Gadje gnezdo: Razlika med redakcijama

 

{{Rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17|18|19|20|21}}

 

== I. ==

izza Sevškega hriba? In solnce, ki dremavo kuka

čez borovce, prestreže njen trdi pogled ter se

»Dobro jutro, gospa, dobro jutro! Podvizam

se, nič ne kolnite, mati! Ves dan bom sijalo brez

»Da te satan! Ako danes ne bo dežja, naj

In že je zrastla na rumenem nebu siva pika

ter leze bliže in bliže.

 

Stara jo ureže moških korakov v dekelsko

»Kvišku, pokore, zberite grešne kosti! Za

hrčanje vas nimam, če se ponoči z dedci pečate,

jih je malo prida; kadar odmoli vse blagoslove,

je čisto sveža in polna korajže. Prezirno kaže

Ampak pri njeni duši je hujši od nebes in pekla.

Kave in belega kruha ne zajtrka, nego kozarec

brinjevca s česnjem in ječmenjakom; to

»Ozrla bi se krog hiše ...«

 

levo pest uprto v bok, se ji njenih pet

križev prav nič ne pozna.

Še vrabci na žlebu, senice na tepki vrešče

glasneje, ko se pokaže. »Svetleje se moramo

za nas! In jeznih oči leze vdova po prstih k Šimnovi

postelji; tiho vzdigne palico ter jo spusti,

»Nažrt, mrcina žganjarska? Da bi se živ pogreznil

in bi ti s frakljem zobe izbijali do sodnjega

Pijani Šimen, ki ga ne smeš krivo pogledati,

skoči na noge ter švigne pokorno po delu: s

globlje in tli v zagrizeni strasti; ako bi ji napotoval

Sevški hrib, gotovo bi ukazala: Premekni

»Kako se človek prelevi!« mrmra stopaje

med travniki ter misleč na leta, ko je prelivala

in misli kupiti grunt z vsem, kar je. Da bi bila

mera polna, je ležal gospodar za plučnico in

»Kako kdaj? Ena poteče v nedeljo, druga

čez mesec dni ... Podaljšanje? Škoda besede!

»Satan bo kupil, ne ti!« je zaklela Mana

drugič v svojem življenju, popadla stol in spodila

»Dobro za nas, če umre,« je dejala. »Drugače

bo pozno; sam Bog ne daj, da bi se izlizal.«

vrati; Kastelka je imela čisto nov obraz. Planila

je k dojenčku; razleteli so se posli po bližnjih

»Hoj, ljudje božji, kdo kupi? Konje, krave,

prešiče, koleslje in drugo robo, vse za gotov

s seboj; živa duša ni zvedela, kje jih je

vzela. Manjkalo je še zmerom pet tisočakov. Na

»Dobro sem mislil ... Bog ti daj zdravje

in moč, soseda; vražja ženska si.«

 

»Gremo,« so povedali. »Nimate nas s čim

»Vi boste imeli, jaz bom grizla kamenje, ki

Urša in Tinač sta šla, drugi so vsi ostali.

 

V temi je priburjal Petschnig, ki so mu nesli

»Moj denar! Das ist Betrug! Kje je denar?

Prodajati ne pustim, dokler so cesarske postave

Raztrgala je papir ter mu ga vrgla v obraz,

»Z drugo se prikažeš, ko bo čas. Marš.«

 

Toda pet tisočakov ... Drugi dan je prišla

»Zmorem, Galjot; eno je plačano, za drugo

Galjot se je počešljal za ušesom in skremžil

»Rekla sem, če bi jih ti posodil ... Ne izgubiš

jih, s tem je vse poplačano; zapišeš se na

prvo mesto. Jaz ne pijem, Galjot, ne kvartam

»Vem, teta. Samo presodi: težak križ si naložila.

Če te zlomi, ne morem prizanesti, ker

imam sam svoj grunt in svoje ljudi. Denar je

»Vse je premišljeno, Galjot. Pet tisoč dobim

na Kastelčevo, kjerkoli potrkam. In ne zlomi me,

Galjot je osuplo pogledal, kakor da sliši novo

besedo. Oko se mu je skalilo, mežiknil je, posmrkal,

»Udari, Kastelka! Vidim, pekel te ne spravi

na tla, sama si vrag nad vragovi. Da sem te prej

poznal, še prosenega zrna ne bi bila prodala; dokler

Tako je vdova rešila grunt.

 

»Ne boste se klatili brez doma, revčki, sirote

Dečki je niso razumeli; toda vriskali so, videč

sijanje na njenem obrazu.

travnik, drugje kos gozdne rebri. Zdelo se je, da

nekdo blagoslavlja vse, kar prične Kastelkina roka;

»Vrag jo goni!« so ugibali nevoščljivci. »Saj

V resnici je vrela v njenem nemirnem srcu

mladost, ki so jo bili tako nagloma zadušili, sanjava

je vzela k sebi spat, in Janko je skoraj utonil tisti

dan, ko mu je rekla »moj zlati«. Zato je sklenila

»Rajša jih imam krepke in drzne, kakor da

bi se njuzala ž njimi.«

vdova je razumela, da jo hoče imeti vso, in pustila

otroke poganjati kakor troje mladih hrastov

»Dobro pleme se samo ravna!«

 

In ko se vrača po brvi, udari gospa s svojo

palico ob hlod ter strese pest proti dimu za

»Tod čez ne pridete, kanalje! Satan vas

vzame prej ko mene — in prej ko nas, ki smo

»Reva Polona bi vendar ostala; kam se obrne

s polnim trebuhom? Toda če rečem, naj čaka

sobah. In da bi vendar storila dobro, vzame

iz miznice nov petdesetkronski bankovec, položi

»Da se nam zalega ne izpridi, pošilja to

betvece vaša stara Kastelka.«

In potem ima Kastelka svoje tri gade, ki jih

ljubi, čeprav še sebi ne prizna.

Kadar so gadje na počitnicah, se vede, kakor

bi jih komaj opazila; dokler pa se hiša lišpa za

njih sprejem, ji roje po glavi noč in dan.

Od nekdaj je določen sinovom isti dan prihoda:

ako se Joža in Tone prezgodaj vrneta iz

»Da ne bo komedij za vsakega posebe,« se

izgovarja gospa. V resnici pa hoče užiti trojno

poljedelstva še Tonetu filozofijo in poslati Janeza

v latinske šole, čeprav je Benjamin že na prvih

»Hudo je v mestu, máma; rajši bom hlapec

»O pač! Le toži se mi po naši hiši, po

gozdu in njivah, po vsem ... Zjutraj bi kar

umrl, ko pogledam skozi okno in ne vidim Sevškega

»Študiraj; hrib in hiša ne uideta. Ko zdelaš

gimnazijo, se pomeniva, če boš priden tačas.«

»Dveh gadov ne spraviš pod eno streho; razen

Svetlo se je ozrla po dolini, kakor bi izbirala

pripraven kraj.

nalogo, Janez maturira; ž njim se dolgo nista

menila o bodočnosti. Vdova čaka počitnic radovedneje

»Kaj poreče gadje seme?« se vprašuje.

Zadnje dni imajo dekle križev pot s pripravljanjem

»Pomivaš, Jera? Si zofo obrisal, Micon? Polona,

kje so zastori, da te tristo kosmatih!«

dežel, ki ga je sam narisal. Par let že

rije gad po zgodovini; kadar govori o Gubcu in

»Ali si je premislil? Bo zato še rajši kmetoval?« ugiblje stara.

 

Sam gospodar je kočijaž; lisec in prama obstaneta

kakor vkopana, fant za fantom skače na tla, dekleti

»Pripeljal sem gade z belouškama vred; kakor

najdeno, tako naloženo!« se muza Galjot in prebira

vajeti. »Nu, zbogom vsi skupaj, saj vem, da

Pa goni dalje.

 

Tone ženskih ne mara. Najmlajši, rdeč do ušes,

ji umakne oko; rad bi se ozrl za vozom, če bi

»To diši po zaroti,« misli Kastelka, in glasno

ponavlja vsem trem: »Pozdravljeni, gadje, po-

gledajo resno, zakaj trenotja, kadar mati ž njimi

vino pije in beseduje, so svečana; in razgovor

»Zdaj boš gospodaril, Joža,« pravi Kastelka

prvorojencu. »Toda za peč ne sedem, dokler ne

»Kakor veste, mati. Vaše je vse, napravili

ste grunt in mene. Ako Bog da, se izkažem pred

»Ženitev, kaj?« mu vdova prestriže besedo.

»Končala je gospodinjsko šolo,« se ogne

»K letu osorej je zadosti; videti moram, komu

dam ključe iz rok.«

 

Joža bi šel najrajši jutri k poroki, toda materi

»Ne boj se, branila ne bom,« povzame vdova

mehkeje. »Le časa je treba in premisleka: zakon

Toda že se je utrnil mehki hip za staro

granitno krinko; zdaj se obrača k Janezu, s trdo

»Pa Benjamin? Včasih si hotel kmetovati;

Janez molči v zadregi; ustnice se premikajo,

»V lemenat? Zina bo jokala! Pravijo, da se

kaniš ti tudi ženiti?« ga draži vdova in vrta vanj

Janez odkima; in zdajci ji pogleda naravnost

v obraz. Čemu ga draži z Zino, ko sam nič ne

 

»In Zina?« podreza gospa, da razbije mehko

»Zina?« Janez ni več zardel; trdo in resno

reče svetopisemske besede: »Le eno je potrebno,

»To je moj gadji strup!« Kako mladosten je

namah Kastelkin glas! Smehljaj ponosa ji presiplje

črte, ko dvigne čašo naravnost v solnčni

In čase zazvene skrivnostno, kakor da steklo

ni steklo, vino ne vino in ljudje ne ljudje: kakor

sede molče za peč in potegne. Cena ne

govori, on pije in gode; ali kar zagode, vse leze

»Mili Jezus, tebe počasti-imo ...«

 

od dekliškega telesa? In morata čakati še leto dni!

 

»O drugem kresu,« mrmra Joža vroče, s

skrivnostnim pomenom. »Čez leto dni si gospa

»Joža, tvoja mati me noče! Drugače me ne

»Zakaj te ne bi hotela? Ona ne kaže, če

mara koga. Dolgo je gospodovala, težko daje oblast

iz rok; pustiva ji časa, ti ljubo moje. Tudi

»Ona se ne odvadi gospodovanja! Komandirala

bo, in jaz bom dekla v hiši ...«

zaželi materine smrti!

 

»Samo leto, duša, le še leto dni! Glej, vsak

Trpko se strese Jelina gibka postava: kaj

Njene grudi merijo fantu v prsi kakor razbeljena

trna. In zdajci — mrzličen blisk mu obsvetli

Ne! Joža hodi naravnost, on ne krade v zacestni

temi; njegove roke se razklenejo. Toda

»Joža!«

 

 

Komaj da ve, kdaj sreča Janeza z Zino; že

»Zbogom, Zinka; drugače te bo strah skozi

Njena roka leži toplo in mehko v njegovi;

zvezdni žarek ji pada v velike, nocoj tako čudno

kakor opoldne materi, samo še mnogo lepše in

dosti več: nihče ga tako čisto ne razume! In

»Zinka!« moleduje glas v njegovem srcu,

»izpregovori, blagoslovi! Vse to je krasno in veliko,

 

Ali ga razume, da je položila še drugo roko

Zdaj pride njegova sodba; niti če bi moral

na mestu umreti, ne bi izdavil besede več. Dekle

ga gleda kakor v snu; izpustila je njegovo dlan,

Vzdihnila je, kakor bi se zasmejala in zaihtela

hkrati. Za pol glave manjša od Janeza, mu

edino, kar stoji na vsem znorelem svetu, je Zinka

za njegovim vratom. Juh, to vam sikne mladi gad,

»Ti ljubi, ljubi moj!«

 

Komaj da jeclja nedolžnost: oba poljubljata

Janez je zdrknil na kolena ter boječe poljublja

rob dekličinega belega krila, ki diši tako

 

Toda že kleči tudi ona in milo joče na njegovih

»Ti meni, ti meni, ljuba! Veš, da te imam

»Vsa zemlja ne pove, na nebo ne popišeš.

Ali sprejmeš, da storim vse, kar sem sklenil,

»Zato ker si moj, ker si moj!« ponavlja dekle

vznešeno, kakor bi molila.

zadovoljna, da nihče ne ve; še pod pazduho se

ne držita, še roke ji ne poljubi Janez pred hišo.

»Ne boj se, Zinka; najina skrivnost je tako

visoka in krasna, da ne more umreti; luč, ki nama

In začudeno pogleda fant okrog sebe, kakor

da je govoril neviden drugi ž njegovimi usti.

časopisi jo prerokujejo; vlaki drdrajo v nočeh —

ali slišite rožljanje tovorov? Edina, ki noče verjeti,

»Vojne ne bo!« je dejala nocoj Galjotu in

potrkala s členki ob mizo, ko je vstal po dolgem

pomenku o važnih rečeh. »Ali pa je šla moja

»Tvoja pamet je na pravem mestu, soseda,

le drugi je nimajo več, ki so močnejši od naju ...

vsega, kar sva se menila! Najine vnuke bi še

poujčkal, pa ležem rad k svoji rajni. To ti bo

»To ti bo pleme!« ponavlja vdova ponosno.

 

 

== IV. ==

»Ves hudičev je današnji dan!« rentači vdova

preko brvi. Vstala je zdrava ko riba, toda

voljo.

 

ga bodi! Ne dá se reči, da bi bilo megleno, ali

pusto je kakor mrtvaška rjuha; solnce sije in se

 

Zmerom težje leži tisto na srcu. Še zrak je

»Tako bi bilo, če bi ves svet umiral,« mrmra

Kastelka sama s seboj, butaje s palico ob kamenje

grlo, sok zastaja v žilah. Misel kljuva, trka nekje

na vrata kakor siten krošnjar, ki se ne da odgnati; ali Kastelka tišči, tišči, ona se brani slutnje,

»Če le kak satan parklja vmes ne vtakne!«

popusti nazadnje za majčken las ter se zgrozi

godi, tristo rogatih!

 

Kje je že spredaj, zijalo! S slehernim korakom

goni Kastelko hujša radovednost; davi jo,

zaripla v obraz, palico kakor puško na ramenu.

 

»Tinček, hoj! Počakaj, Tine Omahnov! Kam

Toda mali se boji gospe, odkar je višnje

kradel v njenem sadovnjaku; on ne utegne, mudi

hiše ni žive duše več. Oddaleč vidi pred županijo

vse črno ljudi: dva rumena papirja se režita s sivega

»Kaj se plete, krčenduš!«

 

bi vsaj rekel kdo: noriš!

 

In Kastelka ne črhne več besedice; tiho se

ustavi, molče spusti palico z rame ter ostro krene

bleda.

 

Ženska z dvema otrokoma za roke beži mimo

in vije kakor volkulja. Pri fari klenka mrtvaški

pas ...

 

In lastnim ustom ne verjameta: odkar vlada

gospa na Kastelčevem, je niso videli v žalosti niti

»To je ljubezen do naju,« mislita oba; težak

ponos jima zaliva srce.

nekaj se lomi, leti na kose, Kastelka preklinja,

kakor živ krst ne pomni; v vežo diši po žveplu

Gospa stoji sredi izbe, in vse okrog je razvalina:

zrcalo, stenska ura, slike z zlatimi okvirji,

nobenega ne izvzame. Zdaj diha mirneje,

kakor da je ubila nevidnega nasprotnika. Na komodi

Ni mogoče; zmotili so se! Kdo vzame Kastelki

sinova? Ne, ne, sami bodo izprevideii;

toda Kastelka ve, kaj treba storiti, sakrament!

In naprosi jih za vse večne čase, naj je ne hodijo

Storila sta prvo, kar je prišlo na um; tudi v

njiju je treščilo, kakor se pravi. In ko že mora

»Še z nočnim prideta zgodaj. Razumeta? Niti

 

Kakor bi kamen rotil! Njo bosta učila, ki

je sama iz tal izdrla, kar je tu? Lipe, kočijo!

Janez stoji križemrok za vrati; bled je, brata

gleda in molči.

Kastelka šumi v črni židi, z židano ruto na

glavi: s klobukom se ni pokrivala in se ne bo.

»Vsaj kleti ne, mati, kričati ne nanje! Zapro

»Kastelke ne obesijo; sama ve, kaj mora

V to da sinu roko.

 

da jih ne plaši; ko zine, da bi povedala svojo

pritožbo, so usta suha in vroča, jezik je vse besede

»Sakrament!« pravi gospa v svojem srcu,

»Dober dan, gospodje! Jaz sem Kastelka s

Nekdo se hahlja; nekdo nekaj gode; stari

gospod z zlatim ovratnikom prižvenkeče naravnost

na njeno brošo in zaropoče po nemško,

z glasom ostrim kakor sablja. Gospa ga komaj

»Deutsch reden!«

 

žive dni se ni učila govoriti po njihovo, kveč-

jemu kako drobtino ve, mušico, ki je obtičala v

»Bitte schön, mein Sohn ...«

 

rajši naj vzame vrag njena gada in še tretjega,

še njo, še grunt povrhu, kakor da bi svoj jezik

»Sinove marate, matere nočete razumeti, ko

prosi po svoje za svojo kri!«

hitreje — gorje, če se Kastelka raztogoti!

Toda zlatovratnik je mignil, pristopil je mlad gospod

»Gaj pi rati, kosbá?«

 

da je šla, v duhu že sliši zbadljivke. »Ves regiment

bo kazal s prstom za mano; ali je treba?

»Tvoja mati se je bala za sina,« ga zavrne

vdova z glasom, kakor bi kamenje padalo nanj.

»Ne, mati, odpustite! Ni me, ne bo me; ravnali

Kaj ne bi popuščal v teh zadnjih trenotkih!

 

»Če se ne vrnem, mati, so moje knjige Janezove;

kar hranite zame v gotovem denarju,

razdelite po svojem preudarku med brata in v

»In moje takisto,« povzame Joža. »Saj veste

»Molčita o testamentih! Ob miru se vrneta

zdrava, vse drugo naj vaju ne briga.«

Že sta prepričana. Oči jima tle živeje, drzen

smehljaj igra okoli ust; niti osmešenje ni omajalo

»Da trčimo na srečno svidenje! Žalostno je

Čase pojo, toda njih glas je moten, in vino

Mati zvrne kozarec v dušku; in ko ga postavi

nazaj, se razkrhne z žalostnim klenkom na

 

»Močno roko imate,« se smeje Tone. »Krepko

»Nu, vidiš, dekle te ne sramoti, ko hodi mati

prosjačit zate. Starke smo avše, zato imate mlade

»Dolgčas bo gledati zdaleč,« se meni Benjamin.

»Kdor to zamudi, je zamudil za zmerom;

»Tako, da je zadnjikrat. Nemara bom tudi

jaz še na vrsti; ves dan hodi slutnja ko senca

»Slutnje so bedarije!« roji Kastelka. »Kdor

sluti, izkupi; modra glava se z ognjem ne igra.«

 

Tedaj se zganejo vsi štirje: ura pri fari bije

»Čas je, mati,« de Joža. »Zdravi bodite in

Glas se mu trese, mehkoba ga je obšla. Ali

matere ne poljubi: na ustnicah hrani dišavo Jelinih

»Zbogom, mati!« pristopi Tone. »Da se vidimo,

»Zdrava bodita, gada!« Trdo jima stiska

roke. »Ko vaju vidim spet, se ne bom več branila

Sablji zvenita čez prag. Gada vesta, da je

čas; težko bi jima bilo s Kastelkino solzo v srcu.

»Tam zajočemo vsi trije,« premišlja Joža.

»Pa njemu je dobro; z Zino bosta sedela zvečer

Jela, z glavo je bila ob mizo ...«

 

Kastelka se zravna izza okna. Čemu se vrača

»Da, mati.« Joža sede tesno k nji. »Da bo

mir pri duši: kadar se vrnem, napravite svatbo

»Ne, ne,« se nasmehne sin ter zardi pod lase.

»Da, sinko,« hlipne stara; ne more se več

zmagovati. »Kar hočeš, stori; ti boš gospodar.

Tone kriv; kakor zdajle ga vidi ječati v kotu, in

sama ječi, srce se ji zvija kesanja. Ves čas jo bo

»Odpusti, zlati moj!« hrope za njegovim vratom.

»Če sem bila krivična, trda s teboj, pozabi ...

do vas! Vrni se, Joža; vsak dan in sleherno

noč te čaka mati — čaka te zemlja, ki

Gadje solze ji kapljajo v roko. To je trenotje

brez imena; kar živi, ni bilo enakega, nikoli več

Izpozabi se, oberoč stisne Jožo za glavo,

vzdigne jo k sebi, poljubi ga v sredo čela, prav

jih. Burja vije za tabo; ne burja, tvoje dekle

sloni pod jablano in joče ...

Joža ne sliši; ali vrisk zamre na gadjih ustnicah

in roka se skrči ob srcu, kjer čuva pramen

 

»Takšen pokoj naokoli,« govori Janez kakor

»Streljanje, mati? Zdi se vam! Komaj vročino

»Sam Bog ne pomni takega: na gosto, kakor

pesek z voza. Ti mladič, ne slišiš, ali mati

»Zemlja?« Gad se odmakne, da bi ji bolje

»Zemlja,« ponavlja vdova, mirno, kot bi knjigo

brala. »Po zemlji prihaja. Misli si, da te zbode

trn v peto: mari ne čutiš povsod, v glavi in v

srcu? In to je hujše od trnja; misliš, da nje ne

»Zemlje ... Sinoči mi je bilo, kakor bi govorila

pod menoj in mi tožila. Kastelka, pravi,

kožo mi slečejo, ves drob izdero ... In mrliče

spuščajo vame: vse belo mrtvih je v meni. Strah

»Zakaj? Saj jih slišim, podnevi, ponoči ...

Toda vse krogle lete mimo Jože in Toneta. Ne

Široko strmi Janez materi v obraz; ali se ji

meša?

 

»Enkrat se mi je v sanjah vrag prikazal.

Pomni, mi pravi, dobro zapomni, Kastelka: Bog

Samo da ohranim gade in grunt, drugo mi je

deveta briga; kar držim, ne izpustim, če me tudi

»Nu, mati, braniti svoje ni greh, zasluga je!«

»Braniti svoje ni greh, toda greh je misliti

na več. Zemlja je pokazala, da me hoče imeti

zase — kadar sem se obrnila k drugemu, je bilo

zlo. Še vas gadov sem se bala dotekniti, prav

»Tudi tako ste bili dobri za nas; kar smo,

»Zdaj pravim: motiš se, za to ne more biti

kazni. Tudi ona ima rada žito, ki raste iž nje,

»Ne, mati, za to je ni kazni; zemlja hoče, da

»Košček zasluge prinese vsak na oni svet,«

ugiblje vdova. »Za moje grehe ste vi lehko boljši

strehe: naša se je majala komaj par let, pa moram

zato preklinjati do groba. In zdaj povej, Benjamin,

»Nikamor, mati, dokler se ne zvedri. V burji

»Pri vas.« Toplo ji pogleda v lice. »Tehtal

se bom, delal, pazil v svet in poslušal zemljo, kaj

»Poslušaj; ali potem ji gospodari, da jo boš

prav razumel.«

k obedu prirožljata dva žandarja s komisarjem.

Vdovi pade žlica iz rok; gad jih gleda, čudo

»Janeza Kastelca!« ropoče stražmešter; danes

»Mene hočejo,« se Benjamin obrne k stari.

»Ne strašite se, za Boga, ne govorite; molčite,

mati, mislite na grunt, na vse ... Vi veste, da

nimam skrivnega na vesti. Ali je zmota ali obrekovanje ... Kastelka, drži se; dovolj, da enega

»Prehitro zveste,« se sovražno zmrdne komisar.

»Skromni bodite, mladi mož! Vklenite ga,

veselja, kdor je kriv! Naj ne vidijo solze v vaših

očeh, naj ne slišijo vašega joka; s častjo in slavo

Janez ga ne pogleda. Toda Kastelka se je

»Dveh je zadnja beseda, pravice in Kastelcev«

oznanja kakor s prižnice.

mu sije od ponosa. To ni obraz človeka, zemlja

je, ki odseva zarjo mučenikov! Ali vdova gleda

»Še to pot pomagaj, ti tam, ki mi stojiš

ob strani; Bog ali satan, vzemi mojo dušo v

Gospodje opravljajo hišno preiskavo; ves

dom pretikajo od vrha do tal, vse kašče, shrambe

»Zastava? Za puntarje, že vemo. Z risanico

je hodil Joža na srnjaka? Mhm, to se razume;

Kremen, ostani trd!

 

»Vidim, gad; korajžo! Zdržim, dočakam te ...

»Voz — zame? Izprezi, Lipe, konja v hlev!

Vsi naj me vidijo; Kastelci ne povešamo oči.«

 

Ob vodnjaku zaječi: Zina je planila k njemu,

»Suni! Poljubim ga vendarle!« Na usta, in

niže, na vklenjene roke. »Svete so; ali me blagosloviš

»Bog s teboj!«

 

trški župan; volk je tu, da izpije čašo zmagoslavja.

Koga si s stolom, stara, koga si gnala:

»Verräter, Hund! Na cesti bi ga potolkli, izdajavca ...

In mastno pljune Janezu v lice.

 

Gad se zdrzne, krikne, trga; oba žandarja ga

komaj držita, kri mu lije izza nohtov. Zdajci odneha;

»Judežev pljunek na mojem obrazu! Kje si,

da ga ubiješ namesto mene?«

kakor roj na veji. Zadavi ga, čeprav mu ne dado

pregrizniti grla. Hu, grozotni glas, ko da se para

»Stekli pes, krvoses, zemljegolt! Glejte, ljudje,

Iškarijota: v zibelki ga je mislil okrasti za očin

 

Sosed Jelen potrka, z grozo v vseh črtah

»Petschnig je mrtev, gospa Kastelčeva! Pred

»Mrtev?« Vdovino lice oživlja v temni zarji.

»Govoriti ni mogel več; še svetega olja ni

učakal.«

trepet, črni psi bodo vili okrog hiše v viharnih

jesenskih nočeh. Le Zina se je ne boji; in vdova

»Zinka je dobra, dobra ... Laske bi ji pobožala

v njegovem imenu, roko bi ji položila na

glavo; pa nemara je bolje, da ne ... Pojdi, mala,

In veli odgrniti posteljo ter prinesti belega

kruha in vina.

brez njega ne more živeti ne umreti. Zdaj prhutajo

nad njeno glavo, krvave kose v krempljih,

»Kaj daš, da jih vrnemo: zemljo ali gade —

povej!«