Nirvana: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 13:
==1==
O, dober večer, mladi gospod! Nikar se me ne strašite! Nirvana! — Slava ničli! x + y = 0. To vam je gordijski vozel, kaj? — Hipoma vam ga presekam!«
S temi slabozveznimi besedami je pridirjal v skromno sobo dunajskega modroslovca jako elegantno oblečen gospod ob kakih petinpetdesetih letih, z nizkim, širokim čelom, medlo zaplavljenimi očmi nemirnega svita, ravnim, navzdol se širečim nosom in črnimi kodrastimi lasmi. Čelo se mu je neprestano gubančilo v dvoločne gube.
Klobuk je zagnal še pri vratih hlastno na mizo k svetilnici in se zavalil z velikim ropotom na staro zofo. Govoril je hitro in se kretal razburjeno.
Mladi filozof ga je presenečeno in plašno gledal izza svojih naočnikov, položil skripta na stran in obsedel na stolu. Nikakor se ni mogel umiriti od nepričakovanega pojava tega popolnoma neznanega mu, čudnega človeka.
»Nič se me ne bojte!« je naglo viknil prišlec. »Saj vas ne bom dolgo motil! Nimam časa! Nikar me tako debelo ne zijajte! — To me tako rekoč jezi! Kaj — kaj pa mislite! Ne bom vas požrl, ne! Kaj vam je? Mirno sedite! Ne ganite se, drugače se pisano pogledava! — Dovolite —«
Mahnil je kratko z roko, ne da bi dovršil svojega urnega govora. Zaploskal je, si slekel rokavice, zagnal eno na posteljo, drugo za peč, segel v žep in ustrežljivo ponudil dijaku cigar.
»Kaj? — Ne bodite no tako nerodni! Vzemite si! No! — Ne delajte sitnosti! Prižgite si eno! Ne zamerite mi! — Tako! — Posluh!«
Kakor utrujen je globoko vzdihnil in se prav po domače zleknil na zofi.
»To se pravi, predstavil se vam še nisem,« se je zasmejal z razklanim glasom. »Pa če mislite, da bom sploh kdaj etiketnega bajaca igral temu ali drugemu, potem se presneto motite! Moje ime vam ni prav nič mar! — Razumete? Meni pa vaše ne! Zapomnite si to! Peter ali Pavel: godlja je godlja! Na vaši posetnici, pribiti tam zunaj, sem bral, da ste ta in ta; modroslovec. Jaz vam čestitam... Vsak po svoje! Ako so drugi neumni, kaj more kdo proti temu? Jaz pa, kar me je, nisem akademičen filozof, ampak čisto navaden, privaten norec brez privilegij. Vidite —«
To je bilo poslušalcu vendar malo preveč. Jezno je pogledal predrznega tujca postrani in že je odprl usta, da bi mu zabelil par prav gorkih in ga iztiral iz sobe. Toda ta hip je siknil neznanec jezno:
»Stojte! —«
Iskal je po žepih, stresal z vratom in gledal izpod čela. Potem je povesil glavo in mrmral bolj sam zase nekoliko mirneje:
»Seveda se mu čudno zdi! — Takole pridem k njemu in tako dalje. In tako dalje! Oprostite! Bodite brez skrbi,« je nadaljeval glasno, »vam se ne zgodi nič. Samo malo potrpite z menoj! — O čem sva se že prej menila, mladi prijatelj? Kaj sem že rekel? Je že res: slava ničli! Veste — v Hernalsu imam lepo hišo ... Prej sem tržil z žitom in kopičil bogastvo. Moje premoženje je — pa, recite mi, kaj vas briga moje premoženje?«
»Seveda me čisto nič ne briga, gospod!«
»No, vidite, in jaz vam pa takole čenčam, takole pripovedujem same neumnosti! Take — take: ničevosti! Ha! Ha! Ha!«
Hipno je utihnil, prijemaje se z obema rokama za glavo. Tako je upiral svoj motni pogled neprestano v mladega moža, ki ga je začel vedno bolj zanimati tuji, očitno bolni prišlec.
==2==
Žito sem prodajal, no, to je res spomina vredno! Prav tako bi bil tudi lahko prodajal fige in rožiče. Ali ne? Pa kaj hiša! Kaj žito! Kaj premoženje! Smejajte se mi! Zlodej naj vzame vse skupaj in še mene povrhu! — Vse vam povem! Le malo počakajte. Nož! Nož! — Pomilujete me? Zdaj je že — kar je!«
Zapretil je s prstom. Zadnje besede je govoril težavno; jezik se mu je zapletal. Nato je nagnil glavo naprej, pogledal filozofu naravnost v oči, povzdignil desnico in dejal počasi in krotko:
»Tako hitro je vse prišlo ... Pa saj jaz nisem kriv! Jaz ne! O — pri Bogu vsegamogočnem — ne jaz, ampak —«
Tu se je ustavil nanagloma. Njegov obraz je kazal
čudno zmes strastne, nepremagane divjosti in neukročene brezobzirnosti. Trenutkoma so se mu napele vse žile na čelu, na vratu. Vsa glava mu je zagorevala od notranjega ognja. Hipoma je skočil pokonci.
»Ona!« je zakričal, togotno udaril s pestjo po mizi in zaškripal z zobmi, da sta spreletavala modroslovca mraz in vročina.
»Ona, ona!« je
Stežka se je pomiril, potegnil z robcem po očeh, si pogladil lase, nekoliko pomislil in dejal:
»Nobene besede o sočutju! Dajte mi roko; samo roko mi podajte!«
Dijak mu je ponudil desnico.
Tačas se je tujec zopet umaknil in nagubančil čelo.
»Ne, ne, ljubi moj, ne dotikajte se teh rok! Saj niso več čiste! — Oskrunili bi se z njimi!«
Pogled se mu je vnemal bolj in bolj.
»Kaj mislite, kdo sem jaz?«
Slušatelj ni odgovoril, boječ se, da ne bi razdražil razburjenega moža morebiti še huje.
»Ne uganete? Res ne? No, kaj sem vam pa ... Poglejte natančneje sem! Vidite tukaj? — Ha! Ha! — Vse rjavo!«
Dijak ni opazil ničesar.
»No, kaj je to?« je vzkliknil čudni človek in se postavil pred visokošolca. Oči so se mu zabliskale; jel je jecljati in zmedeno govoriti. Težko je dihal in, nepremično stoje na svojem mestu, je zakričal divje:
»To je — kri! Z nožem sem snoči — ha! ha! — snoči! — On, no — on! — Par sekund ena, dve, tri — končano! In ona — o kako je gledala takrat ... ha! ha! ha! ... ona!«
==3==
Popisaval je vam ne bom, nikar se ne bojte,« je nadaljeval po dolgem molku in se naslonil na zofi nazaj. »Vraga! Kaj vam naj bo to? Take in take oči! Usta! Ušesa! Nos! To je, pravim vam, nepotrebno, da bi povedal! Neumnost! Tako ali tako ne bi si je mogli misliti, kakršna je bila v resnici. Poleg tega bi tudi utegnili reči po pravici, no — zakaj pa črna, zakaj pa ne zlatolasa in tako dalje? To ni nič; ali ni morda res? Lepa je bila, pa je! Punktum! — Enkrat samkrat sem jo videl — in že — a — ha! ha! ha!
Bila je moji stari sestri Erni drugarica ali kaj jaz vse vem kaj? — Lepših oči še nisem videl nikjer! In potem hoja, veste, tista hoja in rast dunajskih deklet! No, pravim vam! Ali me poslušate? — Dobro.
Zaljubil sem se vam tako rekoč prvo minuto. No, vidite! To ni moja navada.
Do takrat se nisem menil bog ve kaj za ženske. Imel sem svoje nujne opravke. Trgovino, račune. Do lepotic sem bil popolnoma neobčutljiv. Smejal sem se znancem, ko so ljubili vsak svojo — ali pa vsak svoje bodikakšne fačke.
Tedaj sem videl njo, Ado!
Nekega slavnega popoldne sem namreč obiskal sestro.Našel sem jo v parku, v utici. Predstavila mi je svojo novo drugarico, gospodično Ado. Prejšnje njene čitateljice so bile vse krnaste, kaj bi dejal? Moja sestra je imela okus, da se bogu usmili! Prvi nos poparjen. Druga z razgrizenimi nohtovi in velikanskimi bradavicami. Tretja s pravimi brkami pod nosom. Četrta se je neprenehoma smejala, kakor pečen salamander. Naposled je našla tudi slepa kura, namreč Erna, nekaj poštenega, — kar strmel sem! Ejej!
Kakor sem vam imel že čast naznaniti, še tisto sekundo je treščilo vame! To je nerodno, verjemite vi meni, žlahtni gospod filozof! In vam se zdi naposled to morebiti smešno. Meni ne! — Ne smehljajte se tako ironično!
Obedve dami sta torej sedeli v hladnici. Približal sem se jima z izbranimi frazami evropske oblizanosti in prosil, naj se nikar ne dasta motiti po moji malenkosti. In tako dalje! Ada je nadalje brala v lepo vezani knjigi. Moja solzljiva sestra je poslušala in lačno požirala vsako besedo.
Vi, gospod, menda veste, da zna od tisoč ljudi komaj eden dobro brati naglas! To vam je umetnost! Ada jo je umela! Se pomnim nekatere tistih besed, ki sem jih sli- šal, in ki so prihajale tako živo in resnično in prepričevalno iz njenih ust, da sem mislil: sam pisatelj govori ta trenutek, kar je pred leti in leti zaupal papirju. Brala je pa nekako tole:
==4==
Sedela je v stolu nazaj naslonjena, obe roki čvrsto stiskaje na obraz. On jo je za hip gledal in se jel tresti; šel je varno bliže — ona se ni genila — potem še bliže — ona se ni genila — zadržaval je sapo, gledal lepe prste, pritiskajoče se k cvetočem obrazu — in tu je videl, kako prodira skoznje kipeč vir — naenkrat je klečal pred njo!
Pripovedujejo si o bajni cvetlici pustinjski, ki je leta in leta odrevenela nat: pa v eni noči se razcvete, se prestraši, drgeta v svoji blženosti ... v svoji lastni samosvoji laženosti — tako je bilo tukaj: boječe je ogledaval
pod njenimi rokami gori v njeno obličje. Ali ni ga
mogel videti — rahlo jo je prijemal za lehti, da bi ji potegnil
|