Gadje gnezdo: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 5.045:
Gospoda?
== XIX. ==
imela najemnika, dva mlada brez otrok, ki sta
živela ob njivici krompirja in črevljarski obrti;
Vrstica 5.058:
domek je dobil svoje prebivavce. Tihi so; kladivo
ne drobi po zaplatah, žvižganje se ne razlega
kot za
izbi in čumnati, na solnčni ravnici pred pragom
in pod borovci in smrekami pokraj hiše tako
žarka hrepenenja in toli pisani upi, da si mojster
kneftra še v sanjah ni mislil enakih.
Trški doktor, Kastelkin dober prijatelj, je
prisopihal tisti dan po Janezovi vrnitvi že zgodaj
dopoldne, pripravljen, da najde reveža s svečo
v rokah; ni se mogel načuditi izpremembi. Pre-
tipal in pretrkal je fanta od vseh strani, in čim
delj ga je obračal, tem bolj se mu je vedril obraz;
ves srečen je hitel povedat gospe veselo novico.<br/>
»Korajžo, Kastelka,« je vzkliknil v izbi, kjer
je visela ura spet na svojem mestu. »Premotil me
Vrstica 5.076:
solncem, zrakom, svežim mlekom in krepilno
jedjo ga popravimo, da bo lepši ko nov.«
Vdova je norela od radosti, ko je slišala
potrdilo vseh svojih upov; le s težavo je izpustila
Vrstica 5.081 ⟶ 5.082:
kolikor le utegne, čeprav desetkrat na dan; kadar
bo Janez zdrav, naj zahteva, karkoli mu drago.
Stari bradač, ki tika vse vprek, si je popravil
ščipalnik in bele ščetinice ob pleši:<br/>
»To, ljuba gospa, je v tvojih rokah, ne v
mojih. Drži ga, da ne uide prezgodaj iz gnezda,
Vrstica 5.088 ⟶ 5.090:
toliko pri vas; zahvali Boga, da imaš vsa čarobna
sredstva v svoji oblasti.«
V kratkih besedah je razložil svoje nasvete;
Kastelka je še tisti hip zasnovala načrt, ki je pripravil
zdravnika v glasno navdušenje. Pičlo uro
po njegovem odhodu je odrinil hlapec z visoko
naloženim vozom v Konjsko reber, za njim
▲Iona in Jera, šibeč se pod težkim tovorom. Hišica,
ki jo je dala vdova zadnjo jesen prebeliti,
je bila do večera izpremenjena v prijazen dom
z belimi zavesami na oknih in slikami po stenah;
še lonec s
police ob vhodu. Vaški mizar je zbil lepo nosilnico;
kakor hitro je zjutraj dodobra zasijalo
Vrstica 5.105 ⟶ 5.107:
Prohor sta ga vzdignila na ramena, ona pa je
krenila za njima v hrib.
Tu se zdaj leči bolnik. Mati se komaj še
zmeni za dom, kjer vladata Katra in sosed Galjot;
Vrstica 5.119 ⟶ 5.122:
sence v solnce in narobe, ter srka dišanje gozda
v bolna pljuča in nastavlja prsi čudodelni luči,
da izžiga iž njih vse zavratne kali. Rdečica se
vrača v njegovi lici, jami v njih se polnita bolj
Vrstica 5.133 ⟶ 5.135:
ne reče, le ustnice mu prebira smehljaj
in pogled mu leti po mladem svetu kakor sokol
z zlatimi prsi
Kastelka se šali okrog njega ko mlada mati
ob prvem dojenčku in se ne more nabesedovati.
Vrstica 5.145 ⟶ 5.148:
ko mu je doktor prvič dovolil vstati in ga je
videla spet na nogah.
»Nisem se trudila zaman!« vzklikne tolikrat.
na smrtno uro ter sprejmeš ključe moje ljube
Kastelčevine. Ti boš gospodar po moji volji, in
moja zlata
meni. Poglej jo, gad, začudi se svojemu kraljestvu!
In kakor cesar, če pravi dobremu vojskovodji:
Vse to ti dam! obkroža gospa svoj grunt s širokim
zamahom roke.
On pa, ki je pustil na Kastelčevem trdo
vladarico, strmi nad živahno mehkobo tega sivolasega
Vrstica 5.161 ⟶ 5.166:
včasih kaj bere iz knjig; ob pesmih se ji rosi
oko, povestim sledi brez sape kakor v blaženih
davnih dneh!<br/>
»Lasje so vam osiveli, mati, srce pa je pomlajeno
za dvajset let,« ji govori sin pogosto.
»In kako da nič več ne kolnete, kaj?«<br/>
»Treba mi ni,« se smeje Kastelka. »Preveč
sem srečna in pokojna; da bi bilo tebi vedno
Vrstica 5.171 ⟶ 5.176:
Dom stoji trdno, ti živiš, mržnji, napuhu in ničemurnosti
sem se odrekla za zmerom; zdaj je
čas moliti, ne preklinjati. Edino, česar mi manjka,
sta Jože in Tone; pa kaj, ko sem tebe tako
vesela, da se komaj spomnim njiju dveh! Naj
mi ne štejeta v zlo, saj pridem kmalu za njima.«
In ko se otroka upirata črni prerokbi, maje
trdovratno z glavo ter utihne; ona ve, kar ve.
Kaj zato, če ugasne stara garavka? Mladost bo
cvetela
majhna bo cena za toliko blagra!
Kadar mati spi, se neredko spusti molčanje
med gada in Zino. V teh letih izkušnje sta si
Vrstica 5.188 ⟶ 5.194:
ter se bleščita druga drugi. Kako revni bi bili,
če bi morali govoriti!
Včasih že kar ne verjameta, da besni vojna
po zemlji; tako globoko in daleč sta jok in
škripanje z zobmi .
»Kolika sreča je vendar živeti!« šepne Janez
pogosto sredi tega zamišljenega molčanja.
vsemu je dobro na svetu — mi niti ne vemo,
kako!«
Prestano trpljenje kopni in bledi kakor
gnusne sanje ob petelinjem klicu; zmerom
▲kejša trenotja mu dramijo v spominu sive obraze
izza palisad. Takrat se zgrozi, senca mu zleti
preko čela, in strastno se obrne k Zini:<br/>
»Veš veliko resnico, ki sem jo tam spoznal:
brez doma in svobode ni zdravja telesu ne duši,
ni dobrote, ni plemenitosti
blagor tistim, ki zaradi pravice preganjanje trpe;
in kdo bi se branil križa, kadar so vsi poklicani?
Toda strašno je: brez doma, brez svobode ...
Ne daj ti Bog slutiti, kako podlo gnijo ljudje v
takam življenju! Dom in prostost sta izvor vsega
Vrstica 5.216 ⟶ 5.223:
čist; le on je vreden sedeti za mizo človeštva.
O, kako bodo ljudstva strmela nad nami!«
Ob deževnih jutrih se Janez posebno razveseli
dekleta. Otožnejši je takrat in slabejši;
komaj vrnjene moči potrebujejo
mu
od nagle poti, z lasmi polnimi rosnih kapljic, in
poboža mater po trudnem temenu:<br/>
»Naspite se, mati, varuška je prišla!«
Kastelka objame malo s pogledom tihe zahvale,
poljubi gada na čelo in stava molče na
Vrstica 5.230 ⟶ 5.238:
za nočjo v temi zraven sina ter ne zaspi, če jo
še tako prosi. Moči ji pešajo; nič več ni stara
železna Kastelka .
Zdaj počiva. Sama sta ostala otroka v sobi,
ki jo zaliva dež s sanjavo godbo; skozi okno
Vrstica 5.244 ⟶ 5.253:
rdečih metuljev, ki trepečeta z razprostrtimi krili
na cvetoči kitici zob. Zdi se kakor bi pela ptička
o tisoč rečeh, žalostnih in veselih, resnih in razposajenih; zmerom jo je sladko poslušati, najbolj
pa, kadar prerokuje bodočnost: tako modro ima
vse preračunjeno v svoji lepi glavici! Janez strmi,
kako se je razcvetla v letih ločitve, in komaj
verjame, da hoče biti njegova; v teh hipih ga
polni misel na zdravje s šumečo neizmernostjo
koprnenj.
»Zinka«, seže enkrat po njeni desnici, »kdaj
bova spet plesala, kakor sva včasih na vaši verandi?«<br/>
▲^Kmalu, zlati,« obljublja dekle. »Še letos,
ako zdravnik dovoli. Cena ima novo harmoniko
in je obljubil, da prvič nategne meh za naju dva.«<br/>
»On bo pa čakal!« se smeje gad. »To je
predolgo, Zinka; jaz hočem takoj. Vsaj tebe naj
vidim plesati.«<br/>
»Zaplešem ti,« pravi ona. »Ne, mati bi se
zbudila; ne smem.« Pomisli, nasmehne se tiho,
zardi ter ukaže gadu mežati. In Janez meži .
»Zdaj smeš!« mu šepne dekle sredi sobe;
vrti se na bosih nogah, iztezaje roke, prav kakor
Vrstica 5.270 ⟶ 5.277:
glaskom. Medleč smehljaj igra ž njenih
na fantova usta.
In spet mora Janez zapreti oči; pa tudi če bi
goljufal, bi bilo zaman, ker se je skrila očem za
končnico. Toda on ne zna goljufati, premlad je še!
Včasih pride Galjot pod večer, da se vrneta
s hčerjo. On in zdravnik povesta, kaj je novic
po svetu; ali Janez ju sam ne izprašuje. Gad ve,
da pride, kar mora priti; danes ali jutri, svoboda
upajočim bandero izpolnitve. In kdor ima gadja
ušesa in gadje oči, sliši v kamenju stok in v
Vrstica 5.284 ⟶ 5.292:
in dolin lesketanje strasti, s katero se pne ta
uboga, krasna zemlja svoji veliki pravdi naproti.
200
XX.
| |||