O pesniku Prešernu kakor pravniku: Razlika med redakcijama

 

Estetično izobražen ocenjevalec Prešernov me je vprašal, ali sem našel onda, ko sem bival v Kranju, kaj pesniških stvari v tamošnjih pravdnih spisih pesnika Prešerna. Odgovoril sem mu, da nič, ker mi taki pravni spisi niso prišli v roke; in pripomnil sem, da je Prešeren pesništvo gotovo visoko cenil, dani vpregal Pergaza v galejo starega sodnega reda. Ob tisti priliki sem obljubil, da poiščem pravnih stvari v njegovih poezijah. Obljuba je bila lahka, izvršitev težka. To pričajo nastopni listi.

Zanimivih pravnih položajev in bistre njih rešitve, razlage zakonov in modrih pravnih rokov ne smem pričakovati kdove koliko od moža, ki je pel:

 

Več rož ne raste v polji;

Več nima tičev hrib,

Čebel več kraj najbolji;

Več nima voda rib,

 

Ko misel jaz, ki spijo

V ljubeznivih sanjah,

Ki si na dan želijo

Zleteti v pesmicah.

 

Pet' ljubeznivost tvojo in lepoto,

Je moj poklic in samo opravilo,

Dokler me v groba poneso temoto;

 

Vendar se nam tudi v poezijah razodeva resnica, da pravnik ne zataji svojega pravništva, čeprav mu je srce postalo vrt in njiva, ker seje ljubezen elegije. –

Sam Prešeren toži v snoetu »Dve sestri«, da ima zmoti udane oči. Ta pripoznava prav glede na oči je dokazana v dveh drugih pesmih. V »Prva ljubezen« čitamo rudeči zor osramote nje lica in v »Krst pri Savici« narobe:

 

Ko zarija, ki jasen dan obeta,

Zarumeni podoba njena bleda.

 

Če se pesnik ni zavedal razločka med rdečo in rumeno bojo, se tudi ne smemo čuditi, da je pel »Zvezdogledom«:

 

Dve sami ste zmotili,

dve sami zapeljali

mi zvezdi umno glavo.

 

Subjektivnost pesnikova je neugodno vplivala na objektivnost pravnikovo; zatorej opažamo, da je bil trd in malone krivičen proti ženstvu in celo proti vam, cvetočelične ljubljanske ljubeznive gospodične!

Na vseučiliška leta tudi spominja pentameter v »Spominu Matija Čopa.« Lel bil naš krmar, drugi je bil Palinur. Šolali so se torej v oni blaženi dobi po starem hrvaškem običaju:

 

Već su pili i ljubili,

kad mi jošte nismo bili;

još će piti i ljubiti,

kad nad više neće biti.

 

Dogodek v romanci »Učenec« se ne tika Prešerna, ker zaljubil se je bolj pozno; to je gori povedano. Zato se je pa zaljubil preudarno in modro. Romanca »Dohtar« namreč pove, da je bila deklica, za katero je postopal, celo pravniško omikana, ker je dobro vedela, kaj so opravila dohtarjev; imela je pa tudi teto, po kateri je pričakovala dedino bogato. — Kakor odvetniški kandidat je zapel sonet »Kupido, ti in tvoja«, iz katerega sodimo, da je že onda umetniški naraščaj mamil up goljfivi, ki povsod vesele lučice prižiga. A postal je advokat stoprav leta 1847, ko so ga izučile v starjih letih časov sile. Govorili so, da bi bil mogle že davno prej sesti za svojo mizo, da ni pel sonetov in spuščal zabavljic »na visoki vrh«. No, zdaj so milejši časi. Pobogati se pa smemo s Prešernovo usodo, če pomislimo, da bi malo ali nič ne imeli njegovih poezij, ako bi bil smel že po končani sedemletni praksi, kar je zdaj dovoljeno, kakor odvetnik uresničevati obljubo navedenega soneta:

 

Da one same nam glave vedré.