|
''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|Februarja 1903}}, leto 8, št. 12, str. 188-192
''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|januarja 1905}}, leto 11, št. 10, str. 166-170;
| vir= {{fc|dlib|XVUMP4B0|s=89-92|dLib 6}}
[[Kategorija:Planinski vestnik]]
==1905 št. 10==
Gornja Italija se odlikuje po mnogih letoviščih in zdraviliščih, kamor si hodijo Lahi utrjevat zdravje in hladit vročo kri. Mnogo teh krajev leži visoko v gorah, rekel bi, skoraj v naročju snežnikov. Tu iščejo zavetja pred žgočim solncem večinoma sami Lahi. Redki tujci, ki zaidejo sem, so večinoma hribolazci, zakaj nekatera letovišča so tudi izhodišča za najlepše ture. Zato imajo vsa ta letovišča popolnoma laški značaj in zastonj iščeš v njih mednarodnega vrvenja, s katerim se odlikujejo moderna letovišča.
Pod Stilfserjochom leži na laški strani Bormio, eno najmodernejših kopališč, kamor se vsako leto usiplje na tisoče tujcev. Izprva so hodili le Lahi poskušat zdravilno moč že v starem veku znanega vrelca. Iz sosednje Švice in Tirolske so sicer tudi prihajali bolniki iskat zdravja, toda ti jih niso motili. Odkar je pa črez Stilfserjoch izpeljana lepa cesta, prihajajo v kopeli trumoma zdravi in bolni skoraj iz vseh držav širne Evrope. Mnogim rednim gostom pa to ni bilo všeč in umaknili so se v gore. Dobre tri ure od mesta Bormia so našli ob znožju snežnikov krasno planinico. V nekaj letih je nastalo tu krasno letovišče z modernimi hoteli. Dali so mu ime Santa Caterina. Semkaj prihajajo večinoma petični prebivalci gorke Lombardije gledat sneg in uživat čvrsti planinski zrak. Priznati moram, da nimajo slabega okusa za krasote planinskega sveta.
Kar ostrmel sem, ko sem prišel iz senčnatega gozda po dolini Furvi in zagledal pred seboj slikovito letovišče. Človek bi pričakoval, da pride v gorsko vas ali na planino z raztrganimi kočami in umazanimi pastirji, pa najde moderno opremljene gostilne, gladke ceste in skrbno opravljane parke, čeprav leži kraj 1736 m visoko. Izpred hotela stopiš lahko v gozd, in ako se ne strašiš štiri ure dolgega izprehoda, stojiš na M. Confinale 3370 m visoko. Odtod se ti kaže najkrasnejši razgled. Z majhnim trudom si naredil krasno ledeniško turo. Pa že pogled sam iz doline na snežnike Pizzo Tresero, M. Mantello (3296 m), Cima della Manzina (3212 m) in druge je krasen. Letoviščniki žive tu takisto udobno kakor doma, obenem pa uživajo iste planinske krasote, do katerih prideš pogosto šele po dolgem, trudapolnem potovanju, pa ti še včasi pomanjkuje celo najpotrebnejšega. Santa Caterina gotovo zadovolji človeka, ki hoče zložno in mirno živeti sredi planinskega sveta. Tam ima svež zrak, lepe izprehode, lahke izlete, težavne ture, da, celo kislo vodo lahko pije iz močnega vrelca.
Tudi mene je mikalo, da bi ostal nekaj dni v tem planinskem raju, toda želja po Bernini me je gnala še tisti dan v Bormio.
Ker se mi ni ljubilo peš hoditi po prašni cesti, poprašal sem v Albergo Compagnoni natakarico, kje bi dobil voz. Zvedel sem, da prav lahko dobim celo dvovprežen voz, ako se hočem iznebiti 12 lir. To se mi je pa zdelo malo preveč in že sem se sprijaznil z mislijo, da bom raje podplate trgal po cesti in na ta način zaslužil 12 lir. Kmalu se pa zopet prikaže natakarica in mi pove, da dobim voz tudi ceneje, »dok«, je rekla, »ist sie keine Kuce, nur so eine gewenlik Wagen«.
Grem ven in vidim majhen lojtrski voziček, v katerega je bilo vpreženo suhorebro, pregnano kljuse. Videl sem takoj, da s tem dirjalcem ne pridem dosti preje v Bormio nego peš. Ker je pa zahteval samo dve liri, sva se hitro pobotala. Plačati sem mu pa moral naprej; najbrže mi ni dosti zaupal ta laški voznik. Vrgel sem cepin in nahrbtnik na voz in oddirjala sva iz Sante Caterine. Voznik mi je menda hotel pokazati čilost svojega »arabca« in me navdati z upanjem, da bova urno na cilju.
Toda kljuse je dobro poznalo gospodarja. Komaj sva imela letovišče za hrbtom, je nastopil korak, iz katerega ga je le tuintam vzbudil bič. Voznik je bil silo zgovoren; kar venomer je nekaj žlobudral in se z menoj pogovarjal. Čeprav ga nisem niti besedice razumel, sem mu hitel na vso moč pritrjevati. Ko je pa videl, da ne dobi drugega od mene kakor »ši, ši«, me je pustil v miru. Meni je seveda s tem prav ustregel.
Pot ob deročem Frodolfu je kaj krasna in zanimiva. Gozdovi se menjavajo z zelenimi tratami, na katerih stoje posamezne hiše. Više se raztezajo planine, izmed katerih pogledujejo strmi ledeniki v dolino. Krajevna lepota me je vsaj nekoliko odškodovala za počasno vožnjo. Skoraj pred vsako hišo je ostalo kljuse in voznik je privlekel iz umazane veže par zavitkov, zabojev ali cul ter jih naložil na voz. Zdelo se mi je, kakor da bi pobirala smeti. Nabralo se je toliko ropotije, da sva že komaj sedela na vozu.
Bila sva že malo črez pol pota, ko ustaviva zopet pred začrnelo bajto. Iz nje pride umazana babnica z ogromno culo in jo zavali na voz, da je bila koreta do zadnjega kotička polna. Za culo pa prilomasti iz bajte možic silo zanemarjene vnanjosti in dvomljive vrednosti. Voznik mi z znamenji in besedami dopove, da se bo ta nesnaga peljal z nama, naj mu torej naredim prostor. Jaz seveda ugovarjam, češ, da imam komaj sam dosti prostora. Sedaj pa pokaže Lahon svojo misel. Poslužil se je novega gosta za tolmača in mi dal dopovedati, da sem se za dve liri dosti dale peljal, zato naj se le poberem urno z voza. »Oho, tako pa ne pojde«, mu odvrnem, »dogovorila sva se za vso pot in zato se nikomur ne umaknem z voza.«
Ko se je vozniku pretolmačil ta odločni odgovor, skobaca z voza in seže z največjo ravnodušnostjo po nahrbtniku, da bi ga vrgel z voza. Isto pot bi bil moral najbrže potem storiti tudi jaz. Toda mož se je zaračunil. Jaz sem sicer jako miroljuben človek in nočem nikomur nič, če tudi drugi meni nič nočejo, toda tu mi je zavrela kri. Urno sunem voznika v stran, zagrabim bič, udarim po konju in jo odpiham. Samo toliko se še ozrem, da mu povem, da ga počakam z vozom v Bormiu, potem pa drdram po cesti navzdol, kakor bi šlo za stavo. Tako urnih nog nisem zaupal kljusetu. Lahona sta tekla nekaj časa za vozom in gonila svoj »maledetto«, pa kmalu sem jima izginil izpred oči.
Šele v vasi Sant' Antonio sem začel počasneje voziti, da bi se mi konj preveč ne upehal. Večina poslopij je bilo brez strehe. Kolikor sem mogel soditi, je bil pred kratkim tu velik požar. Natančneje nisem hotel poizvedovati, ker nisem utegnil. Tudi v dolino Zebru, ki se tu odpira, nisem utegnil pogledati. Ljudje so me namreč kaj čudno pogledovali in pri zadnjih hišah celo nekaj popraševali. Razumel jih sicer nisem, slutil pa kaj dobro, kaj hočejo imeti od mene, zlasti tisti, ki so imeli v rokah zavitke. Moj »bivši« voznik je bil najbrže kak »pot« in mene so morda imeli za njegovega namestnika. Opečen sem bil zadosti od solnca, umazan pa tudi kakor pristen laški »pot«! Seveda se jaz nisem dosti podajal v pogovor. Zamahnil sem z roko, zakričal »niente« in pustil vas za seboj. Kljuse je moralo zopet v dir. Niti lepih Cristallovih sten nad seboj nisem utegnil občudovati, tako sva jo mahala. Šele dale onostran umazanega gnezda San Nicolo sem začel malo počasneje voziti.
Kmalu zagledam pred seboj Bormio. Blizu mesta ustavim in čakam voznika. Dolgo ni bilo treba čakati, kajti kmalu zagledam na ovinku klanca Lahona, ki se je takoj spustil v dir, kakor hitro me je zagledal. Čakal ga seveda nisem. Vzel sem nahrbtnik in cepin ter jo odkuril po bližnjici v mesto. Sedel sem že pri steklenici rujnega veltlinca, ko sem videl skozi okno, kako je mimo ropotal temnega in jeznega obličja.
Ko sem bil pognal po grlu nekaj lir, katere sem si prihranil pri vožnji, sem šel malo po mestu. Lego ima kaj lepo. Rodovitno polje moči bistra Adda, ki zbira svoje vode na sedlu Giacomo di Fraele. Ravnino obdajajo lepe zelene planine, za katerimi se kopičijo nebotični snežniki. Toda ves lepi vtisk ti pokvari Bormio (Worms) s svojimi ozkimi in umazanimi ulicami. Nekoliko zanimivosti nudijo samo mnogoštevilni stari stolpi, pred katerimi se je bil marsikak vroč boj. Mesto se ima zahvaliti za svojo slavo edinole gorkim vrelcem, katerih zdravilna moč je svetovno znana. Dobre pol ure više ob Stilfski cesti se šopirijo Bagni nuovi, še više nad njimi pa Bagni vecchi. Staro kopališče namreč ni več zadostovalo; sezidali so zato več novih poslopij ter jih opremili z največjim komfortom. Kopalne sobe so tako velike, da lahko v njih plavaš. Mene pa 39°C gorka kopel ni prav nič mikala. Ogledal sem si samo park in se vrnil v mesto.
Bil je še beli dan, ko sem se že izgubil v jaslice. Hotel sem se zopet enkrat pošteno odpočiti in naspati.
Trdno sem že spal, ko me naenkret prebudi močno trkanje na vrata.
»Kdo je?«, se zaderem jezen, ker so me prebudili.
Oglasi se tenak glas v klasični nemščini: »Eine Polisei ist 'ir, at mit inen su spreken«. Bila je sobarica.
»Jaz nimam z nikomer govoriti«, zagodrnjam nevoljno.
»Aber sie at mit ihnen su spreken wegen eine Wagen und eine Mann«, je začivkalo zopet pred vrati.
To me je pa pogrelo. Kar vrglo me je iz postelje. »Voznik me je naznanil in sedaj me išče policija«, ta misel mi šine v glavo. Moža pravice potolažim s trdno obljubo, da takoj odprem, kakor hitro se oblečem, med tem pa premišljujem, kaj naj storim. Sklenil sem takoj, da ne odprem. Jasno mi je bilo, da bodem imel gotovo sitnosti, če se podam. Toda kako priti iz zagate? Skozi vrata ne morem popihati, skozi okno... »Tu je rešitev ali pa nikjer«, si pravim, »saj imam vrv in okno drži na vrt«.
Karabinec je pred vrati venomer gonil svoj »šubito, šubito«.
»Ši, ši, šubito, šubito«, mu odgovarjam pridno, zaženem nahrbtnik in cepin skozi okno in se spustim po vrvi na vrt. Potem potegnem vrv za seboj, splezam črez ograjo in jo odkurim iz mesta, da niti nisem utegnil za seboj pogledati, če me zasleduje kak »polisei«. Ustavil sem se šele onkraj kopališča. Ura je bila ravno polnoči. Malo sem pomišljeval, kaj naj storim, toda dolgo ne. »Bernina lahko čaka«, sem si mislil, »jaz pa ne smem; torej urno črez mejo!« Zaspanec me je pustil popolnoma. Mahal sem urno naprej, kakor da bi gorelo za menoj. Ortler se je ravno žaril v žarkih vzhajajočega solnca, ko sem dospel na Stilfserjoch. Bil sem na domačih tleh.
Sedaj pa veste, zakaj nisem prišel na Bernino.
==(Dalje)==
|
