Gadje gnezdo: Razlika med redakcijama

na njenem krilu.

 

preko brvi. Vstala je zdrava ko riba, toda

trepalnice so ji s svincem nalite, kolena se šibe

primeknila kozarec brinjevca, da bi ugnala slabo

voljo.

pusto je kakor mrtvaška rjuha; solnce sije in se

Zmerom težje leži tisto na srcu. Še zrak je

zoprno mehak, da se kar gabi dihati človeku.

Kastelka sama s seboj, butaje s palico ob kamenje

za potjo.

Šla je pogledat na Jelenovo, pol ure oddaljen

grunt pod Sevškim hribom. Celega je kupila o

v Ameriko; neumno je storil, saj ni bil

preveč zadolžen, in vdova mu je ponujala na po-

sodo, naj si opomore. Ali bedak je bil slep in

gluh; sam je silil vanjo ter se pobral čez morje

sebična hkrati, pa želi, da bi odsevale v zaslugah

sina tudi njene srage.

»Najmlajši gad je najbolj moj,« si prigovarja.

mu je dal življenje; kri, um, značaj, hrbtišče,

in Joža sta dobra dečka! Pa Benjamin je vendar

bolj strupen, on misli delj, nego se meni sanja.«

Nič ne pomaga; breme davi, skala raste v

grlo, sok zastaja v žilah. Misel kljuva, trka nekje

ona svojih gadov ne da.

»Če le kak satan parklja vmes ne vtakne!«

popusti nazadnje za majčken las ter se zgrozi

takoj: podala se je, nesreča je odklenjena!

In ko zavije iz debri na poljsko pot, odkoder

gre razgled po njivah in stezicah tja do ceste,

vidi, kako pušča sosed Urban voz in voliča ter

Vdova je čisto sama, še vpitja ne razloči. Kaj se

godi, tristo rogatih!

»Urban, hoj, Urban!«

Kje je že spredaj, zijalo! S slehernim korakom

pela trnjevka po mečah; že teče, dirja, lovi sapo,

zaripla v obraz, palico kakor puško na ramenu.

Paglavec ji plane čez pot.

»Tinček, hoj! Počakaj, Tine Omahnov! Kam

sopihaš, žaba?«

Toda mali se boji gospe, odkar je višnje

kradel v njenem sadovnjaku; on ne utegne, mudi

se mu, oblak prahu ostane za njim.

Vas leži streljaj za Kastelčevim; na cesti do

hiše ni žive duše več. Oddaleč vidi pred županijo

zidu.

»Kaj se plete, krčenduš!«

Vdova jo ubira za trumo; nekaj jo sune v

tilnik, da se ozre domov. In vidi na pragu dva

očmi; ali pravzaprav še zmerom noče videti. Če

bi vsaj rekel kdo: noriš!

In Kastelka ne črhne več besedice; tiho se

ustavi, molče spusti palico z rame ter ostro krene

v hišo. Ustnice ji trepečejo, kri je izginila ž njenih

fant vidi nagli drget njenih pleč ob mrzlem zvoku

ter osuplo vzdigne orožje k sebi. Tudi ona sta

bleda.

»Vojna! Vojnaaa!« kriči nekdo na vasi.

Ženska z dvema otrokoma za roke beži mimo

zvonec; nekdo je umrl, Boga naj zahvali. Kmalu

jih bo umiralo mnogo, kosec je spravil oslo za

»Mati je žalostna!« reče Tone na pragu.

»Grabi jo,« pokima brat.

In lastnim ustom ne verjameta: odkar vlada

gospa na Kastelčevem, je niso videli v žalosti niti

»To je ljubezen do naju,« mislita oba; težak

ponos jima zaliva srce.

vda se, ona svojih gadov ne da. Levinja renči,

s šapo nad mladiči. V izbi se bliska in treska,

kakor živ krst ne pomni; v vežo diši po žveplu

in smoli.

»Mati kaj delate?«

Gospa stoji sredi izbe, in vse okrog je razvalina:

zrcalo, stenska ura, slike z zlatimi okvirji,

naslanjačem po hrastovi mizi. Naslanjač se lomi,

hrastova miza ječi, toda Joža ne brani: kdo bi

položil roko na mater? Saj svoje razbija.

Pena ji brizga iz ust. Kdo je razpeklenčil

levinjo? Besna je na ves svet; nikogar ne ve povedati,

kakor da je ubila nevidnega nasprotnika. Na komodi

ležita pozivnici.

»Jutri zjutraj? Oba?«

Gada pokimata.

In naprosi jih za vse večne čase, naj je ne hodijo

dražit s temi rečmi.

»Jutri tedaj! Čemu sta oblečena?«

Storila sta prvo, kar je prišlo na um; tudi v

njiju je treščilo, kakor se pravi. In ko že mora

»S katerim vlakom?«

»Popoldne.«

»Kastelke nihče ne podi!«

»Vso hišo pripravite v sramoto!«

»Kastelcev ni sram pred nikomer.«

Kakor bi kamen rotil! Njo bosta učila, ki

je sama iz tal izdrla, kar je tu? Lipe, kočijo!

Gada škripljeta; bob v steno.

Janez stoji križemrok za vrati; bled je, brata

gleda in molči.

glavi: s klobukom se ni pokrivala in se ne bo.

Tone jo spremlja k vozu.

biti.«

V to da sinu roko.

k postaji, gospa svojih gadov ne da!

Ceste so črne od moških s culami, vino lije

iz krčem pred duri, vse pesmi pojo o vojaškem

gospodje v črnih suknjah in se klanjajo pred njo.

Kamor stopi ona, lete klobuki z glav, zakaj povsod

Joj, babilonska gneča pri vlaku! Več bi nasuli

premoga, hitreje pognali stroj; gospe se mudi k

doma ostala. Že jih vidi, kako se izgovarjajo,

brišejo v spisih in prosijo, naj ne zameri.

Toda skala na srcu se noče geniti, vrisk

vlaka pred mestom jo presune ko meč; komaj

dihaje se izrine na prosto in blodi po ulicah kakor

v sivi megli.

V mestu je trg, z okroglim kremenom potlakan,

na trgu kamen, na kamenu bronast mož;

se ustavita; reži se narednik, potem pritisne na

kljuko in porine Kastelko naprej.

Pri mizah sede oficirji, oficirji hodijo po sobi.

Eden ima srebrn ovratnik, drugi zlatega, vsi jo

kakor je bila sklenila, toda pri sebi čuti, da nekaj

ni prav; meri jih od nog do glave, ali zdi se,

pritožbo, so usta suha in vroča, jezik je vse besede

pozabil in grlo ne da glasu.

»kateri vrag me je zajahal?«

In napne svojo železno voljo ter začne ponosno:

sliši, le komaj razloči besede:

»Deutsch reden!«

Še mislila ni na to. Doma se nemški jezik ne

oglaša, odkar je bil poslednji valpet tam. Svoje

žive dni se ni učila govoriti po njihovo, kveč-

jemu kako drobtino ve, mušico, ki je obtičala v

ušesu. Za gada gre; dejala bi na primer:

soba pleše, pod se ji maje pod nogami — toda

rajši naj vzame vrag njena gada in še tretjega,

še njo, še grunt povrhu, kakor da bi svoj jezik

tajila! Vzravna se in bliskne s pogledom:

prosi po svoje za svojo kri!«

Tako bi jim rekla; prav na koncu jezika so

hitreje — gorje, če se Kastelka raztogoti!

Toda zlatovratnik je mignil, pristopil je mlad gospod

v prav takšni suknji kakor Joževa:

Zdaj pojde; Kastelka govori, poročnik tolmači,

srditi starec posluša in grbanči obraz. Nekaj

mu drgeče za usti — mari je dobila pravdo?

Stari se muza, vsi se muzajo; tudi vdova se drži

Ali zlatovratnik buši v grohot, maha gospodom,

vzklika po nemško; glas se mu seče, solze

mu zalivajo trde oči, za trebuh se stiska, udriha

se po kolenih. Za njim se grohočejo vsi, da cingljajo

nosom in govoriti, govoriti, ves čas boreč se s

smehom.

Poročnik prevaja, kakor more: vojna je vojna,

cesarjev klic velja vsem brez izjeme; da je Kastelka

ne briga. Sam cesar ima žlahto pri vojakih, pa

ji ne brani v boj. Opravila ne bo ničesar, ne tu

Po vsem svetu je zdaj tako, da morajo fantje

na vojno.

Dve debeli solzi sta se utrnili gospe; nekaj

težkega jo tišči, nekaj strašnega davi. Nič več se

rokami; saj ne verjame, da ne bi mogli pomagati!

Že skleplje roke, že sloči kolena; toda

nekdo za njenim hrbtom jo rahlo obrne za rame

Zunaj pripeka rezko popoldansko solnce. V

blišču se vdova zave: ni je pomoči, vrag se je

pest mesi po njenem drobovju, išče srca in ga

ruje iž nje.

je tista ko zmerom: če so ljudje od

svinca, bodo vsaj krogle človeške. Le nekaj leži