Primož Trubar (Anton Aškerc): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.388:
== VI ==
<poem>V Ljubljani, v tesni ulici gorí
nocoj še luč v cerkveni hišici.
Kaplan Šentjanški, dolgi Filip Štraus,
nemiren hodi gor in dol po sobi,
da pod nogami se mu trese pôd.
Za mizoj pa sedi pri čaši vina
njegov prijatelj, Janez Varaždin.
»Kaj praviš, Janez, ali še ni dosti?« -
pred mizo se postavi Štraus, pogleda
tovariša po dolgem mučnem molku —
»A1 nismo že ponižani dovolj
katoličani? Ni li mera polna?
Še veš, kako so spremljali meščani
nedavno luterana Trubarja
po ulicah ljubljanskih? Kakšen krik
in vik je bil to danes teden, bratec!
Na Starem trgu trio se je ljudstva
okrog vozá, V katerem se šopiril
glavar je krivovercev, župnik Trubar,
ki jezen je odhajal v Šent Jarnej.
In »vivat!«, »živio!« in »slava!« vprek
V slovo so klicali ljudje mu nori,
in ženske mlade so metale z oken
v kočijo cele butare mu rož.
O, to ti bila je procesija
zblaznelih maškor ko na pustni dan!
Težko prerinil sem se bil tam mimo.
In ko sem nekaj bil zagodrnjal
o luteranskih šemah, sem dobil
klofuto mastno v gneči od neznanca,
da solnca tri zazrl sem pred seboj.
Se danes desno me boli uho.
Kaj praviš, Janez, nišo li to znaki,
da kmalu nam napoči sodni dan?«
»»E, kaj boš tožil, ti prijatelj Filip!
Kaj boš ponašal se z zaušnicoj!
Kaj misliš, da si sam dobil spomin
na Trubarjev odhod bil imenitni?
In jaz sem stal tam na Florjanski cesti
pred cerkvijo in pa smejal sem se,
ko mimo se valil je dirindaj
z malikom svojim Trubarjem na sredi.
In ko bi trenil, pljune mi v obraz —
veš, kdo? Kaplan Rokavec, apostat!
In ko sem brisal si obraz in bežal,
smejala se mi truma je pijana.
In komaj sém domov odnesel pete ...
Zdaj vidiš, Filip, da se nimaš s čim
bahati pred menoj! A v mučeništvu
sem pač vsaj raven ti, če več ne vreden!««
«In kdo je kriv, tovariš? — Štraus prisede
k levitu Varaždinu — »kdo je kriv?
Ne mi sami katoličani, a?
Peccavimus! Lení smo bili vsi,
premalo brigali smo se za ljudstvo!
In ko smo spali, pridrevil vihar
iz Nemčije črez naše je dežele,
in burja Lutrova vzbudila je
iz spanja narod tudi naš. In mi?
Mi nismo hteli videti ničesar,
ne slišati ničesar. Nostra culpa!
In dalje: kdo je kriv, da baš v Ljubljani
razširja nova vera se najbolj?
Kaj dela knez in škof Urbanus Tekstor?
Zakaj pusti jim rogoviliti
tem antikristom, satanovim hlapcem?
Zakaj sme Trubar norčevati se
iz stare vere? In zakaj kapitelj
ljubljanski skoro ves je luteranski?
Prost Mertlic in vicarius Dragolič,
kanonik Vinar pa kaplani mestni :
Rokavec, Juričič in pa Latomus
z meščani luterani vred — zakaj
vsi ti se ne kaznujejo? Zakaj?
In Vinar se oženil je že vdrugič!
Zakaj vse to godi se tu v Ljubljani?
Zakaj? Kjer ni tožnikov, ni sodnikov! ...
Sedaj pa k stvari, ki zaradi nje
povabil sem nocoj te k sebi, Janez!
Veš, kaj? Toživa midva protestante!
Jaz dobro znan z notarjem sem cesarskim
Enotrijem, ki naše je še vere» ...
»»Izvrstno, Filip! Jaz pomorem ti
sestaviti obtožbo — pa ni vrag,
da bi ne spravila jih na grmado
ljubljanskih Iškarjotov luteranskih!
Začniva s Trubarjem! Saj kakršen
je on, prav takšni krivoverci so
vsi drugi! No, poskusiva in štejva
na prste si njegove lepe grehe!»»
Filip Štraus.
Pro primo: Trubar ne mašuje več
in maso imenuje glupo vražo.
Janez Varaždin.
Secundo: Ne časti svetnikov božjih
in ne Marije, božje matere;
in iz podob svetnikov se norčuje.
Filip Štraus.
In tretjič: On ne posti se nikoli.
Meso uživa v petek kakor v svetek.
Janez Varaždin.
Četrtič: Litanij ne moli svetih.
Filip Štraus.
In petič: V spovednici ne sedí
in grešnikov nikoli ne posluša,
češ »Bog človeku sam odpušča grehe!«
Janez Varaždin.
In šestič: On obhaja sub utraque.
Filip Štraus.
In sedmič: Papeža ne pripoznava
in javno pridiguje »Proč od Rima!«
Janez Varaždin.
Se nekaj si pozabil, ljubi Filip!
On osmič se naslanja v zmotah svojih
na Sveto pismo samo odločilno.
In česar ti ne najde v bibliji,
to njemu prava ni beseda božja!
Filip Štraus.
In veš, kaj še, moj dragi Varaždin? —
In točka ta-le bode zdaj deveta! —
Kanonik Trubar se širokousti,
da sam prevede na slovenski jezik
vse Sveto pismo, stari testament
in novi. In slovensko ljudstvo naše
zajemlje naj potem krščanski nauk
iz svojih bukev! ... Kolika predrznost
in pa neumnost! Ali dosihdob
že pisal sploh je kdo v jeziku našem?
Že misel o prevodu biblije
na jezik naš je huda herezija!
Al veš še kaj?
Janez Varaždin.
Desetič, Filip moj!
Izvedel sem, da tudi Trubar boj da
oženi se! Zaročen je, to vem,
s Celjankoj nekoj mladoj ... Hihihi!
Na klin obesi torej celibat!
Filip Štraus.
Hehe! To bo smrdelo, ljubi Janez,
ko vname najin se smodnik za hrbtom
prokletim krivovercem! Hehehe!
Ko najin se izproži strašni top,
požene v zrak vse gnezdo krivoversko ...
Zdaj pijva, Janez! Jutri pa prepišeš
na lep papir vse točke mi po vrsti!
In glej, da ne pozabiš na katero!
Deset jih je, zapomni si, deset!
Ti pisati znaš lepše nego jaz!
Potem odpošljeva pritožbo svojo
tja, kamor spada: škofu našemu
in pa cesarju. In prisegam ti,
brez vspeha ne ostane najin trud!
In trknila sta še prijatelja,
poljubila se v pozni, gluhi noči
pa šla počivat — Janez Varaždin
in pa kaplan Šentjanški, Filip Štraus.
Kjer združita se taka dva možá,
vse jima se posreči! Kajpada! </poem>
== VII ==
| |||