Slika (Jože Ambrožič): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov = Slika. Spisal Jože Ambrožič.
Vrstica 9 ⟶ 8:
}}
<poem>
</poem>
▲''<center>Qui est cela?</center>
▲<center>Ce n'est past elle!</center>''
<center>Napis poleg slike na kapelici v vasi D ..... na Slovenskem.</center>
Bilo je za časa francoskega gospodstva na Slovenskem. Skoro po vseh vaseh so bili nastanjeni vojaki kmetom v nadlogo. Nekateri francoski vojaki so pomagali radovoljno kmetu pri njegovem delu, med tem ko so mu drugi ukradli vse, kar ni bilo pribito z devetimi žeblji. Taki so menda ljudje vseh narodov. Bilo je v
Bilo je v nedeljo jutro in kmet Stržen v vasi D ... je stal na pragu svoje hiše. Njegova orjaška postava je segala do vratnih podbojev in širokost njegovega života je zapirala skoro popolnoma odprtino v vratih. Z roko je pogladil žametasti telovnik, na katerem so bili našiti srebrni gumbi, in odvihal škornje, pregibače, pod koleno.
Vrstica 34 ⟶ 30:
Slednji se je predramil iz misli in dejal malomarno: »Človek misli vse mogoče.«
Po teh besedah se je pričel med njima
»Gospodarstva še ne dam iz rok,« je mislil Stržen. »Saj sem še pri najboljši moči in tudi Anica še lahko čaka deset let, ako je treba.«
Vrstica 62 ⟶ 58:
»Bolj si skrbel za njega, kakor bi mogel oče,« je pripomnil mlinar že na cerkvenem pragu.
Stržen ni mogel v cerkvi zbrano moliti in je mislil na Štinetove besede in na hčer »Paziti bodem moral,« si je mislil.
Med tem, ko se je oče v cerkvi silil z molitvijo, je stopila Anica k vodnjaku, da navleče vode za živino. Njene temno rujave oči so gledale brezskrbno v svet, obrazek z nalahno navdahneno rudečico na licih, med katerim je bil fino izrezljan nosek in črešnjevo rudeče ustne, so jo delale naravnost lepo.
Vrstica 74 ⟶ 68:
»Pomagati ti hočem,« je odvrnil vojak v zlomljeni slovenščini.
»Ako se ti dopade, pa delaj, saj tako vedno lenariš,« se je šalila
Padalo je vedro v vodnjak in vedno kadar ga je izpraznil v korito, se je obrnil proti nji in njegov pogled je objel njeno vitko telo.
»Daj hitro, živina je žejna
Vojak je zamrmral nekaj v francoščini in pokazal vrsto zob v smehu.
Vrstica 84 ⟶ 78:
»Lahko govoriš, ker te ne razumem,« je rekla Anica in odšla v hlev, da spusti živino h koritu.
Na papirju je bila naslikana ona, kakor da je živa. V ozadju je stala domača hiša, skedenj, pred njim vojak Alfonzo, vse kakor v resnici.
Vrstica 94 ⟶ 88:
»Imej jo, narišem drugo,« je dejal in ji izročil zavitek. Za trenutek sta obstala in držala papir vsak z eno roko, in pogleda sta se zopet srečala. Vojaku so se dvignile prsi, kakor da bi lovil sapo, nato je spustil zavitek, se obrnil in odšel proti skednju.
Anica je obstala in gledala za njim
V veži je postala in rodilo se je vprašanje za njenim belim čelom. »Ali naj pokažem sliko očetu in materi?«
Vrstica 108 ⟶ 102:
Neki soboto večer se je vstavil voz pred Strženovo hišo in iz njega je stopil njegov polubrat, ki je profesor v Ljubljani. Bil je veliko mlajši od Stržena in njegove kretnje so kazale posebno živahnost.
Po prvem pozdravu je povedal takoj, da ostare mogoče dva meseca pri njemu,
»Odpočiti se moram, preveč sem imel opravka zadnjih par let.«
Vrstica 114 ⟶ 108:
»Vprašaj Anico za sobo, ona razpolaga z njo« se je šalil dobrovoljno gospodar.
Obrnil se je živahno proti družini in zagledavši Anico je umolknil za trenotek. »Midva se že pobotava. Kaj ne
Povesila je oči in ni mu mogla odgovoriti. V glavo ji jej pa šinilo: »Kam skrijem
»Zrastla si v teh letih, kar te nisem videl. Postala si prava gospodična,« je dejal in pobožal jo je po žametastem licu.
Vrstica 124 ⟶ 118:
»No, vendar enkrat« se je šalil profesor. »Mislil sem, da sploh ne govoriš«.
»Pojdi,
Dekle je odhitelo, vesela, da je stricu iz pred oči, ki jo je tako čudno pogledoval.
»Lepo hčer imaš
»Pridne roke, to je prvo,« je odvrnil brat, da si ni mogel prikriti, da mu hvala ugaje. Natočil je kozarce z vinom.
Vrstica 151 ⟶ 145:
Pa tako študiran je in ne veruje,« se je začudila bči.
{{prelom strani}}
»Učen pa učen, pravijo, da še bolj kakor naš župnik ali vse to mu ne pomaga, v pekel pojde,« je dejala s povdarkom mati.
Vrstica 170 ⟶ 164:
»Zasledovati ga hočem, nekoč se mi ponudi prilika, da vidim, kakšno skrivnosti ima,« je v sklepal v mislih in kramljal nadalje z vojakom. Zadnja slika, narejena samo v oglu, je kazala zidarskega delavca s pravokotom in premerom v roki, naslonjenega na svetovno oblo. Konec pravokota je ležal na slovenskih pokrajinah. Obraz delavca pa je imel francoski tip.
»Kje ste dobili vzorec za to sliko
»Zrisal sem ga sam,« je odvrnil Alfonzo mirno in se nasmehnil.
Vrstica 190 ⟶ 184:
Andrej ga je poslušal pazljivo in oba sta molčala nekaj časa, ko je Alfonz jenjal govoriti.
»Moj narod,« je dejal Andrej po premolku,
Stoletja je že pod tujčevo peto in sta mu poslušnost in verska tolažba prešli v meso in kri.«
»Da se vse to doseže, ni treba dveh generacij,« je ugovarjal Alfonzo.
»O tem pa kar tiho bodi,« je dejal profesor resno, vendar s prijateljskih naglasom. »Tega naroda sin sem in ga poznam. Par rodov bi trajalo, predno bi pometel z vsem, karm u je v škodo. Stoletja mu že gospoduje grad in ne otrese se ga. Poskušal je v prejšnjih stoletjih – pa se ga ni mogel otresti, in ako se jih, ne bi bilo nič boljše za njega, ker bi stala še vedno cerkev poleg države in njegova tlaka in desetina bi dobila samo drugo ime. Strinjam se popolnoma z modroslovcem D´Alembertom, ki je dne 13. marca leta 1762 odgovoril Voltairu: »Zadovoljen sem, ako bi pisali v zgodovini: Leta 1762 je Francija izgubila vse kolonije, ampak obenem je tudi pregnala
Alfonzo bi moral kaj odgovoriti, ali vsaj pritrditi, toda zadnjega odstavka ni več slišal. Od hiše sem po vrtu je prišla Anica in njegove oči so visel na nji.
Vrstica 211 ⟶ 205:
Hči ni odgovorila, samo vzela je skledo z jedjo in jo odnesla v izbo.
Strženov vrt se je raztezal za skednjem v hrib in tvoril prijazen grič, zasajen z jablani. Lep razgled se je nudil očem vrh griča. Reka, rekoča v polukrogu krog mesta se je vila kakor trak dalje med griči, zasajenimi z vinsko trto. Ob levi in desni so stale male vasice, hiše s slamnatimi strehami so gledale samo z vrhovi izmed sadnega drevja. Tam dalje, kjer se je reka izgubljala izpred oči, se je vspenjala bela pečina navpično nad reko in peščenec se je svetil kakor ogledalo v popoldanskem solncu.
Vrstica 220 ⟶ 212:
Andrej ji je sledil z očmi, dokler ni izginila v zvoniku, nato se je zopet ozrl po reki in se zamislil.
»Vsaj vsakih
Nekdo ga je poklical in to mu je pretrgalo nit domišljije. Oglasil se je, ne da bi vstal.
Vrstica 279 ⟶ 271:
»Ne napadel bi ga,« je odvrnil Svetoslav, ampak prijel bi ga za roko in ga izgnal iz dežele.«
{{prelom strani}}
Vrgel sem ga na konja, privezal mu noge s konopcem pod konjskim trebuhom skupaj in ga odvlekel iz doline pol solnca daleč. Ko sem se vrnil, vrnil se je tudi on. Kaj sem hotel? Ali naj ga ubijem, ko nima orožja, da se brani. Kazal mi je tisti križ, na katerem ima pribitega človeka in jaz sem mu ga izbil z mečem iz rok, ali on je skočil za njim in ga začel poljubljati
»Podobni so drevesnim črvom,« je dejal Svetoslav žalostno. »Prevrtajo deblo skozi, gredo za palec višje in začno zopet vrtati v deblo. Sedaj je prišel eden, za njim jih bode prišlo več; razdvojili bodo narod in ga zasužnili. Upam, da Svetovit ne bode dopustil, da bi jaz to gledal.«
Vrstica 298 ⟶ 290:
Prihajali so Gorjanci, njim na čelu Boleslav, – ali bila je le peščica.
»Kje
»Ne gredo, oče,« je odvrnil Boleslav in v glasu mu je plavala žalost.
»Naj ostanejo doma pri ženah, za drugo niso,« je rekel jezno Zmagovit in se vrgel na konja.
Zatrobili so rogovi ali njih glasu ni gromel po dolini se ni vbijal ob hribih, – preslab je bil.
Vrstica 330 ⟶ 322:
Odprl je počasi oči in vgledal Zoro.
»Vse je izgubljeno, Zora,« je dejal komaj z slišnim glasom. »Slovenci so poraženi in sužnost jim je gotova.
Ne jokaj, Zora, lepše je umreti kakor pa živeti v sužnosti.«
Vrata so se odprla in v sobo je vstopil duhoven, ki je oznanjeval Dolincem vero Krista.
Vrstica 369 ⟶ 361:
Gledal je za njo profesor Andrej in zamrmral sam za se: »Moja bodeš – moraš biti – pa ako bi ti bil še bolj v sorodu.
V lopi na vrtu pri Strženu je bila zbrana družba. Sosedje so bili iz vasi, med katerimi je oblastno sedel župnik.
Vrstica 434 ⟶ 424:
Dekle se mu je poskušalo izviti, ali vendar tiho, tako da ne bi oče slišal, ki se je razpravljal v sobi. Toda on jo je privil še tesnejje k sebi in jo zopet poljubil.
Kmalu je
{{prelom strani}}
Od spodaj v čumnati je pa sedela Anica na ležišču in strmela v noč. Njeno mlado srce je stalo na razpotju.
Vrstica 476 ⟶ 466:
Tiho je bilo nekaj časa po njegovem odhodu, dokler ni kovač zaničljivo izpljunil. »Še nikoli ga nisem prav mogel, vedno se smeje po judeževo!«
»Več pa le ve, kakor mi,« je pripomnil Gašper.
»Saj lahko, saj se vedno liže okrog farovža in gradu,« je rekel kmet na klopi.
Vrstica 506 ⟶ 496:
»Mogoče še ostanem,« je zajecljal »za gotovo se še nisem odločil.«
»Meni je prav ljubo, ako ostaneš,« je rekel
»Bom že še videl,« je odgovoril Andrej in gledal na krožnik. Ni se upal dvigniti glave, boječ se srečati še enkrat z Aničnim pogledom.
»Kaj ti je, da ne ješ,« je vprašala mati hčer.
Vrstica 530 ⟶ 520:
»Nič,« je dejal skoro osorno, vstala in otrnivši si solze, je odšla proti hiši.
Gledal je nemo za njo in na obrazu se mu je poznalo, da trpi. Vsedel se je na prostor, kjer je sedela poprej ona, podprl si glavo z roko in se zamislil.
Potegnil je črez nekaj časa risbe k sebi, izbral eno izmed njih in se zagledal v njo. In ku, ki je prišel z orlom Francije črez Alpe in stal že v mnogih bitkah, so začele kapati – solze.
Vrstica 542 ⟶ 532:
Pristopil je tesno k sliki in zapisal:
Gledal je nekaj časa sliko in zašepetal:
Vrstica 548 ⟶ 538:
»Saj nisi ti mati božja, za kar te ljudje molijo in tudi ne to, za kar sem te naslikal – boginja svetlobe, ki prihaja v temi sveta, ampak pekel, in nebesa meni, hudič in angelj ob enem – – –
In kakor da bi hotel prositi sliko za odpuščanje, ker jo je razžalil, je zapisal v drugi kot „Ce n'est pas elle!“ (Saj ni to ona).
Od vasi sem se je začul glas roga in Alfonzo je skočil iz kapele in hitel črez polje. Pri vodnjaku na dvorišču je vgledal Anico. Pogledala ga je prijazno hoteča ga oškodovati za osorno besedo v lopi, in on se ji je nasmejal zopet ves srečen.
Vrstica 556 ⟶ 544:
Na cesti so že stali vojaki v vrsti, ko je prihitel in stotnik se je ravno pripravljal, da izda povelje.
»V teh vaseh,« je dejal stotnik in pokazal proti Cerovškemu hribu, »se zadnje čase dogaja, da so naši vojaki napadeni v nočeh od neznanih ljudi. Nocoj v noči zasedemo vasi in kedor se na vaš klic ne vstavi, ga vstrelite.«
Stotnik se je obrnil in četa je odkorakala za njim.
Kakor je rekel Mezge, da lahko dobi orožje in denar, je tudi izvršil. Privlekel je bil nekaj težkih pušk in jih razdal kmetom.
Vrstica 576 ⟶ 562:
Na večer, ko so imeli vojaki zasesti vasi, stemnilo se je polagoma, ter se naredila, jasna lepa poletna noč. Tisoče zvezd je migljalo na nebi, in hladen, lahen vetrič je plaval po ozračju. V Lisičjem prelazu je bilo čuti skakanje polhov, ki so se podili po bukvah polnih žira.
Koncem prelaza v hribu je sedel oglar Gašper in prisluškoval v prelazohodnik. »Saj so rekli,
Iz prelaza se je začulo pokanje preperelih vej in Gašjer je zamrmral olajševalno: »Gredo vendar.«
Vrstica 586 ⟶ 572:
»Ne smejaj se mi vedno z istim hudičevim smehom,« je zagodrnjal kovač z glasom, ki je bil čuti kakor daljni grom.
»Vedno godrnjaš,« je ugovarjal Mezge,
Posedli so se krog koče in začeli izdelovati načrt. Mezge se je ponudil, da pojde naprej in vse ovohunil.
»Ako me Francozje vjemo, povem jim, da so kmetje v ozadju, ter me izpuste,« je mislil lepo, potihoma Mezge.
{{prelom strani}}
»Ako greš ti naprej, Mezge, grem jaz pet korakov za teboj,« je dejal kovač.
Vrstica 606 ⟶ 592:
»Kaj hočeš, to je – – –
Tiho – pst – slišal sem, da je nekaj počilo v gozdu, kakor da je nekdo stopil na suho vejo.«
Prisluhnila sta, ali v prelazu je bilo vse tiho, le sem in tja se je čulo godrnjanje polhov, obirajočih žir.
Vrstica 624 ⟶ 610:
Iz prelaza je stopila drobna postava Mezgeta.
Mezge se je vstrašil, da je poskočil od tal in začel teči.
Vrstica 642 ⟶ 628:
»Dajte kaj obvez!« je rekel zunaj stoječi vojak.
»Takoj,« je hitel Andrej vzel lojeno svečo in odprl prvo škrinjo, ki je bila pri rokah. Vzel je neko žensko krilo in ga pretrgal na pol. Iz krila je padla slika, in obležala na tleh.
Andrej se je pripognil, da jo pobere, pri tem mu je obvisel pogled na nji, in roka se mu je začela tresti – – – Slika je predstavljala Anico z Alfonzom v ozadju.
»Ha, tako torej, – pa sem se domišljal, da sem prvi, ki jo ljubi
»Mogoče jo je narisal kar tako,« se je začel tolažiti.
Vrstica 686 ⟶ 672:
Andrej se je nagnil črez njega.
Alfonzo je zopet zaprl oči in ležal nekaj časa mirno. Andrej se je zopet vsedel nazaj, si podprl glavo in se zamislil.
Vrstica 694 ⟶ 680:
Danilo se je že in svetloba je že pogledovala črez špranje v škedenj, ko je ranjenec zopet odprl oči. Andrej je opazil da premika ustne, in nastavil je ušesa proti njim.
Nad njegovim ležiščem je bila pritrjena deska in na nji je imel svojo zbirko. To je vzel Andrej v roke in kmalu našel sliko Anice in mu jo je držal pred obrazom.
Ko je solnce vzšlo popolnoma, preminul je Alfonzo. Velika lipa pred kapelico je zašumela v jutranjem vetru in na sliko v kapelici je posijal prvi žarek.
Vrstica 708 ⟶ 694:
Ko sta se vračala domov, je vprašal Andrej polubrata: »Kako je kaj Anici?«
»Slabo,« je dejal oče,
»Ne morem dragi brat,« je odvrnil profesor in glas se mu je tresel. »Ljubil sem jo jaz, ljubil jo je Alfonzo. Katerega je ona bolj ljubila ne vem. Jutri odpotujem, in to bode najboljše, da me ne vidi in se umiri. Pridem nazaj mogoče črez leto in dan in ako mi jo bodeš hotel dati in da me ona ljubi, vzel jo bodem.«
Vrstica 732 ⟶ 718:
Ob poletnih večerih, ako ni bilo slučajno gospoda profesorja doma šla je Anica k kapelici in okinčala sliko z vencem cvetlic.
Brala je zopet in zopet napis v kotu slike,
Kaj se je godilo v nji? Kdo ve? Kdo more pregledati globino morja? – – – še manj pa žensko dušo.
[[Kategorija: Dela leta 1917]]
Vrstica 751 ⟶ 726:
[[Kategorija: Jože Ambrožič]]
[[Kategorija: Prosveta]]
[[Kategorija:Kratka proza]]
| |||