Gadje gnezdo: Razlika med redakcijama

dobrega. To je dovolj pri naših kmetih, ali premalo

za Kastelkin nadčloveški trud.

Premalo? Ona ima druge reči, ki jo vesele

na svetu.

Recimo poletno jutro takrat pred veliko vojno.

čez borovce, prestreže njen trdi pogled ter se

prilizne:

se, nič ne kolnite, mati! Ves dan bom sijalo brez

preneha, le zanesite se name.«

In že je zrastla na rumenem nebu siva pika

ter leze bliže in bliže.

kamro:

»Kvišku, pokore, zberite grešne kosti! Za

hrčanje vas nimam, če se ponoči z dedci pečate,

vidim sledi na vrtu, kamor so postavljali prešuštniki

lestev in kopita; marš!... In ti, Polona, ki

si v drugem, da se mi spraviš o Šmarnu: tvojo

zalego bo vrag poslušal, ne jaz!«

Brez usmiljenja grabi za gola bedresa ter

meče zaspanke z ležišč; dekle ne godejo, zakaj

vdovini žganci plavajo v masti, plače so dobre,

novoletni darovi obilni.

Kastelka se umiva, prha ko delaven konj in

natiče grobo obleko, bevskaje zdaj na sakramensko

že pred tednom potekel čas, zdaj na ljudi, ki

jih je malo prida; kadar odmoli vse blagoslove,

pest nadlogam:

»Ampak pri moji duši!«

daje zdravje in moč.

»Ozrla bi se krog hiše ...«

Ko stopi na prag, razoglava, moško palico

v roki, samolastno iskro v sivih očeh, glavo pokonci,

gre po nitki, prav kakor bi se nevidno upiral

sam bognasvaruj.

Črni petelin pri hlevih komandira že zdaleč:

»Pozor, putače! Mati gredo, nihče naj ne dela

skoči na noge ter švigne pokorno po delu: s

Kastelko ni dobro norcev briti, sam Bog ve, da ne.

Kose se bliskajo, hlapci pokajo z biči, voz

za vozom drdra po cesti, dekle hite s penečimi

pri vdovi, toda pot lije v potokih, in red se ne

omaje leto in dan.

Na razpotju pred domom se gospa ne pozabi

ustaviti, da izmeri bogastvo z očmi. Dolga

in kašče objemajo dvorišče v podkvi, in zdi

se, kakor bi vsako posebe škripalo od izobilja.

»Spodnja okna so stara,« pomišlja Kastelka,

»zgornja so moja, veliki kozelc je moj, kašče,

pravzaprav? Shrambe so polne, grunt brez dolga,

v hranilnici leži tisočak pri tisočaku, trije sinovi

Da, gospodarila je bolje ko kdaj kak Kastelec;

zgrabila je vraga za rep, ko je zasadil kremplje

Trda volja v njenih opaljenih črtah se riše

globlje in tli v zagrizeni strasti; ako bi ji napotoval

se! in znorela od presenečenja, če bi ostal.

med travniki ter misleč na leta, ko je prelivala

solze ob Prešernovih pesmih.

Na polju prihaja vdovin obraz mehkejši; pogled

ji plava božaje po gosto zaraščenih njivah,

tehta na dlani kot ljubo in drago reč ter jo zamišljeno

zmane v pšenico.

Težko in trdo stopa domov. Za hrastjem na

kraju neba se kade fabrike v trgu; porogljivo

Judje, potujčeni trgovci, pijavke in oderuhi,

jara drhal, ki se šemi po nemško. Vdova jih

besno sovraži; od njih je prišla vsa njena nesreča,

ves boj, ki je mladi dušo izpil. In kadar

da je zabila v svojem bogastvu jez pred njih

nakane.

življenja.

Starši, premožni Kranjci, so jo pred petindvajsetimi

leti nagloma primožili na Kastelčevo.

domačega kraja so ji nosili berivo, kar ga

je rastlo tiste dni po naših logih. Med kuhalnico in

pri Savici«, Jurčičevih romanov in Tavčarjevih

novel ter z zgovornim rodoljubjem onega časa.

po svojih mislih ter spoznala zakonsko ljubezen

v postelji tujega moža.

Toda Kastelec je bil ukanil tasta, ki je menil,

da moži Manico z zdravo korenino, pa je

dal hčer pijancu in razuzdancu; neizkušena je

sta bila enako bob v steno; ob večnih psovkah

in tepežu je tem hitreje dojokala za dekliškimi

sanjami, ker je spoznala z bistrim očesom že prve

mesece, kam plove dom pod takim gospodarjem.

Častihlepni mož je rad popival s tržani ter

spravljal njih besedo ko suho zlato. Nekaj pred

za prvim sinkom, je Kastelec vinjen prilomastil

v zimski noči ter povedal, da je podpisal delnic

s katero je nevesta podprla grunt; in Kastelka

je klela prvikrat v svojem življenju.

Komaj je vstala, je vzela breme gospodarstva

nase, da ne vidi, kako raste otroku beraška palica.

»inšpicirat« ter se vračal pijan in obigran.

Urezal se je tu in tam, zakaj Petschnig ga je

v neprilikah. Imetje se je krhalo in lezlo narazen;

ko je povila Mana za Jožkom Tončka in Janka,

je usnjarna zagrmela, Petschnig pa je prišel z

mera polna, je ležal gospodar za plučnico in

bledel.

»Kdaj?« je vprašala Kastelka bleda kot prt.

»Kako kdaj? Ena poteče v nedeljo, druga

Kjer ni prave roke, tudi zaupanja ni.«

»Satan bo kupil, ne ti!« je zaklela Mana

drugič v svojem življenju, popadla stol in spodila

»Dobro za nas, če umre,« je dejala. »Drugače

bo pozno; sam Bog ne daj, da bi se izlizal.«

In prvikrat se je oglasil skrivnostni pomočnik:

štiri dni potem so nesli Kastelca k pogrebu. Vse

v veliko izbo, ki je dišala po voščeničnem dimu

in mrtvaških vencih, spletenih iz zadnjih jesenskih

Jožka in Tončka ob nogah, oči uprte v odvetnikovo

pismo, ki je ležalo neprebrano na mizi.

Burja za vogali, mraz izpod vrat; lačna dečka

sta jokala, Kastelka je tuhtala svojo reč.

Premoženje staršev se je bilo razbilo med

troje bratov in dvoje sestra; oni je niso mogli

so čenčale vanjo, toda Kastelka je molčala in za

njenimi priprtimi vejicami je ugašal pogled.

Pozno zvečer je zavihal vdovina usta prezirni

smehljaj, ki jih obkroža še danes. Položila

omarah. V trdi jutranji temi je dala napreči, prijela

sama za vajeti ter pognala. Dvakrat se je

Ali tretje dopoldne je zaropotal koleselj pred

vrati; Kastelka je imela čisto nov obraz. Planila

je k dojenčku; razleteli so se posli po bližnjih

vaseh:

»Hoj, ljudje božji, kdo kupi? Konje, krave,

prešiče, koleslje in drugo robo, vse za gotov

In je pridrlo ljudi na Kastelčevo, da je bilo

komaj prostora: ta iz radovednosti, onega je prignal

ranjkega obleka, še babičina avba, materin zlati

križec, ki ga je dala na smrtni postelji hčeri v

obleka; Mana si je pustila trde cunje,

dekla bi se jih bila sramovala.

Ko so kupci odšli, je sedla v kamro ter seštela

izkupiček in bankovce, ki jih je bila prinesla

vzela. Manjkalo je še zmerom pet tisočakov. Na

vrata je potrkal sosed, bogati Galjot.

»Zmorem, če me na mestu zlodej vzame.«

»Niti toliko, da stopiš nanj!«

»Naj leži tako!«

in moč, soseda; vražja ženska si.«

Podal je kljuko hlapcem in deklam.

»Gremo,« so povedali. »Nimate nas s čim

rediti, s čim plačevati.«

»Vi boste imeli, jaz bom grizla kamenje, ki

Urša in Tinač sta šla, drugi so vsi ostali.

V temi je priburjal Petschnig, ki so mu nesli

na uho:

obenem z odštetim denarjem.

»Z drugo se prikažeš, ko bo čas. Marš.«

k sosedu.

»Zmorem, Galjot; eno je plačano, za drugo

mi manjka pet tisoč.«

Galjot se je počešljal za ušesom in skremžil

obraz.

jih, s tem je vse poplačano; zapišeš se na

prvo mesto. Jaz ne pijem, Galjot, ne kvartam

zemlje ne da iz rok. Kadar bom tako daleč,

vzemi in drži. Ti veš, kako so hoteli in kdo je

bog.«

Galjot je osuplo pogledal, kakor da sliši novo

besedo. Oko se mu je skalilo, mežiknil je, posmrkal,

poznal, še prosenega zrna ne bi bila prodala; dokler

je Galjot na svetu, ne boš več trkala drugod.«

Tako je vdova rešila grunt.

Doma je vzela vse tri na krilo ter jim povedala.

»Ne boste se klatili brez doma, revčki, sirote

moje male! Mati vam vrne, kar vam je oče vzel.«

Dečki je niso razumeli; toda vriskali so, videč

sijanje na njenem obrazu.

Grunt pravi: pij mojo kri, da jaz tvoje ne

izpijem! Kastelka je legla na zemljo svojih otrok

poslom je rekla počivati od jutra do mraka, toda

sama ni prekrižala rok.

Ni se mogla več umiriti, peklenski ogenj v

letu popravljala, vmes dokupila tu njivo, tam

nekdo blagoslavlja vse, kar prične Kastelkina roka;

toda Bog ni mogel biti, saj se ni zmenila zanj.

V resnici je vrela v njenem nemirnem srcu

mladost, ki so jo bili tako nagloma zadušili, sanjava

»Rajša jih imam krepke in drzne, kakor da

bi se njuzala ž njimi.«

Zemlja edina je cvetla v njeni ljubezni, rodila

čim dalje več in rastla na vse štiri strani;

v gozdu:

»Dobro pleme se samo ravna!«

misli; obraz ji je otrpnil, usta so se navadila

kleti, srce se je nabralo v grče in vozle kakor

gabri v bregu. Toda izpolnila je svojo obljubo.

čez vso dolino, spremlja potok daleč po

obeh straneh in se vzpenja tu na vrh Sevškega

robom — dež bo rosil, še preden se vzdigne solnce

na višek.

In ko se vrača po brvi, udari gospa s svojo

palico ob hlod ter strese pest proti dimu za

»Tod čez ne pridete, kanalje! Satan vas

vzame prej ko mene — in prej ko nas, ki smo

Potem se zgane mehkoba v njenem srcu.

»Reva Polona bi vendar ostala; kam se obrne

s polnim trebuhom? Toda če rečem, naj čaka

tu, ji lehko umre, in nemara še ona povrhu. Rajša

prekleto smolo z ljudmi!«

Molče koraka po lepih, gospodsko opravljenih

sobah. In da bi vendar storila dobro, vzame

»Da se nam zalega ne izpridi, pošilja to

betvece vaša stara Kastelka.«

Ljubljanski gospodje jo dobro poznajo. Smehljaj,

komaj viden, ozarja vdovi obraz.