Premk: Služba: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 14:
Takrat so gradili nedaleč od vasi novo cesto, nadzoroval in vodil pa je delo neki tujec, ki se je nastanil pri Martinčevih. Tako se je zgodilo, da ni prav vedel, kdaj in kako: cesta je bila dograjena, tisti prikupljivi tujec je odšel. Martinčeva hči pa se je skrivala pred ljudmi in dva meseca potem je porodila sina, ki so ga krstili za Medarda. Kmalu po njegovem rojstvu je izginila tudi ona. Nekateri so menili, da je odšla za njim, ki jo je onesrečil in zapustil, drugi pa so mislili drugače, le njena mati, ki je bila vdova že nekaj let, je tiho prenašala to sramoto in negovala malega Medarda kakor lastnega otroka. In da ni umrla osem let potem nenadoma brez vsakega testamenta, bi bilo tudi Medardovo življenje vse lepše in ugodneje. Tako pa je pripadlo vse domačemu sinu, ki se je kmalu potem oženil, Medardu pa izročil koze in ovce, kar je prej opravljal neki bajtarjev sin. Zdaj je bilo z Medardovim učenjem pri kraju, in če je kdaj še mogel pogledati kak tiskan papir, se je to zgodilo le ob nedeljah in praznikih. Ko je postal za pastirja že premočan, se je udinjal pri županu za hlapca, čez štiri leta pa je odšel prostovoljno v vojake, kjer ga je srečalo čisto novo življenje. Železna strogost, kateri se je suženjsko pokoril, mu je ugajala bolj od vsake svobode in v njegovem srcu je živela samo želja, da bi mogel kdaj tudi on zapovedovati s tisto osorno silo. Red in točnost v vsem, sta mu postala naenkrat najvažnejši smoter življenja in ko je drugo leto potem postal podčastnik, je svote nazore tudi udejstvil. In polkovnik, ki je dobro poznal njegovo naturo, mu je zadnje leto svetoval, naj vstopi med orožnike, kjer mu je zagotovljena še lepa bodočnost. Martinec je brez vsakega pomisleka sledil njegovemu nasvetu, kajti življenje, kakršno je že poprej imel, se mu je zdelo tako pusto, brez vsakega reda in brez vsake oblasti, čemur bi se ne mogel nikdar več privaditi.
In služboval je prva leta na Dolenjskem, kjer je vsak za najneznatnejši prestopek takoj spoznal orožnika Martinca. Nič več ni bilo v vasi toliko pretepov, krčmarji so zapirali
A Martinec se ni izpremenil na svoji novi službi niti za las, zato se je zdelo marsikomu celo čudno, da se ženi pri poštarjevi Rozalki.
Vrstica 32:
Take in enake govorice je slišal tudi žandar Martinc, ki pa ni verjel na njegovo plemenitost in je videl v njem samo grdega zločinca, dasi je dobro vedel, zakaj se je zgodilo to. Bil je na nogah skoro noč in dan, a Ivana le ni mogel zaslediti nikjer.
Bila pa je šesta noč po tistem požaru, ko je zopet blodil žandar Martinec vsepovsod, in tistikrat je zapazil ob mesečini na gozdnem parobku nekega, ki je planil pokoncu kakor ranjena zver. Žandar Martinec je spoznal Slaparjevega Ivana in je zdirjal za njim, tam na ovinku pa, kjer je držala čez vodo ozka brv, je nenadoma zdrsnil in padel v vodo. Z orožjem in ves kakor je bil težko opravljen, je kmalu izginil s površja, a tistikrat se je vrgel nekdo za njim in ga po težkem naporu vendar rešil na breg. Žandar Martinec je bil še pri zavesti in je takoj spoznal v svojem rešitelju
Pomislil je za trenotek, nato pa mu je zapovedal osorno:
| |||