Obsojenci: Razlika med redakcijama

odah in v himnah, pa vsaj v gazelici ali v sonetu,

in bi opeval vesno, ki je zopet ovenčala svet.

Ljuba pomlad je ostala tudi topot zvesta

stari navadi, ki jo ima že dobršno dobo let; preporodila

je vse reči, vse je obsijala z novimi,

zdelo bi se mi, da je storil Bog čudež nad

menoj. Krepka roka je posegla v moje življenje

in vreden zastopati pravico in resnico pod

trobojnim praporom slovenskega rodoljubja. Višja

do vrhunca, je izlila lek na moje rane ter

mi je rešila za bodočnost samo vse tisto, kar je

bilo zdravega in koristnega v mojem prejšnjem,

ob tej pričujoči uri zaključenem življenju.

Tako si pač razlagam, tako opravičujem dogodke.

Vraga, — prej sem bil nezadovoljen —

in dobro; drugače bi rekel, da je zblaznelo življenje

samo.

Petnajstega maja, čez štirinajst dni, stopim

namreč z Malvo pred oltar. In zaraditega se hočem

prepričati, da nisem privolil brez potrebe. Samo

zato, — nikakor pa ne iz pravične globine srca, —

bližati tako slovesnim, pomembnim in po večini

slučajev zelo redkim trenotkom človeškega življenja.

Z neverjetno taktnostjo in z rahločutjem, ki

jih ga nisem sumničil, so mi prijatelji in znanci

uganjal komedije, ta je norec in kanalja, ki zasluži,

da ga zapro na Studenec.

Kakor hitro sem se zopet pokazal v družbi,

so zbudile ženske z neredkimi, dasi opreznimi

nanjo, da sem jo bil takorekoč že prebolel in

pozabil, in da zategadelj nisem baš z veseljem

pozdravljal tistih besed. Znanke so jo omenjale

tuintam, skorajda slučajno, kadar je šel razgovor

šibka od bolezni, in da je lepša, mnogo lepša,

nego je bila poprej.

Nekega dne me je vprašala starikava tetka

naravnost:

razdrla. Saj se vendar zdi, da vas ona

smehom, ki ga ima vsak pošten človek za nerodne

razdrla. In zato ne vem niti najmanjše drobtinice

o mislih in o čustvih gospodične Malve, pa tudi

pravice nimam, — kot gentleman, saj veste! —

Zlo je hotelo, da sem pri teh besedah zardel

do tolike mere, da je videla celo tetka s svojimi

glasom, kakor v zadregi, in je požugala

s pergamenastim prstom:

»Glejte, glejte! Torej je tudi vi še niste

pozabili? Potem se smemo vendar nadejati —

glasom.

se dogajajo, vsi jih poznamo. Ali, da bi jih nosil

to bi bila trma — in ošabnost — in trdosrčnost,

Malo dni po tistem razgovoru je prišel Jošt,

še precej rano dopoldne, in mi je naznanil zelo

sebi, odkašljal sem si, — tačas je minilo prvo

presenečenje, — in sem stopil prišelcu naproti.

V salonu je stal — Malvin oče: rdeč, v

dolgi črni suknji, nerodno sukajoč cilinder v roki.

kakšni, o mili Kriste, so kupci in debeluharji s

prazničnimi obrazi!

nategavaje sivkasto brado in ves jezen,

me nadejali, gospod Malloprou? Saj ni navade,

da bi prišel čez pol leta človek, ki ste zavrgli

njegovo hčer, ne da bi vedela, zakaj. Ni navada,

ljubi moj, in če stoji njen oče danes pred vami,

je prišel po izjemi: zaradi otroka je prišel, ker

nima kamenitega srca, da bi še dalje gledal njegovo

trpljenje! Odšli ste, kakor ne odhaja človek,

Njena pisma ste zavračali, neodprta so prihajala

nazaj; v svojo hišo me niste pustili! Ali to naj

bo pozabljeno, kakor je že prišlo, zaradi česarkoli

se je zgodilo; prišel sem k vam, da vas

Starec je nehote sklenil roke, obraz se mu

je pokril z žalostjo, vse gube je napela zadrega;

primerno moji ulogi, in deloma tudi od prave,

resnične zadrege.

in vem, da sem bil tudi tistikrat nesrečnejši od

gospodične Malve same ... Toda moralo je biti:

kako sem hotel ravnati drugače? Recite Malvi,

Malloprou, — prijatelj, — vem, mi moški trdimo

ponavadi, da so ženske lehkomiselna bitja in da

Toda verjemite mi, kadar ženska ne more pozabiti,

ne more, pa če bi bilo v njeno lastno pogubo.

za roko, — »pozabite vi, ki laglje pozabljate!

Nič več ne bomo govorili o tistem, tudi Malva

sama vam prisega, da ne bo omenila, — nikdar,

Ta misel mi je bila pogodi. Stari je stal

pred menoj, jecljal je in žulil moje prste med

in njen oče prepričana, da se je zgodila vsa tista

neokusna komedija zato, ker sem se zaljubil v

da ga potrdim v njegovi veri.

je vsa zmota in blodnja pri kraju ... Ampak

še bolj kakor prej! V novembru je obolela od

same žalosti in vsi smo mislili, da umre; saj

veste, da huda vročica ni šala. In čudo ni: koliko

dni in noči je prejokala zaradi vas! Zastrupiti

ubranil ... In še zdaj: nikamor ne hodi, doma

sedi in žaluje; nič več se ne smeje, vsevenomer

je! Ali, kaj govorim vse to? Naj vam povem,

kako je bilo predvčeranjim: prišla je ravno, da

mi vošči lahko noč. Poljubila me je, objela me

je kakor nikoli, in kar naenkrat so jo obsule

bolečine. Čemu bi? Ali je vredno živeti takšno

življenje? Samo ti ne bodi hud, papa, če si napravim

— možak je držal cilinder z obema rokama,

kakor da streže solze, ki so mu drle po licih, —

da vidim, ali ima človeško dušo v prsih, ali ne!

Tako sem storil, gospod Malloprou; vedite, da

imate na vesti ne le srečo, temveč tudi življenje,

časni in večni blagor uboge hčere tegale obupanega

Potrkal se je z roko po prsih, nato pa je

segel po žepno ruto, da si obriše oči; kajti njegova

zgovornost se je bila izvrela in ob rastočem

patosu mu je bil usahnil glas.

Meni pa se je tisti hip razodela nepričakovana

verjetnost. Spoznal sem, da me kliče Malvin

jih je odvzela, brez izjeme nazaj. Začutil sem, da

mi je Malva usojena ne le po moji ljubezni, temveč

po vse drugačnih in mnogo nepremagljivejših zakonih

duše in življenja. In ko sem mislil tistikrat

toda, — česar nisem vedel, — na vse veke nenadomestljive

sreče.

Rikard Malloprou se ne bi bil pritoževal,

da je ostalo tako. Ali preobrat je bil usojen

menda že v samem trenotku tiste lepe in blažene

komedije mojih čustev.

Teden dni kasneje, baš ko sem natikal rokavice,

da se po stari in zopet obnovljeni navadi

krasno, izgubljeno in zopet pridobljeno, — zgolj

puhel sen, fata morgana moje zapuščene in preveč

zaklicati debelemu poštenjaku, osramotiti bi bil

moral njegovo suknjo in njegov svetli, zlikani

nesreče svoje hčere, — zavest, ki mu

ne bo izostala.

Zakaj, spoznal sem več nego to. Spoznal

sem, — a to je največje in ravno v vsej svoji

nama stud zastrupljenih. Smrt je usmiljenje življenja;

ali naj pridružim svojemu ponižanju še to,

da se dogodi to usmiljenje nad menoj, kakor se

dogaja vsak dan nad stoterimi in nad tisočerimi?

Ali bom v resnici počakal dogodka, ki lahko še

danes po svoji volji napravim iz njega dejanje?

Kdo ve? ... Tako osupel in tako presenečen

stojim pred vsem, kar je prinesel zadnji

čas, da je ni zadrege čez mojo zadrego, kaj naj

mislim, kaj naj storim.

Vse je pripravljeno za sprejem neveste.

Nove so tapete na stenah, nove slike gledajo iz