|
IV.
Zdaj pa pomislite, ljudje, kaj se je zgodilo pred petindvajsetimi leti! Lahko bi tudi rekel pred tridesetimi, zakaj čas hiti, dogodki se pode jadrno mimo in kdo bi štel ure in minute! . . .
Dolgočasen septembrski dan je bil; deževalo je v tenkih, gostih curkih, neprestano, tiho; blato je segalo že do gležnjev, rumena voda je bila stopila iz potoka in se je razlila po travniku. Nikogar ni bilo na cesti; časih se je prikazal ob oknu zaspan, zlovoljen obraz in se je oziral proti nebu.
Dolgočasen septembrski dan je bil; deževalo
Ob tistem času je stopila babica iz nizke hiše, na klancu skrite. Starikava, debela ženska je bila, iz rejenega obraza so gledale drobne, dobrodušne oči. V naročju, na iztegnjenih rokah je nosila majhno podolgasto breme, s čipkastim prtom pokrito; nerodno ji je bilo, ker je morala držati v roki dežnik in ker bi si bila rada tudi krilo privzdignila, ki je bilo kmalu oškropljeno za dve pedi visoko.
je v tenkih, gostih curkih, neprestano, tiho; blato je segalo že do gležnjev, rumena voda je
»Ob takem vremenu gonijo človeka na pot!... No, več je vredna krščanska duša nego nedeljsko krilo! In tudi štruce ne bo, komaj da bo goldinar! ... Bog vedi, odkod je priromala ženska — otrok je še skoro in tudi omožena ni ... Pregrešen je dandanašnji svet in zmirom bolj brezbožen!«
74
bila stopila iz potoka in se je razlila po travniku. Nikogar
ni bilo na cesti; časih se je prikazal ob oknu zaspan, zlovoljen obraz in se je oziral proti nebu.
Ob tistem času je stopila babica iz nizke hiše, na klancu skrite. Starikava, debela ženska je bila, iz rejenega obraza so gledale drobne, dobrodušne
oči. V naročju, na iztegnjenih rokah je nosila majhno podolgasto breme, s čipkastim prtom pokrito; nerodno ji je bilo, ker je morala držati v roki dežnik in ker bi si bila rada tudi krilo privzdignila, ki je bilo kmalu oškropljeno za dve pedi visoko.
„Ob takem vremenu gonijo človeka na pot!... No, več je vredna krščanska duša nego nedeljsko krilo! In tudi štruce ne bo, komaj da bo goldinar!
. . . Bog vedi, odkod je priromala ženska — otrok je še skoro in tudi omožena ni... Pregrešen
je dandanašnji svet in zmirom bolj brezbožen!"
Zibala se je previdno in počasi po blatni cesti, izogibala se je širokim lužam, toda kamor je stopila, se je vdrla noga globoko v blato. Dež je potrkaval na dežnik in kmalu so curljali od njega tenki curki. Nikogar ni srečala na cesti, samotna je bila vas, potopljena v dež in blato.
Časih se je ozrla babica izza dežnika, če bi ne prišel nasproti spodoben in usmiljen človek, da bi kumoval siroti, iz greha porojeni.
„Bog»Bog se ga usmili — nikogar pač ne bo, da bi mu vrgel vsaj goldinar v zibko! Cerkovnik ga bo držal in bo jutri že pozabil na krst in ime, ali pa morda pijani Jaka in siromače bo že ob krstu zaduhalo žganje ... Dal Bog, da bi ne živelo!«
Pred hišo je stala debela ženska in je gledala s čemernim obrazom v sivi dež.
75
»Kam, babica?«
ga bo držal in bo jutri že pozabil na krst in ime, ali pa morda pijani Jaka in siromače bo že ob krstu zaduhalo žganje . . . Dal Bog, da bi ne živelo!"
»V cerkev. Ženska me je prosila — otrok morda ne doživi jutrišnjega dne ... Povila je prezgodaj ...«
Pred hišo je stala debela ženska in je gledala
»Ali je kaj povedala, odkod da je, čemu je prišla v vas?«
s čemernim obrazom v sivi dež.
„Toliko vem kakor nič; besede ne spravi človek iz nje; leži tam in gleda v strop. Se juhe ni marala, siliti smo jo morali ...«
„Kam, babica?"
»Miha pravi, da jo je videl v mestu; gosposko da je bila oblečena ...«
„V cerkev. Ženska me je prosila — otrok morda ne doživi jutrišnjega dne . . . Povila je prezgodaj ..."
»Kdo bi vedel? ... Prosila je, da bi prišel kaplan, pa je prišel župnik; in tudi danes mi je rekla, ko sem se napravila na pot: »Kaplan naj pride, recite mu, da naj pride!« In me je pogledala s tako velikimi očmi, da me je izpreletelo ...«
„Ali je kaj povedala, odkod da je, čemu je prišla v vas?"
Ženski sta se spogledali ...
„Toliko vem kakor nič; besede ne spravi človek iz nje; leži tam in gleda v strop. Se juhe ni marala, siliti smo jo morali ..."
»Naj bo že, kakor je božja volja!" je vzdihnila babica. »Pregrešen je svet in kdo bi sodil? ... Otrok je nedolžen, pa trpi že ob rojstvu. Se botra nima ...«
„Miha pravi, da jo je videl v mestu; gosposko
da»Ali je bilafant, oblečenaali . .je •.dekle?"
»Fant je; mati bi rada, da bi bil Franc ...«
„Kdo bi vedel? . . . Prosila je, da bi prišel kaplan, pa je prišel župnik; in tudi danes mi je rekla, ko sem se napravila na pot: „Kaplan naj pride, recite mu, da naj pride!" In me je pogledala
»Če bi bilo dekle, bi jo držala . . . Škoda!«
s tako velikimi očmi, da me je izpreletelo..."
»Kaj pa mož?«
Ženski sta se spogledali..
»Ej nadloga, v krčmi je ...«
„Naj bo Že, kakor je božja volja!" je vzdih-nila babica. »Pregrešen je svet in kdo bi sodil?... Otrok je nedolžen, pa trpi že ob rojstvu. Se botra nima ... ."
Babica se je zibala dalje, roke so jo že bolele, cerkev je bila daleč.
„Ali je fant, ali je dekle?"
»Da bi vsaj kdo prišel, ki bi mi držal dežnik! Ampak ob takem vremenu sede za pečjo in se ne zmenijo za človeka ...«
„Fant je; mati bi rada, da bi bil Franc . ..
„Ce bi bilo dekle, bi jo držala . . . Škoda!"
76
„Kaj pa mož?"
„Ej nadloga, v krčmi je . . ."
Babica se je zibala dalje, roke so jo že bolele,
cerkev je bila daleč.
„Da bi vsaj kdo prišel, ki bi mi držal dežnik! Ampak ob takem vremenu sede za pečjo in se ne zmenijo za človeka . . ."
Tam, kjer se je cesta nagnila, predno se je vzpela v klanec proti cerkvi, je stala nizka, umazana koča. Babica je potrkala z dežnikom na okno.
„Ali»Ali je Jaka doma, da bi šel za botra?"«
Na pragu se je prikazala suha ženska.
„Doma»Doma je, Bogu bodi potoženo, doma! Ampak na peči leži kakor klada in smrči. Prišel je domov in se je opotekal in je rekel, da je papež ..."«
Babica je zmajala nejevoljno z glavo.
„Zdaj»Zdaj pa išči botra! Naposled ga bo res držal cerkovnik in nihče drugi! Jaka vsaj zapiše, komu je boter, zato da ne pozabi; cerkovnik pa je nemaren človek ..."«
Ženska na pragu je pomislila.
„Kaj»Kaj bi ne stopili malo noter in počakali? Saj se bo klada kmalu streznila, pa pojde!"«
Babica je pogledala skozi duri; na peči je ležal človek na hrbtu, oblečen in obut, in je smrčal.
„Ne»Ne, čemu bi ga dramila! Spal bo pač do noči in otrok Bog vedi, če bo živel . . . Da bi mi vsaj dežnik držal — pa se napije in obleži!"«
77
Babica se je napotila dalje, v klanec proti cerkvi. Niti za trenotek ni ponehal dež; na klancu si je izgrebla voda ozke struge in umazani studenci
Babica se je napotila dalje, v klanec proti cerkvi. Niti za trenotek ni ponehal dež; na klancu si je izgrebla voda ozke struge in umazani studenci so curljali v dolino, zbirali se v jarke.
Stopila je v cerkovnikovo hišo.
„Kje»Kje pa je mož?"«
„Ni ga; šel je z župnikom obhajat; na Hrib sta šla pa se pač ne povrneta do večera ..."«
„0»0 sitnost!"« je zavzdihnila babica. „Kdo»Kdo pa bo zdaj boter temu otroku?"«
„Ali»Ali je dekle?"« je vprašala cerkovnica in je narahlo odgrnila prt.
„Eh»Eh, fant je — botro bi že dobila, žensk je veliko na svetu . . ."«
Sedla je in je položila otroka na mizo, da bi si odpočila roke. Pod prtom je tenko zacvililo.
„To»To je od tiste ženske? Kaj pa ona?"«
„Oboje»Oboje ni za nič; otrok ne bo dolgo in tudi njej bi lahko svetili ... Za Franceljna, pravi, da naj ga krstimo."«
Cerkovnica je zmajala z glavo.
„Ej»Ej, težko pojde, težko! Nezakonski je, pa ne verjamem, da bi ga krstili gospod za Franceljna ...«
. . ."
Babica se je začudila.
„Otrok»Otrok je otrok, duša je duša. Kaj pa more otrok za greh svoje matere, Bog ji odpusti!"«
„Je že tako! Nekaj kazni mora biti pač že na tem svetu . . . Kak star, ves zgrbljen obrazek
78
»Je že tako! Nekaj kazni mora biti pač že na tem svetu ... Kak star, ves zgrbljen obrazek ima — kakor da bi greh bil zapisan na njem... Odpira usta, glasu pa ni . . ."«
Babica je bila nejevoljna in je zagrnila otroka.
„Kako»Kako da bi se mu greh poznal, ko še sveta ni videl? Pa če bi se — izbriše ga sveti krst! ... Pojdite po gospoda, jaz grem naravnost v cerkev; morda srečam koga, da bo kumoval ..."«
Napotila se je proti cerkvi in se je ozirala po cesti s skrbnim, skoro zlovoljnim obrazom.
„Nič»Nič ti ne bo dobrega na svetu, ko si že ob krstu brez prijatelja! . . . Da bi te poklical Bog!"«
Zgodilo pa se je tedaj, da je prišel po klancu doli mimo cerkve suh in dolg človek. Ves premočen je bil, od klobuka mu je curljalo in hlače so bile blatne do kolen. Oblečen je bil precej slabo, okoli vrata je imel zavezano veliko pisano ruto. Po obrazu ni bil ne star ne mlad, tudi se ni moglo razločiti, če je bil gospod, ali hlapec, ali potepuh. Bog vedi, kaj je bil, odkod ga je bila privedla pot in kam se je bil namenil; šel je sključen, gledal je v tla, roke je skrival v hlačnih žepih, kakor da bi ga zeblo.
Zgodilo pa se je tedaj, da je prišel po klancu doli mimo cerkve suh in dolg človek. Ves premočen
»Zakaj pa bi ta človek ne bil boter otroku ?" je pomislila babica in ga je takoj nagovorila.
je bil, od klobuka mu je curljalo in hlače so bile blatne do kolen. Oblečen je bil precej slabo, okoli vrata je imel zavezano veliko pisano ruto. Po obrazu ni bil ne star ne mlad, tudi se ni moglo razločiti, če je bil gospod, ali hlapec, ali potepuh. Bog vedi, kaj je bil, odkod ga je bila privedla pot in kam se je bil namenil; šel je sključen, gledal je v tla, roke je skrival v hlačnih žepih, kakor da bi ga zeblo.
»Vi, čujte, ali bi ne stopili z mano v cerkev, da bi kumovali temu otroku?«
„Zakaj pa bi ta človek ne bil boter otroku ?" je pomislila babica in ga je takoj nagovorila.
„Vi, čujte, ali bi ne stopili z mano v cerkev, da bi kumovali temu otroku?"
Neznanec se je ozrl in je postal.
„No»No, pa stopim, zakaj bi ne bil boter?"«
79
Nasmehnil se je — Bog vedi kakšne so bile njegove misli — in se je napotil z babico v cerkev.
„Dolgo»Dolgo pot ste že premerili, prijatelj, kam ste namenjeni?"«
„Ej»Ej, mamka, da bi sam to vedel!"«
„Sitno»Sitno je romati ob takem vremenu!"«
„Sitno»Sitno! Dež raztegne cesto, da ji ni kraja nikoli! Ampak mehko hodi Človekčlovek ..."«
Očitno je bilo, da ni odgovarjal rad; gledal je v tla, z obema rokama je držal klobuk; od obleke in od klobuka je curljalo in polagoma se je napravila luža pod njegovimi nogami.
„Cuden»Čuden človek!"« je pomislila babica. „Ob»Ob takem vremenu roma in ne ve kam!"«
„Ce»Če ste trudni, pa stopiva potem h kramarju in izprazniva čašico; ne bo vam škodovalo ...«
»No, pa stopiva!« je odgovoril čemerno.
in izprazniva čašico; ne bo vam škodovalo
V zakristiji so se oglasili trdi koraki, oglasilo se je tudi zlovoljno mrmranje. Prikazal se je kaplan in z njim je prišel namesto cerkovnika mlad fant z bosimi nogami in kuštravimi lasmi. Kaplan je bil ves rdeč v obraz in osorno so gledale oči; tudi ustnice so se gibale, mrmrale so kakor v velikem, komaj pritajenem srdu. Urno je premeril cerkev in neprijazno so odmevali od sten njegovi trdi, srditi koraki.
. . ."
»Kakšna jeza!« je pomislila babica in se je skoro prestrašila.
„No, pa stopiva!" je odgovoril čemerno.
»No, ali je to otrok tiste ženske?« je vprašal kaplan z neprijaznim glasom in mrk pogled je švignil izpod čela.
V zakristiji so se oglasili trdi koraki, oglasilo
»Grešila je, pokorila se bo! Kaj more otrok za njen greh?« je odgovorila babica plaho.
se je tudi zlovoljno mrmranje. Prikazal se je kaplan in z njim je prišel namesto cerkovnika mlad fant z bosimi nogami in kuštravimi lasmi. Kaplan je bil ves rdeč v obraz in osorno so gledale oči; tudi ustnice so se gibale, mrmrale so kakor v velikem, komaj pritajenem srdu. Urno je premeril
»Bog ne bo tako gladko sodil!« je zamrmral kaplan in je pogledal za trenotek v stran, kakor da se je nečesa domislil; obraz mu je gorel zmirom bolj in žile na čelu so mu nabrekle.
cerkev in neprijazno so odmevali od sten njegovi trdi, srditi koraki.
»Prosila je, da bi prišli, da bi jo izpovedali!« je omenila babica.
„Kakšna jeza!" je pomislila babica in se je skoro prestrašila.
80
„No, ali je to otrok tiste ženske ?" je vprašal kaplan z neprijaznim glasom in mrk pogled je švignil izpod čela.
„Grešila je, pokorila se bo! Kaj more otrok za njen greh?" je odgovorila babica plaho.
„Bog ne bo tako gladko sodil!" je zamrmral kaplan in je pogledal za trenotek v stran, kakor da se je nečesa domislil; obraz mu je gorel zmi-rom bolj in žile na čelu so mu nabrekle.
„Prosila je, da bi prišli, da bi jo izpovedali!" je omenila babica.
Kaplan pa je nenadoma vzkipel, roke so se mu tresle, obraz se mu je čudno izpremenil.
„Kaj»Kaj pa hoče od mene? Kaj sem ji dolžan, da me terja? Ali ni bil župnik tam, ali je ni izpovedal? Le povejte ji, da ne pridem, tudi ne pozdravljam je ne, recite ji! Bog z njo in pusti naj me na miru!«
Le povejte ji, da ne pridem, tudi ne pozdravljam je ne, recite ji! Bog z njo in pusti naj me na miru!"
Umolknil je, ustnice pa so se mu tresle. Nato je izpregovoril tišje in mirneje,
„Pokoril sem se, naj se pokori tudi ona . . . Ne poznam je, te ženske . . . Dopolnjena je stvar, zaprta je knjiga . , . Bog odpusti grehe vsem vernim
kristjanom! . . ."
Babica se je čudila in obšla jo je misel, ki je bila zelo čudna in skoro pregrešna. Boter neznanec
Umolknil je, ustnice pa so se mu tresle. Nato je izpregovoril tišje in mirneje.
je gledal v tla in ni bil prav nič vznemirjen;
»Pokoril sem se, naj se pokori tudi ona ... Ne poznam je, te ženske ... Dopolnjena je stvar, zaprta je knjiga ... Bog odpusti grehe vsem vernim kristjanom! ...«
morda niti slišal ni kaplanovih besed, kaj šele da bi se zmenil zanje.
Babica se je čudila in obšla jo je misel, ki je bila zelo čudna in skoro pregrešna. Boter neznanec je gledal v tla in ni bil prav nič vznemirjen; morda niti slišal ni kaplanovih besed, kaj šele da bi se zmenil zanje.
81 6
„Kdo»Kdo pa je ta človek, ki stoji tukaj in gleda v tla in ne zine besede?"« je vprašal kaplan.
„Boter»Boter je, gospod, boter temu otroku!"« je odgovarjala babica hitro. „Srečala»Srečala sem ga na cesti, ni bilo drugega človeka . . ."«
Z nezaupnim pogledom je premeril kaplan neznanca od nog do glave.
„Bog»Bog vedi, kak potepuh!"« je zamrmral in se je okrenil, da bi opravil ceremonijo. Z nerodnimi rokami, zelo narahlo in plaho je prijel neznanec otroka, ki je cvilil tenko, kakor pokvarjena piščal. Osorno ga je pogledal kaplan in ga je vprašal za ime. Neznanec se je sklonil in je odgovoril tako natihoma, da ni razumela niti babica. Kaplan pa je privzdignil obrvi in je zmajal z ramami.
„Nekrščansko»Nekrščansko ime, komaj psu bi dal tako ime . . . zazriamenovanzaznamenovan je človek za zmirom, kakor da bi imel na čelu pečat užgan . . ."«
Ob tistem hipu pa so se mu zasvetile oči, na ustnicah mu je zaigral čuden smehljaj.
„Tako»Tako se zgodi, to bodi kazen za greh! . . ."«
Boječe in jecljaje je izpregovorila babica; obšla jo je bila čudna bojazen.
„Mati»Mati je prosila, da bi ga krstili za Fran-celjnaFranceljna ..."«
Kaplan je široko odprl oči in ves je zardel od srda.
„Za»Za Franceljna da bi ga krstili? Tako je rekla ? Glejte si no! Sveti Frančišek, veliki svetnik, odpusti to predrzno žalitev! Nikoli ne bo Francelj!"«
82
Babici je bilo tesno pri srcu; tudi boter je pogledal začuden.
„Zakaj»Zakaj pa bi ne bil Francelj ?"«
Takoj se je okrenil kaplan k botru neznancu in ga je ošvrknil s srditim pogledom.
„Kaj»Kaj pa se ti mešaš v to stvar? Ti človek s ceste! Sam ima tako ime, da bi ga še očitnemu grešniku ne privoščil, pa bi krščeval druge ljudi! Kar tiho bodi, pa ne vtikaj svojega nosa v reči, ki te nič ne brigajo! Bog vedi, kakšne grehe imaš na svojih plečih!"«
Boter je preplašen umolknil, kaplan pa se je zamislil.
Babici je bilo hudo; vedela je, da bi bilo ugovarjanje čisto brez koristi.
„Gospod»Gospod, pa naj bo vsaj Matija! . . ."«
Tudi zdaj se je razsrdil kaplan in je zaklical naglas, tako da je odmevalo po cerkvi.
„Kaj »Kaj? Matija ? Že vsak bi bil dandanašnji rad Matija! Nikoli ne bo Matija!"«
Otrok je v botrovem naročju narahlo zacvilil; obrazek se je klavrno nakremžil in je bil podoben nagubanemu, prstenemu obrazu sedemdesetletnega pritlikavca. Kaplan je bil nagnil glavo, napol je zatisnil oči in je premišljeval. Naposled so se mu zasvetila lica, ustnice so se nasmehnile široko in ozrl se je hladno na botra in babico.
Otrok je v botrovem naročju narahlo zacvilil;
»Ime mu bodi Polikarp! ...«
obrazek se je klavrno nakremžil in je bil podoben nagubanemu, prstenemu obrazu sedemdesetletnega
pritlikavca. Kaplan je bil nagnil glavo, napol je zatisnil oči in je premišljeval. Naposled
so se mu zasvetila lica, ustnice so se nasmehnile
široko in ozrl se je hladno na botra in babico.
„Ime mu bodi Polikarp! . . .
83 6*
Babica je pogledala z velikimi, topimi očmi, prebledela je, nato je vzdignila obedve roki k obrazu in je zajokala naglas. Prebledel je tudi boter; roke, ki so držale otroka, so se mu tresle in izpregovoril je s hripavim, trepetajočim glasom.
„Za»Za božjo voljo, zakaj Polikarp ? Milost, gospod!"«
Spet ga je ošvrknil kaplan s srditim pogledom in boter je utihnil.
Otrok se je zvil v povojih kakor črv, zacvilil je zelo močno in se ni dal utolažiti, dasi ga je boter zibal in tresel. Kuštravi fant, ki je bil prišel namesto cerkovnika, se je zasmejal naglas; kaplan se je okrenil k njemu, sklonil se je in ga je zlasal s krepko in srdito roko ...
in boter je utihnil.
Otrok se je zvil v povojih kakor črv, zacvilil je zelo močno in se ni dal utolažiti, dasi ga je boter zibal in tresel. Kuštravi fant, ki je bil prišel namesto cerkovnika, se je zasmejal naglas; kaplan se je okrenil k njemu, sklonil se je in ga je zlasal s krepko in srdito roko . . .
Ko se je vračala babica iz cerkve, so ji tekle po licih debele solze in tako je bila žalostna, da še dežnika ni odprla.
„0»0 ti ubogi otrok, za vse življenje nesrečen, zaznamovan, zavržen! Da bi te Bog odrešil! . . . Boter, ali bi čašico žganja?"«
Neznanec je bil že vtaknil roke v hlačne žepe, brado je skril v pisano ruto, zavezano okoli vratu. Pogledal je postrani z zlovoljnim pogledom in je zamrmral osorno.
„Pustite»Pustite me pri miru! Čemu ste me klicali ? Sami popijte svoje žganje, ne maram zanje!"«
Se zbogom ni rekel, okrenil se je in je šel po svoji poti, bogvekam. Prvikrat so ga videli ljudje ob tisti uri in potem nikoli več . ,..
84
Še zbogom ni rekel, okrenil se je in je šel po svoji poti, bogvekam. Prvikrat so ga videli ljudje ob tisti uri in potem nikoli več ...
Tako se je napotila babica naravnost proti domu, v naročju otroka, obsojenega ob rojstvu. Od sivega, nizkega neba je lilo, še zmirom močnejši
Tako se je napotila babica naravnost proti domu, v naročju otroka, obsojenega ob rojstvu. Od sivega, nizkega neba je lilo, še zmirom močnejši so bili curki in rumena, gosta voda se je razlivala preko ceste.
Prišla je mimo Jakove koče; porastel, zaspan in zabuhel obraz je gledal skozi okno, žena je stala na pragu.
„Ali»Ali ste dobili botra?"« je vprašala babico.
„Dobili»Dobili, dobili!"« je odgovarjala babica z ihtečim glasom in spet so ji zalile solze oči. „DobiIi»Dobili — potepuha, ki se je bil privlekel od bogvekod, otroku v zlo, nam v sramoto 1"!«
„Ali»Ali ste ga krstili ?"«
„Krstili»Krstili, krstili 1"!« je zajokala babica.
„Kako»Kako pa mu je ime?"« je Vprašalavprašala ženska in se je čudila.
»Polikarp!«
„Polikarp!"
„Jezus»Jezus Marija!"«
Ženska je pobegnila v vežo in je zaloputnila duri; zabuhli obraz ob oknu je zazijal topo in je izginil . . .
Babica pa je nadaljevala svojo pot in je od bridkosti omahovala.
„Kako»Kako naj se prikažem ? Kaj naj ji porečem ? Ubogi stvarci, ki je sama še otrok!"«
Ker je bilo srce polno strahu in žalosti, je bila pot krajša in blizu je že bila hiša, skrita na klancu.
Plaho je stopila babica v vežo, plaho je odprla duri. Ni pozdravila, ni se ozrla; odgrnila je otroka in ga je položila v zibko.
85
Plaho je stopila babica v vežo, plaho je odprla
duri. Ni ^pozdravila, ni se ozrla; odgrnila je otroka in ga je položila v zibko.
Iz postelje se je vzdignil droben, bled obraz; velike oči so se ozrle po sobi.
„Kaj»Kaj ste že prišli? Ali ste ga krstili?"«
Babici se je stisnilo srce, beseda ni hotela iz ust.
»Krstili!"«
Velike oči so videle natanko strah na obrazu babice; trudoma se je vzdignila glava, razpleteni lasje so se usuli po vzglavju.
„Kako»Kako mu je ime?"«
Babica je sedla na stol poleg zibke, skrila je obraz v predpasnik in je zajokala.
„Kako»Kako mu je ime?" je vprašala mati vdrugič; trepetal je njen glas, smrtna bojazen je bila v njem.
„Polikarp!"
»Polikarp!«
Vse je utihnilo v sobi. Mati je nagnila glavo, oči so se zelo razširile in so bile čisto bele. Slišala
Vse je utihnilo v sobi. Mati je nagnila glavo, oči so se zelo razširile in so bile čisto bele. Slišala je mati ime in je ob tistem hipu izdihnila svojo dušo.
V.
| 