. Tone se je naenkrat zakrknil vase in se naslonil v kot. Temno je gledal izpod košatih obrvi, semtertja zaškripal z zobmi.
Vrstica 1.405 ⟶ 1.359:
»Pa še kaj drugega povej, Jože,« sili krčmar, »pustimo Krivca, da se mu ne bode kolcalo.«
»Saj res ... kaj pa Pavla?« se odzove Jože. »Ali kaj piše? Prav danes so govorili o njej in o Vojtehu, njenem možu. Iz dolenjega kraja so bili ljudje, jezik jih je izdajal, pa poznal jih nisem ... V kotu sem sedel za mizo v prvi sobi ... opoldan ... privoščil sem si nekoliko čorbe ... hm, ni bila napačna, v hotelu dobro kuhajo ... Pri drugi mizi so sedeli oni ljudje, kosili so in se razgovarjali ... Naenkrat je eden izmed njih bmenil Pavlo in Vojteha ... {{prelom strani}} Posluhnil sem in naglo pospravil čorbo, da bi mi ne bila na poti ... In govoril je, da je Vojteh kar čez noč izpremelnil svoje navade. V strelske jarke da hodi ... kar v sprednje ... ne meni se ne za krogle ne za nobeno nevarnost ... kar po večkrat na dan se plazi ... včasih po vseh štirih ... in nosi vojakom, kar potrebujejo ... jedače, pijače, tobaka, papirja, svinčnike in vsega vraga ... In zasluži permejš, o... Med tem ko se plazi on tam okoli, pa spravlja in vlači Pavla te reči skupaj, kupuje in baranta kakor ne bi bila delala vse življenje ničesar drugega ... In Vojteh ne pije več, ne ponočuje in se karte niti več ne dotakne ... To je čudež, permejš... Še ni dolgo temu, kar sta si bila ta dva človeka vedno v laseh, on jo je vsak dan po nekolikokrat nabunkal, takole za zajtrk, za kosilo in za večerjo ... najmanj torej po trikrat ... in vpitja in lepih priimkov ni bilo nikdar premalo v zalogi ... pri čemer je bila Pavla še mogoče sirovejša od njega ... in še pred par meseci jo je nastreljal, da je bila vsa črna okoli oči ...
»No vidiš, Jože, takšnih novic prinašaj, če hočeš kaj veljati,« pravi krčmar in pristavi: »Sedaj pa dam še jaz za en štefan, dovolj ste že plačali danes vi in pri vas sem pil. Francka!«
Vrstica 1.417 ⟶ 1.367:
Toda krčmar ga potlači na sedež.
»Prej ste ukazovali vi, sedaj imam besedo jaz ... Ko pa praznujemo svidenje in slovo hkratu. Na zdravje vsem, na srečno vrnitev tebi, Janko!«
Izpraznili so čaše, Jožetu se je že začel zapletati jezik.
»Pa še nekaj so se menili tisti ljudje,« je ječal in si brisal usta z rokavom, »da je včeraj padla granata celo v Logarjev mlin. Gotovo vam ni treba praviti, kje je ta mlin, saj vozite večkrat tik mimo njega ... in tako daleč je od fronte ... in vendar ...«
Tone je skočil kvišku. Vsa kri je izginila z njegovega obraza, grd in spačen je bil.
Vrstica 1.428 ⟶ 1.377:
»Kaj praviš, človeče?« je zavpil ves hripav in stresel Jožeta za ramo, da je zaječal. »Granata? V Logarjev mlin?«
»Pusti me, Tone, kakor s kleščami držiš ... Da, v Logarjev mlin, kaj pa je to navsezadnje? ... Granata nima oči, pade kamor je ... zakaj bi ne padla v Logarjev mlin? ... Pa menda ni napravila posebne škode, tudi ubila ni menda nikogar ... slučajno so bili vsi na polju ... Toda nekaj drugega je, kar je tja prineslo žalost ... veliko žalost ...«
»In to je?« vikne Tone nestrpno in vnovič popade Jožeta.
»Pusti me, pravim ... kaj vraga te je obsenčilo, permejš... Kaj da je? No, menili so se tisti ljudje, da sta pri zadnjih bojih na Doberdobu padla dva Logarjeva sinova, starejši in drugi za njim ... Tako blizu doma, blizo rojstnega kraja ... takorekoč doma ...«
Tone ni slišal ničesar več, za hipec se je trdo oprijel mize, zašibila so se mu kolena. Naglo je zvrnil polno čašo in se potipal za čelo.
»Kaj mu je naenkrat?« vpraša Jože. »Poškropite ga z mrzlo vodo, malce preveč je pil ...«
Janez skoči k Tonetu in ga prime pod pazduho. Toda Tone se ga otrese, stopi naglo k Jankotu ter pravi:
Vrstica 1.446 ⟶ 1.395:
Jože se udari na čelo in zajeclja:
»Tukaj imaš bič, Janez, bij me, bij ... Oh tak tepec! ... Kdo bi si bil mislil!«
Naslonil je glavo na mizo in sklonil hrbet.
Vrstica 1.452 ⟶ 1.401:
»Bij, Janez, bij!«
»Iz tega ne bo nič, Jože. Drugič bodi previdnejši. Tudi jaz skočim za trenotek za Tonetom, stavim, da se odpravlja k
Tako se je tistega večera razbila družba pri Lojzetu. Jože je zvrnil še kar je bilo ostalo in kmalu nato pognal svojega voliča proti domu.
Vrstica 1.462 ⟶ 1.411:
Tone in Janko pa nista niti oddaleč mislila na Nežo. Imela sta si preveč povedati, preden se ločita. Tone mu je pripovedoval o Logarjevih kakor nekdaj svojima sestrama in pripovedoval poleg tega še vse okoliščine ob materini smrti, ki jih dozdaj še ni imel prilike povedati. Kolikor dalje je pripovedoval, toliko težje je bilo Jankovo srce in ko je dokončal, je ležala globoka žalost v Jankovi duši.
{{prelom strani}}
»Torej vidiš, da moram iti, in sicer takoj iti,« je dejal nazadnje Tone. »Vem, da me pričakujejo in težko pričakujejo ... To je nekaj groznega ... oprosti torej, Janko, da te pustim samega ... pa saj praviš, da tudi ti odideš nocoj ...«
»Da, k Pavli grem še teh par ur, ki razpolagam ž njimi.«
Vrstica 1.468 ⟶ 1.417:
»Pozdravi jo!«
»Hvala ... samo še nekaj, Tone ... kaj misliš ti o ... o Francki? ... Grdi časi so ...«
»Kolikor jaz vem, Janko, ti lahko rečem, da bodi brez skrbi. Francka je ena izmed one peščice, ki je ostala kakor je bila.«
Vrstica 1.480 ⟶ 1.429:
In dal mu je skoro vse, kar je bil prihranil zadnje mesece.
»Kar se tiče očeta, Janko, ne žali se preveč, paziti hočem na vse in kolikor mogoče varovati čast pokojne matere in našo ...«
Še enkrat sta si stisnila roke, in Tone je izginil v nastopajočo temo ...
Janko je stopil še nekoliko hipov v Lojzetovo krčmo. Francka mu je pripela na prsi šopek ... s tresočo roko ...
Ko je prišel domov, se'je poslovil še od Milke in legel za par ur zopet na klop, kjer je spal sinoči. Točno ob dveh ponoči se je dvignil, oprtal nahrbtnik ter odšel.
Vrstica 1.492 ⟶ 1.441:
Ko je stopal mimo Lojzetove krčme, se je gori razsvetlilo malo okence.
In se je odprlo ... Med cveticami se je prikazal zardel obrazek, okrogla bela roka je pozdravljala ...
{{prelom strani}}
Janko je obstal, se ozrl navzgor.
Vrstica 1.498 ⟶ 1.447:
»Zbogom, draga!«
»Zbogom, Janko ... da se vrneš ...«
=== XII. ===
Čez dva dni se je vrnil Tone. Na njegovem obrazu se je čitala žalost tako jasno, da jo je moralo zapaziti tudi opazovanja nevešče oko. Ramena so se mu nekam stisnila, da je bil videti ožji in glava mu je nizko klonila.
Milka ga je težko pričakovala.
Vrstica 1.509 ⟶ 1.457:
»Kako je?« je vprašala in mu resno zrla v oči.
»Res je, vse tako kakor je pripovedoval Jože ... In še hujše ... Ne moreš si misliti iz daleka, kakšna žalost je zavladala tam doli. Logar blazni, mati si je že izjokala oči in Lenčka hodi okoli strta in uničena, da je ni več poznati. Nobena tolažba ne pomaga, vsaka beseda je zastonj. Človek bi se razjokal nad njimi. Ubogi ljudje!«
»Pa bi bil ostal še nekoliko.«
Vrstica 1.518 ⟶ 1.465:
Milka ga prime za roko.
»Blagor ti, da lahko odideš. Vzemi me s saboj, Tone, za deklo bom tamkaj. Samo proč od tukaj ... proč ... za vselej ...«
»Kaj se je zgodilo, Milka? Da tako siliš. Potrebna si doma, eden mora biti tukaj, da vidi, kaj se godi. Da prepreči, če treba. In kolikor more.«
»Ne ostanem, Tone. Vzemi me s saboj. Ali pa mi preskrbi kaj prej kot mogoče. Da grem, Tone, da grem ...
Vidiš, tega ne morem več gledati, ne morem več prenašati. In tega ne preprečiš nc ti, ne jaz in ne prepreči nobeden. Zapisano je tako, da pojdemo po svetu ... Od takšne hiše {{prelom strani}} pa brez doma, brez zavetja ... Videla sem včeraj, Tone. Nič takšnega ni bilo, kdor ni videl in ni slišal drugega, bi si ne mogel misliti nič posebnega. Tako malenkostna stvar je, a vendar govori cele knjige, Tone. Včeraj zjutraj sva bili z Nežo v kuhinji, ko je prišel oče doli. Nedelja je bila, saj veš. Praznično je bil oblečen, obrit in počesan, da se je svetil. Samo kravato je imel privezano po strani in izpodvito. Vprav sem ga hotela opozoriti, da si jo popravi. Tedaj je to zapazila tudi Neža, ki se je od strani ozrla nanj. In kakor bi se razumelo samo ob sebi, je stopila k njemu, mu pogledala v oči in se nasmejala rekoč: Malce po strani ste jo privezali, čakajte nekoliko, da jo popravim. Sedite za hipec, sicer ne dosežem. In kakor otrok je ubogal in držal, da mu je privezala. Tako, sedaj je prav, je dejala, še enkrat več ste vredni kot prej ... Kaj praviš k temu, Tone? Kaj to dokazuje?«
»Tako tedaj?« pravi Tone. »Komedija se torej že začenja kar očitno ... Hm, treba se bo upreti resno, z vsemi štirimi. Čakaj, tako lahko ne pojde, kakor si mislita, tudi mi hočemo imeti besedo zraven ... Sicer pa imaš prav, Milka, da greš. Potrpi še nekoliko, napravi se slepa in neumna za, ta čas, v kratkem poskrbim, da te spravim kam pod streho. V Ljubljani imam nekoga, ki mi pojde na roko. Toda pomisliti moraš, da si še mladoletna, pravico ima še nad teboj. Kaj, če te ne pusti? Začeti bo treba iz lepa. Zaradi tebe bom prijazen z njim.«
»Ne boj se, Tone, da me ne pusti. Kako moreš tako govoriti ti, ki si sicer pameten človek? Videl boš, kako bo vesel, da se mu umaknem. In ne samo jaz, vsi smo mu odveč sedaj, vsak mu je po svoje na poti.«
Tone ne odgovori ničesar, čuti, da ima Milka prav. V svojo sobo gre ter se odpravi na pot. Stari ni imel ničesar proti temu, da gre k Logarjevim. Ugovarjal je sicer navidezno, toda iz vsake besede se je dalo poznati, kako je vesel Tonetovega odhoda. Ko mu je pa Tone povedal, kaj namerava Milka, je bilo videti, da mu ni popolnoma prav. Osupnil je ter razmišljal o vzroku tega
»Naj le poizkusi,« je dejal smeje, »bo vsaj videla, kako se živi drugod ... Seveda, samo med bo lizala in rozolijo bo pila, tako si misli ... Naj poizkusi, naj poizkusi.«
Še dolgo se je smejal prisiljeno, ko je hodil po sobi gori in doli in čakal večerje.
Vrstica 1.546 ⟶ 1.488:
<center>* * *</center>
Neža je bila v hudih skrbeh. Jasno si je bila začrtala pot do cilja. Naj velja kar in kolikor hoče, doseči ga mora, zagospodinjiti mora pri Krivčevih. V dosego tega cilja ne velja, da bi si izbirala sredstva, vsako mora biti dobro in dovoljeno. Včasi je bil Krivec proti njej sam med, včasi ga pa kar ni mogla razumeti. Brez vsakega vzroka se je začel kujati, je ni pogledal kar po več dni. Ob takšnih prilikah se ji je zdelo, da se je naveličal te lepe pesmi, da se kesa, zakaj je začel. In hudo ji je bilo, da bi se razjokala, da bi grizla {{prelom strani}} in popadala okoli sebe vse in vsakega, ki ji pride nasproti, sovražnika ali prijatelja. Starec je silno, trmast, to je vedela, dovolj dolgo ga je že poznala, in ob tej njegovi trmi se utegnejo razbiti vsi njeni lepi načrti. Previdnost, Neža! Toda ne samo previdnosti je treba, treba tudi lokavosti in brezobzirnosti. Kako bistroumno si je začrtala pot, ki jo je hotela nastopiti! Toda Janez, ta bebec, je tako nenadoma in tako neumno lahkomiselno prekrižal njene račune, da ne ve sedaj ne naprej ne nazaj. In da so se njene skrbi postoterile. Luka je muhast poleg vseh drugih lastnosti, in nič se ne ve, kaj ima za ušesi in kaj kuha v sebi. Da se priklene, je treba debele vrvi, sicer jo raztrže. In to vrv mu bo treba vsekakor splesti. A poleg tega ti otroci! Vse skupaj ni dosti vredno, je tako umazano, a postavljati se znajo in poleg vsega so surovi in nasilni. Sama prav za prav ne ve, kaj bi si mislila o njih, včasih se ji zdijo navadne tutke, včasih pa se ne more načuditi, da hodijo tako samozavestno po lastni poti in ne prav nič po tisti izvoženi, ki po njej tava stari ata. Malce bolj neumne bi si pač želela. Nikakor pa ne dvomi, da ji bodo kmalu začeli metati polena pod noge. Zatorej še enkrat: previdnost, Neža, previdnost! Sicer je sredstvo, ki ga je tako nesebično nasvetoval Janez, nekam turško in nespodobno, človek se kar boji razmišljati o njem, toda Bog ve, če bi ne bilo najboljše. Malce nesramno je, to se razume, toda brez nesramnosti se dandanes ne da živeti, da, niti dihati ne. Nesramen je ves svet, od čevljarskega vajenca pa gori do najvišjega ministra in še čez. Vse farba, laže, goljufa, pobija. Njena zadeva bi bila celo smešna malenkost pred rečmi, ki jih vrše drugi. In bi bila celo koristna, ne samo njej, ampak tudi Luki, ki je sedaj tako zapuščen. Njegovo glavo treba razvedriti, treba ga je pripraviti in mu odpreti oči, da bo vsaj videl in razločeval, kje ga čaka sreča. Zakaj bi torej ne poizkusila? Toda skrivaj, tako skrivaj, da bi niti sama sebe ne videla. Bog ne zadeni, da bi kdo kaj zaslutil. Sami so lopovi vsi, a potem bi bila ona, čeprav bi bil njen greh med najmanjšimi izmed njihovih. Oreh? Kaj je to greh, če človek skrbi za svojo srečo, {{prelom strani}} če se na vse pretege poti in trudi, da bi prišel do kake boljše drobtinice? Ne, Neža, to ni greh, to je celo dolžnost. Saj nobenemu ne škoduje. Toda, kaj pa, če bi bilo zastonj, če bi, če bi se vendar nič ne doseglo? Saj tudi ona ni več tako mlada. In celo mlade se včasih zastonj trudijo in pehajo okoli svetega Antona in drugih svetnikov, ki so baje posebno radodarni za takšne reči. To bi bilo malce sitno, trud skoro brezpotreben. Eh, pa utegne vendar kaj biti, teta Elizabeta na primer ... in poleg vsega je mlad in močan on, ki je vrgla nanj svoje oči. Mlad, rdeč, visok, in njegove oči pečejo kakor žerjavica. Šele nekoliko dni je tukaj, vidi ga kako hodi mimo hiše, celo v prodajalno pride včasih. Ne zna sicer slovensko, toda kaj to de, saj ni treba, da bi med saboj govorila, najboljša ljubezen je nema, pojavlja se samo v dejanju, kvečjemu tudi v vzdihih. Morda je pa res Madžar? Bog ve, če jo bo hotel, nekam ponosen je
videti. Pa kakor se na obrazu vidi, ga bržčas rad pije in takšni ljudje so za takšne reči precej dovzetni, če se prehudo ne napijejo, seveda. V takšnih rečeh je Neža izkušena. Saj je celo Luka dokazal to resnico, tisti dan, tisto noč ko je prvič prišel k njej, ko so se nenadoma odprla nebesa po tolikem času, tisti čas je bil precej trd. Hm, poizkusiti treba, prilike bo dovolj, posebno sedaj, ko Toneta ne bo doma, ko bo moral stari ostajati v gozdu namesto njega. In ključ od kleti si je zadnje čase že dala ponarediti. Tako bi bilo vse v redu, toda skrbi so vendar še vedno hude in ponehajo šele tisti dan, ko postanejo nje želje meso in kri ...
<center>* * *</center>
Vrstica 1.565 ⟶ 1.506:
Pavla je prijela stol in sedla brez vseh okolišev očetu nasproti.
»Kakor nalašč, samo da sem vas dobila doma,« je hitela in prsi so se ji burno vzdigavale. »Torej poslušajte. Janko je bil pri meni. Marsikaj mi je povedal. Kakšne komedije pa ste začeli uganjati na starost? Ali vas ni res prav nič sram? Pred svetom in vašimi otroci? Vrabci že čivkajo na strehi o vaši nesnažnosti. Ni dovolj, da ste nas opeharili za materin testament, sedaj nas hočete še popolnoma ubiti, samo da bi nas spravili spoti. Toda ne, čakajte, še je morda pravica na svetu, poiščem si jo, še ne mislite ne, kje. Ali bi ne mogli imeti doma Janka, z eno samo besedo bi ga lahko oprostili, pa te besede ne znate in nočete izgovoriti. Nalašč ste ga poslali v klavnico, o mi vemo, kakšna je ta klavnica, priliko imamo, da vidimo. Posebno Vojteh. Doma pa so polne sklede in dela polno na vseh koncih in krajih. In Toneta, ali ne bi mu mogli dati, kar po vseh pravicah {{prelom strani}} lahko zahteva od onega, ki ga je pripravil na ta jalov svet? Čez trideset let je že star, noč in dan gara zastonj že celo življenje pri tej hiši, pa nima, kamor bi položil glavo. Ali bi ne bilo pošteno in po vseh božjih in človeških postavah, da mu izročite gospodarstvo, vsaj del vsega in ga tako pripravite do človeka vrednega življenja? Kam mislite? Ali imate samo vi pravico do uživanja? Pa če bi že uživali kot se spodobi! In kaj nameravate z Milko? Tu jo držite, da mora na lastne oči gledati sramoto in biti pokorna vaši, fej, priležnici! Lastno hčer ste pokvarili in zapeljali. Ali vas ne boli srce? Ali imate dušo? Molek v roko, to bi se vam spodobilo, z eno nogo ste že v grobu ...«
Krivec se je hotel početkom razburiti. A šiloma se je premagal in bolj kot se je razvnemala hči, bolj se je pomirjal. In njegove oči so se začele same ob sebi smejati. Kakor bi poslušal najlepšo pridigo se je videlo.
»No, no, no, saj ni tako hudo,« je
Ves čas je smehljaje govoril in mežikal. Pavla ni vedela, kaj bi odgovorila. Kuhalo se je še vedno v njej, a čutila je, da je preslaba nasproti njegovemu cinizmu.
Vrstica 1.580 ⟶ 1.520:
Pavla je odrinila stol ter vstala.
»Ne pijem, hvala ... Pojdem ... toda še se vidimo ...«
Kakor je prišla, tako je odhitela. V veži je srečala Nežo. Ni se mogla premagati, pljunila ji je v obraz.
Neža je prebledela in obstala kakor bi bilo treščilo vanjo. Ko se je zavedala, je zunaj že konj potegnil in voz je zdrdral proti župnišču ...
»Hvaljen Jezus! ... A, gospa Pavla, kaj vas prinaša? Pozdravljeni, pozdravljeni!«
»Nekaj sem se prišla posvetovat, gospod župnik. Še nikdar vas nisem nadlegovala ...«
»O, kaj takšnega? Le iztresite, kar imate na srcu, sama sva. Pa sedite nekoliko.«
Vrstica 1.595 ⟶ 1.534:
»Vsa vas že govori, in tudi vi gotovo že veste, gospod župnik. Kaj pravite k temu? K temu, kar počenja naš oče? Ni mu mari za otroke, slabši smo kakor od najsiromašnejše koče. Ali dela prav?«
»O, gospa Pavla! Kdaj pa moremo presoditi, če kdo dela prav? Vaš oče, kaj naj rečem, vaš oče je poštenjak, delaven in krščanski mož. Vsako nedeljo ga vidim v cerkvi, vsako leto prinese listek o opravljeni velikonočni izpovedi. In Bogu daje, kar je božjega ...«
»Toda otrokom ne da, kar je njihovega,« ga prekine Pavla.
Vrstica 1.616 ⟶ 1.554:
»Ničesar se ne da sedaj napraviti, ničesar doseči,« je menil Lojze. »Res je, lahko bi zahtevali doto, vsaj vi, Pavla. Sodnijskim potom. Toda, ali veste koliko premoženja ima, koliko je vredno? In samo po cenitvi bi se potem računil delež. Ali pa veste, kdo bo cenilec? Ali se ne bo dal podkupiti? In kaj ste dosegli potem? Sovraštvo do smrti in nič drugega. Kaj bi vam pripovedoval, kaj bi se še lahko vse potem zgodilo. Oče ima povsod prijatelje, prebrisan je, kar rojen jurist, težko bi mu bilo priti do živega. Zato je bolje, da potrpite, da pustite za sedaj vse v miru. Kolikor mogoče izlepa delajte z njim, s tem opravite morda najbolje. Kar se pa tiče čenč, ki se sedaj raznašajo okoli, kdo ve, kaj je res. Ne verjemite vsega, da bi bil tako neumen, si ne morem misliti. Da bi namreč vzel deklo. Koliko ima lahko drugih, če le iztegne roko, dobi še kakršno hoče. Po mojem mnenju je res prezgodaj in premalo povoda, da bi se razburjali. Torej še enkrat: izlepa, samo izlepa!«
{{prelom strani}}
»Vendar eden, da
Toda pomirjena ni bila, s težjim srcem nego je bila prišla, se je vračala.
=== XIII. ===
Jesen je bila v deželi. Jablane in hruške na Plani in po solnčnih rebrih naokoli so bile nenavadno polne, so se šibile pod zdravim zrelim plodom. Celo češplje, ki baje obrode vsako sedmo leto enkrat, so se letos obnesle kakor že dolgo niso pomnili ljudje. Povsod je ležalo sadje, vsak veterc ga je otresal, da je cepalo v travo, na poti, v jarke in se kotalilo navzdol ter obležalo največkrat na nedostopnih osojnih krajih. Tisoči in tisoči so segnili na tleh, nihče se ni brigal zanje. Plana je bila tačas kakor izumrla, moški so bili daleč od doma, ženske so imele drugega opravila čez glavo, tujec je vsled neugodnih zvez in silnih potovalnih sitnosti tisto leto popolnoma odpovedal. Nikogar ni bilo gori, da bi spravil dragoceno blago, naložil na vozove ter ga odpeljal v kraje, kjer so že tačas hrepeneč iztezali tisoči svoje gladne roke vsakemu živilu nasproti. Le neznaten del tega bogastva se je rešil v skromne koče, največ ga je bilo deležno vojaštvo, ki je bilo nastanjeno na Plani ali pa romalo tod mimo. Krivec je naložil nekoliko vozov in peljal na železnico. Toda njemu se ni izplačalo, cene so bile še prenizke, druge reči so mu nosile več. Pa tudi vprežne živine je bilo premalo in premalo poslovi Kolikor se mu je videlo, da bo odveč vinske posode, je napravil tolkovca in skuhal nekaj slivovke, a tudi na to še ni polagal tolike važnosti, ko je bila tudi trta tisto leto nepričakovano obložena. In solnce se kar ni naveličalo pripekati tiste dni, in rahlega, gorkega dežja je bilo vsake toliko časa vprav dovolj, da se je barvalo in omehčalo napeto grozdje po vinogradih. Vaški sodar je že popravljal in nabijal stare sode, tudi nekoliko novih so bili pripeljali Krivcu iz trga. Konec septembra se je začela trgatev, do srede oktobra je bila popolnoma nabita Krivčeva velika in mala klet. Celo pri vdovi nekega bivšega {{prelom strani}} vinskega trgovca v trgu si je najel prostorno klet. Toda tja doli je spravil večinoma vino, ki ga je bil pokupil od malega kmeta in vinogradnika na Plani in po okolici. Tako se mu ni bilo bati bodoče žeje, ne njemu in ne žejni gospodi, ki je skrbno in s pazljivimi očmi spremljala te vidne dogodke v njegovi kleti. Posebno vestni zapisnikarji so imeli natančno zabeleženo, koliko je tamkaj jabolčnika in hruševca, koliko žganja in koliko karatnega, koliko starega in novega vina in kakšno vrednost bi značila ta zaloga, če bi tolkovec poskočil na krono, žganje na dvajset in vino na tri krone tedanje avstrijske veljave.
Krivec je bil tiste jesenske mesece skoro vedno najboljše volje. Kar mlajši je bil videti, ko se je smejal in zbijal šale z vsakim, ki je prišel z njim v dotiko. In nekoliko lažje so bile njegove stopinje in gibčnejše njegove kretnje, ko je stopal iz kleti. Ko je prihajal v trg, so imeli njegovi gosposki znanci skoro vedno lahko delo z njim, zlasti oni iz znane hotelske družbe, ki so bili svojčas provzročili, da je moral še tisti večer toliko razmišljati o dunajskem Prohaski, ki je morda celo nekoliko zakrivil, da se je bil prav tisti večer spečal z Nežo. Lahko delo so imeli, češče kakor kedaj prej so ga pripravili, da je marsikateri večer preveseljačil z njimi v hotelu. Končali pa so se takšni večeri navadno šele pozno v njegovi trški kleti. In Krivec je bil najtrdnejši med njimi. Z vedro glavo je zgodaj vstajal in veselo požvižgaval okoli hiše.
»Ta mrcina je iz železa,« se je izrazil nekega večera Ledenikov o Krivcu, »nobenega mačka ne pozna, ne fizičnega, ne moralnega. Blagor njemu ...«
Toda nekdaj ga je vendar zgrabilo. Ni se nadejal. Vrag ga vedi, kako se je moralo zgoditi, da ga je tako prijelo. Saj ni bilo nič posebnega, malenkost, smešna malenkost. In vendar!
Pili so v hotelu. Kakor navadno so bili prešerni, zbijali šale in vlekli drug drugega kakor v tistih prejšnjih lepih časih, ko je bila še pšenica v klasih. Nazadnje se jih je seveda tudi lotevala pijanost, postajali so nerodnejši,
Krivec je sedel tik ob oknu. Ko je začutil hlad na svojem tilniku, se je odmaknil. Hkratu pa je pogledal skozi okno. In kakor krpa je prebledel ter se krčevito oprijel stola.
Pri oknu se je bila tisti hip prikazala človeška glava. Nizko na čelo je bil privit povaljan klobuk, izpod njega, so ob sencih štrleli zmršeni ščetinasti lasje. Obraz je bil še mlad, a razoran od bede in gladu. Močni zobje so se svetili kakor volčji in šklopotali. Sovražno so se zablisnile drobne rjave oči, ko so zagledale Krivca.
Kakor na povelje je vsa družba pogledala proti oknu. Nekateri so planili kvišku.
»Kdo je? ... Špijon? ... Tat? ...« je viknil asistent in hotel vun.
»Ne razburjajte se brez potrebe, poznam ga,« je pomiril notar. »Revček je, že nekoliko časa se mu blede, a nikomur ne stori žalega. Peter Kovač se piše, par mesecev je v trgu in je zaposlen na Trpinovi pili.«
Vrstica 1.649 ⟶ 1.584:
Pili so dalje. Toda čudno, nobenemu se ni po tem prizoru več posebno zljubilo. Nekaj posebnega je leglo v ozračje, kar je tlačilo in ni dovoljevalo, da bi se bila vrnila prejšnja razposajenost.
Toda Krivec je navzlic temu poklical še vina, natakal in pil. Videti je bilo, kakor da hoče po sili še zadržati družbo. Navzlic temu so nekateri kmalu odšli, ostali so samo najznanejši krokarji. In šele tedaj se je razvilo živahnejše življenje.
»Žganja prinesi nocoj, hotelir,« je vpil Krivec, ko se je začelo ustavljati vino. »Če imaš kaj poštenega.«
Vrstica 1.658 ⟶ 1.592:
Krivec je pil veliko, več kot po navadi. Zabuhel in rdeč je bil nazadnje v obraz kakor kuhan rak. Jezik se mu je zapletal, jecljaje je govoril.
»Danes pa ne bo kakor tistikrat, gospod Krivec,« se je rogal Ledenikov. »Danes pa ostanete pri punci ... tukaj v hotelu ... Kaj bi ... nevarno bi bilo sedaj na voz ... čeprav je kobila pametna ...«
Krivec je posluhnil.
»Nevarno? ... Zakaj?« je vprašal naglo.
Pred saboj je namreč videl zmršeno Petrovo glavo, ne ene, dve ... tri ... svetleče se volčje zobe ... sovražno bliskajoče oči ...
In naglo je zopet zvrnil čašo ...
Ko so zaprli hotel, je Krivec res ostal tamkaj. Noge ga niso hotele posebno nositi, hotelir ga je lastnoročno podpiral, ko je lezel navzgor k počitku. Toda spomin ga ni zapustil, ko se je v svoji sobi razpravljal. Jasno in čisto je mislil, samo ječal je in jezik se mu je valjal po ustih kakor bi ne bil njegov, ko je polglasno govoril sam s seboj.
»To-torej, tukaj je ... Pepepe-ter Koko-vač ... v ttt-trg ga je prinne-slo ... nenene-kaj kuku-ha ... s popo-ti mu mu pojdi ... Lulu-ka ... pripri-sese-gel ti je, da se mamaščuje ... in in čača-si so kaka-kor nana-lašč za to ...«
Legel je in ugasnil luč. Toda dolgo ni mogel zaspati. Domišljija je nenavadno delovala. Šele proti jutru je zadremal. Petrova glava je bila tik nad njim, svetili so se volčji zobje in šklopotali, sovražno so grozile oči. Iztegale so se koščene roke po njegovem vratu, kakor kremplji so se krčili dolgi prsti.
»Sedaj te imam,« je govoril sikajoče Petrov glas, »in te ne izpustim več ... počasi, silno počasi, takole te bom mučil ... ud za udom ti bom trgal ... in nazadnje ... prav nazadnje ... tiste tri ... tiste tri prste, ki si jih dvignil pred razpelom in dvema svečama ... ko si prisegel ... veš, kaj {{prelom strani}} se to pravi ... po krivem prisegel ... proti meni ... Hu ... tiste tri ... ti sežgem ...«
Krivec je zakričal, se dvignil. Vse sile je zbral, da bi se ubranil sovražnika. Dvignil je roko in zamahnil z vso močjo. In udaril je na desno. Nekaj je po tleh zažvenketalo, v roki je začutil bolečino. In se je zbudil.
Skozi okno je silila motna jutranja svetloba. Na dvorišču so se že začuli glasovi.
Vrstica 1.689 ⟶ 1.620:
In poleg bolečine na roki, je hkratu začutil dosedaj še neznano bolečino, v glavi. Zdelo se mu je, kakor bi ga bil kdo pretepel, ves život je bil mrtev in v želodcu se mu je vzdigovalo.
»Kako smo za nič,« si je dejal. »Vsaka malenkost nas razburi. Čemu sem se sinoči tako prestrašil? ...
Stresel je z glavo in se začel umivati. Z zdravo roko je v prgišču zlival vodo na teme in si drgnil senca in lica. Toda tudi voda ga je samo trenotno okrepčala, ves čemeren je odšel v kuhinjo, kjer mu je dekla napravila kavo.
Vrstica 1.697 ⟶ 1.628:
<center>* * *</center>
Čudno! Od tistega dneva se je Krivca čestokrat poprijemala neka posebna otožnost in raztresenost. Brez vsakega povoda se je včasih zamislil in zaždel, da ni bilo besede iz njega. Videti je bilo, da ga nekaj tlači. Ob takšnih {{prelom strani}} prilikah ga ni razveselila nobena reč, pa naj mu je došla od koderkoli še tako vesela novica. Najnemirnejši pa je bil vselej, kadar je moral v trg. Če je imel iti tja danes in je bila pot še tako nujna, jo je, če le mogoče, odložil na jutri ali še na pozneje. Vselej je dolgo razmišljal, preden se je odpravil. In kakor bi kobila vedela, da gospodarja nekaj teži, je stopala vedno počasi, le redkokedaj je veselo zarezgetala in prasnila v dir kakor v še komaj minolih časih. Kakor bi se bal tja doli, se je videlo in kakor bi slutil, da se mu prav tam doli utegne pripetiti nekaj neprijetnega. In vselej, če je le mogel, je pod kako pretvezo odzdaj jemal Janeza s saboj, zlasti če je vedel, da se zakasni. Prvi njegov moralni maček je torej rodil drugega, ki se ni dal več ugnati. Pa tudi fizično se je dozdevalo, da mož peša. Dlje časa in rajši je odslej posedal v svoji sobi po kosilu in tudi popoldne se je češče dogajalo, da je sedel na to mesto ter zaždel. Včasi pa se ga je lotila neobičajna veselost in razposajenost, kar nenadoma je izbruhnila in samo ob sebi. Tedaj ni mogel biti sam, moral je imeti nekoga poleg sebe, da mu je pomagal odbijati. Najčešče je moral posedati pri njem dolgi Jože, toda zgodilo se je večkrat, da je poklical tudi hlapca Janeza. Naselilo se je v njem nekaj bolnega, bolna je bila njegova pogosta otožnost in čemernost, bolna in črviva njegova veselost in razposajenost. Razločno se je poznalo, da ga je začela presenečati starost. Toda dolgo je bilo treba, preden se je tega zavedel sam.
Sicer pa je bilo v Krivčevi hiši tudi v drugem oziru dolgočasno. Hiša sama na sebi je bila kakor izumrla. Tone se je bil sicer vrnil od Logarjevih, ko je videl, da so se kolikor toliko potolažili in začeli vršiti svoje vsakdanje posle z nekoliko večjim zanimanjem kakor takoj po nesreči, ki jih je bila zadela. Toda doma se je mudil le redkokedaj, če je le mogel, se je izognil očetu ter prebil večino težkih dni med delavci v gozdu ali drugod. Postal je v zadnjem času še bolj resen kot prej, malobeseden in skoro odljuden. Tudi Milke ni bilo več doma. Pred dobrim mesecem je bila odšla v Ljubljano, Tone ji je preskrbel službo. Janko {{prelom strani}} je bil še vedno na Krasu, a Pavle tudi ni bilo več na izpregled, zamerila se ji je bila cela Plana.
Neža je bila torej popolna in samostojna gospodinja pri Krivčevih. Krivec ji je poiskal v pomoč deklo, mlado gorjansko punco. Nihče ji torej ni bil več na poti, brez skrbi in popolnoma premišljeno je lahko zasledovala svoj cilj. In nihče tudi ni kontroliral njenih samotnih potov, po katerih je ob posebnih prilikah krenila nje noga. Mladi, visoki in rdeči Madžar se ni dal dvakrat prositi. Komaj da je boječe namignila in mu pomolila prst, je že zgrabil za celo roko in držal dokler ni njega in njegove čete vzela neka poznojesenska noč. In Neža, ki je le ob posebno ganljivih trenutkih iztisnila iz svojih suhih oči kako solzo, je tisto noč prejokala do jutra.
Vrstica 1.710 ⟶ 1.638:
Tedaj so se pa odprla vrata in ob postelji je stal Krivec. Nekoliko upognjen je bil in nekaj nevšečnega je ležalo na njegovem čelu. V sami spodnji obleki je prišel, dišal je še po pernicah. Nekaj je hotel izpregovoriti, toda naenkrat jeobstal, zapazil je objokani obraz Nežin in vso veliko revščino, ki je bila na njem.
»Kaj ti je? ... Čemu se kremžiš?« je vprašal začudeno.
Toda Neža ni odgovorila, še tesneje je pritisnila roke na oči in se obrnila proti steni.
Vrstica 1.724 ⟶ 1.652:
»Zakaj nisi prišla k meni?« je vprašal.
In privzdignil je rjuho ter zlezel v postelj. Oklenil se je z desnico njenega vratu ter nekoliko hipov zaždel. Čakal je ...
Hipoma se je ona obrnila in ga burno objela. Sklonila je glavo na njegove prsi in zopet je jokala, da je čutil vročino njenih solza.
»Torej kaj? ... Kaj?«
»Oh, Luka ... ta sramota ... ko bi vedel,« je jecljala.
»Govori, ne skrivaj!«
»Nocoj sem začutila ... nocoj ... prvič se je oglasilo ...«
In še bolj se je stisnila k njemu.
Luka se je zdrznil. Začutil je kakor bi bil pljusknil nenadoma curek mrzle vode za njegov gorki tilnik. Pa bil je že prevroč, da bi moglo to učinkovati predolgo nanj. Nežine solze so pekle, nje telo ga je grelo ... Dvigniti ji je hotel glavo, odlepiti njene roke od oči ...
{{prelom strani}}
»Tak čakaj ... čuješ ... kaj bi te to peklo ... malce joka bo v hiši čez nekoliko mesecev ... drugega nič ... ne boj se ...«
Neža se je sunkoma sklonila, mu je pogledala skozi solze v oči in se zasmejala, potegnila mu je glavo k sebi in ga prižela z vso močjo nase.
»Če je pa tako ... če je tako,« je šepetala, »... pa naj
<center>* * *</center>
Silno mnogo je bilo tisti teden dela pri Krivčevih. Kolikor je mogel Krivec dobiti voznikov od blizu in od daleč, vse je zgnal skupaj, voz za vozom je škripal in stokal po strmih klancih, vozniki so vpili, zavirali in se potili, vsi prašni in razgreti. Pred Krivčevo hišo so ustavljali, tam je bila huda kontrola, a tam je bilo treba tudi podstaviti telo. V kuhinji na mizi je stalo vino in kruh, za vsakega pol litra in pol hleba. Delila je Neža in je bila pri tem dostojanstvenejša nego kadarkoli poprej. Nje obraz je bil videti mlajši, ona skrita skrb, ki je prej starala in gubala nje lica, je bila izginila. Vozniki so jo dražili, spuščali dovtipe, kakršne je kdo premogel, semtertja jo je kateri vščipnil v bok ali pogladil po licu. Če ni bilo drugega zraven, je vzvišeno potrpela, kakor bi se to samo ob sebi razumelo, če jih je bilo več, je nadležneža lopnila po plečih ali ga prijela za ušesa. »Boš, mrcina? ... Na!« Oboje ji je dobro delo, laskanje dedcev in njeno udrihanje po njih, zlasti če je kdo vrnil in zacvilil. Vedno je bila dobre volje, živela je v velikem pričakovanju.
Krivec je bil zaposlen od jutra do večera. Računi, sami računi, preštevanje denarja, naročevanje, kako naj se vsak vede pri oddajanju, kako naj govori, kako naj dela, da ne pojde nič pod zlo. Njegova pšenica je cvetela, bogata žetev je bila gotova. Na ničesar drugega ni utegnil misliti kakor na kupčijo in kupčijo. Vse je šlo po sreči, vsak bi moral biti zadovoljen. Toda Krivčevo čelo že dolgo ni bilo vedro in tudi v teh dneh ni hotel raz njega izginiti oblak, ki se je {{prelom strani}} bil tako nenadoma naselil na njem. Zlasti zvečer, ko je vrvenje ponehalo in je ves utrujen sedel na svoj navadni prostor k večerji in k svojemu vinu, se ni mogel razvedriti. Razmišljal je, ugibal sam pri sebi, kimal, ogledoval si prste in čestokrat vrtal s kazalcem po čelu. Vidno izmučen in kakor jezen na ves svet je navadno lezel v svojo spalnico. Bil je pravo nasprotje svoje kuharice Neže ...
Deževen dan je bil. Blato po cesti se je kopičilo, segalo je čez gležnje, kolesa mimo drdrajočih vozov so se globoko udirala, in težko je sopla izmučena žival. Krivec je v svoji sobi čakal, da nekoliko poneha, hotel se je odpeljati v gozd. Nenadoma je hotel priti. Ob tem vremenu, ko ga nihče ne pričakuje, se mora prepričati, v koliko se sme zanesti na delavce in na njih nadzornike. Pri oknu je stal in gledal na cesto. Lilo je zunaj kakor iz škafa, voda je pljuskala iz žlebov v potokih. Tačas je zavil mimo ogla človek, zavit v siv star ogrtač, ki mu je segal skoro do peta. Vse se je cedilo od njega, komaj je dvigal in premikal utrujene noge.
Vrstica 1.764 ⟶ 1.688:
»Lepo vreme prinašaš, Miha,« ga je sprejel Krivec, »glej, da mi vsega ne pokidaš in dobro se obriši preden prestopiš moj prag.«
»Od kedaj si pa tako natančen, človek božji,« odgovarja došlec, »včasih nisi pazil na takšne reči ... hahaha ... hm, poznava se, marsikatero sva skupaj skuhala ... Kaj ne, Luka?«
»Ne čvekaj brez potrebe, vstopi in govori, zastonj ne prihajaš v takšnem vremenu.«
Vrstica 1.771 ⟶ 1.694:
Miha vstopi, primakne stol in takoj sede.
»Malo žganja mi daj, Luka, nekoliko nahlajen sem ... starost pritiska ...«
Luka prinese žganje, za takšne ljudi ga je imel posebne vrste.
{{prelom strani}}
»Lahko bi s čim boljšim postregel staremu prijatelju,« se nakremži Miha, »zlasti če prihaja v takšnih zadevah kot danes.«
»Govori, pravim!«
Vrstica 1.782 ⟶ 1.704:
Miha se primakne bliže njega in začne nekoliko tišje in zaupno.
»Na Kraljevini sem bil včeraj. Posestvo poznaš, ni ti treba praviti o njem. In da je tam maček v
Miha je umolknil in opazoval učinek svojega govora.
Vrstica 1.791 ⟶ 1.712:
»Praktična ženska je Kraljica,« je izpregovoril nekoliko boljše volje.
»No vidiš ...«
Krivec se je zamislil. Eh, dobro je poznal Kraljico. Dva moža je že spravila na oni svet, kar sama brez druge pomoči. Znala je. In z vsako smrtjo se je premoženje podvojilo. Nekaj vražjega ima ta babnica na sebi in v sebi. Torej tudi po njegovem se ji je zahotelo. Ne samo po imenu, zares bi hotela biti kraljica. Morda se ji dozdeva, da je Luka že dovolj mehak, vsled svoje starosti ali Bog ve vsled česa, da bi se dal kar takole oviti okoli prsta, da bi se dal že spraviti kar tako nalahko kakor ona dva siromaka. O ne, moti se, Luke še ne pozna, tudi če bi jo vzel, ne opravi nič pri njem. Videla bi, kaj se pravi, vrezala bi se. Prej bi šla ona kot on ... Toda, čemu poizkušati, ko ni treba. Če zapro dve podgani skupaj, ena gotovo požre drugo ... haha ... In on nikakor ne bi hotel biti tisti, ki {{prelom strani}} bi ga požrli... dvomljivo pa je vsekakor... zadnje čase res ni več takšen junak kot je bil... vrag vedi... Toda, imenitna misel! Da se ni spomnil prej! Človek res peša tudi na pameti. Glej ga, vraga, kako bi si človek iztrebil in izčistil pot pred saboj! Vse bi bilo poslej jasno in mir okoli njega. Kar samo ob sebi in izlahka bi se napravilo in ugladilo.
»Čakaj, Miha ... da ne porečeš, ti res prinesem kozarček pristnega ... kar oblizneš se,« vstane Luka smehljaje in prinese drugo steklenico.
»Tako ... ali je? ... Sedaj pa čuj, kaj ti pravim. Glej, tvoja, prav za prav Kraljičina ponudba ni, da bi jo človek kar tako zavrgel ... Lahko mi veruješ, da je vredna premisleka ... Pa veš, jaz sem vendar nekoliko prestar za Kraljico ... saj veš, kaj hočem reči ... saj poznaš lahko na sebi ... hahaha ... Privoščil bi ji pa kaj mladega, krepkega, bolj kakor sta bila ona dva reveža ... Kaj takšnega, kar je podobno moji mladosti, Miha. Saj veš, kakšen sem bil ... In tu mislim svojega sina ... Toneta ... ta bi jo ukrotil, pri moji veri!«
Miha je skočil kvišku.
»Ali misliš zares? ... Na, nalij še enkrat!«
Krivec natoči in nadaljuje mirno.
»Zares, zakaj ne? ... Pa tebi prepustim vso stvar ... Tone je muhast, trmast in ima tudi trde pesti. Vzemi ga v roke, kakor veš in znaš ... razloži mu vso stvar ... jaz nimam nič proti temu. In če se ti posreči, da ga pripraviš k pameti, ne bo zastonj. Saj me poznaš, da nisem umazan ... Toda začni previdno, ne izbruhni takoj kakor tukajle pri meni.«
»Ne boj se ... videl boš ...«
»Tako se ga odkrižam najlepše od hiše,« si misli Krivec. »Janka ni doma in Bog ve, če se še vrne, Milko tudi odpravim kakorkoli in potem bom zopet sam in nihče me ne bo motil. In življenje se prične iznova, in še lepše bo kot je bilo prvo.«
{{prelom strani}}
»Tone je že precej v letih,« pravi Krivec dalje, »ne škodilo bi mu, če se spravi v kraj. Dam mu balo in deset tisoč kron takoj. Samo podpisati mora, da nima od hiše ničesar več terjati. Pri notarju napraviva. S tem pa veš, da ne rečem, da je vse odpravljeno ... ničesar ne ponesem s saboj ...«
Toda Krivec pri teh besedah ni mislil na smrt. Kje je še ta! In če pride Tone tja gori, ne povpraša nikdar več po drugem, za to poskrbi Kraljica. Dve podgani skupaj ... ena pogine ...
Lotevala se ga je dobra volja in natočil je še Mihi.
»Pa še to mi odpravi,« je dejal naglo, »in vzemi na muho razen Toneta tudi še Pavlo. Tja doli stopi do nje, povej ji po okoliših, da ji izplačam njeno doto, tudi njej deset tisoč kron proti temu, da nima ničesar več terjati od mene. Kadar pride Janko, dobi prav toliko in Milki naložim enako vsoto v hranilnico. Tako bo vse prav, in potem mir besedi! Kakor sem rekel, zastonj ne bo. Pri notarju bo medtem vse pripravljeno, samo podpisati treba.«
»Oh, zanesi se name,« je dejal Miha in se dvignil. »V osmih dneh je stvar gotova ...«
Ko je Miha odšel, si je Krivec zadovoljno mencal roke. Tisti dan ni šel nikamor, globoko zamišljen je celo popoldne presedel v svoji sobi.
=== XIV. ===
Janez, hlapec Krivčev, je bil tisto nedeljo potem ves zbegan. Kakor brez glave je hodil okoli, ni vedel, kam bi se del. Slučajno ni imel nobenega drugega opravila kakor krmljenje živine in napajanje. Ko je to opravil, je posedal, hodil okoli hiše, stopil za hipec k sosedu, toda nikjer ni imel obstanka. Neka nevidna moč ga je preganjala iz kraja v kraj, čuden, dozdaj nepoznan nemir se je bil naselil v njegovi notranjščini. Parkrat je bil že stopil k Lojzetu, naglo zvrnil četrtinko, pozdravil ter odšel. Govoril ni ničesar, trdo je tiščal roke v hlačnih žepih ter razmišljal. Včeraj je bil {{prelom strani}} Tone doma, z njim sta se menila dolgo in na tihem. Od njega je izvedel, da je bil pri njem v gozdu stari mešetar Miha in kaj mu je govoril v imenu očetovem. In da je prav zaradi tega bil tudi pri Pavli. Nekaj se je moralo Torej splesti, zastonj se jih ni hotel iznebiti, zastonj ni hotel ostati sam in celo žrtvovati nekaj drobtin od svoje bogato pogrnjene mize. Toda Miha je govoril gluhim ušesom, ne Tone in ne Pavla ga nista poslušala, skrajno ogorčena sta zavrnila ponudbo. In tudi Janko bi jo bil in jo bo tudi zavrnil kadar se vrne. Pavla je bila vsa iz sebe, odprla je vrata in lastnoročno vrgla mešetarja po stopnicah. »In tako vržem tudi njega, če se prikaže pred mene s tako nesramnostjo, če je prav moj oče,« je vpila za njim, »in ne pozabi mu povedati!« Mešetar se je kotalil po stopnicah navzdol, preklinjal Krivca in njegovo hčer. On, Tone, ga je odpravil sicer izlepa, a dal mu je razumeti, da naj se nikar več ne trudi, sicer se mu zgodi še kaj hujšega kakor pri Pavli. Gre torej zares, vkratkem mora izbruhniti kriza. In kaj naj se zgodi drugega, kakor da se oče oženi? In posledice tega usodepolnega koraka se ne dado pregledati vnaprej. A eno je gotovo, otroci bodo trpeli za ta očetov greh, edino oni bodo oškodovani in opeharjeni najnesramneje. Storiti pa se ne da proti temu ničesar, preprečiti se ne da ta lahkomiselnost. Nikjer ni izhoda, nikjer rešitve. Vse poti jim je stari zagradil, zlasti pa s to rafinirano ponudbo, ki jo je prinesel mešetar. Ali ni hotel dati vsakemu svojega? Javno mnenje mora nastopati njemu v prilog, otroci so nehvaležni, če nočejo privoščiti očetu, kar je njegovega. Zanje je torej vse izgubljeno, hiša domača jim bo poslej zaprta, prestopiti je ne bodo mogli, tudi če bi jih kedaj klical. Po svetu se bodo potikali, iskati si bo treba novega doma, graditi drugod svoje bivališče, čeprav bi bilo za vse dovolj prostora tam, kjer so se rodili. Večja nesreča jih ne bo mogla zadeti. Tema je padla nanje in jih žuga pogoltniti. Ni Jim za to, da bi jim paflo bogastvo samoobsebi v naročje, ne za to, da bo treba začeti graditi svojo bodočnost od tal, da bo treba trdo delati, ne, dela so vajeni, vsi, {{prelom strani}} od prvega do zadnjega, zlasti so se mu privabili v zadnjih časih, njim je za pravico in resnico, ki bi morala biti na njihovi strani. Drugi, nepoklicani bodo uživali to, kar bi morala biti njihova last. Tone je bil kakor brez glave, njegove roke brez opore, brezuspešno so se lovile po zraku. Nobenega ni bilo, ki bi mogel pomagati, in če bi koga naprosili pomoči, bi se obrnil in se smejal za njihovim hrbtom, če že ne naravnost v obraz.
Janez je poslušal in ni vedel svetovati. »Jaz bi ju ubil, oba,« je dejal sinoči in skrčil pesti. »Toda ne,« se je popravil čez nekoliko časa, »oče je oče ... kaj blebetam.« A v tistem hipu se je nekam zamislil. Toneta je imel rad, kakor lastni brat se mu je bil priljubil, mnogo bi žrtvoval zanj. Pa tudi drugi so mu bili pri srcu. Kako vse drugače bi bilo pri hiši, če bi oni gospodarili. Kako bi se jim dalo pomagati?«
Vse to je Janez razmišljal tisto nedeljo in nikjer ni imel miru. Sam pred seboj je bežal, sam sebe se je bal.
Vrstica 1.861 ⟶ 1.776:
»Bog ve, kaj dela sedaj?« je vprašala Francka komaj slišno. »2e cel teden ni pisal.«
»Včasih ni mogoče, Francka ... saj veš.«
»Pa vendar, do sedaj sem dobila skoro vsak drugi dan,« je menila ona in zamišljeno zrla v plamen, ki se je vsake toliko časa prikazal skozi vratca pri štedilniku.
»Ne misli takoj hudega in ne muči sama sebe ... vse bo še prav,« je tolažil Janez.
»Saj ne, Janez ... toda nihče ne more za to, če ga napadejo iz zasede takšne žalostne misli ... Jaz že ne ...«
Svetla solza je v tistem hipu padla iz njenih oči na roko.
Vrstica 1.880 ⟶ 1.794:
Naglo je minil teden. V soboto zvečer sta se Tone in Janez vrnila skupno domov. Ko je zagledal Krivec Toneta, se mu je hipoma zamračil obraz. Videlo se je razločno, da mu nekaj ni prav. Toda rekel ni ničesar. Zgodaj je vzel luč in se odpravil v svojo spalnico. Slišati je bilo, kako je zaklenil za saboj.
Tone in Janez sta sedela v kuhinji in večerjala. Tudi Neža je bila nocoj redkobesedna in precej zamišljena. Tone se ni dosti brigal zanjo, počasi je zajemal koruzne žgance s kislim mlekom in trdovratno molčal. Janez jo je pa
»Nisi ničesar zapazil, Tone? ... Neža je že precej obilna, čez nekaj mesecev bo v hiši jokalo.«
Tone se je zdrznil.
Vrstica 1.896 ⟶ 1.810:
V njegovem glasu je bilo nekaj, kar je Janeza pretreslo.
»Če me vse ne vara, utegne biti jutri ali prihodnja, nedelja tisti dan, ko se bo javno doznalo, da jemlje ženin Luka Krivec za ženo nevesto Nežo Cvičkovo,« je dostavil Janez hitro.
Čemu bi mu skrival, kar mislim, si je dejal samemu sebi, bolje je, da ga pripravim takoj.
Vrstica 1.903 ⟶ 1.816:
»Misliš?« je vprašal Tone.
»Prepričan sem. Ali nisi zapazil v kakšni zadregi je bil oče, ko te je zagledal in se te bržčas ni danes nadejal domov? In Neža? Ali nisi videl, kako je bila umita in oblizana? Skoro gotovo se je že danes napol pripravila, da ne {{prelom strani}} bo zjutraj tako mudila, ko pojde k prvi maši v sosednjo župnijo, zakaj svojih oklicev ne sme slišati nevesta.«
»Vse mogoče, Janez, hvala ti, da imaš povsod oči. Jaz odidem še nocoj ... K Logarjevim grem čez nedeljo ... morda še dlje. Zbogom!«
Podal mu je roko in takoj na mestu zavil ovratnik čez ušesa in potegnil klobuk nizko na oči.
Vrstica 1.917 ⟶ 1.828:
»Čakaj, morda vam pomaga nekdo, ki niti ne mislite, da se vtakne v vaše zadeve,« je mrmral Janez sam pri sebi in zapahnil vrata za saboj.
Vso noč ni zatisnil očesa. Vročina ga je kuhala, premetal se je na svojem ležišču z ene na drugo stran, njegovi možgani so bili razbeljeni mučnega razmišljanja ...
Drugi dan se je res zgodilo, kar je bil napovedal Janez. Luko in Nežo so oklicali kar trikrat zaporedoma. Med ljudmi je zavriščalo, stikanja glav, šepetanja, smejanja, norčevanja in zabavljanja ni hotelo biti konec. Dovolj je bilo gradiva ne samo za tisti dan, za cel teden ... za mesece ...
Janez se je tisto dopoldne zaklenil k živini in ga ni bilo na izpregled. Izogniti se je hotel radovednim vprašanjem, ki je vedel, da ne izostanejo od nikogar, ki ga bo srečal. Kakor bi bilo še njega sram poleg Krivčevih otrok in namesto Krivca samega. Počakal je v svojem skrivišču toliko časa, da so se ljudje razšli. Ko je odzvonilo poldne, je odprl ter šel h kosilu. Bil je bled in se je držal prihuljeno, kakor bi bil preveseljačil vso noč.
Ko je stopil v kuhinjo, mu je položila kosilo na mizo mlada dekla. Muzala se je, pričakovala, da hlapec katero zine. Toda Janez se je držal resno, molče se je prekrižal ter začel zajemati običajno nedeljsko juho. Ozlovoljena, da {{prelom strani}} tako malo razume njeno radovednost, je sedla v kot in zaždela.
Neže ni bilo nikjer, tudi gori je ni bilo slišati. Očividno je še ni bilo domov in je pričakovala večera, da se vrne. Toda Krivec je sedel v svoji sobi na navadnem mestu, jedel pil in kimal kakor po navadi. Nič se ni ganilo na njegovem obrazu in ni kazalo, da bi bil drugačen kot druge dni. Kakor bi ga vsa reč nič ne brigala in bi se njega niti ne tikala.
Vrstica 1.931 ⟶ 1.840:
Poklical je zopet Janeza k sebi in se začel šaliti z njim. Temu je to povabilo došlo kakor nalašč, toda ne zato, da bi si bil zaželel morda čaše vina ali da bi poslušal njegove obrabljene dovtipe in šale. Pač pa je hotel iz njega izvleči, kedaj da se bo vršila poroka. Od tega so zaviseli vsi njegovi nadaljnji načrti. Zato je malce pohinavčil in se delal, kakor da ga ti dovtipi in šale jako zabavajo, kakor da bi bil Krivcu zanje silno hvaležen. In Krivec je šel na ta lep in mu je nehote izblebetal, da se poroči sredi tedna, in sicer v četrtek. Poroka pa ne bo na Plani, kaj še, Krivec ima že še toliko, da to malenkost lahko lepše in dostojneje opravi v Ljubljani. V sredo zvečer se z Nežo odpeljeta na postajo, o polnoči sta v Ljubljani, drugo jutro zgodaj bo pa konec te komedije. Opoldne poobedujeta v hotelu Union, par starih znancev, trdih kraških korenin bo zraven, da ne bo predolgočasno, in v petek bosta že zopet doma in v strahu božjem započneta novo krščansko življenje.
Krivec se je smejal in venomer kazal svoje močne rjave zobe, že dolgo ni bil tako dobre volje, vsa čemernost zadnjih dni ga je minila. Očividno mu je bilo silno všeč, da je imel pred seboj tako verno in zvesto vnetega poslušalca kot je bil Janez. In v tej svoji razposajenosti je nekolikrat napolnil Janezovo čašo in danes s prav takšno kapljico kot sebi. Bogve kakšne lepe misli je rodila ta kapljica v obeli, do kje so segale, kako visoko so se vspenjale.
Gotovo so segale dalje in so se vspenjale višje pri Krivcu, zakaj Janez je hipoma umolknil in začel mečkati namizni prt med močnimi prsti svojih žuljavih rok. Njegovo {{prelom strani}} oko je osteklenelo in se zapičilo v tla. Lepa ni mogla biti misel, ki je tisti trenotek nenadoma obvladala njegovo notranjščino, zatrla vse prejšnje.
Vrstica 1.942 ⟶ 1.850:
»Ko sem bil zadnjič v trgu, sem bil tudi v neki družbi pri Jernaču. Vsakovrstni ljudje so bili okoli mize, med njimi tudi Peter Kovač. Poznate ga, kaj bi vam pravil! In ker je govoril o vas, ko me je videl, da sedim pri mizi, tudi ni treba, da bi vam ponavljal, kaj je govoril. Pravijo, da se mu meša. Toda jaz tega ne verujem, mislim pa, da je samo zanemarjen, in sicer zanemarjen zaradi bede, ki je zagospodarila v njegovi družini. Toda bodi kakor hoti, iz njegovih besed je zvenela grožnja proti vam in — toliko rečem — v vaši koži ne bi hotel biti, če bi se srečala na samem. Toliko sem vam hotel povedati, da se veste varovati. Oprostite!«
Gledal je Krivca, kakor bi ga hotel prodreti z očmi, da bi videl v njegovo notranjščino. Ko je opazil, da je Krivec prebledel in da se mu je nenadno ohlapno povesila spodnja ustnica, se je temni izraz njegovega obraza nekoliko ublažil in razjasnil. Videti je bilo, kakor da je vesel učinka svojih besed.
»Orožnikom naznanim,« je dejal Krivec, »pričal boš.«
Vrstica 1.948 ⟶ 1.856:
»Zakaj ne,« je odgovoril Janez. »Toda sedaj moram iti, hvala za pijačo!«
{{prelom strani}}
In odšel je, ne da bi čakal, če ima Krivec še kaj povedati. Zavil je za hišo in od tam v hrib in proti gozdu, po samotnih skritih potih, zatopljen v svoje misli. Blodil je po gozdu semintja in dospel na Brdo, kjer je zavil v Kavčnikovo krčmo.
»Čemu mi je to povedal?« je pomislil Krivec, ko je Janez odšel. »To daje misliti — brez pomena ni bilo. In ravno danes ...«
Hipoma ga je objela neka silna zapuščenost, vrnila se nenadoma ona plahost, ki se je bila pojavila prvič v njegovem življenju oni zadnji večer v trškem hotelu. In razvedriti ga ni mogla niti Neža, ko se je vrnila domov z nočjo vred in poiskala po vseh kotih svojega srca najlepših misli ter jim nadela najlepšo obleko iz svojega besednega zaklada. Krivec je ostal čemeren in otožen ter odšel zgodaj v svojo spalnico ...
Gori pri Kavčniku pa je Janez preplesal vso noč v dražbi vojakov. Ves divji je bil kakor še nikoli v svojem življenju. Bolj divji kakor vsa vojaška sodrga, ki je bila tisti večer tam gori. Tako so pripovedovala drugi dan gorjanska dekleta v Krivčevi prodajalni.
=== XV. ===
Ozka temna sobica je bila z edinim oknom na umazano, z vso nesnago in raznovrstno šaro nakopičeno dvorišče. Le redkokdaj se je poedini solnčni žarek izgubil vanjo skozi motne, na nekaterih mestih razbite in z dolgimi papirnatimi zrezki prelepljene šipe. Toda še tistikrat se je pomudil samo za trenotek, kakor bi ga bilo sram, da bi še dlje časa radovedno ogledaval siromašno pohištvo, staro že odrgnjeno in brezbarvno posteljo, železni zarjaveli umivalnik, pleteni gugajoči se stol in okroglo šepasto mizico, poleg katere je stal v kotu samo še visok rogovilast obešalnik za obleko. Toda kaj naj bi drugega nudila uboga sedemdesetletna starka, nekdanja študentovska mati, v sedanjih časih onemu, ki se je moral odločiti, da prevzame bedno
V tej sobici je stanovala Krivčeva Milka. Vse mesto sta bila prebredla in preobrnila s Tonetom, da bi našla primerno zavetišče. Toda povsod je bilo vse oddano, kar je bilo količkaj spodobnega, mesto je bilo prenapolnjeno vojaštva, vse je tiščalo noter, kar ni hotelo resnega dela na deželi in je sililo za lahnejšim in izdatnejšim zaslužkom, vse, kar je bilo prisiljeno, da je zapustilo svoj dom in si iskalo drugega. Vsak najneznatnejši in najzatohlejši prostor je bil zaseden, prenapolnjen s tujimi, bledimi, izmučenimi, strah in bolest izražujočimi obrazi. Še o sreči sta lahko govorila, da sta našla ta nekoliko mirnejši kot, do kamor je samo nerazločno segal hrušč in trušč pobesnelega mesta. Vsaj ponoči je bilo tukaj mirno, dasi je bilo včasi hladno, da je rezalo do kosti in je silil celo skozi zaprto okno z dvorišča gori zopern vonj po kislobi in razkrajanju nakopičenih odpadkov.
Ko se je Tone poslavljal od sestre, mu je bilo silno težko pri srcu. Prvič je njena noga krenila med svet, prvič se je zadala tujcem, stopila v vrtinec življenja. In sedaj v takšnih časih! Koliko časa bo vzdržala, koliko časa ostanejo nje misli lepe, koliko časa nedotaknjena njena mladost? Prva slana je že padla na cvetje njenega srca, padla tam, kjer bi se ne bil nihče nadejal, v hiši lastnega očeta. Koliko škode je napravila? Kdo bi jo precenil. Šele ko se ima pokazati sad in stoji drevo prazno in zapuščeno v bregu, se vidi vsa siromašnost, ki jo je provzročila pomladanska studen. Ali je treba, da se mora po svetu potikati otrok, ki bi lahko delal doma in vršil svoje dolžnosti v miru in zadovoljnosti, polagal temelje svoji in sreči drugih, ki se bodo zbirali v njegovi bližini in zahtevali od njega delež, kakršen se spodobi najmanjšemu izmed njih? Ni treba premoženja in bogastva, zadošča zadovoljnost, in ta izhaja iz ljubezni, ki jo izkazuješ svojemu otroku, iz pravice, ki mu jo režeš, če mu poleg obeh lahko nudiš in daruješ {{prelom strani}} košček blagostanja, toliko bolje, toliko večja bode četa onih, ki se bodo zbirali okoli tebe in zaupno zrli v tvoje oči. In skupno bodo delali, vsi za enega, eden za vse, in velika bo njih zasluga za celokupnost. A koliko jih je, da to razumejo? Drugi rod bi moral priti, se zaploditi na onih mestih, ki imajo v rokah moč, da jo zlorabijo, ki bi lahko delili, pa kradejo in grabijo in skrivajo, da je toliko večja njih zlogoltna oblast. Drugi rod? Haha... toda odkod seme zanj? Kamorkoli pogledajo oči, povsod sami Krivci, krivi teme in sovraštva, ker niso nikdar poznali ljubezni in nikdar občutili pravice. Odkod torej novo seme? ...
Milka je ostala sama. Zgodaj je vstajala vsako jutro, mrazu se tresla v vlažni sobi ko se je umivala in opravljala. Okroglo, na lesenem stojalu se premikajoče zrcalce, ki ga je prinesla s saboj od doma in je bilo nekdaj lastnina pokojne njene matere, ji je pokazalo vsako jutro bledejši obraz. In oči so bile z vsakim dnevom bolj razočarane, obsenčene s tančico začenjajoče se melanholije. Zadnje čase je zrastla, bila je vitka in stasita, gosti temnorjavi lasje so v bujnih kitah obkrožali njeno glavo, se vlažno svetlikali in dehteli. Otožnost njenih velikih modrih oči jo je delala še bolj zanimivo. Ko je stopala od svojega skromnega domovanja po obljudenih ulicah proti uradu in zopet nazaj, ko je sedela v družbi dveh tovarišic pri obedu in večerji v mali predmestni gostilni, se je marsikatero oko obračalo po njej, zlasti vojaško. Čestokrat se je hotel kdo približati, toda doslej je naletel še vsakdo na hladen in prezirljiv izraz njenih oči. Če je postal kdo v svoji domišljavosti ali pijanosti preveč vsiljiv, je zadoščala prezirljiva kretnja nje roke in sarkastičen nasmeh njenih majhnih usten, da je odnehal. Nazadnje so bili vsi občudovalci prepričani, da ima za saboj že cel roman in so se začeli zadovoljevati samo z opazovanjem od daleč.
Vrstica 1.975 ⟶ 1.878:
Ravnatelj zavoda je bil prepeličar kakor bi se ga izmislil, Majhen, trebušat, tolst kjer si ga potipal. Lica debele glave so se na široko zaokrožale v ohlapen viseč podbradek. Majhne modre oči so se vedno vlažno svetile, glava se je venomer tresla in sunkoma premikala na desno in obratno. Razširjal je okoli sebe neki poseben vonj, kakor bi se bil hranil s samim milom in česnom. Toda na svojo zunanjost je ta človek skrbno pazil. Bil je vedno najmoderneje oblečen, nosil je skoro vsak dan drugo obleko, druge čevlje, in klobuke je kar menjaval v pisarni. Priprava za snaženje nohtov je ležala vedno na njegovi mizi, porabljal jo je ob vsaki priliki in nepriliki in pred celim občestvom svojih uslužbenk. Zato so pa bili njegovi nohti izbrušeni in izlikani, da so se od daleč rdečkasto svetili.
Ta živi sodček se je večkrat kakor je bilo potrebno premikal med vrstami svojih strojepisk, prepisovalk naslovov in knjigovodkinj ter zbijal šale in dovtipe na njihov račun. Pri nekaterih se je zadovoljil, da jih je ob teh ekskurzijah ošvrknil s svojim vodenim pogledom, a druge, njegovemu ukusu prikladnejše, je ščipal s kazalcem in sredincem v lica. Milke dolgo ni hotel videti. Držal se je, kakor bi je ne bil opazil, gledal je v stran kadar je hodil mimo nje. Nekega dne, ko je bila nje soseda odsotna, je pa vendar kakor nevede iztegnil svoje tolste prste in jo vščipnil v laket. Milka je zardela in se stresla. Kakor bi se je bila dotaknila gnusna golazen. Ni se zmenil in je šel dalje. Toda ko so zvečer začele odhajati druge iz pisarne, je stopil nenadoma k njej ter jo prosil, da ostane še nekoliko časa, ker ji hoče diktirati še neko nujno pismo. To se je odzdaj začelo često ponavljati, skoro vsak drugi večer je morala ostajati.
Tovarišice so to izjemno Milkino stanje takoj zapazile. Ko so bile same v pisarni, zlasti v prvih jutranjih urah {{prelom strani}} dokler ni prišel šef, so se med saboj muzale, jo skrivaj opazovale, namigavale, da je bilo čestokrat že skoro nesramno in da je morala uganiti, da govore o njej. Sama črna zavist jih je bila, zakaj mnoge bi bile rade na njenem mestu, zlasti pa starejša dama med njimi, ki je uporabljala vse že preizkušene ženske umetalnosti in zvijače, da bi pridobila ravnateljevo naklonjenost. Sam žolč in strup jo je bil, ko je videla, da ima mlajšo in čednejšo tekmovalko. Sam Bog vedi, kaj je videla na tem tolstem puranu, da ji je bilo tako všeč in kaj so videle tudi nekatere druge, mlajše, da so se tako daleč izpozabile in so koketirale z njim. Milka bi bila skoro omedlela, ko je bila prvič sama z njim in je začutila njegov specifični vonj v svojih nozdrvih, dasi se je držal precej rezervirano in je sedel precej daleč od nje.
Vrstica 1.985 ⟶ 1.888:
Nekega večera pa je morala zbrati vse svoje sile, da je prehodila pot od pisarne do doma, da je, opiraje se, prilezla po stopnicah v svojo sobo. Tu se je zgrudila na posteljo kakor mrtva. Čez nekoliko časa se je stresla, začela jo je kuhati vročina, hkratu jo je zamrzelo po hrbtu. Kakor bi žvečila nekaj gnusnega ji je prihajalo v grlo, in različna golazen je lazila okoli nje po belih rjuhah. Znojne kaplje so ji stopile na bledo čelo, silna tesnoba je napolnila nje srce. Z drobnimi belimi prsti je tipala okoli sebe po vlažni steni, po vzglavniku in se tresla. Na to je začela bljuvati in nekoliko ji je odleglo.
Kaj se je bilo zgodilo? Sama sta bila v sobi, on je narekoval, a ona tipkala. Precej daleč je sedel od nje, a njegove vodene oči so bile neprestano uprte v njo. Morala je povesiti svoje, ni si jih upala več dvigniti. Toda čutila je njegove kakor bi se ji bližale, kakor bi se bile ustavile tik {{prelom strani}} njenih lic in jo začele božati. Roka ji je obstala, vsa kri ji je planila k srcu. Nehote je zastrmela vanj in se ni mogla ganiti. Zakričala bi bila, toda namesto da bi se odprla, so se usta trdo stisnila in glas ni mogel čez nje. Tistikrat pa se je oni dvignil, kratke debele noge so se prestopile, so se pomikale proti njej. Začutila je vročino njegovega tolstognusnega telesa, njegov zoperni vonj. In v tistem hipu se je sklonil k njej, njegov debeli trebuh se je dotaknil njenih drgetajočih kolen, mesnate vlažne roke so se oklenile njenega tilnika. In počasi je polzel navzdol, njegove noge so se v kolenih krivile, hotel je poklekniti. Pri tem je prišel njegov obraz prav vštric njenega, njegova usta so se bližala njenim. Od tistega trenotka dalje se ne spominja ničesar več, omedlela je bila. Ko se je zavedla, ni bilo ravnatelja več v sobi, pri njej je stala ženska, ki je navadno pospravljala pisarne, ter ji močila čelo s hladno vodo in kisom ...
Drugi dan ni šla v pisarno, opravičila se je, da je bolna ter prosila osem dni dopusta. In bila je res bolna vsled svoje velike zapuščenosti. V tej zapuščenosti in tem obupu ni videla nikjer rešilne zvezde, vse življenje se ji je zdelo izgubljeno in zavoženo. Ali je to zakrivila sama? Kdo je odgovoren za njeno nesrečo?
Kako hitro je to šlo! Skoro včeraj je bila še brezskrbno, neizkušeno dekle, a danes? In prvi, ki je podrl in porušil poslopje nje otroških sanj, ki jo je opeharil za njeno mladost in ukradel mir njenega srca, je bil lastni oče.
Sedla je in napisala bratu Tonetu obupno pismo.
»Pridi in reši me, odvedi kamorkoli, samo ne pusti me tukaj in ne kliči me domov,« je končala svoj list, je klicala v svoji veliki
<center>* * *</center>
V ponedeljek večer se je Janez zaril v svoje ležišče takoj ko je opravil svoje večerno delo. Izmučen je bil od včerajšnjih dogodkov, od divjanja v Kavčnikovi krčmi na Brdih, od današnjega napornega dela. Zunaj je rahlo in {{prelom strani}} enakomerno padal dež, vmes je pošumevalo v lahnem vetru drevesno vejevje, je v enakih presledkih, curljala in ropotala voda po strešnih žlebovih. Ti ubrani glasovi so ga zazibali in uspavali kakor nekdaj materina pesem pri zibeli. Trdno je zaspal. In tako niti ni slišal, ko je nekdo potrkal na njegovo lino. Bilo je že po polnoči, dež je bil ponehal in veter je raztrgal oblake. Visoko nad goro je plul ščip, da je bilo svetlo kakor podnevi.
Šele po večkratnem trkanju je bilo slišati, kako se je Janez obrnil in zazehal. In niti ni vprašal, kdo je zunaj, spoznal je došleca po trkanju ter takoj nato natiho odprl.
Vrstica 2.023 ⟶ 1.923:
»Hiteti treba,« je dostavil čez nekoliko hipov kakor bi govoril sam.
Janez ga je vprašaje pogledal ... Hiteti? Čemu? Toda to vedo tudi drugi, da je treba hiteti, je razmišljal.
»Skoro bi bil pozabil,« je dejal na to glasno, »danes je dospelo zate dvoje pisem. Pismonoša jih je hotel dati staremu, pa sem jaz prestregel. Jutri bi ti jih bil poslal po kom do Logarja.«
{{prelom strani}}
Tone se je začudil. Navadno ni dobival pisem. Odkod?
Vrstica 2.037 ⟶ 1.936:
Janez je snel svetilko raz strop, potegnil izpod postelje svoj stari vojaški kovčeg ter jo položil nanj.
Tone je odprl Milkino pismo, se sklonil nizko k svetilki ter čital. Vsa kri je izginila med čitanjem iz njegovega obraza, pobledele so celo ustnice. Toda zvil je pismo in ga vtaknil v žep popolnoma mirno.
In je odprl drugo. Tam pa je bilo napisano tole:
Vrstica 2.052 ⟶ 1.950:
Luč na kovčegu je bila že davno dogorela, medli žarki vzhajajočega dneva so silili skozi zamreženo lino, konji so hrskali, govedo je mukalo in na vasi so se že davno oglašali petelini, ko sta Tone in Janez še vedno slonela na onem mestu kakor popolnoči, vsa sključena in trda, srepo strmeča v pismo, ki je bilo zdrknilo Tonetu iz desnice in ležalo pred njiju nogami. —
=== XVI. ===
Proti sedmi uri so se začule Krivčeve stopinje in njegov rezki glas, ki je ukazoval dekli na dvorišču. Kmalu nato je stopil v hlev, ves praznično oblečen in z novim klobukom {{prelom strani}} na glavi. Tudi nova modra kravata, zvezana s široko pentljo, se je svetila izpod njegovega podbradka.
Vrstica 2.058 ⟶ 1.956:
Janez je tačas pokladal živini, mrko in počasi se kretaje od živali do živali. Tone je še vedno nepremično sedel, v kotu na postelji za vrati ter podpiral oberoč svojo vročo glavo. Temno je bilo tam in oče ga ni mogel takoj zapaziti.
Krivec se je silil, da bi bil dobre volje in se je hotel šaliti. Vprašal je Janeza, kako je nocoj spal, kako je bilo predsinočnim pri Kavčniku, kolikrat so se stepli in če niso morda koga celo ubili, če ne pa vsaj koga na novo ustvarili. Šale so bile plehke, dovtipi prostaški in malovredni, a iz vseh se je čula neka zagatna pikrost in zahrbtna zlovoljnost. Janez je odgovarjal čemerno in na kratko, včasih se je sunkoma in hripavo nasmejal. Krivcu se je hipoma zazdelo, da zveni iz tega odurnega smejanja veliko sovraštvo.
Tone je tačas pretrpel neznosne muke. Vsaka očetova beseda je rezala globoko v njegovo dušo, pa tudi v njegovo meso. Zvijal se je bolečine, mašil si ušesa, da ne bi slišal, mižal, da ne bi videl tega polzkega, gladko obritega obraza. Tu zbija neokusne šale, tu stoji in se ščepiri, ves oškropljen od solz siromakov, štrleč od gnusobe greha in se smeje, ves zadovoljen, kakor bi bil vsak gnusen nasmeh dobro delo. Tam doli nekje, komaj dan hoda od tukaj ali še manj, tam pa leži na čelu fant in iz globoke rane curlja kri njegove krvi. V blato se je zarila njegova mlada glava, molčeča ustna so se zagrizla v preperelo travo. Kdo ga je vzdignil in kam so položili njegovo truplo? Semkaj naj bi ga prinesli, položili pred noge podivjanega očeta ... In tam v oddaljenem mestu, tam je druga žrtev, krivična in brezpotrebna, vpijoča po maščevanju. Kako dolgo še? Kdo ji pomore, da zadobi zopet vero sama v sebe, da se dvigne in ne pade počasi v blato, v katerem se bo pogrezala vedno niže in ki ni iz njega rešitve? Samo eden je, ki bi lahko dvignil nje upanje z edino besedo, z besedo ljubezni, in rešena bi bila duša. Ali ta eden stoji razkoračen tukaj, zbija šale, se krohoče in uničuje, ker ni nikdar imel srca in ni sam nikdar poznal ljubezni. In je vsem na poti, da ne pridejo do sreče, {{prelom strani}} da ne dosežejo svojega človeškega namena. Na poti? Če ti je kamen na poti, ga brcneš vstran, če ti je na poti potok, ga prebredeš ali preskočiš, če ti je na poti človek, kaj storiš potem? Ali ti ali on, eden se mora umakniti. In če se nobeden noče? Kaj potem? No, samo ob sebi se razume, kaj. Toda če je ta človek, ki ti je na poti, lastni oče? Kaj potem? ...
Krivec je postal naenkrat redkobeseden. Na kratko je ukazal Janezu, da ob osmih zapreže, ker mora v trg in se vrne šele proti večeru. Janez je prikimal, in Krivec je hotel oditi.
Tedaj se hipoma odlušči Tone iz svojega kota ter stoji pred očetom. Krivec se zdrzne, v vidni zadregi je.
Vrstica 2.071 ⟶ 1.966:
»Kaj se skrivaš po kotih in prežiš?« izpregovori in ustnica se mu povesi.
»Ni preveč prijazen vaš jutranji pozdrav, oče ... pred nekaj hipi ste bili boljše volje,« odgovori Tone ter stopi prav tik njega.
Gleda mu naravnost v oči, da jih ta povesi in stopi nehote korak nazaj. Preden utegne odgovoriti, nadaljuje Tone mirno, toda odločno:
»Kakor govorijo, se mislite te dni poročiti. Častitam vam, dober okus imate ... Kaj pravijo k temu vaši otroci, vas ne briga. Saj prav za prav nimate več otrok, edini jaz se še klavrno potikam okoli hiše. Kaj pravijo k temu drugi ljudje, vas mora brigati toliko manj. Toda če {{razprto|vas}} ne briga, briga {{razprto|mene}}, če se vi ne sramujete, se sramujem jaz. In jaz vam pravim, da se ne poročite, da se ne smete poročiti ... vsaj sedaj ne ... v doglednem času ne!«
Krivec se zaničljivo
»Pojdi s poti, da grem vun ... glejte ga, kakšne skrbi ga nadlegujejo ... no, takšne muhe se preletijo same ob sebi.«
»Norčujte se kakor se hočete, jaz vam jamčim, da se ne poročite. Ker bi bil škandal, ker bi bilo nečloveško, zverinsko, če bi to storili sedaj ... Vedite namreč, da je Janko padel ... tu je pismo ... odložiti morate ...«
{{prelom strani}}
Krivec je vidno iznenaden, se za hipec zamisli.
Vrstica 2.096 ⟶ 1.986:
V Tonetu je vskipelo, dvignil je pesti in hotel skočiti za njim. Toda ni mogel z mesta, noge se niso hotele premakniti.
»In vendar boš odložil ... pri moji duši, da boš ...« je zaklical za njim v svoji bolečini.
Janez je stopil k njemu in mu položil roko na ramo.
Vrstica 2.108 ⟶ 1.998:
In šele sedaj, po dolgih urah duševnih in telesnih muk, so se mu nevzdržno udrle solze po prepadlem licu.
Naslonil se je na steno, glasno je jokal, njegovo telo se je krčevito stresalo ...
Ko se je pomiril in si izplaknil oči, se je poslovil od Janeza ter ga povabil, da pride pozneje za njim v Lojzetovo gostilno.
Vrstica 2.116 ⟶ 2.006:
Ko je stopil Tone k Lojzetu, je ta sedel ves zamišljen za ognjiščem in si podpiral glavo.
»O, Tone,« je dejal, ko ga je zagledal, in mu podal roko. »Ali že veš? ... Pa kaj bi te vpraševal, s tvojega obraza berem, da ti ni neznana žalostna vest.«
Tone je molče prikimal in prisedel.
»Francka je gori,« je omenil Lojze. »Zaprla se je v svojo sobo, nobenega ne pusti k sebi ... Smili se mi, {{prelom strani}} reva ... Ah, vsi smo mislili, da se nekdaj naredi prav ... pa Bog je hotel drugače ...«
In debela solza je polzela po njegovem nagubanem licu.
Tonetu se je storilo inako ... nehote je primerjal oba moža, očeta in Lojzeta ... in bilo mu je, da bi zavpil ter dal duška svoji bolečini ...
<center>* * *</center>
Vrstica 2.132 ⟶ 2.022:
Voz drevi navzdol. Ko privozi do svojih vinogradov, zadržuje Krivec kobilo kakor navadno vselej, ko vozi tod mimo. Kobila stopa počasneje, hrska, stresa grivo. Krivčevo oko pa se zadovoljno ozira na levo in na desno, do kamor seže, vse njegovo. Trstje je še lepše in močnejše kot lansko leto, mladike so že sedaj popolnoma dozorele. Spomni se, koliko se je letos nabralo v teh vrstah, koliko spravilo pod streho. In zadovoljno kima z glavo in se smehlja. In je vesel, da je vse to še samo njegovo, da nima še nihče pravice do pedi tega lepega kosa zemlje, nihče, niti njegov sin.
Enake misli ga navdajajo, ko se zopet dvigne pred njim oni del gore, kjer leži njegov gozd. Visoko pod nebo molijo temni vrhovi mogočnih smrek, izmed njih se svetlikajo bele bukve, na jasah se dvigajo stoletni hrasti. In temu delu gora se je med tem v zadnjem času pridružil novi del, Krivec kmalu ne bo več poznal njegovih mej. In tudi to je samo še njegovo, nihče nima pravice niti do
Ko se vozi po beli ravnini, mimo njiv, travnikov in ograd, ki segajo tja do prvega trškega mostu, niso nič manj lepe njegove misli, in ni nič manj vesel, da je vse to še samo njegovo, da nima nihče pravice do najmanjšega osredka. Niti njegov sin ne.
Vesel je Krivec in ponosen na ta lepi delež, ki mu ga ni enakega daleč na okoli. Toda čudno, hipoma se mu zazdi, da je bil še pred kratkim veliko bolj vesel tega svojega imetja, da se ga je še pred nekaj dnevi oklepal tesneje in krčeviteje nego danes. Kar dozdeva se mu naenkrat, da bi vendarle ne bilo nemogoče in tako hudo, če bi odstopil takole majhen del komu drugemu, recimo košček najmlajšega vinograda, oral oddaljenejšega gozda in njivo, da bi se redila z nje ena glava in morda prašič. Morda bi se dalo govoriti, toda komu bi odstopil? Hm, Janko, temu bi že to storil. Toda napravil je neumnost in se je dal ubiti, trebalo mu je nastavljati glavo! ... Tone? »Vraga, odkod ta neumna mehkoba,« je pomislil. »Kakšna šema pa sem naenkrat? Kaj, pobabil si se, Krivec? Tristo ... ne, ne bošl Mož bodi, Luka! ... Dokler bo migal tale ...«
Vzravnal se je in jezno udaril po kobili. —
Vrstica 2.147 ⟶ 2.036:
Ob treh se je res vrnil in sedel v stransko sobo za mizo. Hotelir je prisedel ter se začel razgovarjati z njim. O vsem je govoril, samo ne o tem, kar mu je bil Krivec dopoldne naročil. Niti če hoče vina, ga ni vprašal. Krivcu se je vse nekam čudno videlo, toda hotelirjeva gostobesednost ga je začela dražiti. Kako to, da ne prinese kakor sta se domenila zjutraj? Hotelir se je muzal in je odgovoril, da so ženske vse porabile in razpečale opoldne, ko je bilo pri obedu neobičajno mnogo tujcev. Krivec je vzrojil. Torej zaradi par ušivih tujcev pozabijo na stalnega gosta. In ta stalni gost ni morda kak umazan lačenbergar, to je on, korenina, Luka Krivec s Plane. Hotelir Korel je obžaloval, češ, ženske so ženske in imajo svoje glave, on sam ne more nič za to, gospod Krivec naj oprosti. Pa kakor je videti, niti vina nimajo več zanj v hotelu, drugič se bo treba ustaviti pri Amerikancu. O, vino se pa še dobi, samo če hoče najbojšega, mora malce potrpeti, dacar pride vsak trenutek, potem ga takoj nastavi. Korel ga gleda tako pohlevno, da bi omečil tigra in se dobrohotno smehlja v svojo brado. Pa včasih je bil tukaj vendar kak človek ob dej uri, meni Krivec, danes ni niti človeške sence. Vsak {{prelom strani}} dan je dolgočasnejši v tem gnezdu, bogme da je na Plani bolje. Hlapec naj napreže.
Hotelir Korel vstane, češ, da gre naročit voz. Krivec zahteva, naj prinese medtem ko bo hlapec napregal, liter kakoršnekoli kiselice, da ga popijeta skupaj, ko vidi, da dacarja ne pričaka. Nato se nasloni na stolu nazaj, nagne glavo nekoliko na desno in zavzame ves vdan pozicijo, kakršne je bil vajen doma v svoji sobi po obedu. Ko Korla le noče biti z vinom, se mu malce zadremlje in zasanja.
Hipoma dvigne glavo in prisluškuje. Zazdi se mu, da čuje šepetajoče glasove pred vrati in kakor bi kdo navijal strune. Res je, ni se zmotil. V tem trenutku se oglasijo gosli in harmonika, neviden zbor zapoje: Kol’kor kapljic, tol’ko let, Bog mu daj na svet’ živet’.
Vrstica 2.164 ⟶ 2.052:
In sede prvi na pripravljeno in ovenčano častno mesto. Drugi se razvrstijo kakor je bilo že prej domenjeno, zakaj vsak je imel pri tej slavnosti svojo nalogo in jo je moral vršiti na odkazanem mestu.
Tako se je začelo. Z jedjo in pijačo, govorancami in godbo. Najbolj je dal duška svoji srčni potrebi novi grofov gozdar, ki je bil s Krivcem šele prvič v družbi. Toda prepričan je bil, da prideta še večkrat skupaj, saj se njuni interesi morajo v gozdnih stvareh mnogokrat srečati. Roka roko umijte. Slavil je Krivca kot skrbnega očeta svoje ožje družine, pa tudi širše družine, ki se zateka pod njegovo varstvo in zaščito od vseh krajev mile slovenske domovine in ki to varstvo in zaščito tudi vsakokrat doseže. Ta širša njegova družina, ti drugi otroci, to so njegovi delavci, ki jim je vedno dober prijatelj in pošten plačnik, ki spoštujejo v njem v vsakem oziru pravičnega gospodarja, toda ne gospodarja, ampak pravega prijatelja in sodruga. če bi nam milo nebo dodelilo obilo takšnih mož, bi bilo socialno vprašanje rešeno čez noč, bil bi v enem samem dnevu en hlev in en pastir.
Posamezniki so se sicer pod mizo drezali, drugi so si tiščali usta, da ne bi prasnili v krohot, toda Krivec je sedel na svojem prostoru vidno ginjen, v njegovih očeh je zableščala vlaga. Vstal je, dvignil kozarec in ga v dušku izpil na zdravje vse družbe. Izpili so pa tudi drugi, natakarice so imele obilo posla z nalivanjem. In polagoma se jih je začela prijemati pijanost. Od tistikrat je šlo hitreje navzdol, godca sta svirala napitnico za napitnico, vsa družba je pela. Nazadnje so začeli plesati, nekateri so pograbili natakarice, beli predpasniki so vihrali, krila so odskakovala {{prelom strani}} in gležnji so se svetili. Drugi so se vrtili kar sami med saboj, teptali, rjuli. Nekoliko pa jih je bilo med njimi, ki so prijeli kar stole in se vrtili z njimi v neznasko hitrih vrtincih. Ob koncu vsakega dolgega komada so godci pospešili takt in šlo je naokoli v blaznem diru.
Vrstica 2.174 ⟶ 2.060:
Kar je bilo med družbo novincev v krokanju so kmalu onemogli. Nekateri so ležali pod mizo, drugi so se bili izmuznili iz sobe ter izginili. Tudi nekateri resnejši gospodje so se bili že dovolj naužili dobrot ter so se poslovili. Krivec jim je stiskal roke, se priporočal, jih vabil na kako nedeljo k sebi na Plano. A njegov jezik se je že zapletal ter valjal po ustih.
Ostala je v hotelu in dvigala visoko svoj prapor torej samo še elita krokarjev s Krivcem vred. Tedaj se je pa tudi Krivec domislil, da bi moral domov, ko ima pa jutri nastopiti tako važno in utrudljivo pot. Toda Ledenikov se je približal ter ponižno omenil, da bi bilo morda vendarle prav, če bi pogledali še v njegovo klet.
Težko so se zibali po stopnicah, podpirali so drug drugega, Korel je držal Krivca. Bilo jih je vseh skupaj šest. Spodaj je čakal voz, bil je ves v cvetju in zastavicah. Vsi so se natrpali gori ter se peljali proti kleti, ki je bila na drugem koncu trga.
{{prelom strani}}
Krivec je izročil vse »notranje zadeve« Korelnu. Ta je razumel svoj posel. In tako se je zgodilo, da je Krivec naenkrat sedel na sodu. Z vso silo se je držal kvišku, napel je prsi in trebuh in noge so mu bingljale na vsaki strani soda navzdol. Njegov obraz je bil masten in zalit, ena sama velika rdeča krpa, iz katere je svetilo dvoje osteklenelih oči. V roke so mu bili potisnili veliko kelihasto čašo, polno peneče se tekočine. Kvišku jo je držal z desnico v višini glave, a tolsta levica mu je podpirala mogočni levi bok.
Ko je stal tako, trd kot kip, se je dvignil asistent za njegov hrbet na sod, razprostrl roke nad njim ter intoniral s pijanim basom:
<poem>
<p align="center">Ich bin der Fiirst von Toren,
zum Saufen auserkoren ...</p>
</poem>
Njegova kazalca sta kazala na Krivčevo zmršeno glavo, njegova usta so se široko odpirala in režala. Pritisnili so drugi, da je votlo bobnelo in je luč trepetala.
Krivec je nenadoma prebledel, čaša mu je padla iz roke in se razbila. Strmel je proti edinemu zamreženemu
oknu ter zarjul:
»Ali ga ne vidite, Petra? ... Ubiti me hoče ...«
=== XVII. ===
Ko se je bil zjutraj Krivec odpeljal v trg, se je zglasil Janez v Lojzetovi gostilni. Tone je sedel še vedno z gostilničarjem v kuhinji za ognjiščem, vsak je imel čašico žganja pred saboj. Govorila sta malo, težke so bile njiju misli. Francke še ni bilo doli, nebeden se je ni zdrznil motiti. Počasi so potekale ure, nihče ni prav vedel, kaj bi počel, česa bi se lotil. Tudi ko je prišel Janez, se ni nihče razvedril. Neka težka soparica je ležala na vseh, jih tlačila. Kakor pred nevihto. Vsak je slutil, da se mora nekaj zgoditi, da mora odnekod udariti, zakaj stvari so bile dospele do vrhunca, dalje ni moglo iti tako. Toda odkod ima priti? In kdo bo tisti, ki podleže? Krivec težko, vse mu gre po sreči, močan {{prelom strani}} je sam v sebi in v svojih prijateljih — zaščitnikih. In v komur moč, v njem življenje in osvobojenje. Kakšni pa so oni, ki hočejo nastopiti proti njemu? Ob vsej svoji mladosti so betežni in malodušni, zapustila jih je vera v same sebe in tako tavajo onemogli svojemu uničenju nasproti. Tako je razmišljal zlasti Tone in bolj kot je razmišljal, slabejši se je čutil.
Vrstica 2.209 ⟶ 2.090:
Tone ni ugovarjal. Poslovila sta se od Lojzeta in odšla.
»Pa umiri se in ne misli na ničesar in na nikogar ter delaj, kakor bi bilo vse to tvoje, kakor bi delal samemu sebi in kakor bi ti sijalo najlepše solnce ... Veruj v svojo bodočnost!«
Tako je govoril Janez, hlapec, neizobražen in neuk človek. Tone mu je odhajaje pogledal v oči in molče stisnil roko ...
Janez je bil potem ves dan nenavadno miren. Lažje kakor kadar koli prej je opravljal svoje delo in si pri njem žvižgal. Neže niti pogledal ni, z mlado deklo se je opoldne pošalil, češ, da ji preskrbi ženina, bogatega kakor je Krivec, samo če bo pridna. »Kaj pa moram delati, miši loviti?« je vprašala.
Proti večeru je potegnil svoj vojaški kovčeg izpod postelje ter ga odprl. Vse reči je vzel iz njega, jih osnažil prahu, ožedil in izlikal ter zopet zložil. Nato je skrbno zaklenil ter vtaknil ključ v žep. Prilepil je na pokrov košček papirja ter z neokretno roko napisal nanj naslov svojega očeta. In ga je odnesel k sosedu ter prosil, da ga jutri oddajo na pošto ker ne bo njega doma, a je pošiljatev nujna.
Vrstica 2.223 ⟶ 2.102:
Izpod slamnice je potegnil že nekoliko zarjavel samokres ter si ga skrbno ogledal. Vse v redu. In vtaknil ga je v žep. Nato se je zavil v nedeljsko suknjo, pogledal še {{prelom strani}} enkrat po živini, pogladil mladega žrebca po zalitem vratu ter govoril:
»Težko če se še kedaj vidiva, belček ... Janez odhaja, izvesti mora veliko nalogo ... potem pa pojde daleč daleč ... sam ...«
Ko je zavil okoli hišnega ogla, je bilo že mračno, po doleh so polegale sence.
Vrstica 2.229 ⟶ 2.108:
Stopal je po stezi za hišo navzdol, vedno motreč cesto, ki se je vila vštric nekoliko nižje. Bila je skoro prazna, par kmetiških vozov z vpreženimi voli se je počasi pomikalo proti Plani. Med njimi je bil tudi veliki Jože.
Janez se
»Tudi ta bo jutri gledal
Pospešil je korake. Na drugem ovinku ceste je rastlo nekoliko borovcev, pod njimi je bila vsedlina, dovolj globoka, da se je vanjo lahko popolnoma skril odrastel človek. Od tam se je dala skrivaj pregledati cesta daleč navzgor in navzdol, nihče ni mogel neopažen mimo.
Ko je Janez dospel do tja, je bila že tema. Skrbno se je ogledal, nato pa takoj skočil v kotanjo, podložil si velik kamen ter sedel nanj. Potegnil je samokres iz žepa, napel petelina ter ga položil na kolena. In je čakal ...
Počasi in ves krvav je prilezel mesec izza gore ter s svojo medlo lučjo razsvetlil okolico. Motno se je svetila cesta, drevje je metalo čeznjo fantastične sence. Janez je dvignil samokres, se sklonil kvišku in poizkusil meriti na kamen, ki je ležal sredi ceste. Zadovoljno ga je takoj odložil in zopet sedel, ciljati se je videlo izborno .
Tako je čakal že celo uro, a na cesti je bilo vse mirno, od nikoder človeškega glasu. Samo v gori se je oglašal čuk in blizu nad parobkom je parkrat zalajal lisjak.
»Dolgo ga ni,« je zamrmral Janez. »Čudno, strahopetec je bil v zadnjem času ... nocoj se pa ne zdi ... napil se je in dobil korajžo ... počakajmo torej še nekoliko ...«
Ura je potekala za uro, toda od nikoder nikogar. Na zahodu je že dolgo grmelo, tam daleč na Krasu se je
Janez se je stisnil, da ne bi ga kdo opazil, če bi morda stopil vstran, pa tudi zazeblo ga je nekoliko. Dolgočasno mu je bito in lotevala se ga je slaba volja.
»Kaj je prav za prav meni tega treba,« si je govoril ter gledal mrko pred se. »Da grem v ogenj po kostanj za druge? Sami naj bi opravili ...«
Tako je lagal samemu sebi, zakaj pred očmi so mu mrgoleli dogodki v Krivčevi hiši, vse osebe, vsa žalost, vse spletke zadnjih dni. In vsa krivica, ki se je godila otrokom, ga je pekla in tiščala in nekdo se je moral pojaviti, da jo maščuje. Krivica, ki se je godila njim, se je godila tudi njemu. Ali naj dopusti, da ubije očeta lastni sin? Kakšno življenje bi imel potem? In samo podpihati bi bilo treba, pa bi se zgodilo, iskra samo tli pod pepelom. Pa kaj, če bi ga potem dobili in tirali pred sodnike? In dobili bi ga gotovo, vse bi govorilo proti njemu. Ali ni bolje, da se je lotil tega posla on, Janez, ki mu nihče ne bo mogel na sled in ki že ve, kaj treba storiti, če mu pridejo. Njega ni škoda, trpin manj na svetu. Sicer pa bodo najprej sumili Petra Kovača, preneroden je bil s svojo očitno grožnjo. Preden dokaže, da je nedolžen, bo že Janez tam, kjer je treba. In slavili ga bodo vsi poštenjaki kot rešitelja, porušil bo krivico, pomagal pravici na dan.
Ob zadnji misli mu je bito čudovito lahko pri srcu. Hotel jo je obdržati z vso silo, trudil se je, da ne bi mislil ničesar drugega. Samo da bi kmalu prišel oni, ki ga čaka, da bi bito prej dovršeno. Oh, to bo jutri ženitovanje, Neža! ...
Proti jutru je že bilo, ko je
Napol se je dvignil, napel oči, da bi razločeval. Voz se je bližal ... Glej ga, Krivca, na ženitovanje se pelje, voz je ves v cvetju in zelenju ... Kakor kralj se hoče ženiti, tudi {{prelom strani}} tukaj kazati svoje bahaštvo ... Skoro gotovo je danes vse pilo in jedlo okoli njega ... In on? Ali je samo za hipec pri tem veseljačenju pomislil na svoje otroke, ali si je bil samo za trenutek v svesti sramote, ki jo je nakopičil na njih glavo in krivice, ki jim jo dela? Ne, Krivec ostane Krivec ... vse zastonj ...
In v Janezu se vse upre, krčevito stisne samokres in čaka ... čaka ...
Kobila leze počasi, voz se ziblje, cvetje se svetlika ... sedaj bo tukaj ... Kobila zahrska vstran, zasluti nevarnost, čuti človeka v bližini ... striže z ušesi ...
Toda, kaj je to? ... Kje je Krivec? ... Aha, glej ga, zaspal je. Ves je sključen in skrčen na svojem sedežu ... glava mu visi na robu voza ...
Kakor nalašč zasije mesec v tem hipu še svetleje, Janez dvigne samokres ... Toda roka mu omahne ... Ne, to ni po pravici ... tako Krivec še ni spal nikdar ...
Kakor blisk mu šine v glavo ... to ni spanje ... in če bi bilo, nič ne de, ne zbeži mu ... pogledati treba ...
Z enim samim skokom je Janez pri vozu, ustavi kobilo. In se skloni nad Krivca. In ga trese in tiplje od vseh strani.
Vrstica 2.272 ⟶ 2.150:
Krivec se ne gane ...
Tedaj se Janezu izvije hropeč vzdih iz prsi, velikanska skala se odvali od njegovega srca, skala, ki je šele zdaj čutil vso njeno težo. Trese se kakor trst v vetru ... olajšujoče solze mu stopijo v oči, in hvaležno kakor še nikdar, se ozre proti nebu ...
Potem skoči na voz in nategne vajeti. Kobila šine dalje kakor ptica, vsa vesela, ko začuti znano roko, ki jo vodi.
Janez se ozre nazaj na mrliča. Jasno mu je, da je Krivca zadela kap vsled preobile pijače. Njegove oči skoro božajo trdo truplo, ko govori sam pri sebi:
{{prelom strani}} »Oh, kako si danes pridkan, Luka! ... Kako lepo molčiš ... Glej, kar sam si se umaknil in brez vsake sile ... in nič hudo ti ni bilo ... ves vesel in blažen si se ločil ... in napravil prostor ... Oh, Luka, kdo bi si bil mislil! ... Hi, Luca, da smo prej doma! ...« ==KONEC.==
=== Pripis. ===
Bilo je dve leti
Krivčev Tone je stalneko jutro zelo zgodaj visoko v rebri nad svojo domačijo. Prvi solčni žarki so se prikradli do njega skozi temno gosto jelovino na nasprotnem bregu. Težke so bile njegove misli, še težje njegovo srce. Kakor nekdaj Janko na svoji zadnji poti proti domu, tako si je on danes govoril:
»Resnica je, da je bilo vse samo bolečinica pred sedanjo veliko bolečino ... Ubogi moj dom! ... Koliko vas vzdrži {{prelom strani}} tukaj? ... In vi, ki odhajate, ali veste, kam položite zvečer svojo glavo, da se odpočijete? ... Ali dobite prijateljsko roko, ki vam odkritosrčno in brez nečedne misli v duši seže v vašo? ... Ali najdete dom, kakršen je bil vaš dosedaj? ...«
Brezplodna razmišljanja! Velika je bila svetloba pred letom dni, nebo je zažarelo v vsem svojem veličastvu, na iskrem belcu se je bližalo odrešenje, se je bližala svoboda. Za koliko časa in čemu? Zato, da je sedaj tema toliko hujša, da je prevara toliko žalostnejša ...
Tone se je zdramil iz svojih misli, zaslišal je glasove pred lastno hišo. Lenčka, njegova sedanja žena, je zaklicala. Ozrl se je še enkrat okoli sebe, njegovo oko se je za hipec pomudilo na njivah in travnikih za vasjo, na gozdu, ki je črnel v daljavi. Vse to je bilo še pred nekoliko dnevi njegova last, danes je zagospodaril na tem lepem, nekdaj Krivčevem posestvu, tujec, ki je prišel od nekod in ni imel domovine v svojem srcu. Tone je moral prodati, je bil prisiljen, da se izseli, njegovo srce ni moglo prenašati onega, kar se je godilo okoli njega. In z njim se danes selijo tudi Logarjevi, se selita Vojteh in Pavla s svojimi otroci, se seli Milka in z njimi potuje tudi hlapec Janez. Pohištvo in drugo je odšlo že pred dvema dnevoma, danes odhajajo za njim še oni. Kam? Velik je božji svet, tudi zanje se. je našel miren kotiček. Tam, kjer se je slišala dosedaj samo nemška beseda, tam, kjer je dosedaj tujec teptal našo last, tam je nastalo novo življenje, tam je Tonetov in vseh njegovih najbližjih novi dom.
Vrstica 2.294 ⟶ 2.174:
Počasi je stopal navzdol. Čez skalnato kraško planoto se je razlila velika svetloba, bele vasi so se kopale v jutranjih solnčnih žarkih, tam daleč daleč se je svetlikalo morje. Tam daleč nekje, neznan in zapuščen je tudi Jankov grob.
In bilo mu je težko ... težko ...
Preden so sedli na voz, je stopil Tone z Lenčko in Milko na pokopališče. Prav na sredi za velikim križem sta bila dva skrbno negovana grobova, očetov in materin.
Vrstica 2.300 ⟶ 2.180:
Tone je stopil najprej k grobu materinemu. Poljubil je zemljo na njem in se poslovil. Nato je pristopil k očetovemu. Tudi nanj se je sklonil.
»Če bi živel sedaj, bi bil gotovo drugačen! V velikih zmotah smo živeli vsi. Zato ti odpuščamo, kakor tudi ti nam odpusti! Mir s taboj!« ...
Kmalu na to sta potegnila konja, nekdanja Krivčeva hiša se je skrila za ovinkom. —
Vrstica 2.311 ⟶ 2.190:
[[Kategorija:Dela leta 1921]]
[[Kategorija:Josip Kostanjevec]]
[[Kategorija:Proza]]
[[Kategorija:Roman]]
| |||