S cepinom in vrvjo: Razlika med redakcijama

odstranjena 2 zloga ,  pred 1 letom
brez povzetka urejanja
(Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov= S cepinom in vrvjo | avtor= I.M. | izdano= ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|Novembra 1902}}, leto 8, št. 11, str. 171-176 | vir= [https://d...)
 
Brez povzetka urejanja
(Dalje)
 
Sedaj povzamem zopet jaz besedo in pravim: „Gotovo ste, gg. porotniki, popolnoma prepričani, da je obtoženec kriv. Vkljub temu pa dam še besedo zagovorniku gosp. Scesaplani, da bodete slišali oba zvona".
 
Scesaplana je dvignil svoje dolgo koščeno telo, navihal kvišku brke in odprl usta do ušes, da bi poslal med svet svoj prepričevalni zagovor. Tu se prikaže nenadoma na pozorišču - Kindel. Bilo mu je tako dolgčas po naši družbi, da je zapustil „Orla", v čigar gnezdu je nameraval prenočiti, in jo ubral za nami.
 
Sedaj je pa zagovornik takoj predlagal, da naj se Kindel uvrsti med porotnike. Toda Jottvoll in Zillerthaler sta burno ugovarjala in nastal je tak prepir, da so koze prišle nazaj na galerijo in z meketanjem pomagale sedaj eni, sedaj drugi stranki. Celo Compare je svoj žalostni obraz pokazal izza grma. Jaz sem pa, v svesti si svojega dostojanstva, hitro naredil mir in rekel: „Gospod Kindel ne more biti porotnik, ker ne pozna zadeve; naj se torej potrudi na galerijo med poslušalce." Jottvoll je govoril nekaj o salamonski modrosti, Scesaplana pa godel o pristranosti. Upal je namreč, da pridobi Kindla gotovo zase, če bo sedel med porotniki. Jaz sem mu pa kratko zapovedal, naj začne svoj zagovor, sicer da mu vzamem besedo.
 
. Začel je torej grmeti: „Gospoda, nedolžnost obtoženčeva je jasna še bolj nego beli dan. Zato bom še manj besed potratil, to se pravi porabil, nego moj predgovornik. Jaz trdim namreč, da je bil naš dični Jochfink le maščevalno orožje v rokah usode. Vprašam vas, gospoda, ali ni ta mož smrtno razžalil naših prekrasnih planin, ker je hodil po njih dolinah v copatah? Gore so navajene gledati orjaške postave, kakor smo mi - pri tem je mene strupeno pogledal - in gorske črevlje, kakor so naši. In ta pritlikavi Compare se je predrznil pohajati tod v rumenih copatah in tako zasmehovati planinski svet! Toda maščevalna roka usode gaje zadela po osebi g. Jochfinka in po njegovi kljuki. Da, prepričani bodite, gospoda, da je g. Jochfink, dasi nehote, maščeval razžaljeno čast naših gora. Zato Vas pozivljem, gg. porotniki, da oprostite tega planinskega maščevalca in spoznate, ne rečem, njegovo nedolžnost, marveč njegovo zaslugo za ledene gore, katerih oči so sedaj obrnjene v vas!"
po osebi g. Jochfinka in po njegovi kljuki. Da, prepričani bodite, gospoda, da je g. Jochfink, dasi nehote, maščeval razžaljeno čast naših gora. Zato Vas pozivljem, gg. porotniki, da oprostite tega planinskega maščevalca in spoznate, ne rečem, njegovo nedolžnost, marveč njegovo zaslugo za ledene gore, katerih oči so sedaj obrnjene v vas!"
 
Scesaplana je končal in zadovoljno položil kosti svojega > rojstva nazaj, odkoderod koder jih je pobral. Na galeriji je pa začelo občinstvo burno ploskati in meketati. Ker na opetovano opominje-vanjeopominjevanje ni bilo miru, ukažem galerijo izprazniti. Z veseljem plane Jochfink s svojo gorjačo nad občinstvo, in galerija je bila v hipu prazna.
 
Nato vstanem in izpregovorim, rekoč: „Gg. porotniki, slišali ste oba zvona, hočem reči, g. Jottvolla in g. Scesaplano. Prvi vam je obtoženca počrnil, da bi sedaj lahko pil bratovščino s samim peklenščakom; zagovornik vas je pa hotel prepričati, da ne zasluži Jochfink kazni, marveč nagrado. Jaz vam pa svetujem, naj vas ne prevzame vpliv nikogar, marveč odločite po svoji vesti in glavi!"
 
Porotniki so se nato šli posvetovat za grm. Črez nekaj časa so se vrnili in si še brisali usta. Spoznali smo iz tega, da se je Zillerthalec gotovo posvetoval s svojo čutaro, katero si je napolnil pri „Orlu".
 
Ko si je usta obrisal, je pavedal izid posvetovanja in rekel: „Mi porotniki smo enoglasno sklenili to-le: Obtoženec je kriv, da je Compare padel v vodo, da je voda odnesla copate in da je copata izgubila podplat".
 
Jottvoll je veselo zaukal, Scesaplana pa strupeno siknil: „Danes gospa pravica lupi čebulo in česen, ker jo tako zelo pečejo oči, da ne vidi dobro".
 
Jaz sem pa zaukazal mir, vstal, pomaknil klobuk na levo uho, ker ga nisem mogel pokriti, ko je bil že na glavi, in izrekel obsodbo:
 
„Ker obtoženec Jochfink ni bil dosedaj še nikdar kaznovan in je bil sploh do danes še neomadeževanega življenja in ker se mu ne more dokazati popolnoma, da je zločin storil iz zlobnosti, ga obsojamo le v povrnitev škode in poravnanje sodnih stroškov. Zato mora dati Comparetu eno svojih črnih copat, ki smo jih zapazili v njegovem nahrbtniku, sodne stroške pa poravna s tem, da nam prežene v Karthausu žejo, ki smo si jo nakopali spričo njega!"
 
S svojo modro sodbo sem si pridobil mnogo priznanja in celo vedno žejni Scesaplana me je pogledal prav hvaležno. Jottvoll je pa hitel Compareta vpraševat, kateri copati manjka podplata, levi ali desni. Compare je pa menda mislil, da se hoče norčevati iz njega, in mu je zabrusil brezpodplatno cipelico v glavo. Jottvoll je pa omenil, da bi jo bil lahko prijazneje podal, in jo je prinesel nam, da bi razsodili, če je narejena za desno ali levo nogo. Prav lahko ni bilo spoznati, ker je bila copata kakor mokra cunja; vendar smo določili, da je krasila nekdaj Comparetov desni krak. Jochfink je izvlekel s kislim obrazom eno svojih črnih copat in jo izročil Kin diu, da jo ponese kot nevtralna oseba Comparetu. Jottvoll se namreč ni hotel več lotiti tega posla, ker ga je izučila prejšnja izkušnja.
jo izročil Kin diu, da jo ponese kot nevtralna oseba Comparetu. Jottvoll se namreč ni hotel več lotiti tega posla, ker ga je izučila prejšnja izkušnja.
 
Kindel je nasadil zaradi večje varnosti copato na dolgo palico in jo podal Comparetu. Ta je pomolil sedaj svoj rjavi obraz izza grma in izjavil, da hoče imeti obe Jochfinkovi copati, češ da v dvobarvnih copatah ne bo hodil. Tu je pa naletel na hud odpor in Jottvoll mu je razložil, pa od daleč, da leve copate ne dobi, ker je le desna izgubila podplat. Ako pa noče imeti dvobarvnih copat, naj se pa posluži blagohotno žulečih črevljev ali pa, kar je še bolj naravno, Adamovih podplatov. „Tako se mi zahvaljujete", je rekel slednjič očitaje, „da sem vam s svojim govorom priboril novo črno, „jottvoll" cipelico!"'
 
Za odgovor smo zaslišali izza grma neko godrnjanje. Potem je bilo nekaj časa tiho, in željno smo pričakovali, da se nam Compare že skoraj predstavi v svoji novi „monduri". Pustil nas je pa precej dolgo čakati. Ko pa slednjič pride iz svojega zatišja, se nismo mogli načuditi njegovi elegantni toaleti. Oblečen je bil v lepo belo obleko, s katero je mislil oči meranskih krasotic „nase vleči"; na eni nogi je imel svojo rumeno cipelico, na drugi pa črno Jochfinkovo, obraz pa tak . ..
 
 
Ker se dosedaj še nisem naučil vrtoglavosti, sem srečno dospel do zelene planote, na kateri stoluje še precej ohranjeno zidovje gradu Juvala. „Arces Alpibus tremendis impositas", sem škandiral, ko sem stal pred mogočnimi stolpi. Če pravilno, ne vem; Horac mi gotovo ne zameri tega, saj morda še sam ni tako dobro znal svojega „meta." kakor mi, ko smo reveža v „osmi" premlevali.
Neki Hans Suriker Sinkmoser je postavil ta grad 1. 1554. ravno nad vhod v Schnalsersko dolino. Imenoval ga je „Jugum vallis", ker je menda slutil, da bo hud jarem vsem dolincem. Vintschgavcem se je pa ime zdelo predolgo in skrajšali so ga v Juval. Obstoji iz treh velikanskih poslopij, katera pa niso iz iste dobe. Najnovejši del je zidan v renesanskem slogu. V njih.....
 
Neki Hans Suriker Sinkmoser je postavil ta grad 1. 1554. ravno nad vhod v Schnalsersko dolino. Imenoval ga je „Jugum vallis", ker je menda slutil, da bo hud jarem vsem dolincem. Vintschgavcem se je pa ime zdelo predolgo in skrajšali so ga v Juval. Obstoji iz treh velikanskih poslopij, katera pa niso iz iste dobe. Najnovejši del je zidan v renesanskem slogu. V njih... Toda kaj bi vas vodil po debelem zidovju, po dvoranah, iz katerih so starinoslovci in „starinolovci" pouzmali skoraj vse znamenitosti, in po zaduhlih ječah! Pojdimo rajši ven pred grad, ležimo na zeleno trato in občudujmo žarke zahajajočega solnca, predno jih vzame mrak! Kako krasno se žari Zufallferner, izza katerega dviguje ponosno belo svoje teme Angelusspitze (3315 m) ter ozna-njuje lepoto Ortlerske skupine daleč po Vintschgavski dolini! Na severnovzhodni strani pa stojita samozavestno nad temnimi gozdovi Similaun in Finailspitze, češ, mi Oetzthalci tudi nismo kar za pod klop. Lep je tudi pogled na pisano vintschgavsko polje, skozi katero vali Adiža svoje peneče valove.
 
Skoraj se je že zmračilo, ko sem prilezel po precej nerodni stezi v Kochenmoos. Tu so jako zdravilne toplice, katerih se poslužuje večinoma le priprosto ljudstvo. Vintschgavec pa tudi popolnoma in na poseben način izrabi kopel, katero je plačal z dragim denarjem. Spravi se namreč v leseno kad, ki je tudi na vrhu zadelana, da gleda le z glavo iz nje. Na ta način zabrani, da se ne more zdravilna moč izkaditi. V tej kadi tiči potem ves dan, da ne plača zastonj. Na pokrovu ima steklenico „rdečega", da se tuintam malo pokrepča; dolgčas mu pa preganjajo razni obiskovalci, ki sedejo kar na kad. Rad bi bil tudi jaz poskusil to kopel, toda mudilo se mi je naprej.
Do Latscha sem imel še dobro poldrugo uro. Prav nič se mi ni ljubilo mešati cestnega prahu in začel sem se ozirati po kakem „komfortablu". Sreča me je iskala: našel sem prazen voz, ki se je vračal iz Naturnsa v Latsch. Hitro se z voznikom pobotava in oddrdrava po cesti. Da bi se mu vsaj nikdar ne bil zaupal! Toda kaj se hoče; usodi nikdar ne uidemo in smola nikdar ne počiva. Vožnja se je začela dobro, in blagroval sem samega sebe, ker me drug ni hotel, da dobim voz, kadar ga ravno potrebujem. Končala se je pa stvar vse drugače, kakor sem si mislil.
 
V mesečini in v prijetnem hladu sem se zibal na mehkih zmeteh. Občudujem ravno, kako mesečni žarki bajno razsvetljujejo mogočne razvaline gradu Castelbella, mimo katerega sem drdral. Prisluškujem, kako se med seiest drevja divno meša regljanje žab, ko naenkrat skoči konj v stran in jo pocedi v diru po strmem klancu navzdol. Voznik je izgubil vso oblast do njega, in ko je vrgel povrhu še vajete iz rok na tla, se je krčevito prijel kozla. Jaz pa nisem čakal, kdaj telebne voz ob kak cestni kamen, marveč sem skočil z voza in srečno priletel na nekaj mehkega, Toda bilo je malo preveč mehko, in spolzelo mi je in ležal sem na vseh štirih v malti. Urno vstanem in si začnem strgati malto z obraza, da bi vsaj videl, kje sem. Ko spregledam, spoznam, da stojim v plitvem koritu, in sicer do meč v malti. Predno pa se utegnem izkidati, prirobanti nekdo od bližnje hiše sem in začne kričati: „Kaj vraga imate v moji malti opraviti! Se hočete li v/idativzidati?" Najrajši bi ga bil česnil z maltasto roko po ustih, da bi mu jih kar zamaltal; toda moral sem biti ponižen, ker me je zalotil v svojem blagu. Razložil sem mu torej, kako sem nehote pomešal njegovo malto. Potem sem pa izvlekel nogi iz korita in oba sva šla naprej v vas, kjer sva videla gručo ljudi. Zbrali so se okrog mojega voza, ki se je ustavil pred gostilno. Konj je namreč, naj-brže iz navade, silil kar z vozom vred v gostilno in zadel z ojesom ob podboje pri vratih. Oje se je seveda zlomilo in vaščani so hitro konja pomirili. Šele sedaj je zlezel voznik previdno s kozla in zapazil, da me je med potjo izgubil. Hitro se je odpravil z nekaterimi možmi iskat me. Ko smo zadeli skupaj, sem jih komaj prepričal, da sem jaz izgubljeni „gospod". V gostilni sem se preoblekel in obesili smo ometano obleko v dimnik, da bi se vsaj nekoliko osušila.
 
Ko so povezali oje za silo, me je prišel voznik klicat. Jaz sem mu pa dejal, da naj se kar sam odpelje, če noče čakati. Čenčal je sicer nekaj, da bo žena huiahuda, če ga ne bo o pravem času domov, toda jaz sem bil takrat trmast. Da bi pa laže počakal, sem mu ukazal prinesti četrt „špecijalnega". Polagoma so prišli tudi njegovi pomagači v sobo in vnel se je živ razgovor, v katerem so se kar kosali, kdo bo voznika bolj vlekel. Klicali so ga sicer za Poldelna, imeli so ga pa za Pepeta.
 
(Konec prih.)
16

urejanj