Veter davnih vrtnic: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 4.137:
''Družina'' 1992, št. 42, 5.
<poem>
''Prosim milosti, Gospa, Te,''
''sam ponujam se v dokaz''
(Žovneški)
</poem>
==Gornjegrajski ([[:s:de:Der von Obernburg|Der von Obernburg]]) (13. stol.)==
===II===
<poem>
Zima žalost nam prinaša
in vesela gmajna naša
v zimskem času obledi.
V ptičev mnoga grla mila
zima je svoj srd nalila
in umolknili so vsi.
Jaz pa tožim, jaz pa jočem:
svet v obupu nemogočem
h klicu radosti ne prebudi.
Kaj mi, revi, je tožiti?
Žalosti ne znam uiti.
Pa je vendar upanje,
da zadali lepši dnevi
bodo konec moji revi,
ki je polno je srce:
če Gospa bi moja mila
mi prijazno dovolila,
da ji – hlapec – zvesto služim še.
To se mi še ni zgodilo,
vendar upe z novo silo
njen nasmešek znova vžge.
Nikdar je skoz tožbe slepe
nisem videl tako lepe,
in verjame še srce,
da dobrota njena mila,
ki ga v muke je vklenila,
sreče lučko mu spet kdaj prižge.
Kaj skrbi vse prej odžene
kot plačilo iz roke Njene?
To znam si le izmisliti.
Vem, da vsa velika sreča
pri gospeh se čistih sreča,
ki od njih vse govori.
Kdor jih hoče prav odkriti,
stanoviten mora biti –
in dolžnost ga zmeraj radosti.
</poem>
===V===
<poem>
Vedno bom lepo o ženski
pel dobroti in govoril,
saj je srcu blagor ženski
radost že premnoge storil.
Eni le da srce prednost nad dekleta vse.
Zanesljivo moja bo,
kajti služim ji zvesto.
Dušo in telo uročila,
ko sem prvič jo zagledal,
in se me je polastila,
zdaj pa kot bi ji presedal,
dneve vse muči me, da kar poka mi srce,
da srce mi krvavi,
nje to prav nič ne skrbi.
Sam ne vem, kako bi vedel
se, da bi me opazila
in bi njenemu ugledu
se krivica ne zgodila.
Hranim up, da ji bom ljub, da bo manjši moj obup.
Le na up je sreča vsa,
ki ujeti se ne da.
Ne z ljubeznijo ljubezen
Njena moji se odziva,
blaznost sili me v ljubezen,
ki Nji moje čute odkriva.
Moč življenja iz trpljenja srečo jemlje
in življenje mi slabi,
to, Gospa, pomisli Ti.
</poem>
===VII===
<poem>
Ranjen sem do dna srca
bil z Gospejino roko.
Zdravja mi nihče ne da,
da mi njeno ga telo,
jasen blesk njenih oči,
njena usta rožnata
so srce ranila mi.
Če se izpolnijo želje,
če izbiral bom lahko,
rečem vam, kar vsakdo ve,
izmed vseh izbral bi Njo,
jasen blesk njenih oči,
njena usta rožnata
so srce ranila mi.
</poem>
(prevod skupaj z Antonom Jankom)
''NRazgl'' 41/3 (1992), 91.
==Ostrovrški ([[:s:de:Der von Scharpfenberg|Der von Scharpfenberg]]) (13. stol.)==
===I===
<poem>
Mesec maj, pozdravljen bodi,
skrb si od ljudi odpodil,
ki vso dolgo zimo so otepali se z žalostjo.
Gozdu je po sreči šlo,
pesmi zdaj ga prav pojo.
»Te novice sem vesela,«
je dekle zagostolela,
»kdo mi ubraniti zna, da ne bom rož trgala,
venca iz njih spletala
in z njim srečna rajala?«
»Hčerka, pusti lišpanje,
svét poslušaj matere,
da ljubezen te nori, zdi se mi, preljuba hči,
nisi več pri pameti,
bodi tu pri materi.«
»Vidim, da mi branite,
da doma sem, hočete,
jaz to vem, vi veste to, da koristi nič ne bo,
če svarite me tako,«
rekla punca je na to.
»Če je svét le bob ob steno,
je svarilo bolj pošteno,
le poslušaj, hčerkica, ker sicer boš zibala,
moški svet lagati zna,
rad dekleta goljufa.«
»Ples je druga zibelka,
nje ne bom se čuvala,
naj zgodi se, kakor že, ljubemu dovolim vse,
če zna potruditi se,
srečne užil bo urice.«
»Sreči obup je čeden par,
vanj ne sili, hči, nikar.«
»Mati, ne trudite se, s svetom že zamujate,
zdaj že res prepozno je,«
že je steklo stran dekle.
</poem>
===II===
<poem>
Dve prelepi devi
skupno sta tožili
o vsej srčni revi
druga drugi v sili.
Prva izpregovori:
»Nisem več pri pameti,
od velikega trpljenja
se veselje moje jenja,
ker več ljubčka k meni ni.«
»Bog naj mi pomaga,«
druga je ihtela,
»prav res, moja draga,
več ne bom vesela:
izgubila sem moža,
ki izbrala sem si ga,
ki je meni bil po meri;
on se zdaj lahko šopiri,
rôjen, da me pokonča!«
Tretja mimo pride,
sede k njima, ali
naj kar proč odide,
bi jo radi odgnali:
»Pojdi tja, kjer radost je,
medve čisto sva brez nje,
ti vesela si lahko,
ljubček te izdal ne bo,
ti lepo pri srcu je.«
»Vidim že, da vaju dve
je zavist opekla,
šla bom, preden pa grem, še
nekaj le bom rekla:
to, kar sta povedali,
oh, kako me togoti!
Kdo kaj more mi, le kdo,
da vesela sem tako,
ker ljubi moj za me gori.
Ljubi moj, to dobro vem,
zmeraj dobro mi želi,
tega skrival ni ljudem,
odkar živ je moj spomin.
Rada ga imam zato,
saj zaslužil je s častjo.
Prisežem po vsej pameti,
da bi se prav smilil mi,
če manj bi bil mi kot zlato.«
</poem>
(prevod skupaj z Antonom Jankom)
''NRazgl'' 41/5 (1992), 153.
==[[:w:Der von Suonegge|Žovneški]] (13. stol.)==
=== Sem obetal si poleti===
<poem>
Sem obetal si poleti,
da bom venomer vesel,
zdaj začenja me skrbeti,
kaj v ljubezni sem sprejel:
službo mi bo vso razgnala,
v moj dom žalost priklicala,
komaj bom skrbem ušel.
Ko se smeh v spomin prikrade,
ki mi polnil je srce,
naj se kar znebim naslade,
ko smejočo gledam te,
ljuba? Vse se v nič obrača,
čast sovraštva ne poplača,
sam prenašal bom gorje!
Prosim milosti, Gospa, Te,
sam ponujam se v dokaz
Tvoje čednosti bogate.
Naj od nje bom srečen jaz.
Mar bi rada dovolila,
da ljubezen me bo ubila,
reši me, dokler je čas!
</poem>
=== Slana in nenehni sneg ===
<poem>
Slana in nenehni sneg
sta pobrala majsko cvetje,
gola gmajna sta in gozd.
Boljši čas vzcveti v obeh,
ko spet podari poletje
njima – meni ne – radóst,
a morda mi podari jo
moja ljubljena Gospa,
sicer v žalost mi dehtijo
rožice in detelja.
Dana ji je vsa krepost –
srečenosno čisti, lepi,
ki me v večno skrb peha,
da ne vem, kaj je prostost,
mrem pod sužnjimi oklepi
zvest tlačan brez upanja.
Ko bi le mi dopustila
poljubiti ustnice,
bi v življenje povrnila
mi zgubljeno upanje.
</poem>
=== Ljubezen moja sladka, ti me siliš===
<poem>
Ljubezen moja sladka, ti me siliš,
da moram Nji, ljubezni vredni, peti,
in ko se skoz oči v srce mi vsiliš,
storiš, da moram le po Nji hlepeti
do dna srca, ljubezni temelja.
Edino Bog izmisliti si zna
ta ljubki smeh, ta rdeča usteca.
Si v širni laški, nemški kdaj deželi
lepoto tako kdaj uzrl v dekletu,
kot angel čisto v čistosti veseli,
da nič ji ni enakega na svetu,
ne vem, če sploh kje taka je gospa,
edino Bog izmisliti si zna
ta ljubki smeh, ta rdeča usteca.
Ko prvikrat sem ljubljeno ugledal,
sem mislil, da je sam krilatec božji,
verjel sem, da z njo v raju bom posedal,
pa me pahnila je v pekel najstrožji,
še sam ne vem, kdaj me je omrežila,
edino Bog izmisliti si zna
ta ljubki smeh, ta rdeča usteca.
</poem>
(prevod skupaj z Antonom Jankom)
''NRazgl'' 39/1 (1990), 29.
==[[Antun Gleđević]] (1659–1728) ==
Vrstica 4.190 ⟶ 4.485:
</poem>
''Tržiški tekstilec'' 1971, št. 1.
==[[Jovan Jovanović Zmaj]] (1833–1904) ==
| |||