Signor Giannino: Razlika med redakcijama

== I. ==

»Hoćeš li ga ljubit

i danju i nočju?

ali kaže : „Hoću!"«

Stanko Vraz.

 

Tam gôri visoko na strehi Prikopčeve hiše je sedel oblastno

svetu, krstila ga je »teta« Veronika: Giannino. Gospodičina je bila

namreč pred toliko in toliko leti bogato svoje srce posvetila črnoókemu Italijanu, ki se je pisal Gianni Venuto. Iskreni ljubimec pa

Ko je bilo treba, spomnil se ni južnih svojih priseg in zaveze svoje,

temveč pozabil je ljubice takó popolnoma, da si je izbral celó drugo

Veronika v dnu čutečega srca, dejanski pa izkazovala svojo ljubezen

drugim primernim stvarem, zlasti našemu mačku. Mladi mišji strah je

Vrhu te prikupne zunanjosti je mijavkal takó milo, takó proseče in

Kakor je trdila, niti ni mijavkal, nikakor ne, ampak popeval je tako

rekoč žalostinke, prav tako, kakor nekdaj ljubljeni Venuto s tožno

zanj, kakor skrbi mati za rodno dete.

 

vzbujalo hvalno hrepenenje po slavnih činih v boji z mišimi in podganami, poučila ga je njega zaščitnica, naj se nikar ne muči in ne

postavlja lahkomiselno v nevarnost. Saj je za to drugih dosti. Pokladala mu je toliko dobrega, da se Giannino od tedaj niti ni menil za

lovi misij.

 

Delal ni od tedaj ničesar, umeknivši se v zasebno življenje. In

na polji in ptice pod nebom, ki niti ne sejejo niti ne žanjejo in jim

je venderle prav dobro, rasel je, seveda menj na duhu nego na telesi,

 

Navzlic duševnemu svojemu uboštvu je čutil in preudaril izvrstnost svojega razmerja — in obšla ga je visoka prevzetnost. V svesti

sile svoje gospodarice, izgubil je ponižnost srca, in prevzela ga je nekova noblesa, strože rečeno, nekov napuh. Prezirno je gledal doli na

»plebejce« in njih malouspešni umazani trud. Njemu ga ni bilo treba.

mlekom ali obložen s pikantno dišečo klobasico. »Eto svega, što ti

srce prosil« Svojih kavzalistiških potreb mu ni bilo treba zadovoljevati s praznimi flkcijami, kar se je tolikokrat pripetilo njega drugovom nižjih slojev.

Tako je živel presrečni Giannino.

 

Izvirna čustva silne svoje ljubezni je izlival pri bajnem luninem svitu

v mile melodije, spominjajoče indijanskih mrtvaških davorij . . .

Ko »mežnar odzvonil je dan«, in ko

»Strast občutkov divjih mine,

Jasen mir se v prsi vsede«.

Gospodičina ga je vzprejela vselej brez pokore, vsa srečna, da se nje

»ubožcu« ni zgodilo ničesar zlega. —

Hvalil se je, da ni takov kakor njega žlahtniki in sploh živali doli na

dvorišči. Leno je opazoval gizdavega petelina, požrešne kokoši, nerodne race in budalaste gosi, njih kretanje in gibanje, iz kratka, vse

velika narodnostna ideja, ideja mačje vzajemnosti, misel o rešitvi narodne kosmate eksistencije, misel o konci stare raztrganosti in zavidne

nezloge, mogoče! Odločno tega ne moremo trditi, gotovo pa je to,

V globokih modroslovnih mislih in udobnih zasebnih čustvih je

zadremal. Kar ga vzbudi neprijetno in glasno lajanje. V olimpskem

črnega psa. Karo laja, cvili, tuli, skače, miga z repom in grozi mačku

z zobmi, toda zaman! Giannino se niti ne gane, na varnem je, na

individuvalni inicijativi, iztegne se v epiško širino in pokaže Karotu

fino - ironično hrbet ter počasno odkoraka po opeki navzgor. To je

zamahne z repom in steče za gospodom, ki mu je zažvižgal.

 

na tem imenitnem mestu; imela je mlado in kaj urno pomočnico, deklico kakih devetnajst let, lepo kakor »jutranja zarja«.

 

tožila je stara. »Kaj ne, Minka, bolje bi bilo, da bi te živali nikdar

ne bilo pri hiši?«

 

Ko je mlada déklica imenovala »njegovo« ime, zažarilo se ji je

lice nekamo sumnjivo. Ako bi kdo trdil, da se ji je cvetoči obraz zardel

nekoliko mesecev v Prikopčevi hiši, sestavljeni od štirih poslopij.

Vračujoč se s kolodvora, moral je Vladimir, ako ni hotel iti po

nasproti. Avtentiške priče poročajo, da je mladi uradnik obično rabil

ta krajši pot. Slučajno, seveda, videvala sta se dan na dan Vladimir in

Minka, ker je slučajno morala Minka vedno iz kuhinje v sobo, kadar

 

Vladimir Gvozdan je bil pa tudi res prav prikupen človek.

Oprosti torej Minki, ljubi čitatelj, da je takó slučajno hodila čakat

temveč tudi odločen mož. Ko je videl, da se trdnjava maje, porabil

je ugodno priliko in poskusil drzen naskok, katerega je zahvaljal za

je zasadil tisti sladki dan rdečo zastavo ljubezni na vrh Prikopčeve

hiše! Od tistega časa pa je Minka solila juho popolnoma po drugih

bratcu Bogdanu.

 

Meni se vse takó zdi, da Karo danes ali jutri stori kaj zalega Gianninu. Čemu neki ima psa?«

 

Minka ni odgovorila ničesar. Le fino vzvite ustnice so nejevoljno

 

Izrekla pa tega ni, Bog ne daj! Grozno bi užalila teto, katero je

ljubila, kakor svojo drugo mater. Minka in bratec Bogdan sta bila

siroti; pri bogati teti sta našla najboljše zavetje. Starica jih je imela

in netjaku. Zlasti za Minko je mnogo žrtvovala, in vse je kazalo, da

bode dekle kdaj vzgledna žena. Teta Veronika je imela svoje estetiške potrebe, kar je ni motilo, da bi dobro kuhala in gospodinjila.

je učila klavirju, Bogdan pa goslim, dasi bi se bil rajši v prostih urah

igral — »Indijance«. Osrečeval je namreč drugi razred gimnazijski z

 

== II. ==