Gadje gnezdo: Razlika med redakcijama

 

Niti staro srebroglavo solnce ne pomni grozot,

»Da, da,« zdihujejo sivci pri Galjotu, »svet

se levi, in vsaka nova koža je slabša od stare.

»Takrat so lepo marširali semintja; smolo

»In komaj si dobro zaduhal smodnik, je bila

»Kajpak! V štirinajstih dneh je bilo vse

opravljeno; amen, spet smo si dobri, Bog daj

»Takrat je bilo skoraj veselje, kakor pretep

na žegnanju; dandanes gredo milijoni drug zoper

»To, to! In s kakšnimi hudičevimi! Kanoni

pokajo hitreje od pušek v naših časih, puške jezikajo kakor babe, in zraven tiste mrtvaške raglje:

komur zapoje, zbogom oča in mati. Eh, marsikaterega

»Jaz pravim, da so se nalašč zmenili, ker je

 

Očanci kašljajo, sučejo kupice in zamišljeno

Vsak dan je več novic. Rus je navalil s

strašno silo, kozakov je kakor kobilic v Egiptu;

»Pa čudni dedci so ti Rusi! Namesto, da bi

ti odrezali glavo, če te ujamejo na samem, te

lepo pozdravijo, nasitijo in napojé, in še pokramljajo

s teboj: nu, hodi zbogom, doma pozdravi

»V boju jim, pravijo, ni para. Gredo, kar naprej

gredo, bolj ko pokaš nanje, huje pritiskajo. Naši

»V Galiciji je vroče te dni. Zdaj ali nikoli,

Nikjer ne vidiš človeka, da bi se smejal.

 

druge, ko tarnajo za svojci. Že hlipa v vasi prva

vdova, vpije mati za edincem, ki je pal; toda

»Naj vsi poginejo, samo da ostane moj ljubi

živ.«

nanjo s strani; obrite ustnice se mu zganejo,

zakaj oče je oče. Toda mahoma strese glavo in

»Da bi vsaj rajnica živela,« vzdihne sam pri

sebi. »Križ je imeti odrasle hčere v hiši in ženo

grebe s prsti v razgaljeno grud, vstane Zinka

tiho v svojem koncu sobe; v sami srajčki pride

»Ne premišljaj, Jela, ljuba moja. Spančkaj,

In brodi z nežnimi prstki po njenih razpuščenih

»Mari tudi ti ne spiš?« vzdigne sestra glavo

iz blazine; čez minuto povzame s trpko zavistjo:

»Otrok! Ti ne veš ničesar. Ti tega ne poznaš.

Ali te nič ne skrbi? Si res prepričana, da ostane

Kdo ve, kaj se lahko zgodi v teh časih,«

dreza Jela sestri v srce, da bi se razbolelo: tako

»Ne dam se ti oplašiti, ne! Ali bi mu pomagalo?

Kadar pomislim, kje je in kaj mu preti,

si ponavljam samo: tega ne sme biti, ne sme ...

Vsa lepota sveta bi se razsula v laž, ako bi poginilo,

»Ne sme se zgoditi, ne sme! Janez se vrne,

in vse bo še lepše, nego je bilo. To si mislim,

časa, tako vroče in napeto, da se mi zvrti v

glavi ter čutim, kakor bi šla moja volja v gostem

»Brezžični brzojav!« se nasmehne Jela po

»Le norčuj se, sirota. Videla boš, z voljo in

»Nu, da ... Saj ni storil ničesar. Oproste

»In vojna bo kmalu končana, Joža se vrne

k moji črni muci, kaj? Svatovanje bo na Galjotovem

gospodu, ki jo dobro pozna in visoko ceni. Sprejel

jo je z veliko častjo in obljubil ogorčen, da

»Ali čas je težak, in zakon velja samo še za

tiste, ki ga teptajo z nogami,« je dodal nazadnje.

Z lažjim srcem se je vrnila domov.

 

leti. Mogoče; onidan, ko je po stari

navadi postala sredi brvi, ni stresla pesti, ali

»Zdaj vem, kdo bo prvi hudičev, svojat ti

za hrastjem! Enkrat ste si že lomili zobe ob Kastelki;

pa tudi župniku je poslala za maše: »dvakrat

zadrgnjeno dvakrat drži«. Košati mož je

»Da bi le tudi sami prišli k maši, gospa,«

je povedal nazadnje davno željo, vesel primernega

 

Ali Kastelka se je ponosno uprla s palico

»Gospod župnik, jaz hodim po bližnjicah in

se z Bogom sama pomenim, kar treba. Če sta

očitneje, da tli v prsti njen lastni ogenj in je

prav to njena sila. Kadar stopa med razgoni, se

»Obe imava eno dušo v sebi,« ugiblje takrat,

»pa bodi dobra ali slaba, božja ali hudičeva

meja. Kakor slepci ob čudodelnem studencu

strme ljudje v blagoslovljeni svet in šepečejo v

»Ah, kako dobro je biti rojenemu!«

 

Iz ruskega jarka gomaze pridušeni glasovi; ljudje

so tam kakor tu. Joža gleda v noč in nastavlja

»Gospod lajtnant!« ga nekdo potegne za

bluzo. »Gospod lajtnant, nikarite ... Koren jo

Podskale, uro daleč od njih. Siromak se neznansko

boji za gospoda; najrajši bi ga skril in v boju

»Gospod lajtnant, za pet ran božjih!«

 

se nastavlja o belem dnevu, ne le nocoj. In Peter

vleče z obema rokama, da bi podvojil moč svarila.

»Peter, zdaj pa čisto zares. Izgubi se mi,

In jo izdere napol iz nožnice.

 

To je druga beseda, ki gre Petraču do živega:

domačin mu ne bo razbijal glave. Bliskoma

»Pa bodi,« godrnja sam pri sebi, »pa zijaj,

hudič; boš že videl, kako boli pisker od svinca!

ni na svetu zanimivejšega in manj nevarnega

prizora. Čudno, kaj vidi tam, še zdaj, ko je

»Tič pa je, tič,« kima Peter pohvalno. »Jaz

si ne bi upal, nak, jaz že ne!«

ubira proti Galjotovim. Jagneda pred gostilno mu

kimata zdaleč, rasteta pred njim vse više in više

»Pozdravljen, Janez! Zina te vidi skozi okno,

zdajzdaj prileti naproti ... Nihče ne ve, kako je

njen pozdrav — takrat pa ga tuja pest udari

v prsi, hudoben obraz se nagne vmes, in pljunek

»Petschnig!« krikne fant in sune roko v žep:

Bog ne daj, če nima noža pri sebi ... Toda

na golem zidu jetniške celice, veseli poletni

dan je utonil v slabotni električni luči, ki

Jetnik je sanjal!

 

prostost — dom — Zina — in Petschnigov pljunek ter mrzla resničnost med golimi

stenami! Ali kar je premišljal v teh dolgih nočeh,

»Da, da, pravica je,« šepeče strastno v svojo

samoto, »resnica je in pravica je, ki se izpolni

On čuti utrip zmage v svojih žilah in vero

dedov v svoji duši. Zgodovina, ki snuje bogve

»Težka kladiva padajo; toda mi smo trji od

jekla. Kujte, kovači! Kladivo poka od lastnih

ve, da ji ne klone glava, kljub vsemu ne; vesoljnemu

narodu bi jo pokazal v teh časih ognjene

»Kastelci in stara pravda! Čuj sina, mati, in

spavaj mirno; ne prošnje, ne vzdiha ne bo iz

ki je vseh skupna last ...«

 

»Ali ti nisem rekel, Zina, tisti večer: kar je

v naju, ne umre? Če bi prav tisočkrat strohnel

razgrinja perot nad jetnikom: on svojega gada

ne da ... Čuj šepet — strah, kako votel in

»Daj sina, ljubega, zemljo — daj gada, meni

»Vprašuješ me, ker ga sama ne moreš vzeti ...

Gad ne pogine, gad je moj: odkar so ga bili in

ga jaz ne zapustim ... Vera-Upanje-Ljubezen

drži Pravico-Resnico; iztrgaj jo, Smrt, če si nama

Zli glas molči.

 

dež. Vdova seže tipaje po užigalice, da posveti.

Ničesar ni videti, ničesar čuti: še nekam tiše se

»Budalo,« se ozmerja sama. »Kaj skačeš,

hudiča, ko je vse tiho? Lezi, stara, in spi!«

vsi, da je zadeva jasna ko beli dan in se ni bati

ničesar! Kajpak, tretji je Joža na vrsti, ali njega

»Tak vsaj ti me pusti pri miru! Ali naj res

ne zatisnem oči zaradi te ljube gadje zalege?

nič se ji noče vstati. Bude jo? Kdo stoji zunaj?

Jera ni; ta bi stopila noter in stresla gospo za

»V uho me piši, kdor si!« de vdova srdito

in se odene čez glavo. »Ni hudič, da se ne bi

 

Toda zgodnji prišlec je trdovraten; on hoče

»Trk, trk, trk!« ponavlja čimdalje glasneje,

»Ali bo mir, krščenduš!« zarohni gospa, vsa

pripravljena, da skoči ven ter osebno vrže nadlego

 

Sedaj zasliši Jožev glas, tako čuden in daljnji,

»Zakaj me ne spustite k sebi, mati? Ali me

ne poznate več? Joža sem, vaš Joža, najstarejši

Tako žalostno govori, kakor bi mu bili zobe

»Jezus!« vzklikne Kastelka; da bi zaklela, se

niti ne spomni. »Ti, Joža? Počakaj, precej ti

»Ni treba, mati; nič ne vstajajte, saj pridem

Že je v sobi, ne da bi bil vrata odprl; vstopil

je kar skozi celo.

suknji, da se mati pozabi začuditi. Počasi, kakor

bi komaj prestavljal noge, je prišel k njeni postelji

»Joža!« Kastelka iztegne roke. »Joža, kaj je s

»Oddaleč, mati; vi ne veste, kako dolga je

»Kaj ti je, otrok? Govori!« siga vdova. Strah

jo prijemlje od hipa do hipa, leze iz uda v ud:

obrazu, in mraz mu diše od lic.

 

Od nežnega imena se stari še težje stisne

srce; in hkrati jo je groza, sama se vprašuje

»Glava me boli ... Oh, tako strašno me

»Joža,« ječi Kastelka, »pa ne zato? ... Reci,

»Zato,« mrmra Joža. »Samo zato.«

 

In kot je prišel skozi celo, si seže v glavo

ter vzame iž nje krvavordečo rožo; s tihim smehljajem

»Jezus!« zarjove vdova z nečloveškim glasom.

Sin se bridko nasmehne, pokima in nič ne

pove, kako. Izginil je kakor upihnjen.

po sladkih, temnokrvavih gavtrožah. S tresočimi

rokami razmeče posteljo; rože ni. Kastelka je

»To ima zdaj človek od vsega,« rentači, ko

se umiva. »Krščenduš, take sanje ... Hoho, moj

ki divja pri Levovu. Generali molče, toda ljudstva

vedo, da se koljeta dva na življenje in smrt. In

»Naši se umikajo daleč nazaj!«

 

»Nemara je ujet,« razsodi sama pri sebi.

In leže izmučena sredi belega dne ter spi

do drugega večera.

venomer uhaja k vratom, dasi nima koga pričakovati.

Galjot opaža s skrbjo, da so njene oči

»To ni dobro, Mana. Preveč si razjedaš

srce ... In tudi lepo ni: vsaj meni bi potožila.

Meniš, da mi bo lehko pri duši, ako bi tebi —

Vdova ga meri topleje; žalost hčera je tudi

»Saj ne mislim nanje!« pravi zamolklo, kakor

»Tega mi ne pravi!« mahne sosed z roko.

»Skrivati znaš dobro, vem; in da ne utegneš,

hmelj, in stelja, in krma — kaj vem, kaj še! —

je srce pri njih, da sama ne veš. Vsi zvonovi

»Nu, slaba vsaj nisem bila. Kar sem storila

je zanje storjeno,« de ona resnobno. »Joža in

»Jela je sirota; še zdaj žaluje kakor prvi

dan. Nič več je ne morem gledati v tisto objokano

»Vročo kri ima tvoja večja,« pove Kastelka

njegovo skrito misel. »Kadar se vrne Joža, ne

čakamo več; sama izprevidim, zadnja ura bije.

»Tvoje, Mana, lehko se postaviš. Zaupam

»Ne varaš se; tudi on si zaupa. Toda mladost

je norost in ljubezen je pijanost. Ko pride,

 

Droban smehljaj je razjasnil vdovi obraz ter

»Jela!« je kriknil nekdo na dvorišču, kakor

da ga je slišal in ponavlja za njim. Toda glas

»Galjotova Jela?« vrešče babščeta v prestrašenem

»Zdajle so jo potegnili iz vode ... Toliko

»Trije jo komaj drže: kriči, kolne, lase si

»Jezus in mati božja!« Galjot beži brez klobuka;

zobje mu šklepečejo gredoč.

Kastelka sedi in se komaj pregiblje. Tisti

tam doli pripoveduje še več: nekdo je prišel h

»Avša budalasta! Prav iz Galicije; umikal

se je.«

In je v krčmi nekaj povedal; Jela je šla mimo

vrat, slišala in stekla naravnost v jez. Če bi ne

»Pa kaj je povedal? ... Jezus! Kaj praviš?«

 

bliže in tuli grozo brez imena. Vdova rije

z glavo v mizo, grebe s prsti v sence, stoka in

»Stran od mene, hudič! ... Saj ne blaznim,

krščenduš ... O, prekleta moja glava! Blede se

 

Babe na dvorišču so zagnale jok, Micon

»Saj tamle prihaja Mrkunov; sam gre gori!«

vikne dedec, ki je prinesel vest.

 

Menda mu kažejo na okno. Toda okno se

odpre, in sama bela smrt se skloni doli; ni smrt,

»Gori pojdi,« mu reče z glasom, kakor bi

grob izpregovoril. »Vi drugi ostanite, kjer ste;

Peter stoji pred gospo, gospa sedi v naslanjaču;

trdo bi ga rada merila, toda ne more. Njene

oči so kalne in zbegane, komaj da je še pamet

»Nu, Peter, počemu stojiš kakor lipov bog

Peter stoji v pomečkani suknji in suče kapo

»Si bil ves čas pri Joži, kaj?« Gospa ve, da

je služil sinu. »In zdaj si ga pustil samega? To

»Vroče je bilo,« menca Peter. »Umikal sem

»To vidim, to vidim,« kima gospa hudobno.

»Je tam.« Peter se trese, bledi in zardeva po

»Kako se ima?« ga ustavi ona, da ne bi

govoril. »Je zdrav, kaj ne? Pozdrave pošilja?

Lepo, lepo. Tonač ni šel v Galicijo, na Srbsko

»Ni zdrav!« se osrči Mrkunov. »Ne da se

»Nu da, napori, seveda, napori! Spanje pod

»Prehladil se je, hočeš reči! Da, da, prehlajenje;

kašljal je vsako jesen, čeprav je krepak

kakor gora. In v bitki je bil, v tej veliki, ko ste

»Bog bodi zahvaljen!« si oddahne Kastelka

natihem. »In jaz norim od golih hudičevih sanj ...

 

Peter sede ter ji odločno pogleda v oči:

»V tej bitki ni bil, zakaj on, bi rekel ...

Eh, gospa, kar lepo naravnost vam povem — se

 

Petrač obtiči; kalno gleda gospo in čudno

»In se ne ganejo. Mene kar nekaj popade.

'Če bi vsaj izpregovorili,' si pravim, 'vsaj zadrli

bi se nad menoj!' In stopim še bliže, pocukam

Peter se zdajci udari z obema pestema po glavi,

»Takrat?« krikne vdova ter plane pokoncu.

»Kaj takrat? Govori, baba, ne cmeri se! Takrat?«

»Takrat ...« Peter vzdigne zaripli obraz in

se davi z besedo: »Ta — ta ...« Ne gre mu iz

ust; zdajci strese glavo in pokaže s palcem na

»Jezus!« zatuli Kastelka. »Ranjen, praviš,

»Mrtev?« hrope gospa. »Mrtev? Moj Joža

In Peter pokima ... Vstane, še vedno kimaje,

ter plane iz sobe.

Galjotova Zina kleči zraven nje ter ji odeva raz-

galjene prsi z ruto. Oče razganja množico: treba

»Mana,« se sklone k nji, »vstani, mrači se;

»Ljudje božji,« pravi z izjokanim glasom,

»čujte, kaj vam povem! Enega otroka so mi ubili:

ter krene domov, glavo pokoncu, oko mrko in

ponosno, kakor bi hotela pokazati, da pozna tudi

»Vse je v božjih rokah!« je zamrmrala stara

ženica za njenim hrbtom, križaje se z vozlatimi

Vdova se ne ozre; le njen smeh se začuje,

tako mrzel in divji, da zebe sosede v kosti.

 

== XII. ==

zaljubljene matere, bolj oboževanega sina. Po

cele ure in dni sta sama, in kadar jo kličejo

»Potrpi, Joža, otrok moj zlati, da skočim

pogledat za posli: Katra je lonec razbila, Jernač

 

Kdor bi jo videl takrat, bi komaj spoznal

In kdor bi jo videl, ko se obrne od mrtvega

k živim ljudem, bi komaj verjel, da so ta otrpla

»Dober večer, mati,« pozdravi Zina. Zadnji

čas kliče Kastelko za mater, ker jo beseda spominja

»Bog daj,« odgovarja gospa in ne vzdigne

»Važne novice imam za vas,« hiti dekle,

»Zame ni več novic na tem svetu. Ako je

zate potreba, govori; če ne, rajša molči.«

 

Plašna bol trepeče Zinki na ustnicah: takšno

»Glej tam,« pravi stara, »pismo leži na mizi.

List je Tončev, iz Zagreba; dekle se ne

»Čigav Tone!« vzroji Kastelka; in vendar

»V prsi je bil ustreljen ... Rešili so ga;

»Nu da, ta je šel brez poljuba!«

 

z zadovoljstvom čuti, da je srce ostalo mirno. Ali

vendar se zgane v kotičku še drugo veselje; in

»Kaj me briga! Jaz nimam sinov. Naj umre

»Moj Bog!« se ustraši Zina. »Tone piše, da

bi pogledal domov, kadar vstane ... In zakaj

da se ga nič ne spomnite, ali ste nemara bolni?

»Dom je njihov po očetu, hiša in zemlja, vse,

»Mati! In Janez — kadar pride Janez, mari

tudi on ne najde matere?«

 

»Iz same ljubezni ste ju zavrgli, mati, o, saj

vem! Kakšni črni strahovi so vas zmotili? Vsaj

dobro besedo mu privoščite, pismo iz materinih

»Matere nima,« trdi Kastelka. »Ubijavka ni

»Rotim vas!« Zina se spravlja na kolena. »V

vsakem pismu piše: zakaj? Kako naj mu raztolmačim?

»Če hočeš, da ga izgubiš, mi ga vsiljuj,«

ponavlja gospa. »Meni je vseeno: vrzi mi ga v

ganem s prstom, ne s srcem, ne z mislijo. Če

bi ga hotela ubiti, vzamem nož, ne ljubezni.

»Saj ne more priti!« ihti dekle. »To sem

hotela povedati ... Ali veste, mati, da ga je sodišče

oprostilo? Resnica in pravica se je izkazala!

»Ne ... Velike tabore imajo, kakor za vojne

jetnike; in kogar sodniki oproste, pride tja in

Toliko da Kastelka ne zakolne; v prvem

hipu je čisto pozabila, da Janez ni več njen sin.

»Da, sum!« pravi še hladneje ko prej. »Dandanes

lehko sumiš, kogar hočeš, magari iz gole

»Jaz tudi mislim, da je; ali včasih tehta crkel

Judež več kakor zvrhan paradiž svetnikov. Nu,

»Kaj vas briga, mati?« Zinka stiska peščice

»Ah, pusti!« mahne vdova z roko. »Rajša

poglej drugo pismo — tisto, da. Odvetnik piše,

»Počemu? Vseeno mi je ... Že tretji dan

leži tam; kaj ga nisi videla včeraj?«

 

»Oče poizveduje, odkar se vi ne zmenite

zanj. Nekoga mora vendar imeti na svetu!«

 

Ta hip bi se mala sprla s Kastelko; toda

»Reci Galjotu, naj stori zanj, kar hoče, samo

»Mati, mati, kje imate srce! Tam, glejte, v

»Če mu kdo kaj posodi, si vzame ob času

iž njegovega deleža; pol grunta je Janezovega,

vsak to ve. In kar je stvari, obleke in drugega,

lehko pobereš in pošlješ — jaz se ne dotaknem

»Bog vam pomagaj, mati Kastelka! Toliko

»Zato,« se zdajci obrne vdova k nji, »zato

si dobra z mano, ker misliš, da ga imam rada?

 

Mala pa stopi tesno h Kastelki ter položi

»Bodi vam hvala za te besede,« ji pravi z

vročim šepetom, »bodite zahvaljeni, mati! Trde

rokama okrog vratu in ji poljublja sive lase,

zgubančeno čelo, drčasti lici, nabrekle oči in

»Pusti!« vikne vdova nazadnje. »Sebe pogubljaš

Tega se prestraši Zina, in mati se izvije

»Budalo!« najde zdaj pravo besedo. »Kje si

pobrala te avšaste marnje? Bodi vesela svoje

Dekle pa, kakor v pečat na svojo daritev,

se skloni prav do zemlje ter poljubi rob njenega

 

»Kje so zdaj njene misli?« ugiblje dekle.

Strašne reči je slišala, kako ravnajo z jetniki:

nad temi zgodbami bi kamen zajokal, ne le materinsko

Kastelkinimi strahovi.

 

»Jela je ležala mesec dni za vročico in bledla;

zdaj pa se smeje in suče med pivci ter meša

postelji njenega sina. Zina je tiho odšla; stara

volkulja sloni sama in bulji v noč, ki ji zaliva

»Tone pride ... Tone pride ... Tone

pride ...«