S cepinom in vrvjo: Razlika med redakcijama

dodanih 12.731 zlogov ,  pred 1 letom
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto| Oktobra 1902}}, leto 8, št. 9,10, str. 155-158
 
''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|Novembra 1902}}, leto 8, št. 11, str. 171-176
 
''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|Februarja 1903}}, leto 8, št. 12, str. 188-192
 
 
| vir= [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-3DAPJPTP dLib 8/1],
[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-EC31JCOX dLib 8/2],
 
(Konec prih.)
 
(Konec.)
„ Na suho ga bo dejala, na suho", meni drugi. „Nocoj se le poslovi od „špecijalnega", pol leta ga ne pokusiš več, dokler se škoda ne poravna".
„In kako pogumen je", ga začno hvaliti. „Vsak drug bi skočil z voza ali vsaj izkušal ustaviti konja; Poldel pa vrže kar vajete iz rok in se prime pogumno kozla ter čaka neprestrašeno, kaj bo." „Ko bi bili Latschani", pristavi postaren Kastelbellan, „imeli takrat Poldla, ko so pasli bika na stolpovi strehi, gotovo bi se bil Poldel ponudil, da gre na stolp pokosit travo."
 
To je bilo pa Poldlu že malo preveč, in zadrl se je jezno, da naj puste v miru Latschane in njih bika, Sedaj sem pa postal radoveden in vprašal, čemu nagajajo Latschanom z bikom. Vkljub vsemu Poldlovemu ugovarjanju mi je povedal omenjeni Kastelbellan ves dogodek, deloma celo v verzih. Latschenski veljaki so se menili zelo važne reči. Tu se nazadnje vzdigne župan in pove po dolgem odkašljevanju vsem možem že znano novico, da na strehi cerkvenega stolpa raste najlepša trava, „Zvonik", je poudarjal skrbni mož, „je pa občinska lastnina, torej travnik na njem nekak občinski pašnik, zato, možje, preudarimo in premislimo, wie wir gewännen das köstliche Heu, dass seiner unser Vieh sich erfreu'."
 
Marsikak predlog se je stavil in tudi takoj zavrgel. Dolgo so si možje belili glave in se praskali za ušesi, hohnjali in kihali,ko hipoma enemu svetovalcu šine modra misel v glavo. Udari ob mizo in vzklikne: „Imam jo. Kdo bo pač lezel na streho in nam pokosil travo! Mislim, da takega norca ne najdete v celem cesarstvu.
Doch Eines! — Auf dass nicht zu Grunde geh' das herrliche Futter auf luftiger Höh', zieh'n wir den Stier des Dorfes hinauf — er fress' das Heu vom Thurmesknauf!"
Govornik je končal in ponosno pogledal po zborovalcih, ti so pa zavpili: »Ja so, ja so! — der Seppmuch hat Recht, das heisst ein Gedanke trefflich und recht.«
Hitro so možje leteli po občinskega bika. Zvonili so tudi „plat zvona" in nemudoma se je zbralo vse ljudstvo pred cerkvijo, da bi videli, kako se bo bik pasel po strehi. Bili niso prav nič v zadregi, kako ga spravijo gori. Otvezli so ga in ga vlekli po škripcu na stolp. Biku je pa začelo slabo prihajati, ko se mu je
zadrgnila vrv okoli vratu, in ko je bil v zadnjih „cugih", je brcal krčevito z nogami.
 
Ko Latschani to vidijo, zakriče: „Glejte, glejte, kako se naš junček veseli dobre piče! Od radosti kar brca; gotovo že težko čaka, da pride do nje". Ko se je slednjič bik ulegel na zeleno streho, je pomolil jezik iz gobca in se iztegnil. Latschani so pa od veselja ploskali in vpili: „Glejte, kako se oblizuje; gotovo je trava zelo sočna!"
 
Ko so pa zapazili, da bik mirno leži in se ne gane, so se začeli navdušeno dreti: „Kako je ta trava tečna! Junček jo je komaj pokusil in že je ima dosti! Kar legel je, tako je sit. Hitro doli ž njim, da napasemo še krave!"
 
Ko je junec pribingljal na tla in so videli, da je mrtev, so rekli jezno: „Požeruh, nažrl se je do smrti! Prav se mu je zgodilo!" Od tedaj pa Latschani nikdar več ne pasejo juncev po stolpu. Glavne poteze tega gotovo resničnega dogodka sem si zapisal v popotni zapisnik. Kastelbellani so me pa vprašali, čemu si to zapisujem. Rekel sem jim, da take dogodke popišem v nekem zelo razširjenem listu in da sploh zato potujem, da popisujem ljudi in kraje. Sedaj so me pa začeli prositi, da naj vas Kastelbell kolikor mogoče lepo opišem, Latschane pa osmešim. „Zakaj", so menili, „take časnike bero gotovo tudi gospodje, katere vpraša cesar za svet, kadar ukaže zidati kako železnico. In če bodo ti brali, kako lep je Kastelbell, bodo gotovo za to, da se postavi kolodvor v naši vasi, ne pa v Latschu, kadar se izpelje železnica Skozi Vintschgau."
 
Da bi jih bili še bolj očrnili, so mi še povedali, kako so Latschani pomagali Göflanom ukrasti sv. Martina. Ta stvar se je pa zgodila tako-le: Kake tri ure nad Latschem stoji visoko v gorah cerkvica sv. Martina. Tega svetnika pa časte Vintschgavci kot zaščitnika svoje živine. O njem trdijo, da je „dober svetnik",
ki more pomagati, pa tudi hoče. Zato romajo pogosto gori v njegovo cerkev in mu prinašajo tudi darove. Vse to, zlasti pa darovi so vzbudili zavist v Göflanih, ki imajo tudi sv. Martinu posvečeno cerkev. Tu jim pridejo Latschani na pomoč z dobrim svetom. Ti bi imeli namreč čudodelno podobo sv. Martina rajši v Göflanski
vasi, kamor imajo le eno uro po lepi cesti, da bi jim ne bilo treba lesti v gore na božjo pot. Zato so svetovali Göflanom, naj ukradejo podobo in jo odneso v svojo cerkev.
 
Göflanom je bil všeč ta svet in so enkrat v družbi z Latschani romali k sv. Martinu na Kofel. Po noči je pa izginil sv. Martin natihoma z romarji v dolino. Göflani so ga zaprli v svojo cerkev in postavili zavoljo večje varnosti cerkvenika na stražo pred vrata. Toda sv. Martin je vkljub zaprtim vratom in močni straži ušel iz cerkve in se vrnil nazaj na Kofel k svojim gorjancem. Kmetje, ki so zgodaj delali na polju, so ga videli, kako je jezdil na konju po zraku.
„In taki ljudje," so se zgražali vrli Kastelbellani, „pred katerimi" celo svetniki niso varni, hočejo imeti postajo!"
 
Zvedel bi bil morda še marsikatero, toda moral sem oditi. Smilil se mi je Poldel, katerega je žena zelo skrbela. Vozila sva se zaradi povezanega ojesa bolj počasi. V mesečini sem zapazil pod cesto ozko, globoko sotesko, v kateri je šumela Adiža. Ker me pa mesec vedno navdahne s poetičnimi čuvstvi, sem začel deklamovati znane stihe: „Na nebu ščip plava, šumi, šumi Drava ...“ „Kaj ste rekli," se zadere Poldel in se zasuče na kozlu. Vsa poezija me je takoj minila.
„Rad bi vedel, kako se imenuje ta soteska", mu pravim. Poldlu so se odprle zatvornice njegove zgovornosti, in zvedel sem več, nego sem vprašal. Pozabil pa ni tudi Kastelbellanom zabavljati. Tudi glede ropa sv. Martina je opravičeval svoje rojake, češ, da se Kastelbellani le jezni, ker ga sami niso mogli ukrasti. Sploh mi je pa natvezel veliko slabega o njih, če se je tudi devet desetin nalagal. Vintschgavci so namreč mojstri v laži. Zlobni zgodopisci pripovedujejo, da jim je že Karel Veliki podelil pravico lagati. In te pravice se menda še dandanes poslužujejo pridno. Vsaj tirolski pregovor pravi: „Der Pusterthaler hat eine Kuh gestohlen und der Vintschgauer hat sie ihm herausgelogen."
 
V dobrih starih časih so Vintschgavci tudi javno tekmovali v lažeh. Obhajali so namreč takozvani „Lugenlandtag". Kronika nam celo pripoveduje, da so enkrat v posebni hudi borbi zmagali Tartschani. Prebivalci iz Malsa, Glurnsa, Schludernsa in Tartscha so se namreč zbrali neko nedeljo in se izkušali, kdo bo huje lagal. Zastopniki Malsa, Glurnsa in Schludernsa so tako lagali, da so naposled sami sebi verjeli. Razsojevalci niso mogli odločiti, kateri
so večji lažniki. Zastopnik Tartschanov pa še ni prišel do besede. Predsednik razsodišča ga torej vpraša, čemu se tekme ne udeležuje. Tartschan mu pa ponosno odgovori: „Mi Tartschani ne moremo in tudi nočemo tekmovati z lažnivimi sosedi, zakaj mi se nismo še nikdar zlagali in tudi naši predniki so bili največji sovražniki laži."
 
Ko tekmovalci zaslišijo to gorostasno laž, se takoj brez obotavljanja podado in pripoznajo prvenstvo v laži Tartschanom. Še dandanes se ne sme Vintschgavcem preveč verjeti in drugi Tirolci jim sploh malo zaupajo. Da, imajo jih za najslabše ljudi na zemlji. Celo Bog se je menda jokal, ker jih je bil ustvaril, taki navihanci so. Branijo se seveda z vsemi štirimi zoper tako slabo ime, pa jim nič ne pomaga. Vintschgavci pa tudi ne zaupajo drugim, ker vse ljudi sodijo po sebi. Vendar so veliko boljši, nego je njih ime. Lažejo baje radi in ogoljufajo tudi vsakega, ako se jim da, sicer so pa skozinskoz poštenjaki. Nemški Tirolci, oziroma tirolski Nemci jih najbrže le zato obrekujejo, ker se po njih žilah ne pretaka čista germanska kri, marveč je skoraj na polovico pomešana z romansko. Zato sta v Vintschgavcu laški in nemški značaj združena. Od Nemcev imajo svojo oholost in bojevitost, od Lahov pa lokavost poleg drugih dobrih lastnosti. Sploh so pa jako nadarjeni in veliko učenih glav je že zraslo na njih zelnikih. Poldel se mi pa ni zdel posebno premeten, zato sem ga vprašal, če je on rojen Vintschgavec. Zvedel sem potem, da je on iz Prutza
doma. Prišel pa je še kot majhen fante v Latsch in se je pozneje priženil na precej lepo posestvo.
„V mladosti," mi je tožil, „sem bil precej vesel in neumen; kar sem zaslužil, sem zapravil vse sproti. Ko sem se oženil, mi je žena kupila celo hlače, zato jih pa sedaj tudi ona nosi. Grdo ravno ne ravna z menoj in fcepe me tudi ne, toda gospodar nisem. Hvala Bogu, da sem se navadil ubogati že od mladih nog! Veste
li, gospod, kaj vam svetujem?"
„Kaj ?" ga vprašam radovedno.
 
„Kajne, vi gotovo študirate na dohtarsko? Kadar postanete dohtar, se vam bo pa gotovo mudilo, iztakniti kje kako petično babnico. Jaz pa, izkušen mož, vam rečem, petične nikar ne jemljite, ker bodete tak revež pri njej, kakor sem jaz pri svoji. Ako bo imela par tisočakov, nosila bo hlače in jih še potem ne bo slekla, ko bodo tisočaki že zapravljeni. Brez dote pa tudi ni, da bi jemali žensko, kajti prazna ženska . . hm . . . Zato vam
pravim, ako hočete mene poslušati, nikdar se nikar ne oženite in tako bodete vedno sam svoj gospod."
Ko sem mu slovesno in trdno obljubil, da se zares ne bom nikdar ženil, mi je rekel veselo in nekako pokroviteljsko: „Bodete videli, gospod, še hvaležni mi boste za moj svet, mi priprosti ljudje tudi nekaj vemo."
 
Kdo ve, koliko bi mi bil še nakvasil ta tirolski „kvasik", da nisva priropotala črez ličen most v Latsch, Tu je pa hipoma utihnil; gotovo ga je začel skrbeti sprejem „na domačem pragu", zakaj vedel je, da ga čaka ostra pridiga zaradi zlomljenega ojesa. Ker mi je pa on tako očetovsko svetoval, dal sem mu tudi jaz dober svet.
 
„Poldel," mu pravim, „vas ima li žena kaj rada?"
„O, to pa to, rada me ima pa, rada."
„Vidite, Poldel, ker ste vi meni dali tako koristen svet, vam povem jaz, kaj storite, da vas žena ne bo zmerjala zaradi ojesa. Sedite k meni v voz in obvežite si glavo z ruto. Potem vas peljem domov in rečem vaši ženi. da sva se prevrnila in da ste se vi pri tem hudo pretresli. Od samega strahu gotovo pozabi na oje. Vi se pa pustite dejati v posteljo in spite do osmih zjutraj, potem pa vstanite, pa ne še popolnoma zdravi. Bodete videli, kako vas bo žena negovala!"
„Ta je pa res pametna," pravi Poldel, obeže si z ruto glavo in skobaca k meni. Jaz pa vzamem vajete in zapeljem k lični hiši, katero mi je on pokazal. Vrata so bila že zaklenjena. Ker ni lahno trkanje nič izdalo, butnem s pestjo vanja. Kmalu zaropota ključalnica, vrata se odpro in na prag stopi močna ženska postava.
„Hočete li hišo podreti?" se zadere nad menoj. „Govorite bolj tiho!" rečem mirno. „Vaš mož leži na vozu in kričanje bi mu lahko škodovalo."
„Kaj, moj mož? Ni mogoče! Poldel, kaj pa ti je? Kaka nesreča se ti je pa pripetila?"
 
Takoj je bila babnica pri vozu, in Poldel bi bil kmalu pozabil, da mora biti bolan. Malo je manjkalo, da ji ni padel okrog vratu, tako ga je ganila njena ljubezni polna skrb. Jaz sem pa začel ženi pripovedovati, kako sva se prevrnila in oje zlomila, seveda vse drugače, kakor je bilo res. „Dobro, da se nisva oba ponesrečila in pobila do mrtvega. Poldel se je res hudo pretresel, pa vendar mislim, da okreva. Spravite ga v posteljo in dajte mu mrzel obkladek okrog glave! Potem naj pa izpije kozarec močnega vina in naj zaspi. Ako bo zaspal, ni posebne nevarnosti. Če mu bo pa jutri huje, pošljite po zdravnika!"
Take svete sem dajal in pomagal Poldla spraviti v hišo. Kmalu je bil v postelji in dobil je steklenico starega „špecijalnega", da je laže prenašal obkladek. Tolažil sem njegovo boljšo polovico, da ne bo gotovo nič hudega, ker tako lahko prenaša vino.
 
„Da bi mi le ne umrl!" je ona ihtela. „Takega moža ne dobim več. Ne vem, gospod, kako bi se vam zahvalila, da ste tako poskrbeli zanj. Kofelski sv. Martin naj vam povrne, kar ste storili za nas! Ako Poldel ozdravi, romala bodeva gori in mu tudi vas priporočila."
„Bodite brez skrbi," pravim, „Poldel prav gotovo ozdravi, morda poprej, nego mislite. Grüss Gott!"
„Grüss Gott!" je odgovorila ona in ukazala dekli, naj mi posveti, zakaj sama si ni upala od „bolnika".
Kmalu potem, že pozno v noč, sem ppoložil v „Jelenovem brlogu" svoje trudne kosti k počitku.
 
[[Kategorija:Planinski vestnik]]
14

urejanj