Kresna noč, bajna noč: Razlika med redakcijama

| vir= {{fc|dlib|PKO9VLEU|s=1–23–4|141}}

»Kdorkoli že,« ji je odvrnila Mira – »ampak oči bi moral imeti črne in tudi lase, obraz pa bled -– in govoriti bi moral lepo kakor pesniki ...«

Zvečer je gorela na nebu zvezda pri zvezdi. V daljavah so se svetili vrhovi gričev in gor, kresovi so metali svojo krvavo luč visoko po nebu, da se je videlo, kakor da preti tam iz daljave nešteto gorečih oči. Noč je bila mirna, neka gluha tišina je skrivnostno počivala nad gozdom, da je Miri nemirno tolklo srce, ko sta dospeli s Kristino do tistega kostanja okrog katerega sta omotali vrvico in se potem počasi oddaljevali druga od druge. Stopala je pazno, a roke so se ji tresle, da je nerodno odvijala klopčič, ki ga je stiskala v desnici, zdelo pa se ji je, da sliši za seboj neke korake, pa dasi se je že parkrat ozrla, ni videla ničesar. Ko je prišla že precej daleč, je sedla v travo in pridrževala celo dihanje, da bi slišala natančneje, če ji resnično kresna noč kaj razodene. Takrat je začula čisto za svojim hrbtom zamolkle besede:

Takoj nato je začutila na ustnicah vroč poljub in vsa zmedena in brez moči si tisti hip ni mogla kaj, da bi mu ne darovala bele lilije …... Nad njima pa je šumelo drevje, kakor da se pritajeno in poredno smeje …

[[Kategorija:ProzaKratka proza]]