Janko in Metka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 2:
| naslov = Janko in Metka. <br> Bajna igra v treh slikah.
| avtor = Adelheid Wette
| izdano = Dramatično društvo v Ljubljani (Slovenska Talija), {{mp|leto|1895}}
| vir = {{fc|dlib|EYJ0NF9W|s=1–51|dLib}}
| dovoljenje = javna last
Vrstica 822:
===Prvi prizor.===
<poem>
<p align="center">'''Rosnik.'''
Jaz mož rosnik sem zvani – cin!
Grem s solncem v dobi rani – cin!
Vsekod so meni znani – cin!
Vsi pridni in zaspani – cin!
Jaz s solnčnim sjajem prihitim,
V očesca vajina žarim,
In z roso vstati silim,
Kdor spi pod nebom milim.
Potem le hitro vstani
Vsak pridni v uri rani:
Zlató ti ona hrani!
Zato zdaj brž vstanita,
Zaspanca, dan se svita!
(Odide.)
'''Metka.'''
Kje bivam? Sanjam ali bedim?
Pod jelko tukaj-le ležim.
Káko je v drevju to šumenje!
Kak je lépo ptičje žgolenje!
Že zgodaj ptički oživeli so,
In jutranjico zapeli so.
Dobro jutro, ljubi ptički, dobro jutro!
(Zagleda Janka.)
Ah, glejte lenega zaspanca!
Čakaj, vzbudim te!
(Skloni se k njemu in mu poje v uho.)
Tirelireli
Več rano ni.
Škrjanček žvrgolel je
In kvišku se popel je.
(Plane po koncu.)
Tirelireli!
'''Janku,'''
(ki se je vzbudil med petjem, se zdeha, mane si oči in se zleca, potem tudi on skoči po koncu in veselo pritegne Metčini popevki).
Kikeriki!
Dan še ni!
A že mi znano to je,
Da jutro že prišló je.
Kikeriki!
Veselja bi poskakoval,
Tak dobro nikdar nisem spal.
'''Metka.'''
A čuj me! Tu pod jeljo
Sanjalo se mi je prelepó!
'''Janko.'''
Res! Biló je i meni takó!
'''Metka.'''
Jaz slišala v snu sem prečudno šumenje.
Kot angeljev petje, brenket in zvenenje.
V zori rožni svitel oblak
Gibal, prizibal se v nočni je mrak.
Glej, nakrat se jasnó zasvita,
Zarja nébesna je razlita;
Glej, in zlata se lestva je prikazála.
Angeljev truma dol sprhála.
Krila bilá so sámo zlató –
'''Janko''' (ki je živahno pritrjevaje poslušal Metčino pripovest).
Štirinajst jih je biló!
'''Metka''' (zavzeta).
Ali si videl vse to i ti?
'''Janko.'''
Kaj pa! prekrasni so bili –
In tam-le venkaj so šli!</p>
</poem>
(Obrne se proti ozadju. V tem hipu se pretrga zadnji megleni plasem. Na mestu jelovja se pokaže, bliščeč se v žarkih vzhajajočega solnca, »medenjačni hramec« na Kleku. Na levi nekoliko oddaljeno je peč, na desni tej nasproti velika kletka. Obe veže z medenjačnim hramcem plot narejen iz »medenjačkov«.)
===Drugi prizor.===
<poem>
<p align="center">'''Metka''' (osupnena zadržuje Janka).
Naprej nikar!
'''Janko''' (nekoliko časa nem od strmenja).
Za Boga, ah kákov to je čar!
Ne, takšnega nisem še videl nikdár!
'''Metka''' (se polagoma zopet umiri).
Ah, kakšna prihaja
Dišava od tam!
Iz meda in slaja
Napravljen je hram.
Iz méda in slaja
Je streha in tram!
Glej cuker blestí se
Krog oken in lin,
Po vrhu vrstí se
Množina rozin!
In – tod!
Krog povsod
Iz medencev je plot!
'''Oba.'''
O, hramec sred lésa,
Kak krasen si ti!
Pač lepa princesa
V tej hiši živi!
Bilà da doma bi
Princesica mi!
Gotovo povabi
Koj naju v gosti!
Potem ne pozabi
Sladu in strdí!
'''Janko''' (po malem odmoru).
Tiho je vse. Ta hramec je prazen.
Hej, pojdiva noter!
'''Metka''' (prestrašena zadržujé ga).
Ali si blazen?
Ti si, mladè, mi preveč srčán!
Kdo vé, kdo da tu ima svoj stan?
'''Janko.'''
Kako se hišica nasprot smehljá!
(Navdušen.)
Krilatci v kraj so prinesli jo ta!
'''Metka''' (premišljujé)<.
Krilatci? – Aj, tako stvar pač bo!
'''Janko.'''
Da, Metka, zdaj vabijo naju v njo!
Hajd! poglodajva malo ob hiši!
'''Oba.'''
Da, glodajva, kakor dve mali miši!
(Skakljata držé se za roke v ozadje, postojita in se priplazita oprezno po prstih stopaje do hramca. Janko se malo obotavlja, potem pa odkruši od desnega roba kos medenjaka.)
'''Glas iz hrama.'''
Glôji, glôji ulómek!
Kdo gloda ob moj domek?
(Janko prestrašen spusti ulomek na tla.)
'''Metka''' (boječe).
Piš, piš!
'''Janko''' (ravno tako).
Z višin!
'''Oba.'''
Piš, nébesni sin!
'''Metka''' (ulomek zopet pobere in pokuša).
Hm!
'''Janko''' (Metko poželjivo gledaje).
Vkus li imá?
'''Metka''' (dá Janku, da pokusi).
Vzemi i ti, nà!
'''Janko''' (položi očaran roko na prsi).
Aj!
'''Metka''' (ravno tako).
Aj!
'''Oba.'''
Ah, slastne pogače
Kak lepo diše!
Saj zdi se mi, da sem
V nebesih uže!
'''Janko.'''
Aj, kak dišé! Preveč so fine!
'''Metka.'''
Tu morda varitelj je cukrenine!
'''Janko''' (zavpije).
Hoj, sladčičarnar, zdaj-le pozòr!
Koj zglodajo miške v hramec predòr!
(Odkruši velik kos iz stene.)
'''Glas iz hrama.'''
Gloji, gloji ulomek,
Kdo gloda ob moj domek?
'''Janko in Metka.'''
Piš, piš z višin,
Piš, nébesni sin!</p>
</poem>
===Tretji prizor.===
(Zgornji del hišnih vrat se natihoma odpre, in glava vešče hrustalke se pokaže. Otroka je ne zapazita in se gostita veselo naprej.)
<poem>
<p align="center">'''Metka.'''
Čakaj, gladna glodávka!
Koj pride iz hiše mijavka.
'''Janko.'''
Gosti se lé,
A drážiti ne!
'''Metka''' (mu iztrga kos medenjaka).
Kaj tak hitiš,
Ti gospod piš?
'''Janko''' (ga jej spet odvzame).
Nébesni piš,
Ti jej, kar dobiš!
(Oba se glasno zasmejata. Med zadnjim pogovorom so se odprla hišna vrata, in vešča, neopažena od otrok, stopi iz hiše in se oprezno plazi proti njima. Janku, ki ne sluti ničesa, hitro vrže vrv okoli vratu v hipu, ko se otroka smejeta.)
'''Vešča''' (hehetaje se).
Hihi, hihi, hihihi!
(Otroka se prestrašeno ozreta.)
'''Janko''' (prepaden).
Miruj! – Kedó si?
'''Vešča''' (Metko boža po obrazu).
Ptiček moj!
In sladki ti fantiček moj!
Sta me obiskala? – To je prav!
Parček mili! Tak tolst in zdrav!
'''Janko.'''
Kedó si, gnusnica? – Pusti me!
'''Vešča.'''
No, srček! Kak to šopiri se!
Da kdo izmed vaju ne bo zavzet:
Jaz sem Rozina Ližimed,
Nedolžna kakor otročè,
In ljubim déteca nad vse;
Zato pa vaju tak rada imam,
Tak rada imam – ah, strašno rada imam!
(Zopet boža otroka.)
'''Janko''' (osorno jo odvračaje).
Proč – proč mi brž poberi se!
Čuješ? Ne maram te!
'''Vešča.'''
Hihihihi!
Kak slastna to je vražja pečenka!
Posebno ti, oj krasna mladenka!
(Vabeč.)
Pojdita, miški,
K mizi tam v hiški!
Dobro bosta se živíla,
Bom krasno vaju gostila.
Čokolada, torte, marcipan,
Presnec, s smeteno nadejan,
Rožiči, strd in medenice,
Na peči one vse sladčice,
Rozin, orehov in smókev množina,
Vse to je vajina lastnina!
'''Janko.'''
Ne pojdem s teboj, gnusnica ti! –
Si preveč prijazna.
'''Vešča.'''
Glej zvitosti!
Otroka, saj čuvala vaju bom lepó,
Vama pri meni ko v raju bo!
Pridita, miški,
K mizi tam v hiški!
Dobro bosta se živila;
Bom krasno vaju gostila!
(Hoče Janka s sabo potegniti.)
'''Metka.'''
Kaj z bratcem se zgodilo bo?
'''Vešča.'''
Dobro, deklè, vse dobro. I no,
Bom dala vsakeršna mu sladila,
Da prav vkusnega bom naredila.
In ko prav nežen bo, mehák,
Kot ovca pohleven in krotak,
Potem, moj Janko, povem ti v uhó:
Veselje te čaka prelepó!
'''Janko.'''
Na glas povej, in ne v uhó:
Kákšno mi to veselje bo?
'''Vešča.'''
Ah, sluh in vid, otroka ljubá,
Pri tem veselju vama bosta prešla!
'''Janko.'''
Aj, dobre oči, ušesa imam,
V škodo kaj je, predobro jaz znam.
Metka, babi ne vérujva tej – (Tiho.)
Pojdiva, sestra, brž naprej!
(Polagoma se je oprostil zanke in hoče z Metko uteči; vešča pa ju zadrží, zapovedujoče povzdignivši svojo palico proti njima.)
'''Vešča.'''
Stoj!
(Naredi s palico čarodejno znamenje. Oder se potemni.)
Hokus pokus, vražji strel!
Stoj, če ne te vrag bo vzel!
Več nikamor poti ni,
Zdaj začaram te z očmi:
Glava naj ti zdrvení!
(Novo znamenje; konec palice se začne svetiti.)
Hokus pokus, zdaj gre Jokus!
Deca, glejta gumbo to!
V glavi ostrmi okó! –
Révišče, zdaj v hlev lepó!
Hokus pokus, bonus jokus,
Malus lokus, hokus pokus!
(Vede Janka, strmo gledajočega na gumbo v hlev in zapre za njim zamrežena vrata, med tem ko Metka na mestu ostrmi. Oder se zopet razsvetli.)
'''Vešča''' (veselo k Metki).
Zdaj, Metčica, da prav pridna si mi! –
Koj Janko zdaj se vdebeli.
Da prej medlost raz njega izgine,
Bo jedel mandelje, rozine.
Jaz hitro po-nje pojdem v hram –
A ti ne idi z mesta tam!
(Šepa v hišo.)
'''Metka''' (trda in negibna).
Hu – kak vešče bojim se jaz!
'''Janko.'''
Metka! Pst! ne tak na glas!
In modro vse zapomni si
Natanko, kar grdavž stori.
Na videz jej narêdi vse –
Zdaj tiho, tiho, glej — že gre!
'''Vešča''' (posiplje iz košare Janku mandeljev in rozin).
Fantiček moj,
Zdaj maži jeziček svoj!
Jej, ptiček, ali umri –
Sladčic pridôbi si!
(Obrne se k Metki in jo razčara z brinjem.)
Hokus pokus, brinov trš!
Mrtvoud, izgini brž!
Zdaj se vrtela spet boš, mala,
In urno v krog mi boš plesala!
Zdaj, punčica, le brž vè hram!
Lepó pogrni mizo tam!
Skledice, krožnike, nožke in vilčice,
Prtiče za moje kosilčice!
In da si urna mi in skočnà!
Če ne, tudi ti mi boš v hlevček šla!
(Preti hehetaje se; Metka gre v hišo.)
'''Vešča''' (k Janku, ki se dela, kakor da bi spal).
Zdaj spí teleban mi – glejte no,
Kakó mladina spí trdnó!
Le spi, oj dobra ti žival,
Saj kmalu večno boš spanje spal.
A Metko prej prijela bom,
S teboj najprej pričela bom.
Ude nežne imaš, tolsté;
Kot nalašč si ti za-mé!
(Odpre vratca peči in poduha vanjo.)
Pripravi se! Glej, tam sredi plamena
Hoj, kak že pokajo polena!
(Podloži še nekaj polen in si potem muzaje se mane roke.)
Koj, Metčica,
Boš sladka jedčica!
Kot bés
Jaz sem zvita, ni res?
Takoj boš v peči čepela
In po pogači hlepela.
In notri ko boš – hop!
Se zapreš – klop!
Potem mi Metčica
Bo jedčica!
In v jedčico bodo sladila
Vsevrstna se potrosila.
Čar moje té peči
V pogačo te spremeni!
Prr, hop, hop, hop,
Galop, galop,
Konjiček moj,
Prr, hop, ne stoj!
V podnevni čas,
Kjer hočem jaz,
Zdaj tu zdaj tam
Okrog divjam.
O polnoči,
Ko vse že spi,
Vèn skoz preduh
Vriščim vè vzduh!
Iz dvéh enó
Storim lahkó,
Iz ene tri
Se naredí;
In tri je pet,
In pet devet,
In nič je vse;
Tak čara se!
Tak se vriščí,
Da se zdani –
Prr, metla, hi!
(Z metle stopivši šepa vešča k Jauku in ga vzbudi šegetaje ga z metličjem.)
Iz sna, fantiček moj!
Zmekni jeziček svoj!
'''Janko''' (stegne jezik).
(Mlaskaje:) Kak je màsten!
Kak je slasten!
Mali, sladki ti dečaj,
Zdaj svoj prstek mi podaj!
'''Janko''' (pomoli palčico).
Bože ti moj!
Kakor palčka, o joj!
Kakšni tvoji členi so!
Revček, vsi leseni so!
(Vpije.) Metka, Metka!
'''Metka''' (se pokaže pri vratih).
Brž prinesi le-sem rozin!
Janko poln je že skomin.
(Metka prinese v košari rozin in mandeljev; med tem ko jih vešča daje Janku, se postavi za njo in proti Janku naredi razčaralno znamenje z brinjem.)
'''Metka''' (tiho).
Hokus pokus, brinov trš!
Mrtvoud, izgini – brž!
'''Vešča''' (se hitro obrne).
Kaj tu-le zdaj si bleknila?
'''Metka.'''
Da bi Jančeku jed teknila!
'''Vešča.'''
Hihihi! Budalce vrlo,
Tu – nà malce za grlo!
Jej, ptiček, in umri –
Sladčic pridôbi si!
(Odpre vrata peči; Janko daje Metki živahna znamenja.)
'''Janko''' (natihoma hlevna vrata odpiraje).
Metka, čuj!
Pozoruj!
'''Vešča''' (Metko poželjivo ogleduje).
Kakó močno skomina
Me sladka ta deklina!
Dekličica,
Golobičica!
Zdaj se tu sklôni doli,
Glavico v peč pomôli!
Ali testó – vse
Že mi trdó – je,
Ali če še ni,
Si brez skrbi!
'''Janko''' (plazeč se iz hleva).
Sestra, čuj!
Pozoruj!
'''Metka''' (se dela neokretno).
Prej poúči me,
Kak to dela se!
'''Vešča.'''
Se na nogé ti
Malo je upreti,
Naprej z glavó –
To ni težkó!
'''Janko''' (vedno bliže obema).
Sestra, čuj!
Pozoruj!
'''Metka''' (plašljivo).
Ne umem še,
Ne vjezi se!
Zato baš pokaži,
Da stvar mi bo laži!
'''Vešča''' (kažoč nevstrpljivost).
Naprej z glavó!
To ni težkó!
(Med tem, ko se nagne naprej in do pol telesa zleze v peč, jo krepko suneta Janko in Metka odzad, tako da popolnoma noter skoči, in potem hitro zapreta vrata.)
'''Janko in Metka.'''
In ko notri si – hop!
Se zapreš – klop!
Ti potem, ne Metčica,
Boš jedčica!
Juhé, zdaj vešča je mrtvá,
Oj, mrtvá!
Prenehala je sila vsa:
Juhé! Zdaj vrag utihnil je,
Zdihnil je!
Bogastvo najino je vse!
Juhé! Zdaj je užas in strah,
Vražji strah,
In čar izginil vès na mah!
Zato vesela zdaj
Rájajva uren raj,
K mizi vsediva se,
Krasno gostiva se!
Juhé, juhé!</p>
</poem>
(Objameta se in sučeta do hrama, kjer vzameta v posest vse krasnosti. V vražji peči močno prasketá, visoko švigne plamen; potem silno poči, in peč se zruši. Janko in Metka prihitita in začudeno gledata. Njiju zavzetje prikipi do vrha, ko zapazita otroke, od kterih je med tem odpadel medenjačni ovoj.)
===Četrti prizor.===
<poem>
<p align="center">'''Metka''' (črez nekoliko časa).
Lej, lej tu détišča mična ta!
Odkod pač deca je ta prišla?
'''Medenjački''' (prav tiho).
Zdaj smo – prostí
Vse žive dni!
'''Metka.'''
Glej, vsi otroci mižé in spé,
In vendar-le pesmice žgolé!
'''Medenjački''' (tiho).
Dotakni se me,
Da bodem vzbudil se!
'''Janko''' (v zadregi).
Potipaj jih ti – ne upam si jaz.
'''Metka.'''
Pobožajva ta zali obraz!
(Boža najbližje dete; to odpre oči in se smeje.)
'''Drugi medenjački.'''
I mene rahlo – dotakni se,
Da moč odpreti oči mi je!
'''Janko.'''
Hokus pokus, brinov trš!
Mrtvoud, izgini – brž!
'''Medenjački'''
Zahválimo
Vama se lepó!
Juhé!
Čar proč je zdaj
Na vekomaj!
Zdaj pójmo in rájajmo radosten raj!
Otroci vi,
Podajte si
Zdaj roke in plešite vsi!
Zapojte vmes,
Da v tihi les
Razlega petje se in ples!
Da v gozd
Doní radóst
In veselóst!
'''Janko in Metka.'''
Kar v snu je angeljev rekel glas
V ponočni čas,
Vresničil nama se je dans
Sna krasni obraz.
Oj, angelji, ki čuvate nas
Zvestó vsak čas,
Zahválimo iz srca vas
Za vès ta kras!
'''Medenjački.'''
Zahválimo
Vama se lepó!</p>
</poem>
===Zadnji prizor.===
<poem>
<p align="center">(Iz ozadja se začuje glas očetov.)
'''Oče.'''
Ralalala, ralalala!
Da bi otroka tu bilà!
Ralalala, ralalala!
(Zagleda Janka in Metko.)
Juh –! Aj, saj tukaj sta!
'''Janko in Metka''' (starišem nasproti hiteč).
Oče! Mati!
'''Mati.'''
Otróčeja!
'''Oče.'''
Saj tu sta uboga sirótčeja!
'''Oče.'''
Glejte, deca, čar le-tá!
Čarati kak vešča zna!
Kak trpák,
Oj, trpák
Je postala medenják!
Sodbo pomnite nebá:
Niso trajna dela zla!
Vzraste sila do vrhá,
Ljubi Bog pomoč nam da.
'''Vsi.'''
Vzraste sila do vrhá,
Ljubi Bog pomoč nam da!
</poem>
[[Kategorija: Dela leta 1895]]
Vrstica 1.976 ⟶ 1.480:
[[Kategorija: Dramatično društvo]]
[[Kategorija: Slovenska Talija]]
[[Kategorija:Slovensko gledališče]]
[[Kategorija:Prevodi]]
| |||