Gadje gnezdo: Razlika med redakcijama

 

 

sloka in nežna kakor kraljičina v bajki,

opasana z rimsko cesto, zvezdni plašč razgrnjen

poljanah, ki jih para jarek za jarkom in krogla

za kroglo, cveto pod njenim lesketom mehki, domači

tisočem je postlala v sebi, tisoči leže bledi med

travo in gledajo kvišku s širokimi očmi, ne videč

njeno pesem — in vendar je marsikomu

sladko pri srcu.

Poročnik Kastelec sloni v svojem jarku in

čuje. Blizu njega šepečeta dva vojaka o domu

tam kje, zalajajo in utihnejo kakor psi-stražarji.

Zdi se, da hoče bitka zaspati; opoldne je začela

pešati, zvečer se niso genili v tem koncu ne eni

ne drugi.

Joži je prav, da se more nemoteno vdajati

svojim mislim.

Mislim? Kar zveni v njem nocoj, dosega višave

in globine, ki jih misel komaj vidi. Že včasih

spomini, predmeti vnanjega življenja, cilji

hlepenj in jutrišnji načrti, vse pleše po čarodejnih

Nekaj silnega in temnega te odnaša v kraje, kamor

je hladnemu umu predolga pot; uganka ljubezni

se strneta preko tebe, se poljubljata v tvojem

lastnem srcu.

Joža ju čuti prav zdajle. Tako sladko mu je,

tako žalostno; vsa ljubezen je kakor mrtvaška

maša, vse umiranje kroginkrog kakor visoka pesem

ljubezni. V žarkem hrepenenju po nevesti,

v češčenju do matere, v tegobi, s katero kliče

daljnja rodna gruda svojega otroka, v slehernem

ki nosijo njega in vsakogar po strugah večnosti.

Valovi se svetijo in šume brezimno pesem; oni

so zemlja in nebo, so luč in mrak, so čas in

prostor in sila, in so več od tega, brezdanje

ne izmeri!

ko ga za hip iztrezni oddaljeno streljanje. »Nekdaj

In mahoma se mu zazdi, da sliši godca, ki

stoji razkoračen nad poljanami ter vleče z lokom

beneške ravni; neizrabljena moč se je opila borbe

ter spoznala v nji svoj drzni obraz.

»Vražje pleme smo!« govori poročnik sam

pri sebi. »Doma ovčice, na tujem levi; tu bi vzeli

pekel z naskokom, tam hodijo po naših glavah,

Vse to junaštvo je sad ponižnosti in krotkosti,

v katero smo zakopali svoj talent. Natura je v

v bajonete, vriska, da sme besneti.«

»Premalo Kastelk se nam rodi,« pomisli čez

minuto.

Z mehko tesnobo ga prešine dojem zadnjega

slovesa: prvikrat je videl solze v teh jeklenih očeh.

vzdigne gad roko na čelo, kakor bi hotel potipati,

ali še nosi dragoceni biser, katerega mu je pripela.

Neverjetno mirna je noč; zdajle se zdi, da

je vse zaspalo. Brez butanja v daljavi bi človek

pozabil, kje je. Joži prihaja dolgčas; če bi se

vsaj odločilo, naprej ali nazaj! Skoraj pred nosom

levi se majčkeno vzdiga ravnina, komaj dovolj,

da ne vidiš nikamor. Dobro, da je ponoči; tako

tudi na ruski strani poročnik ter vprašuje zvezde,

zakaj je moral na vojno, ko je vendar Veliki voz

mislijo Rusi pravzaprav, da ne pridejo bliže?

Ojačenj čakajo? Brez skrbi pogleda čez, Rus je

Joža vstane, iztegne glavo. Ničesar ne vidi;

polje se koplje v temi, gozdičeva senca na obzorju

in ptiči, ki prilete in kljuvajo oči. Poročnik se

spomni senice, majhne, trebušate seničice, katero

Iz ruskega jarka gomaze pridušeni glasovi; ljudje

so tam kakor tu. Joža gleda v noč in nastavlja

uho, sam ne vedoč zakaj.

je izkupil prav tako: pol ure nobenega strela,

komaj pa je on pomolil glavo — naravnost v

odprta usta; še zapreti jih ni utegnil.«

Joža se ozre. Njegov sluga je, Mrkunov iz

Podskale, uro daleč od njih. Siromak se neznansko

boji za gospoda; najrajši bi ga skril in v boju

sam komandiral.

»Prismoda! Pusti me.«

»Gospod lajtnant, za pet ran božjih!«

Mrkunov Peter se ne da odgnati. Vsi ruski

šrapneli ga skrbe manj kakor Joževa drznost: on

vleče z obema rokama, da bi podvojil moč svarila.

Toda Joža se mahoma ujezi:

»Peter, zdaj pa čisto zares. Izgubi se mi,

drugače te oplazim s sabljo!«

In jo izdere napol iz nožnice.

To je druga beseda, ki gre Petraču do živega:

domačin mu ne bo razbijal glave. Bliskoma

izgine, odkoder se je vzel.

»Pa bodi,« godrnja sam pri sebi, »pa zijaj,

hudič; boš že videl, kako boli pisker od svinca!

Samo da je ne bi izteknil, o mati božja s svetih

Takrat šine mahoma bel curek v nebo; zvezde

temnijo, ravan se razgrinja v hipni svetlobi. Še

minut jezikajo streli, potem odžvižga zadnja krogla

preko glav, bogve kam po dolini.

Joža se ni genil z mesta; mirno je nesel

kukalo k očem, prislonil se in gledal, kakor da

prizora. Čudno, kaj vidi tam, še zdaj, ko je

spet tema?

»Tič pa je, tič,« kima Peter pohvalno. »Jaz

si ne bi upal, nak, jaz že ne!«

bilo. Trije oficirji z zlatimi ovratniki so

stopili na vse zgodaj v celico ter mu izročili

hribovja, ki čuva rodno vas. V dolini je;

radostno zategel žvižg, in vlak stoji na domači

potnika, trava in žito se smeje kraj poti ko sama

živa nedelja; tiste njive tamle so že Kastelčeva

kimata zdaleč, rasteta pred njim vse više in više

ter šelestita čimdalje glasneje in skrivnostneje:

plakala za tabo, le midva sva jo gledala pri lini,

ko se je skrivala pod streho in ihtela.«

Zdi se mu, da je vsa leta le sanjal ta kraj:

tako živo kriče barve predmetov, tako zgovorno

zdaj teče, komaj lovi sapo, tišči si roko na srce,

omedleva in vendar hiti naproti. Kaj ji poreče v

za poljub, ki ga je pritisnila takrat na ustnice

Le čudo, koliko časa je ni; saj jo vendar sliši

teči nizdolu; to je večnost, kakor bi držale stopnice

zdajci pot do hiše! Janez se dviza, dviza, s čela

mu lije znoj, v grlu siga dih, moči mu pešajo,

Zdaj je tam, in Zina plane na prag, vsa bela

ko mati božja v kapelici; njene oči so polne

širokega strmenja in biserne sreče. Smehlja se,

cel zastor solza se ji usuje po licih, roke se ji

v prsi, hudoben obraz se nagne vmes, in pljunek

zadene Janeza v lice, kakor tisti dan:

»Petschnig!« krikne fant in sune roko v žep:

noža ni, Petschnig se je vgreznil v tla, in Zinka

je izginila; slika gostilne pod jagnedi se je razprhnila

dan je utonil v slabotni električni luči, ki

sveti pod stropom od mraka do zore.

Jetnik je sanjal!

Zunaj rožljajo ključi. Nevidno tektekne linica

na okovanih vratih, in spet utihne vse. Paznik

kriče v snu. Včasih, ko leži Janez vznak in ne

more zapreti oči, ga obide, kakor bi stene te

iz sanj: vsaj ona hoče biti svobodna v kraljestvu

okov!

stenami! Ali kar je premišljal v teh dolgih nočeh,

kipi v srcu više od vse bolečine.

»Da, da, pravica je,« šepeče strastno v svojo

samoto, »resnica je in pravica je, ki se izpolni

boš poveličan v prihodnjem stoletju: da niso

Krista križali, bi bil ostal ubogi Jud, ki je bil.«

On čuti utrip zmage v svojih žilah in vero

dedov v svoji duši. Zgodovina, ki snuje bogve

kje tam zunaj, diha noter v ta zaklenjeni grob.

»Težka kladiva padajo; toda mi smo trji od

jekla. Kujte, kovači! Kladivo poka od lastnih

Janez bodi trd; da se ne vpogne petnajststotisoč

bratov in sestra, izmed katerih si bil izbran!«

kako gleda po gruntu, polna divje odločnosti. On

ve, da ji ne klone glava, kljub vsemu ne; vesoljnemu

narodu bi jo pokazal v teh časih ognjene

izkušnje!

»Kastelci in stara pravda! Čuj sina, mati, in

spavaj mirno; ne prošnje, ne vzdiha ne bo iz

mojih ust, v mojem srcu ne senčice plahosti.

Povej to svojemu gruntu, stara, malemu in velikemu,

Oslabelo telo mu igra v drgetu zanosa.

v tej jami, bom vendar pri tebi, zakaj gad je

zemlja, naša večna zemlja, ki spoznala svoj zakon

in božji ukaz; kjerkoli boš hodila, me boš gledala

se bo krčila in sama kričala, če tudi zadnjega

iztrebijo ž nje, in nihče ne bo stal na nji, kdor

ne priseže na staro pravdo!«

Znoj mu rosi čelo in sence; truden je. Komaj,

komaj odpira trepalnice. Ječa se polni z drobnim,

kamenit in ošaben, včasih mlad, mil in ljubeč.

Mati? Zina? Oboje se zliva v eno; močan angel

razgrinja perot nad jetnikom: on svojega gada

mrzel:

»Daj sina, ljubega, zemljo — daj gada, meni

je zapisan! Hočem ga imeti — daj!«

Toda angel odgovarja:

Gad ne pogine, gad je moj: odkar so ga bili in

opljuvali, tebi zapisali in živega pokopali, ni več

Janez, ampak Pravica-Resnica, ki ne umre, dokler

drži Pravico-Resnico; iztrgaj jo, Smrt, če si nama

Zli glas molči.

In Janez diha mirno. Potok šumi po dolini.

Škrjanci pojo nad njivami. Nedeljski zvonovi se

s Sevškega hriba k vitkim borovcem Konjske

rebri.

X.

l ^ astelka se je nenadoma zbudila ter sedla v