Milan in Milena: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 862:
Hodila je k maši vsako jutro, vsak teden pa k spovedi in k obhajilu. Oblačila se je v črno obleko brez čipk, trakov in pentelj, lasé si je česala gladko nazaj in skoraj žal ji je bilo, da so kite tako dolge in bujne. Če jo je kdo vprašal, za kom žaluje, se mu je prijazno nasmehnila in je molčala. V svoji izbi je bila postavila oltarček lurški Materi božji. Vsak dan ga je krasila s svežimi cveticami in zvečer je dolgo molila pred njim. Tete in sestre so se spogledovale ter se posmihale; Milena pa jim je bila hvaležna za pomilovalni posmeh, za mežikujoči pogled, še bolj hvaležna za vsako napol pritajeno besedo o »tercijalki«. Zakaj goreča, globoka njena želja je bila, »trpeti zaradi resnice«. Le vse prelahko, vse premalenkostno se ji je zdelo to trpljenje, ki ga pravzaprav niti občutila ni kot pravo trpljenje in kot zasluženje pred Bogom. Ni je bolelo, da bi zavzdihnila, ali celo zaihtela, temveč le sitno ji je bilo, da bi zlovoljna namršila obrvi ter se ozrla stran. Brala je s slastjo, z občudovanjem in skoraj z zavistjo o strašnih mukah, ki so jih trpeli svetniki. Kadar se je zamislila v tiste čase, ko so preganjali, trpinčili in pobijali uboge kristjane, je bila tako živo, telesno med njimi, da jo je spreletala sladka bolest in da se je razjokala ob svojem junaškem trpljenju. Nato se je vzdramila, ozrla se je po izbi in bila je resnično žalostna, da ta izba ni vlažna, temna ječa, temveč da je svetla in topla, nadvse prijazno opremljena, da so na mizi še ostanki maslenega kruha in da se vidi skozi okno na košat kostanjev vrt.
Njena pobožnost ni bila zlagana, tudi ni bilo v nji prav nič nečimernosti, celó pazila je, da bi nikogar, ki je bil morda bolj nagnjen na posvetno stran, ne motila s svojo vernostjo, ali da bi je ne razkazovala preveč očitno. In vendar je že od začetka kljuval in šepetal v njenem srcu dvom, ki ga ni mogla zadušiti. Dvom ni bil razločen, z besedo bi ne bila mogla razložiti, kaj da ji je grenilo najslajše in najsvetejše ure, begalo jo med najbolj gorečo molitvijo, celó ob samem svetem obhajilu. »Ali res tako ravnam, kakor je potrebno in ukazano ? ... Ali ni morda vse to moje nehanje zgrešeno ... in ali ni morda že sam ta strah znamenje, da je zgrešeno? ... In še več ... in še več ... če ni morda vsa ta pregoreča, prekipeča molitev le samoprevara ... in še več ... če ni morda celó prevara Boga samega, da bi ne videl greha, ki leži v dnù srcá črn in ogromen ter čaka na svoje silno, zmagoslavno vstajenje
Od tiste spovedi se je vračala Milena kakor v omotici. Posebno jo je bila zadela v dušo beseda o možitvi, misel na moža. Takrat ni občevala z moškimi; tudi če je govorila z njimi, jih ni opazila; kakor da bi gledala skozi steklo, govorila s sencami. Nenadoma so stali spet pred njo, ogledovali jo natanko in smehljaje, kakor blago, ki je naprodaj, sklanjali so se k nji, gnetli se krog nje, vsiljivi, nasilni; vse njene misli so jih bile polne; ni se mogla rešiti neznosnega občutka, da ji gomazé po duši gori in doli in vse križem nagnusne črne živali v dolgih, precepljenih, frakom podobnih krilih ter gledajo nanjo z nesramnimi, debelimi, izbuljenimi očmi.
| |||