Moja zvezda: Razlika med redakcijama

'''D'Ancenis:''' Pravili so mi, da je moj ujec original! Pa je še kaj več! (Udari se v čelo); Pač res! Pa vendar ... njegov predlog, kakor je čuden in nepričakovan, neumen nij nikakor! Požrešna pravda bi se končala! Dve družini bi se pomirili! Kakšno veselje bi imel moj oče ... in kar se mene tiče, meni ravno ne roji nič po glavi, razun one lepote na meščanskem balu ... pa kaj bi bali! Kaj bi mesta! Kaj bi lepote! Najdeš jih povsodi, v vsakem okrožji! In pa ta ljubeznjiva, ta prekrasna tujka, ki je morebiti ne bom nikdar več videl, držala se je prav tako, kakor da bi se norčevala z mano! Pa da za tako negotovo, komaj verjetno zmago naj zavržem pravi dobiček, pohvalo svojih domačih! To bi bilo bedasto! (Sede k mizi, ter piše.) Zatorej moram pisati ujcu, da sem po temeljitem premišljevanji, — ker zdi se mi, da odkar sem živ, nijsem toliko premišljeval, — da sem, pravim, sklenil oženiti se, in da ga prosim, naj me predstavi mojej sestričini!

'''Agata:''' In zapovedal mi je na novo, da vam sama postrežem, in da naj pazim, da vam ničesaneničesa ne primanjka (odpre buteljo) in če ste žejni ...

'''D'Ancenis:''' Ti mu pa veš besedo! (Agata odide, pa se takoj vrne s krožniki. D'Ancenis, smeje se.) Čeravno je jokal želodec, vendar, nijsem imel sesti za mizo sovražnika ... brez skrbi pa se sme vzeti zajutrek od zaveznika ... posebno če ima dobro vino. (Pokuša zopet.) In ta-le kaplja se mi zdi izvrstna ...

'''D'Ancenis''' (pije) : Ali zdi se mi, da sili malo v glavo.

'''D'Ancenis''' (smeje se): Pravo je zadela! Kar je., to je. (Pije; udari se v čelo.) Resnica je! - Pa saj človeku ni treba glave, če se je premislil, če se je odločil! In jaz sem se odločil, jaz! Marsikdo pa bi se bil morebiti obotavljal vse drugače ... (Toči.) Ker vendar le ... odreči se celibatu, ljubezni ... vasovanju ... (Pije in postaje vedno živejši in zgovornejši.) To je, kakor da bi rekel kdo: Odreci se šampanjcu, pa lokaj vodo! Ali vendar-le, če ima človek dobro gospodinjo! lepo ženico! Sladko, prijetno tovarišico! Kaj pa moja? To se vpraša! (Pije.) Skoraj da bi bil moral, predno sem pisal, nekoliko izvedeti. ... (Dobre volje, ko opazi Agato, ki nese desert na mizo za pisanje.) Kaj ko bi poprašal mojo deklico!

'''D'Ancenis''' (vedno bolj vnet): Vrag naj me vzame, če vem kaj ... Ah dà, spomnil sem se ... Tebe mi nij več treba ... dejal mi je: da lepa ... hm, da lepa ravno nij ... da ima pa mesto tega značaj ... značaj, ki obeta malo prijetnosti ... (smeje se): Potem takem bi torej zato, da se iznebim ene pravde ... imel vsak dan drugo na glavi ... kujanje, prepire ... in pa z Bogom zlata svoboda!

'''D'Ancenis''' (nestrpljivo): Nečem več! (Agata odide in odnese par krožnikov.) In pa čemu neki, to bi rad vedel! Še sem svoboden, nihče me ne mora, zakaj bi ne bil odkritosrčen? (Vstane in odide h kaminu pa piše): "Preljubi„Preljubi ujec, žal mi je, ali po temeljitem premišljevanji vam moram naznaniti, da nimam nikakoršnega veselja za ženitev ..."“ (Seže si v besedo): To je povedano naravnost, pa vendar premeteno ... tako se ne branim njegove hčere, ampak le ženitve. (Pečati list.)

'''D'Ancenis:''' Dobro, dete moje ... Jaz se ne obotavljam nikdar. (Opazi na mizi prvi list, ki ga je bil tam pustil.) Ah res! pozabil sem na to-le pismo ... In pa vzroki tega pisma ... lepa sprava ... veselje očetovo ... pač res ... ali .. . obeta se mi malo prijetnosti, to je vendar sitno. (Držé v vsakej roki eno pismo.) Nà, zdaj resnično stojim tu-le, kakor stari modrijan, ki sem danes govoril o njem, kakor Buridanov osel, pa ne vem niti kaj, niti kam! Na desno? Na levo? Kdo mi bo svetoval? Tresek in strela, moja zvezda! (Pogleda Agato): Ti, deklica!

'''Agata:''' Jelite? Ali povedati vam pa vendar moram, da ima eno hibo . .. ljubosumen je kakor tiger. (Dejala je zopet na mizico šivanje ali pa vezenje.)

'''D'Ancenis:''' Precej, prijatelj ... Le par besed imam reči vrtnarici ... (stopi k Agati, tiho). Kje si dejala, da je gospod Kerbennec, tvoj gospodar? (Paimpol sede na desnej strani.)ć

'''D'Ancenis:''' Kateregakoli ... izberi sama ...

'''D'Ancenis''' (zase, ko jo vidi iti): Ta pot ... bo vendar osoda čisto sama, ki bo govorila po nevednem dekletu ... (obrne se k Paimpolu). Prijatelj, kaj boš povedal?

'''D'Ancenis:''' Na mojo vero, da nijsem vedel tega.

'''Paimpol:''' Ravno sem prišel od njega. Pustil sem ga v fabriki. Dejal mi je resnobno: "Za„Za zdaj vam ne morem dati odgovora"odgovora“.

'''Paimpol:''' "Imam„Imam tukaj nekega sorodnika, svojega sinovca Eduarda d'Ancenis-a, najprej moram prašati njega".“

'''Paimpol:''' "Po„Po njegovem se bo ravnal moj odgovor."“

'''D'Ancenis''' (neposlušaje ga, gre na desno): Tu se najdeva! In jaz sem poslal dva lista! O, ko bi jih samo mogel dobiti zopet v roke! (Hoče oditi na glavna vrata, ali postoji zmočen, ko zagleda Hortenzijo pri vratih.)

'''D'Ancenis''' (tiho): To se razumeje. Ali samo stems tem-le pogojem: Teci hitro za vrtnarico, ki sem jo poslal V fabriko. (Pogleda na steklena vrata, na desnej.) Glej, ni še tam ... vidim jo na kraju drevoreda ... reci jej, da nikakor ne sme storiti, kar sem jej ukazal, in da mi pri tej priči nazaj prinese, kar sem jej izročil.

'''Paimpol:''' V tej rodovini so vsi prismojeni! (Opazi migljaj D'Ancenisa.) In vsi na Škrpcihškrpcih! (Odide.)

'''D'Ancenis''' (približujoč se Hortenziji): Ah, kako pravo sem storil, ko sem se izročil svojej zvezdi, nevihta, ki me je ujela, bila je le naznanjevalka lepega vremena in cesta, na katero sem zašel, pripeljala me je na pravi pot!

'''D'Ancenis:''' In pa Montechi! Ker če se stari sovražijo, tedaj še le ne vem, zakaj bi mordimorali sinovi, ali pa celo sinovci posnemati njihov izgled! In jaz si čisto lehko tolmačim in popolnoma dobro razumejem, kako sta Romeo in pa Julija ...

'''D'Ancenis''' (pride nazaj, zase);: Pač res, prepozno je ... zdaj je uže v ujčevih rokah moj odgovor ... ali kteri? Morebiti dobri!

'''Hortenzija''' (smejaje se vstane);: Vi ganega ne poznate mojega očeta! Nerad stori prvi korak, nerad pride komu naproti ... in nikdar v svojem življenji bi ne odpustil, če bi se ne sprejela njegova ponudba ...

'''Agata:''' Ravnokar se je zaprl v svojo izbo, rekoč: "Mene„Mene ni doma. Povej mojej hčeri, teci hitro"hitro“ in jaz sem tukaj!

'''D'Ancenis:''' O, vražja zmešnjava!

'''Agata:''' Naravnost naprej! Tekel je kakor norec! Ali verjemite mi., zdaj zdaj pride nazaj (misli): prej ... ah, še prej ... prej ko bo ura, bo tukaj!

'''Agata:''' Gospod je vzel list, in oči so se mu svetile od veselja in radovednosti ... "Naočniki„Naočniki, kje so naočniki?"“ kriči in jih išče. (Smeje se.) Ne more brati brez naočnikov, in vsak trenotek skače po nje ... V isti mah pa se pripeljejo gospe. "Mene„Mene ni doma; da me nihče ne pride nadlegovat; reci mojej hčeri, da jih sprejme."“ Po teh besedah je zaprl vrata, in cula sem, kako jih je zaklenil s zapahom.

'''D'Ancenis:''' O, sedem gadov! Je li še zdaj v izbi?

'''D'Ancenis''' (divja togoten sem ter tja);: Poroči mi tedaj vsaj, kadar pride Peter! Če pride kdaj!

'''Paimpol''' (zase): Jaz pa sem ravnokar snubil! Taka je le s to nesrečno naglico! (Glasno);: Tedaj si jo snubil?

'''D'Ancenis:''' O, ko bi jo bil!

'''Paimpol:''' Moj Bog! Čemu ti ovinki! Jaz te prosim samo, kot pošten mož, da mi poveš svoje namere! Če hočeš ti potrkati, jaz pojdem! Če ti pojdeš, potrkal bom jaz! Mislim, da poštenejše nij mogoče ravnati!

'''Paimpol:''' O, ti si pa navadno tako hiter ...

'''Hortenzija:''' Za Božjo voljo, kaj pa imata? Pričkanje? Prepir?

'''D'Ancenis:''' Saj je tudi ... O, ko bi vam vse povedal ...

'''Hortenzija''' (sedčsedé), '''D'Ancenis''' (stojestojé), '''Paimpol''' (gredčgredé od zadaj).

'''D'Ancenis''' (zase): O, grom!

'''Hortenzija''' (prime Agato): Sem ga daj! Jaz prejemljem vse liste na mojega očeta! (Odpečati list, ter ga bere cistočisto mirna, D'Ancenis pa se ves trese, ko jo gleda.)

'''Hortenzija:''' Celo njegovega soprmkasoprnika?

'''Kerbennec''' (natakne naočnike, in bere živo): Gospod„Gospod, jaz sprejemljem radosten in hvaležen: "...“ Človek bi obnorel! Ker kar sem čital maloprej, sem sam čital! Kaj se pravi čitati! ...

'''Hortenzija''' (ju gleda): Z Bogom, Capuleti!

<center> ''(Konec.)'' </center>