Gadje gnezdo: Razlika med redakcijama

 

== I. ==

V obraz se klanjajo gospej, za hrbtom hvalijo

vražjo babnico, in Kastelka odzdravlja košato

pomnijo, kar je bil Mrkunov pri nji.

 

kakor zver pogubo. Mogoče je dacar? Nemara

žagar, ki ga je naročila? Galjot? Obraz se

ji zmrači.

položila roko na kljuko, že stoji sredi sobe. Ni

se zmotila, za mizo sedi človek.

Vojak je, oficir, mlad, bled in povrhu ožgan

— opaža gospa zaporedoma. Naočnike nosi, v

obraz ji je znan; smehlja se, žalostno in veselo

»Tone!« krikne Kastelka in odskoči k peči,

dlani od sebe, kakor bi se branila prikazni.

»Mati!« Gad je planil kvišku, k nji, z razprostrtimi

»Blazni!« mu šine po glavi, in strah ga pribije

na mestu.

Kastelka; vse groze teh mesecev se dramijo v

njenem glasu. Oči so se srepo zapičile vanj, in

palica jo obdaja s steno srditih zamahov. »Mari

ni Zina pisala, da te nočem videti? Ni pisala, da

se varuj doma? In da nimaš matere — kaj?«

»Pisala je, mati, kako ne bi!« Tone se plašno

in dobro smehlja. »Toda jaz nisem verjel; smejal

bi se bil, da ni prežalostno. Bolečina vas je zmotila,

»En sam moj poljub! Ko sta odhajala in je

skočil še enkrat v hišo — pomniš? — sem se

iz sebe, braneč se venomer. Brezdanja muka trepeče

v njenem glasu.

»Pamet, mati, pamet! To so zmote vaše žalosti,

to je zbegana ljubezen; še zdaj komaj verjamem,

v zablodo, dobrota in močni um vas delata brezsrčnejšo

od brezsrčnežev in nespametnejšo od

»Zabavljaj, samo da me pustiš! Ne veš, da

»Kdo sliši, kar kolne materina ljubezen! Blagoslovili

»Nočem te umoriti, kakor sem Jožo. Rekla

sem, da nimam sinov. Mari ne razumeš, ne čutiš?

Hočeš, da znorim pred teboj? Naj skočim

pusti me. Sedi tam in povej, kar imaš, pa kratko;

ničesar, kar ni za tuje ljudi. Matere ne drezaj,

umirajo.«

Obup mu igra na ustnicah. Boril bi se ž njo;

ali kaj zaleže pri stari beseda! Kar si vtepe v

čutila, še strast do zemlje je bila nemara ljubezen

do njih; ljubezen, tako velika, da se sama žrtvuje!

taji sina, Kastelka, in goni ga stran; to je svetejše

od objema. Zamoti se, čeprav z mrtvaškimi

fantazijami: čez leto dni, ko se vrne mir in ž

njim gada v rodno gnezdo, skopne kakor slana

Vendar mu je tesno: da le omeniš senco,

že pade nate odkod.

Pokorno sloni za mizo in govori; vse svoje

prigode pove, vse križe in klance opiše. Vdova

kam preko njega, za čelom ji kuje bogve kaj.

Tonetu zastaja glas, reči se motajo v glavi; nazadnje

»Kaj si imava povedati, če niste več moja

In vstane, zategne si pas; kljub vsej ljubezni

»Prav govoriš,« meni stara. »Ničesar. Ali bodi

kakor doma; sam veš, na svojem si. Soba je

daj si nositi gori. Vseeno mi je, le pri miru me

pusti; kadar pojdeš, si prihrani slovo.«

Tone pokima v žalostnih mislih in gre. Cesta

pod nogami; kot senca se vleče tegoba od doma

za njim.

»Pozdravljen, Kastelkin gad! Vsaj eno veselje

v teh žalostnih časih!«

In Zina gleda svetlo ter mu stiska desnico,

misleč na Janeza, ki je njegove krvi.

V lepo sobo ga vabita, on pa se spravi med

»Da vidim naše dobre ljudi.«

Vest o njegovem prihodu je naglo zletela

po vasi; gostilna se polni z grčami, britimi in

če jih ivje zapade; z vseh strani mu rasto naproti

desnice liki okleščeni gabri.

Že teče beseda; Galjot in Zina le gledata.

Tone o bojih, kmetje o stiskah; eden omeni Janeza,

drugi našteva krivice, ki vpijo do neba:

v ječi, obrekovanje in laž strahujeta deželo, poštenje

se skriva ko divja zver.

»Naj teče!« Gad trka po mizi. »Naj se polnijo

ječe, naj besne ovaduhi; tem preje bo lonec

kar se zdaj godi po svetu, ostane v svarilo, očitnejše

od slave in hrabrosti. Vsi vedo, kaj delajo;

sveta je močnejši od ljudi. In vse, kar mi odveč

današnjega rodu so v odkup za jutrišnjo srečo.

»Vest človeštva povzdigne svoj glas tako

strašno in mogočno, da se nihče ne bo upal upirati.

Kri milijonov ne teče zaman,« potrjuje Tone

»In vsak kraj bo ponosen na tiste, ki so zaradi

»Slavolok postavimo Janezu, kadar se vrne domov!

— Z muziko mu pojdemo naproti. — Z

»Da bi le živ ostal!« vzdihne dekle tesnobno.

»Gad ne pogine, pretrdo pleme smo. Še

svinec nas komaj podere; mene glejte!«

Ali zdaj mislijo vsi na Jožo; Galjotov pogled

je rosan, gadovo čelo je mračno. Nihče ne

reče zakaj, le kozarci se vzdignejo ter zazvene

v spomin.

»In Jela?« vzklikne Tone, kakor da so slišali

drug drugega misel. »Kje je in kaj pravi?

»Tu stoji in posluša,« se obrne Galjot. »Nisi

je videl, ko je prišla.«

Kdove zakaj oblije gada rdečica, ko ji seže

v mehko roko. Jela je bleda, pogled na gosta je

žena; noben cvet ne diši omamneje, kakor dehti

Jela sama po sebi.

»Kdaj se mi spet nasmeješ, Jela?« govori

Tone otožno in kakor v sanjah. »Tako svetal je

siromaki!«

Tedaj se vzdrami in strašno zardi; na vojni

je nehal sovražiti ženske, ali dvoriti še zmerom

zvonko zasmeje in njen obraz je ves ko nekdaj.

Gadu poskoči srce od pijane misli.

»Mati?« Tone se udari po čelu. »Molčimo,

Galjot; naj me zemlja pogoltne, če je kdo nesrečnejši

od naše stare.«

Poldne je odzvonilo pri fari; drug za drugim

vstajajo starci, stiskajo gadu roko ter ga vabijo,

star samec na počitnice ter poslušal vsak

dan modrovanje teh sivih, razumnih glav.

Nato sedi v lepi sobi med Jelo in Zino, Galjotu

nasproti; kosilo je pospravljeno, iz dolgo

Tone je oživel, stara plahost pred ženskami ga

je minila, vinski ogenj mu greje kri. Zgovoren

postaja, vse svoje načrte gradi pred sosedi. Galjot

»Bog te živi, mladi sosed!« nazdravlja stari

z očetovsko iskro v očeh. »In bodi naš gost vsak

dan, dokler ostaneš med nami; tam gori si doma,

ali tukaj tudi, kolikor hočeš in kadar hočeš, Tone!«

»Na zdravje vas vseh in vseh poštenih ljudi!

Ali kupica je zadnja — nu da, vsaj ena izmed

ne videti — kdo bi mogel na mojem mestu?

Materi ni pomoči; gorje vsega sveta ji leži na

za grehe sveta, in bo, dokler ni vse pri kraju.

Mari naj stražim mrtvaščnico, ko nič ne pomaga?

časi, ko človek ne ve, koliko dni mu je dano

živeti. In kogar jutri zadene, ali bo manj mrtev,

dokler ne pride tema. Bog vas živi, Galjot, in

vaju — in vaju, prelepi sosedi: drevi se peljemo

v svet. Saj moram itak kmalu na mesto: veste,

»Tak vendar?« vzklikne Galjot. »To sem

»Moj polk bo zraven; tam kje pri Gorici padejo

v naše roke.«

Res, grenko je odhajati v nov pokolj; ljudi, za

katere se živa duša ne trese, je malo pod solncem.

naše. Ali vseeno! Tu gre za nekaj drugega;

za nas, predvsem za nas! Za tisočletno pravico

katero smo jim tesali v butice, preden je svet

poznal Avstrijo in njene meje. Pljuvali so na nas,

Italija, ko jo piše na svojo zastavo. Da bi tudi

noben lump ne bil bolj razočaran!«

»Bog daj, Tone!« Kozarec v sosedovi roki

drhti. »Da nam ostane večji grunt, kakor pravi

»Da nam ostane in zraste za tisto, kar je našega

pod laškim žezlom!« Gad je planil kvišku;

nosnice mu burno igrajo. »Zdaj gre za nas! Kri,

ki jo bo plavila Soča, bo prelita za nas, kakor

pred tisočletjem; ta Kalvarija bo v naše lastno

zveličanje, kakor so ječe in sodbe in vse, kar

trpite doma. V nobenem boju me ni dozdaj zapustila

solnce, dihal zrak in živel življenje vas srečnih,

vso svojo srčno krvjo odkupim le zrnce tiste

prsti, da ostane naša — naj teče! Naj teče toliko

našo dediščino, našo last: naj živi naša dobra,

častitljiva, nedotekljiva slovenska zemlja!«

Izpije in trešči kozarec ob tla. Tedaj ga

prime Zina za obedve ušesi, potegne njegovo

»Zaslužil je,« se smeje Galjot. »In ti, Jela,

kaj praviš?«

Ali Tone je ves vojak na pohodu; on jemlje

vseh vin sveta; eh, Bog, hudo je trohneti v Galiciji,

kdor je imel dekle s takimi usti!

»In vam, oča Galjot,« pravi gad, ko je naglo

pripasal sabljo, »po moško: pošteno roko. Hvala

za vse, kar ste nam storili, za nazaj in naprej.

do groba, in če nikoli več — še v smrtni uri se

vas bom spominjal.«

Sestri pospremita gosta domov, da skoči k

stari na kratko besedo; potem se odpeljejo vsi

je hlapec poklical. Tone in Jela stojita sama in

se gledata. Oba molčita, le govor oči je glasan;

medice. Gadov pogled se kali; nekaj hlepi v njem,

hoče in se ne more odločiti. Zdajci pa jo zgrabi

Njena glava mu leži na rami, usta cveto

navzgor kakor škrlaten tulipan z globoko čašo.

Tone pije, pije; pijan je, da se maje svet okoli

»Jela, kadar se vrnem, te vzamem namesto

Jože, slišiš? Hočeš, Jela?«

Dekle se mu izvije; v prešernem smehu zablisne

»Kaj bi s teboj, ki sanjaš o junaški smrti?

Kaj hočemo ženske z žrtvami in mučeniki, povej!

Zdaj ne skočim več v vodo; živeti hočem, živeti,

vi čudni apostoli — malo je živim do vaših

grobov!«

»Prav imaš, Jela,« mrmra s povešeno glavo.

Kratek sen se je razsul; toda ni mu žal, da

ga je sanjal.

V pomladnjem solncu vriska Kastelčevina s

sveže pobeljenimi zidovi, rdečimi strehami in zelenimi

okni; kdo bi si mislil, da sedi v tej bogati

hiši žalostna žena, ki še besede ne najde,

v fotografije. Bog ve, ali se giblje kaj v tej sivi

glavi, ali je vse mrtvo in tiho kakor v ubogi prestreljeni

Joževi lobanji?

Stara ne sliši; trepalnice se ji spuščajo globlje

Kastelka s tolikanj izmučenim glasom, da ga

»Zbogom ...«

Koleselj drdra po cesarski cesti, Jernač poka

z bičem, Tone se smeje Galjotovi Jeli, ona siplje

iskre z očmi; le Zina je spet otožna in čudno

strmi tjavendan.

Prav si povedala, Jela: sreče in smeha nam

dajte, dokler dihamo! Bežite, sence, počivajte,

138

XV.