Tujci: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 57:
»Ali se ti ne zdi, Ana, da bi se napotila malo na izprehod? Zdaj je hladneje; sonce je že visoko na strehi...«
Vrnila sta se v veliko sobo. Marnovka je dremala na stolu z globoko sklonjeno glavo. Prebudila se je ter pogledala začudeno, ko ji je položila Ana roko na ramo.
»Pa ne ostani dolgo zunaj; vrni se do pol osmih, preden pride papa.«
Ana je odhitela v svojo sobo ter zaprla duri za seboj.
»Samo še do srede ostanete tukaj, gospod Slivar?«
»Samo do srede; kaj hočem v Ljubljani? Z umetnostjo ni tukaj nič, če nima človek dediščine po kakem stricu. In jaz nimam nobenega strica...«
Zavil je brž na drugo pot.
»In ga tudi ne potrebujem. Zdaj je pri hodnost odprta pred mano. Moje delo je priznano in tudi jaz sam vem, koliko je vredno...«
»A kako...na kak način se mislite urediti?«
Slivarju je bilo to vprašanje neprijteno, zategadelj namreč, ker ni imel sam najmanjšega pojma o svoji najbližjii prihodnosti. Bilo je pred njegovimi očmi kakor biserna megla: prešerni upi, veselo zaupanje vase. Ali četudi ni bilo v teh upih niti sledu kakega trdnega načrta, ni dvomil ne za trenutek, da mu je usojeno veličastno življenje.
»Tiste formalne študije so zdaj končane; tako sem čisto sam svoj in lahko poizkusim svojo moč. Dokler je človek pod nadzorstvom profesorja, čeprav samo formalno, je njegova fantazija kakor vklenjena; nehote se čuti resničnega učenca in njegova roka je plaha in nesamostojna: kot da bi stal nekdo neprestano za njim; pogleda dovršeno delo in vidi, da ni njegovo, da je njegov lepi, svobodni načrt obledel ter se razblinil...«
Marnovke te stvari niso posebno zanimale in Slivar je to opazil.
»Seveda mislim študirati še dalje -«
»Študirati?«
»To se pravi, - kakor pač vsak umetnik študira do konca dni...«
Bilo ga je sram, da je moral meriti in izbirati besede, kot da bi imel nekaj nepoštenega na vesti.
»Nekaj časa ostanem še na Dunaju, potem pojdem v Monakovo, - ali kakor že bo. Nisem še natanko premislil...«
»Kdaj pa boste izdelali spomenik? Ali so vam ga že naročili?«
»Ne, tudi o tem še ne vem nič trdnega. Na vsak način mi ga izroče, to je razumljivo samo ob sebi...«
Na tihem je vedel, da to nikakor ni razumljivo samo ob sebi. Znane so mu bile okolnosti natečaja za Kettejev spomenik: stvar je bila prenagljena, denarja je bilo zbranega komaj toliko, da so se pokrili stroški za natečaj, in ko bi bili tudi potrebni tisočaki že pripravljeni, še ni bilo gotovo, da bi določili za izdelbo baš nagrajeni načrt. V razpisu ni bilo o tem besedice, in Slivar je vedel, da se nagrajeni načrti ne izdelajo nikoli in da je zategadelj za umetnika velika nesreča, če mu prisodijo prvo darilo.
Ves ta razgovor mu je bil skrajno neprijeten. Razumel je dobro pomen teh pol opreznih, pol surovih suhoparnih vprašanj, in njegov položaj se mu je zazdel neumen in poniževalen. Oddahnil se je, ko se je vrnila Ana v sobo.
| |||