O pesniku Prešernu kakor pravniku: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 122:
Dežele, morebiti zanič'vale.
Mladeniči, »poezije« manj pazno čitajoči, so pa prezrli, da se je Prešeren zaljubil stoprav v 33. letu svoje dobe (sonet »Je od vesel'ga«), in zatorej često svèt, ki je bil namenjen dekletom, obračajo nase, tako da se je morala skovati nova beseda: p e t o š o l s k a l j u b e z e n. —
Pozabi oteti moram služnost, opevano v sonetu »Velika, Togenburg«. Služnost Togenburgova se sicer bistveno razločuje od navadne servitus luminum in bila je podeljena samo osebi in pracerio modo; vendar je ne sme prezreti napredujoče pravo. Prešeren sam bi bil rad deležen take ugodnosti celo ponoči, ko je pel: luna sije; sploh iščejo take pravice vsi, ki hodijo ljubice pod okno. Zakaj bi se naposled ne smela vknjižiti na primer pri ženskem učiteljišču na korist duhovnega semenišča na vzporedni strani tiste ulice, ali pri nunskem samostanu na korist nasprotnega vežbališča dragonskih novincev. —
Duhovitemu Prešernu se je sodni red od 1. maja 1781 zdel že ondaj preokoren. Zato se nanj ni posebno oziral v svojih »poezijah«. Imamo kar nekaj tožb, nekaj prošenj. Odgovoru na tožbo, ali kakor vele Hrvatje, prigovoru, je nekaj podoben sonet »Na jasnem nebu«, in repliki bliža se gazela »Draga, vem, kako«. Toda vsi ti poskusi ne ugajajo strogemu sodniku. Zavrnil bi jih v popravo, ali odrinil kakor nesposobne za nadaljnjo postopanje.
Veseliti pa nas morajo tri pravokrepne sodbe v sonetih »Al' prav se piše«, »Ne bod'mo šalobarde« in »Apel podobo«. V njih se je Prešeren vzpel nad starikave predpise ter je, ne da bi za to bili posebej prosili, besedilu sodbe pridejal razloge. Tudi mi se bomo smeli prosteje gibati, in prav rad bi dočakal dan, ko mi bo sodnik v podočem preobraženem ustnem postopanju oznanil sodbo z razlogi vred v krasnem sonetu, vrednem Prešernove slave.
Prestopimo na kazenski oddelek.
Dr. Mahnič, duhovit mož, čeprav ni jurist, je nekoč iztaknil prešuštvo v pesmi »Sila spomina«. Mi pravniki temu mnenju ne moremo pritrditi, najsi včasih dlako cepimo. Poezije dokažejo, da je bil Prešeren navzet tiste znakovite kranjske pobožnosti, in spoštoval je ver pravo, sveta pisma, prosta zmote in menihe modre može. Obiskoval je o vélikem tednu ljubljanske cerkve in celo malo cerkve v trnovskem predmestju, poznal je legendo o žlahtniču trde glave ter o svete Senanu. Nad vse zaslužen je pa njegov »Krst pri Savici«. Kako bi se bili vi odločili, gospod dr. Mahnič, ako bi bilo vam na voljo dano, ali krstiti tako trdovratnega pogana, kakršen je bil Črtomir, ali zložiti tako visoko in pobožno pesem, kakor je Prešernova? Jaz mislim, da bi se Vam ne bil posrečil ne krst Črtomira niti krst Prešernov. Prešernova pobožnost in nravnost je torej nedvomna; sicer pa bistroumni pravnik tudi ni bil tako bedast, da bi zalezoval ženo in hkrati o njej pel:
Trdna med nama vzdiguje se stena
z brezna globoc'ga do strmih nebes.
Tajiti ne morem, da so nekateri »zabavljivi napisi« kaznivi. Gospod, ki je bil prej časa in zdaj življenja tat; Kastelic, ki gre muhe prodajat namest' čebelic; Ravnikar, ki je kriv, da kolne kmet molitve bravši: vsi ti so smeli Prešerna tožiti zaradi žalitve svojega poštenja. A odpustili so mu greh, ker je animum injurandi svojih puščic osladil z medom:
Naj mili, kog bi puščice te zadele,
da na visoki vrh leté iz neba strele.
S tem zagovorom naj se tolažijo tudi župani, ki se čutijo zadete v »Ženski zvestobi« z rekom: oče župan so mož neslan. Takisto niso tožili v pesmi »Zvezdogledom« ozmerjani lažnivi pratikarji in zvezdogledi, ker jim je Prešeren baš v tej pesmi natvezel dokaz resice. Bolje bi pa storil, da se pratikarjev ni lotil. Zakaj Véliki pratikar (tiskar Blaznik) se je na svoj način maščeval nad zabavljivim Prešernom, ko je, tiskajoč njegove poezije, vanje zatrosil veliko več pogreškov, negov jih je omenjenih na koncu knjige. Teh pogreškov je toliko, da se je nekoč trdilo, da so v raznih izvodih celo — različni. Taka osveta ni bila viteška niti slovenska.
Najbolj umestno je, da kazensko pravo završimo s kazensko sodbo. Tako sodbo nam podaja »Povodni mož«. Naš prednik je bil strog sodnik, kakor smo že gori omenili, navedši to pesem. A on je bil zaeno pristaš načela, da smrtna kazen bodi manj mučna in manj sramotna. Temu načelu na ljubo je Urška zaplesala v smrt med hladnimi valovi. Prešeren, kakor pesnik-prerok, je slutil, da bodo nekoč človeka, ki je smrtne kazni vreden čin predrznil v časa se sejat' razore, usmrtili z električno silo; saj je v »Novi pisariji« zapel: V grdobe strela trešči naj ognjena: toda kakor pravnik-razsodnik ni pričakoval, da bodo kdaj zločinec in duhoven njega spremljajoči ter gospodje kazen izvršujočega sodišča zaplesali med seboj elegantno kolo ali četvorko, preden obsojenca podere iznenadni udarec iz skrite električne baterije. Hotel je samo na tak način, da tesnosrčna in tesnoumna cenzura njegove nakane ne izvoha, sodnikom svoje in bodoče dobe namigniti, naj ne moré neusmiljeno, ako ne morejo prebiti brez smrtne kazni. Cenzure se je moral bati; vanjo ni spustil nobene puščice in prav oprezno jo je oplazil v pesmi »Orglar«. —
Oprostite, da sem se pri posameznih pesmih preveč mudil. Pokazati sem hotel, koliko zlatih resnic in vzorov bi našel drug, ki bi Prešerna prelistaval temeljiteje od mene. —
Našel sem v »Poezijah« tudi nekaj biserov iz zgodovine prava, čeprav se to znanstvo v oni dobi ni posebno obdelovalo. — Rimsko pravo Prešernu menda ni ugajalo. Omenja sicer Ovidija in Katona, znani sta mu Cintija in Korina, a molči o Gaju in Ulpijanu; da, celo v »Slovo od mladosti« ne omenja, da bi ga nazaj v mladosti temno zarjo mikali Digestorum libri L ali legis actiones. Naravno je, da se kakor Slovenec in sin kmetske hiše ni mogle ogrevati za rimsko pravo. Takisto naravno je, da se je kakor pobožen Kranjec vsaj nekoliko pobrinil za cerkveno pravo. Tako vidimo v »Zdravilu ljubezni«, da so opat in menihi pobožni možje. Tako nam kaže balada »Prekop« dve pravili. Prvo velja duhovnikom, izraženo v vrstah:
Zvečer jo je poročil, do polnoči svat'val,
o polnoči vesel je z vesele družbe vstal.
Drugo pa ostaja nam posvetnjakom v vrstah:
Zakaj v prst posvečeno ste me zagrebli vi?
Ker sem se sam bil usmrtil. —
Nikdo naj se ne spotika na tem, da v »Turjaški Rozamundi« Ojstovrharja in Lejlo poroči grajski pater, ne redni župnik, in da jo poroči brez oklicev. Iz teh okoliščin naj se samo to posname, da se je poroka vršila, preden so se proglasili sklepi tridentskega cerkvenega zbora, ker dotični ukazi papežev iz starejše dobe se niso obče izvrševali in zlasti ne pri plemenitiških, med katere se je štel cvet junakov, Ojstrovrhar. — »Krst pri Savici« nam je ohranil pravilo, da se sme zaročenka odreči ženinu in zakonu, če stori obljubo večne čistosti. To je Bogomila vestno izvršila za stare strogo pobožne dobe. V bolj nove čase nas vede »Sveti Senan«, s katerim naj opravimo kanonsko pravo. »Senanus« je proti deklici mokri neizprosno izvršil cerkveno opraivlo: Menih sta in ženska nasprotne stvari. Sprevidel je pa naposled, čeprav je bil velik svetnik, da dejansko življenje takisto neizprosno nareja izjeme od pravila, in zatorej pesem konča:
Od tod se menihi ženstva ne boje,
za dušo in truplo njih radi skrbe.
Ravnajmo se torej tudi mi, liberalni posvetnjaki, po vzgledu svetega Senana, in ne sodimo strogo, če čujemo včasih iz kakega župnišča novice, ki se ne strinjajo s kanoniškimi prepovedmi. —
Važnih podatkov za pravo in družabno življenje starih Slovencev nam hrani »Krst pri Svici«.
Stari Slovani so bili svobodni: si prosti vol'jo vero in postave. Razlike med graščakom in kmetom (med gospodom in hlapcem) ni bilo: Le malo vam jedila, bratje, hranim, in v 18. osmoredici: In brž veslata v konec ta jezera. Pisanih zakonov, in torej tudi komentarjev, niso poznali, vendar so zakone bolj spoštovali, kakor jih zdaj mi:
Na tleh leže slovenstva sebri stari,
v domačih šegah vtrjene postave.
Pisati so znali, in pisma (list pride) so že takrat hodila iz Kranja v Bohinj, o čemer nas pouči 13. osmoredica. Denar so pozanli, in bili so srečnejši od ànas, ker imeli so resnično zlàto vrednost in zlatà na tovore, dočim imamo mi zlàto vrednost samo na papirju in zlato samo v nemškem pregovoru: »Morgenstund hat Gold im Mund«. To nam svedči 18. osmoredica. Da je bila onda omika precejšnja, kaže to, da tudi poganskih bogov služabniki niso pozabili na temporalia. Vendar tedanja bera ni bila huda. To priča 8. osmoredica. Graščak Črtomir je imel, čeprav v vojski dnarji so bili razdani, po končanem boji še tovor zlata; bil je torej jako imovit gospod. Vendar ga je k hramu boginje Žive tja na otok z valovami obdani prinesla ne težka, ampak lahka ladja, ko je opravljal dari po navadi od črede, žita in novine sadja iz bohotnega Bohinja.
Bilo pa je marsikaj že onda tako kakor zdaj. Imeli so medsebojne prepire kakor dandanes: slovenec že mori Slovenca brata, in tem prepirom je bil nasledek kakor danes: Le tujcem sreče svit se v Krajni žari. Že takrat se je nosila kultura od nas od zapada (31. osmoredica), določim so se naši predniki, takisto kakor zdaj mi, ponašali s svojo geografijo, in se, kakor mi, niso ogibali germanzima ali germanizmov. To kričeče priča razprto tiskana vrsta: Največ sveta otrokom sliši Slave. —
Še nekaj mi je na srcu. Nekaterniki zdaj tolikanj kriče nad mladoslovenci in njihovimi liberalci kakor nad izrodki najnovejše dobe. Ti kričači ne poznajo ne sedanjih ljudi ne zgodovine. Že onda, ko sta Valjhun in Druid preobračala stare Slovence, so med njimi bili hujši brezverci in liberalci nego tisti, s katerimi nas zdaj strašijo. Kdor tega ne verjame, naj bere 38. osmoredico. Tam pravi Črtomir:
Vem, da malike in njih službe glave
Služabnikov njih so na svet rodile.
V njih le spošt'val očetov sem postave.
In tak liberalec, ki ni spoštoval ne malikov niti glav njih služabnikov, se je spreobrnil, da postane mašnik. Kdo ve, kako bi se mu zdaj godilo, da živi med nami, vpričo svoje preteklosti? Ali bi se smel nadejati, da zdaj, ko je umrl gospod kanonik Klun, doseže Ravbarjev beneficij, stolni kanonikat, deželno poslanstvo in državno poslanstvo in državno poslanstvo, ali vsaj eno od teh pokojnin in dostojanstvin.
V zgodovino prava spada tudi življenje pravnikovo. Prešeren je bil v tem oziru skormen in malobeseden. Rojen je bil leta 1800, vendar se, dasi je »prešeren«, nikjer ne baha, da je med prvimi Slovenci tega stoletja. Iz gimnazijskih let ne pove nič in iz vseučiliških prav malo. »Slovo od mladosti« nam samo to kaže, da njega dni še ni bila toliko kakor sedaj razvita pogodba, katero razlaga S 983. obč. drž. zak., ker tam se poje:
Da le petica da ime sloveče,
da človek toliko velja, kar plača.
Na vseučiliška leta tudi spominja pentameter v »Spominu Matija Čopa.« Lel bil naš krmar, drugi je bil Palinur. Šolali so se torej v oni blaženi dobi po starem hrvaškem običaju:
Već su pili i ljubili,
kad mi jošte nismo bili;
još će piti i ljubiti,
kad nad više neće biti.
Dogodek v romanci »Učenec« se ne tika Prešerna, ker zaljubil se je bolj pozno; to je gori povedano. Zato se je pa zaljubil preudarno in modro. Romanca »Dohtar« namreč pove, da je bila deklica, za katero je postopal, celo pravniško omikana, ker je dobro vedela, kaj so opravila dohtarjev; imela je pa tudi teto, po kateri je pričakovala dedino bogato. — Kakor odvetniški kandidat je zapel sonet »Kupido, ti in tvoja«, iz katerega sodimo, da je že onda umetniški naraščaj mamil up goljfivi, ki povsod vesele lučice prižiga. A postal je advokat stoprav leta 1847, ko so ga izučile v starjih letih časov sile. Govorili so, da bi bil mogle že davno prej sesti za svojo mizo, da ni pel sonetov in spuščal zabavljic »na visoki vrh«. No, zdaj so milejši časi. Pobogati se pa smemo s Prešernovo usodo, če pomislimo, da bi malo ali nič ne imeli njegovih poezij, ako bi bil smel že po končani sedemletni praksi, kar je zdaj dovoljeno, kakor odvetnik uresničevati obljubo navedenega soneta:
Cel dan iz pravd koval bom rumenjake,
Zvečer s prijatelji praznil bom bokale. —
Utrujen in nezadovoljen čitatelj mi morda očita: Kaj pa je tebe treba bilo? Ta trud, ki ga žrtvoval Prešernovim poezijam, bi mar bil posvetil preučevanju novega sodnega reda, in o tem bi naj bil kaj pisal. »Nam utile je zrno, dulce pleva.« — Opomin na nov sodni red mi jemlje ves humor, zatorej odgovarjam resno: Važen je sodni red, važnejši je življenji red, in da se, ko nevstrah'vani čas hiti, odpočijemo in z dušno zabavo okrepčano za opetovano sizifovanje. Kdo zna noč temno razjasnit', ki tare duha? Samo pesnik, in kdo bolje, negoli naš nesmrtni Prešeren, ki je domačin po stanu, krvi in jeziku. Prelistujte torej v počitnicah, življenjskemu redu posvečenih urah, njegove poezije, in z menoj vred boste prepričani:
Da one same nam ur'jo roke,
Da one same nam glave vedré.
| |||