Gadje gnezdo: Razlika med redakcijama

 

{{Rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17|18|19|20|21}}

 

 

poti nego naproti; nihče ne zine o nji zlega brez

dobrega. To je dovolj pri naših kmetih, ali premalo

na svetu.

 

izza Sevškega hriba? In solnce, ki dremavo kuka

čez borovce, prestreže njen trdi pogled ter se

»Dobro jutro, gospa, dobro jutro! Podvizam

se, nič ne kolnite, mati! Ves dan bom sijalo brez

»Da te satan! Ako danes ne bo dežja, naj

In že je zrastla na rumenem nebu siva pika

ter leze bliže in bliže.

 

Stara jo ureže moških korakov v dekelsko

»Kvišku, pokore, zberite grešne kosti! Za

hrčanje vas nimam, če se ponoči z dedci pečate,

jih je malo prida; kadar odmoli vse blagoslove,

je čisto sveža in polna korajže. Prezirno kaže

Ampak pri njeni duši je hujši od nebes in pekla.

Kave in belega kruha ne zajtrka, nego kozarec

brinjevca s česnjem in ječmenjakom; to

»Ozrla bi se krog hiše ...«

 

za nas! In jeznih oči leze vdova po prstih k Šimnovi

postelji; tiho vzdigne palico ter jo spusti,

»Nažrt, mrcina žganjarska? Da bi se živ pogreznil

in bi ti s frakljem zobe izbijali do sodnjega

Pijani Šimen, ki ga ne smeš krivo pogledati,

skoči na noge ter švigne pokorno po delu: s

globlje in tli v zagrizeni strasti; ako bi ji napotoval

Sevški hrib, gotovo bi ukazala: Premekni

»Kako se človek prelevi!« mrmra stopaje

med travniki ter misleč na leta, ko je prelivala

da je zabila v svojem bogastvu jez pred njih

nakane.

V takih trenutkih lista rada po knjigi svojega

življenja.

in misli kupiti grunt z vsem, kar je. Da bi bila

mera polna, je ležal gospodar za plučnico in

»Kako kdaj? Ena poteče v nedeljo, druga

čez mesec dni ... Podaljšanje? Škoda besede!

»Satan bo kupil, ne ti!« je zaklela Mana

drugič v svojem življenju, popadla stol in spodila

»Dobro za nas, če umre,« je dejala. »Drugače

bo pozno; sam Bog ne daj, da bi se izlizal.«

vrati; Kastelka je imela čisto nov obraz. Planila

je k dojenčku; razleteli so se posli po bližnjih

»Hoj, ljudje božji, kdo kupi? Konje, krave,

prešiče, koleslje in drugo robo, vse za gotov

s seboj; živa duša ni zvedela, kje jih je

vzela. Manjkalo je še zmerom pet tisočakov. Na

»Dobro sem mislil ... Bog ti daj zdravje

in moč, soseda; vražja ženska si.«

 

»Gremo,« so povedali. »Nimate nas s čim

»Vi boste imeli, jaz bom grizla kamenje, ki

Urša in Tinač sta šla, drugi so vsi ostali.

 

V temi je priburjal Petschnig, ki so mu nesli

»Moj denar! Das ist Betrug! Kje je denar?

Prodajati ne pustim, dokler so cesarske postave

Raztrgala je papir ter mu ga vrgla v obraz,

»Z drugo se prikažeš, ko bo čas. Marš.«

 

Toda pet tisočakov ... Drugi dan je prišla

»Zmorem, Galjot; eno je plačano, za drugo

Galjot se je počešljal za ušesom in skremžil

»Rekla sem, če bi jih ti posodil ... Ne izgubiš

jih, s tem je vse poplačano; zapišeš se na

prvo mesto. Jaz ne pijem, Galjot, ne kvartam

»Vem, teta. Samo presodi: težak križ si naložila.

Če te zlomi, ne morem prizanesti, ker

imam sam svoj grunt in svoje ljudi. Denar je

»Vse je premišljeno, Galjot. Pet tisoč dobim

na Kastelčevo, kjerkoli potrkam. In ne zlomi me,

Galjot je osuplo pogledal, kakor da sliši novo

besedo. Oko se mu je skalilo, mežiknil je, posmrkal,

»Udari, Kastelka! Vidim, pekel te ne spravi

na tla, sama si vrag nad vragovi. Da sem te prej

poznal, še prosenega zrna ne bi bila prodala; dokler

Tako je vdova rešila grunt.

 

»Ne boste se klatili brez doma, revčki, sirote

Dečki je niso razumeli; toda vriskali so, videč

sijanje na njenem obrazu.

poslom je rekla počivati od jutra do mraka, toda

sama ni prekrižala rok.

Ni se mogla več umiriti, peklenski ogenj v

njeni glavi je úlil noč in dan; letos je zidala, k

travnik, drugje kos gozdne rebri. Zdelo se je, da

nekdo blagoslavlja vse, kar prične Kastelkina roka;

»Vrag jo goni!« so ugibali nevoščljivci. »Saj

V resnici je vrela v njenem nemirnem srcu

mladost, ki so jo bili tako nagloma zadušili, sanjava

je vzela k sebi spat, in Janko je skoraj utonil tisti

dan, ko mu je rekla »moj zlati«. Zato je sklenila

»Rajša jih imam krepke in drzne, kakor da

bi se njuzala ž njimi.«

vdova je razumela, da jo hoče imeti vso, in pustila

otroke poganjati kakor troje mladih hrastov

»Dobro pleme se samo ravna!«

 

In ko se vrača po brvi, udari gospa s svojo

palico ob hlod ter strese pest proti dimu za

»Tod čez ne pridete, kanalje! Satan vas

vzame prej ko mene — in prej ko nas, ki smo

»Reva Polona bi vendar ostala; kam se obrne

s polnim trebuhom? Toda če rečem, naj čaka

sobah. In da bi vendar storila dobro, vzame

iz miznice nov petdesetkronski bankovec, položi

»Da se nam zalega ne izpridi, pošilja to

betvece vaša stara Kastelka.«

Od nekdaj je določen sinovom isti dan prihoda:

ako se Joža in Tone prezgodaj vrneta iz

»Da ne bo komedij za vsakega posebe,« se

izgovarja gospa. V resnici pa hoče užiti trojno

poljedelstva še Tonetu filozofijo in poslati Janeza

v latinske šole, čeprav je Benjamin že na prvih

»Hudo je v mestu, máma; rajši bom hlapec

»O pač! Le toži se mi po naši hiši, po

gozdu in njivah, po vsem ... Zjutraj bi kar

umrl, ko pogledam skozi okno in ne vidim Sevškega

»Študiraj; hrib in hiša ne uideta. Ko zdelaš

gimnazijo, se pomeniva, če boš priden tačas.«

 

»Dveh gadov ne spraviš pod eno streho; razen

Svetlo se je ozrla po dolini, kakor bi izbirala

pripraven kraj.

nalogo, Janez maturira; ž njim se dolgo nista

menila o bodočnosti. Vdova čaka počitnic radovedneje

»Kaj poreče gadje seme?« se vprašuje.

Zadnje dni imajo dekle križev pot s pripravljanjem

»Pomivaš, Jera? Si zofo obrisal, Micon? Polona,

kje so zastori, da te tristo kosmatih!«

dežel, ki ga je sam narisal. Par let že

rije gad po zgodovini; kadar govori o Gubcu in

»Ali si je premislil? Bo zato še rajši kmetoval?« ugiblje stara.

 

padli na glavo; in zlasti, ker bi Tonč in Joža

morala iti ... Ne boste!

Koleselj stoji zaprežen, mladim gospodom

naproti; vdova komandira po dvorišču, v desni

Sam gospodar je kočijaž; lisec in prama obstaneta

kakor vkopana, fant za fantom skače na tla, dekleti

»Pripeljal sem gade z belouškama vred; kakor

najdeno, tako naloženo!« se muza Galjot in prebira

vajeti. »Nu, zbogom vsi skupaj, saj vem, da

Pa goni dalje.

 

Tone ženskih ne mara. Najmlajši, rdeč do ušes,

ji umakne oko; rad bi se ozrl za vozom, če bi

»To diši po zaroti,« misli Kastelka, in glasno

ponavlja vsem trem: »Pozdravljeni, gadje, po-

gledajo resno, zakaj trenotja, kadar mati ž njimi

vino pije in beseduje, so svečana; in razgovor

»Zdaj boš gospodaril, Joža,« pravi Kastelka

prvorojencu. »Toda za peč ne sedem, dokler ne

»Kakor veste, mati. Vaše je vse, napravili

ste grunt in mene. Ako Bog da, se izkažem pred

»Ženitev, kaj?« mu vdova prestriže besedo.

»Končala je gospodinjsko šolo,« se ogne

»K letu osorej je zadosti; videti moram, komu

dam ključe iz rok.«

 

Joža bi šel najrajši jutri k poroki, toda materi

»Ne boj se, branila ne bom,« povzame vdova

mehkeje. »Le časa je treba in premisleka: zakon

Toda že se je utrnil mehki hip za staro

granitno krinko; zdaj se obrača k Janezu, s trdo

»Pa Benjamin? Včasih si hotel kmetovati;

Janez molči v zadregi; ustnice se premikajo,

»V lemenat? Zina bo jokala! Pravijo, da se

kaniš ti tudi ženiti?« ga draži vdova in vrta vanj

Janez odkima; in zdajci ji pogleda naravnost

v obraz. Čemu ga draži z Zino, ko sam nič ne

 

»In Zina?« podreza gospa, da razbije mehko

»Zina?« Janez ni več zardel; trdo in resno

reče svetopisemske besede: »Le eno je potrebno,

»To je moj gadji strup!« Kako mladosten je

namah Kastelkin glas! Smehljaj ponosa ji presiplje

črte, ko dvigne čašo naravnost v solnčni

In čase zazvene skrivnostno, kakor da steklo

ni steklo, vino ne vino in ljudje ne ljudje: kakor

sede molče za peč in potegne. Cena ne

govori, on pije in gode; ali kar zagode, vse leze

»Mili Jezus, tebe počasti-imo ...«

 

od dekliškega telesa? In morata čakati še leto dni!

 

»O drugem kresu,« mrmra Joža vroče, s

skrivnostnim pomenom. »Čez leto dni si gospa

»Joža, tvoja mati me noče! Drugače me ne

»Zakaj te ne bi hotela? Ona ne kaže, če

mara koga. Dolgo je gospodovala, težko daje oblast

iz rok; pustiva ji časa, ti ljubo moje. Tudi

»Ona se ne odvadi gospodovanja! Komandirala

bo, in jaz bom dekla v hiši ...«

zaželi materine smrti!

 

»Samo leto, duša, le še leto dni! Glej, vsak

Trpko se strese Jelina gibka postava: kaj

Njene grudi merijo fantu v prsi kakor razbeljena

trna. In zdajci — mrzličen blisk mu obsvetli

Ne! Joža hodi naravnost, on ne krade v zacestni

temi; njegove roke se razklenejo. Toda

»Joža!«

 

 

Komaj da ve, kdaj sreča Janeza z Zino; že

»Zbogom, Zinka; drugače te bo strah skozi

Njena roka leži toplo in mehko v njegovi;

zvezdni žarek ji pada v velike, nocoj tako čudno

kakor opoldne materi, samo še mnogo lepše in

dosti več: nihče ga tako čisto ne razume! In

»Zinka!« moleduje glas v njegovem srcu,

»izpregovori, blagoslovi! Vse to je krasno in veliko,

 

Ali ga razume, da je položila še drugo roko

Zdaj pride njegova sodba; niti če bi moral

na mestu umreti, ne bi izdavil besede več. Dekle

ga gleda kakor v snu; izpustila je njegovo dlan,

Vzdihnila je, kakor bi se zasmejala in zaihtela

hkrati. Za pol glave manjša od Janeza, mu

edino, kar stoji na vsem znorelem svetu, je Zinka

za njegovim vratom. Juh, to vam sikne mladi gad,

»Ti ljubi, ljubi moj!«

 

Komaj da jeclja nedolžnost: oba poljubljata

Janez je zdrknil na kolena ter boječe poljublja

rob dekličinega belega krila, ki diši tako

 

Toda že kleči tudi ona in milo joče na njegovih

»Ti meni, ti meni, ljuba! Veš, da te imam

»Vsa zemlja ne pove, na nebo ne popišeš.

Ali sprejmeš, da storim vse, kar sem sklenil,

»Zato ker si moj, ker si moj!« ponavlja dekle

vznešeno, kakor bi molila.

zadovoljna, da nihče ne ve; še pod pazduho se

ne držita, še roke ji ne poljubi Janez pred hišo.

»Ne boj se, Zinka; najina skrivnost je tako

visoka in krasna, da ne more umreti; luč, ki nama

In začudeno pogleda fant okrog sebe, kakor

da je govoril neviden drugi ž njegovimi usti.

časopisi jo prerokujejo; vlaki drdrajo v nočeh —

ali slišite rožljanje tovorov? Edina, ki noče verjeti,

»Vojne ne bo!« je dejala nocoj Galjotu in

potrkala s členki ob mizo, ko je vstal po dolgem

pomenku o važnih rečeh. »Ali pa je šla moja

»Tvoja pamet je na pravem mestu, soseda,

le drugi je nimajo več, ki so močnejši od naju ...

vsega, kar sva se menila! Najine vnuke bi še

poujčkal, pa ležem rad k svoji rajni. To ti bo

»To ti bo pleme!« ponavlja vdova ponosno.

 

 

Zmerom težje leži tisto na srcu. Še zrak je

»Tako bi bilo, če bi ves svet umiral,« mrmra

Kastelka sama s seboj, butaje s palico ob kamenje

grlo, sok zastaja v žilah. Misel kljuva, trka nekje

na vrata kakor siten krošnjar, ki se ne da odgnati; ali Kastelka tišči, tišči, ona se brani slutnje,

»Če le kak satan parklja vmes ne vtakne!«

popusti nazadnje za majčken las ter se zgrozi

godi, tristo rogatih!

 

Kje je že spredaj, zijalo! S slehernim korakom

goni Kastelko hujša radovednost; davi jo,

zaripla v obraz, palico kakor puško na ramenu.

 

»Tinček, hoj! Počakaj, Tine Omahnov! Kam

Toda mali se boji gospe, odkar je višnje

kradel v njenem sadovnjaku; on ne utegne, mudi

hiše ni žive duše več. Oddaleč vidi pred županijo

vse črno ljudi: dva rumena papirja se režita s sivega

»Kaj se plete, krčenduš!«

 

bi vsaj rekel kdo: noriš!

 

In Kastelka ne črhne več besedice; tiho se

ustavi, molče spusti palico z rame ter ostro krene

bleda.

 

Ženska z dvema otrokoma za roke beži mimo

in vije kakor volkulja. Pri fari klenka mrtvaški

pas ...

 

In lastnim ustom ne verjameta: odkar vlada

gospa na Kastelčevem, je niso videli v žalosti niti

»To je ljubezen do naju,« mislita oba; težak

ponos jima zaliva srce.

nekaj se lomi, leti na kose, Kastelka preklinja,

kakor živ krst ne pomni; v vežo diši po žveplu

Gospa stoji sredi izbe, in vse okrog je razvalina:

zrcalo, stenska ura, slike z zlatimi okvirji,

nobenega ne izvzame. Zdaj diha mirneje,

kakor da je ubila nevidnega nasprotnika. Na komodi

Ni mogoče; zmotili so se! Kdo vzame Kastelki

sinova? Ne, ne, sami bodo izprevideli;

toda Kastelka ve, kaj treba storiti, sakrament!

In naprosi jih za vse večne čase, naj je ne hodijo

Storila sta prvo, kar je prišlo na um; tudi v

njiju je treščilo, kakor se pravi. In ko že mora

»Še z nočnim prideta zgodaj. Razumeta? Niti

 

Kakor bi kamen rotil! Njo bosta učila, ki

je sama iz tal izdrla, kar je tu? Lipe, kočijo!

Janez stoji križemrok za vrati; bled je, brata

gleda in molči.

Kastelka šumi v črni židi, z židano ruto na

glavi: s klobukom se ni pokrivala in se ne bo.

»Vsaj kleti ne, mati, kričati ne nanje! Zapro

»Kastelke ne obesijo; sama ve, kaj mora

V to da sinu roko.

 

da jih ne plaši; ko zine, da bi povedala svojo

pritožbo, so usta suha in vroča, jezik je vse besede

»Sakrament!« pravi gospa v svojem srcu,

»Dober dan, gospodje! Jaz sem Kastelka s

Nekdo se hahlja; nekdo nekaj gode; stari

gospod z zlatim ovratnikom prižvenkeče naravnost

na njeno brošo in zaropoče po nemško,

z glasom ostrim kakor sablja. Gospa ga komaj

»Deutsch reden!«

 

žive dni se ni učila govoriti po njihovo, kvečjemu

kako drobtino ve, mušico, ki je obtičala v

»Bitte schön, mein Sohn ...«

 

rajši naj vzame vrag njena gada in še tretjega,

še njo, še grunt povrhu, kakor da bi svoj jezik

»Sinove marate, matere nočete razumeti, ko

prosi po svoje za svojo kri!«

hitreje — gorje, če se Kastelka raztogoti!

Toda zlatovratnik je mignil, pristopil je mlad gospod

»Gaj pi rati, kosbá?«

 

da je šla, v duhu že sliši zbadljivke. »Ves regiment

bo kazal s prstom za mano; ali je treba?

»Tvoja mati se je bala za sina,« ga zavrne

vdova z glasom, kakor bi kamenje padalo nanj.

»Ne, mati, odpustite! Ni me, ne bo me; ravnali

Kaj ne bi popuščal v teh zadnjih trenotkih!

 

»Če se ne vrnem, mati, so moje knjige Janezove;

kar hranite zame v gotovem denarju,

razdelite po svojem preudarku med brata in v

»In moje takisto,« povzame Joža. »Saj veste

»Molčita o testamentih! Ob miru se vrneta

zdrava, vse drugo naj vaju ne briga.«

Že sta prepričana. Oči jima tle živeje, drzen

smehljaj igra okoli ust; niti osmešenje ni omajalo

»Da trčimo na srečno svidenje! Žalostno je

Čase pojo, toda njih glas je moten, in vino

Mati zvrne kozarec v dušku; in ko ga postavi

nazaj, se razkrhne z žalostnim klenkom na

 

»Močno roko imate,« se smeje Tone. »Krepko

»Nu, vidiš, dekle te ne sramoti, ko hodi mati

prosjačit zate. Starke smo avše, zato imate mlade

»Dolgčas bo gledati zdaleč,« se meni Benjamin.

»Kdor to zamudi, je zamudil za zmerom;

»Tako, da je zadnjikrat. Nemara bom tudi

jaz še na vrsti; ves dan hodi slutnja ko senca

»Slutnje so bedarije!« roji Kastelka. »Kdor

sluti, izkupi; modra glava se z ognjem ne igra.«

 

Tedaj se zganejo vsi štirje: ura pri fari bije

»Čas je, mati,« de Joža. »Zdravi bodite in

Glas se mu trese, mehkoba ga je obšla. Ali

matere ne poljubi: na ustnicah hrani dišavo Jelinih

»Zbogom, mati!« pristopi Tone. »Da se vidimo,

»Zdrava bodita, gada!« Trdo jima stiska

roke. »Ko vaju vidim spet, se ne bom več branila

Sablji zvenita čez prag. Gada vesta, da je

čas; težko bi jima bilo s Kastelkino solzo v srcu.

»Tam zajočemo vsi trije,« premišlja Joža.

»Pa njemu je dobro; z Zino bosta sedela zvečer

Jela, z glavo je bila ob mizo ...«

 

Kastelka se zravna izza okna. Čemu se vrača

»Da, mati.« Joža sede tesno k nji. »Da bo

mir pri duši: kadar se vrnem, napravite svatbo

»Ne, ne,« se nasmehne sin ter zardi pod lase.

»Da, sinko,« hlipne stara; ne more se več

zmagovati. »Kar hočeš, stori; ti boš gospodar.

Tone kriv; kakor zdajle ga vidi ječati v kotu, in

sama ječi, srce se ji zvija kesanja. Ves čas jo bo

»Odpusti, zlati moj!« hrope za njegovim vratom.

»Če sem bila krivična, trda s teboj, pozabi ...

do vas! Vrni se, Joža; vsak dan in sleherno

noč te čaka mati — čaka te zemlja, ki

Gadje solze ji kapljajo v roko. To je trenotje

brez imena; kar živi, ni bilo enakega, nikoli več

Izpozabi se, oberoč stisne Jožo za glavo,

vzdigne jo k sebi, poljubi ga v sredo čela, prav

 

»Takšen pokoj naokoli,« govori Janez kakor

»Streljanje, mati? Zdi se vam! Komaj vročino

»Sam Bog ne pomni takega: na gosto, kakor

pesek z voza. Ti mladič, ne slišiš, ali mati

»Zemlja?« Gad se odmakne, da bi ji bolje

»Zemlja,« ponavlja vdova, mirno, kot bi knjigo

brala. »Po zemlji prihaja. Misli si, da te zbode

trn v peto: mari ne čutiš povsod, v glavi in v

srcu? In to je hujše od trnja; misliš, da nje ne

»Zemlje ... Sinoči mi je bilo, kakor bi govorila

pod menoj in mi tožila. Kastelka, pravi,

kožo mi slečejo, ves drob izdero ... In mrliče

spuščajo vame: vse belo mrtvih je v meni. Strah

»Zakaj? Saj jih slišim, podnevi, ponoči ...

Toda vse krogle lete mimo Jože in Toneta. Ne

Široko strmi Janez materi v obraz; ali se ji

meša?

 

»Enkrat se mi je v sanjah vrag prikazal.

Pomni, mi pravi, dobro zapomni, Kastelka: Bog

Samo da ohranim gade in grunt, drugo mi je

deveta briga; kar držim, ne izpustim, če me tudi

»Nu, mati, braniti svoje ni greh, zasluga je!«

»Braniti svoje ni greh, toda greh je misliti

na več. Zemlja je pokazala, da me hoče imeti

zase — kadar sem se obrnila k drugemu, je bilo

zlo. Še vas gadov sem se bala dotekniti, prav

»Tudi tako ste bili dobri za nas; kar smo,

»Zdaj pravim: motiš se, za to ne more biti

kazni. Tudi ona ima rada žito, ki raste iž nje,

»Ne, mati, za to je ni kazni; zemlja hoče, da

»Košček zasluge prinese vsak na oni svet,«

ugiblje vdova. »Za moje grehe ste vi lehko boljši

strehe: naša se je majala komaj par let, pa moram

zato preklinjati do groba. In zdaj povej, Benjamin,

»Nikamor, mati, dokler se ne zvedri. V burji

»Pri vas.« Toplo ji pogleda v lice. »Tehtal

se bom, delal, pazil v svet in poslušal zemljo, kaj

»Poslušaj; ali potem ji gospodari, da jo boš

prav razumel.«

k obedu prirožljata dva žandarja s komisarjem.

Vdovi pade žlica iz rok; gad jih gleda, čudo

»Janeza Kastelca!« ropoče stražmešter; danes

»Mene hočejo,« se Benjamin obrne k stari.

»Ne strašite se, za Boga, ne govorite; molčite,

mati, mislite na grunt, na vse ... Vi veste, da

nimam skrivnega na vesti. Ali je zmota ali obrekovanje ... Kastelka, drži se; dovolj, da enega

»Prehitro zveste,« se sovražno zmrdne komisar.

»Skromni bodite, mladi mož! Vklenite ga,

veselja, kdor je kriv! Naj ne vidijo solze v vaših

očeh, naj ne slišijo vašega joka; s častjo in slavo

Janez ga ne pogleda. Toda Kastelka se je

»Dveh je zadnja beseda, pravice in Kastelcev«

oznanja kakor s prižnice.

mu sije od ponosa. To ni obraz človeka, zemlja

je, ki odseva zarjo mučenikov! Ali vdova gleda

»Še to pot pomagaj, ti tam, ki mi stojiš

ob strani; Bog ali satan, vzemi mojo dušo v

Gospodje opravljajo hišno preiskavo; ves

dom pretikajo od vrha do tal, vse kašče, shrambe

»Zastava? Za puntarje, že vemo. Z risanico

je hodil Joža na srnjaka? Mhm, to se razume;

Kremen, ostani trd!

 

»Vidim, gad; korajžo! Zdržim, dočakam te ...

»Voz — zame? Izprezi, Lipe, konja v hlev!

Vsi naj me vidijo; Kastelci ne povešamo oči.«

 

Ob vodnjaku zaječi: Zina je planila k njemu,

»Suni! Poljubim ga vendarle!« Na usta, in

niže, na vklenjene roke. »Svete so; ali me blagosloviš

»Bog s teboj!«

 

trški župan; volk je tu, da izpije čašo zmagoslavja.

Koga si s stolom, stara, koga si gnala:

»Verräter, Hund! Na cesti bi ga potolkli, izdajavca ...

In mastno pljune Janezu v lice.

 

Gad se zdrzne, krikne, trga; oba žandarja ga

komaj držita, kri mu lije izza nohtov. Zdajci odneha;

»Judežev pljunek na mojem obrazu! Kje si,

da ga ubiješ namesto mene?«

kakor roj na veji. Zadavi ga, čeprav mu ne dado

pregrizniti grla. Hu, grozotni glas, ko da se para

»Stekli pes, krvoses, zemljegolt! Glejte, ljudje,

Iškarijota: v zibelki ga je mislil okrasti za očin

 

Sosed Jelen potrka, z grozo v vseh črtah

»Petschnig je mrtev, gospa Kastelčeva! Pred

»Mrtev?« Vdovino lice oživlja v temni zarji.

»Govoriti ni mogel več; še svetega olja ni

učakal.«

trepet, črni psi bodo vili okrog hiše v viharnih

jesenskih nočeh. Le Zina se je ne boji; in vdova

»Zinka je dobra, dobra ... Laske bi ji pobožala

v njegovem imenu, roko bi ji položila na

glavo; pa nemara je bolje, da ne ... Pojdi, mala,

In veli odgrniti posteljo ter prinesti belega

kruha in vina.

brez njega ne more živeti ne umreti. Zdaj prhutajo

nad njeno glavo, krvave kose v krempljih,

»Kaj daš, da jih vrnemo: zemljo ali gade —

povej!«

 

Niti staro srebroglavo solnce ne pomni grozot,

»Da, da,« zdihujejo sivci pri Galjotu, »svet

se levi, in vsaka nova koža je slabša od stare.

»Takrat so lepo marširali semintja; smolo

»In komaj si dobro zaduhal smodnik, je bila

»Kajpak! V štirinajstih dneh je bilo vse

opravljeno; amen, spet smo si dobri, Bog daj

»Takrat je bilo skoraj veselje, kakor pretep

na žegnanju; dandanes gredo milijoni drug zoper

»To, to! In s kakšnimi hudičevimi! Kanoni

pokajo hitreje od pušek v naših časih, puške jezikajo kakor babe, in zraven tiste mrtvaške raglje:

komur zapoje, zbogom oča in mati. Eh, marsikaterega

»Jaz pravim, da so se nalašč zmenili, ker je

 

Očanci kašljajo, sučejo kupice in zamišljeno

Vsak dan je več novic. Rus je navalil s

strašno silo, kozakov je kakor kobilic v Egiptu;

»Pa čudni dedci so ti Rusi! Namesto, da bi

ti odrezali glavo, če te ujamejo na samem, te

lepo pozdravijo, nasitijo in napojé, in še pokramljajo

s teboj: nu, hodi zbogom, doma pozdravi

»V boju jim, pravijo, ni para. Gredo, kar naprej

gredo, bolj ko pokaš nanje, huje pritiskajo. Naši

»V Galiciji je vroče te dni. Zdaj ali nikoli,

Nikjer ne vidiš človeka, da bi se smejal.

 

druge, ko tarnajo za svojci. Že hlipa v vasi prva

vdova, vpije mati za edincem, ki je pal; toda

»Naj vsi poginejo, samo da ostane moj ljubi

živ.«

nanjo s strani; obrite ustnice se mu zganejo,

zakaj oče je oče. Toda mahoma strese glavo in

»Da bi vsaj rajnica živela,« vzdihne sam pri

sebi. »Križ je imeti odrasle hčere v hiši in ženo

grebe s prsti v razgaljeno grud, vstane Zinka

tiho v svojem koncu sobe; v sami srajčki pride

»Ne premišljaj, Jela, ljuba moja. Spančkaj,

In brodi z nežnimi prstki po njenih razpuščenih

»Mari tudi ti ne spiš?« vzdigne sestra glavo

iz blazine; čez minuto povzame s trpko zavistjo:

»Otrok! Ti ne veš ničesar. Ti tega ne poznaš.

Ali te nič ne skrbi? Si res prepričana, da ostane

Kdo ve, kaj se lahko zgodi v teh časih,«

dreza Jela sestri v srce, da bi se razbolelo: tako

»Ne dam se ti oplašiti, ne! Ali bi mu pomagalo?

Kadar pomislim, kje je in kaj mu preti,

si ponavljam samo: tega ne sme biti, ne sme ...

Vsa lepota sveta bi se razsula v laž, ako bi poginilo,

»Ne sme se zgoditi, ne sme! Janez se vrne,

in vse bo še lepše, nego je bilo. To si mislim,

časa, tako vroče in napeto, da se mi zvrti v

glavi ter čutim, kakor bi šla moja volja v gostem

»Brezžični brzojav!« se nasmehne Jela po

»Le norčuj se, sirota. Videla boš, z voljo in

»Nu, da ... Saj ni storil ničesar. Oproste

»In vojna bo kmalu končana, Joža se vrne

k moji črni muci, kaj? Svatovanje bo na Galjotovem

gospodu, ki jo dobro pozna in visoko ceni. Sprejel

jo je z veliko častjo in obljubil ogorčen, da

»Ali čas je težak, in zakon velja samo še za

tiste, ki ga teptajo z nogami,« je dodal nazadnje.

Z lažjim srcem se je vrnila domov.

 

leti. Mogoče; onidan, ko je po stari

navadi postala sredi brvi, ni stresla pesti, ali

»Zdaj vem, kdo bo prvi hudičev, svojat ti

za hrastjem! Enkrat ste si že lomili zobe ob Kastelki;

pa tudi župniku je poslala za maše: »dvakrat

zadrgnjeno dvakrat drži«. Košati mož je

»Da bi le tudi sami prišli k maši, gospa,«

je povedal nazadnje davno željo, vesel primernega

 

Ali Kastelka se je ponosno uprla s palico

»Gospod župnik, jaz hodim po bližnjicah in

se z Bogom sama pomenim, kar treba. Če sta

očitneje, da tli v prsti njen lastni ogenj in je

prav to njena sila. Kadar stopa med razgoni, se

»Obe imava eno dušo v sebi,« ugiblje takrat,

»pa bodi dobra ali slaba, božja ali hudičeva

meja. Kakor slepci ob čudodelnem studencu

strme ljudje v blagoslovljeni svet in šepečejo v

»Ah, kako dobro je biti rojenemu!«

 

Iz ruskega jarka gomaze pridušeni glasovi; ljudje

so tam kakor tu. Joža gleda v noč in nastavlja

»Gospod lajtnant!« ga nekdo potegne za

bluzo. »Gospod lajtnant, nikarite ... Koren jo

Podskale, uro daleč od njih. Siromak se neznansko

boji za gospoda; najrajši bi ga skril in v boju

»Gospod lajtnant, za pet ran božjih!«

 

se nastavlja o belem dnevu, ne le nocoj. In Peter

vleče z obema rokama, da bi podvojil moč svarila.

»Peter, zdaj pa čisto zares. Izgubi se mi,

In jo izdere napol iz nožnice.

 

To je druga beseda, ki gre Petraču do živega:

domačin mu ne bo razbijal glave. Bliskoma

»Pa bodi,« godrnja sam pri sebi, »pa zijaj,

hudič; boš že videl, kako boli pisker od svinca!

ni na svetu zanimivejšega in manj nevarnega

prizora. Čudno, kaj vidi tam, še zdaj, ko je

»Tič pa je, tič,« kima Peter pohvalno. »Jaz

si ne bi upal, nak, jaz že ne!«

ubira proti Galjotovim. Jagneda pred gostilno mu

kimata zdaleč, rasteta pred njim vse više in više

»Pozdravljen, Janez! Zina te vidi skozi okno,

zdajzdaj prileti naproti ... Nihče ne ve, kako je

njen pozdrav — takrat pa ga tuja pest udari

v prsi, hudoben obraz se nagne vmes, in pljunek

»Petschnig!« krikne fant in sune roko v žep:

Bog ne daj, če nima noža pri sebi ... Toda

na golem zidu jetniške celice, veseli poletni

dan je utonil v slabotni električni luči, ki

Jetnik je sanjal!

 

prostost — dom — Zina — in Petschnigov pljunek ter mrzla resničnost med golimi

stenami! Ali kar je premišljal v teh dolgih nočeh,

»Da, da, pravica je,« šepeče strastno v svojo

samoto, »resnica je in pravica je, ki se izpolni

On čuti utrip zmage v svojih žilah in vero

dedov v svoji duši. Zgodovina, ki snuje bogve

»Težka kladiva padajo; toda mi smo trji od

jekla. Kujte, kovači! Kladivo poka od lastnih

ve, da ji ne klone glava, kljub vsemu ne; vesoljnemu

narodu bi jo pokazal v teh časih ognjene

»Kastelci in stara pravda! Čuj sina, mati, in

spavaj mirno; ne prošnje, ne vzdiha ne bo iz

ki je vseh skupna last ...«

 

»Ali ti nisem rekel, Zina, tisti večer: kar je

v naju, ne umre? Če bi prav tisočkrat strohnel

razgrinja perot nad jetnikom: on svojega gada

ne da ... Čuj šepet — strah, kako votel in

»Daj sina, ljubega, zemljo — daj gada, meni

»Vprašuješ me, ker ga sama ne moreš vzeti ...

Gad ne pogine, gad je moj: odkar so ga bili in

ga jaz ne zapustim ... Vera-Upanje-Ljubezen

drži Pravico-Resnico; iztrgaj jo, Smrt, če si nama

Zli glas molči.

 

dež. Vdova seže tipaje po užigalice, da posveti.

Ničesar ni videti, ničesar čuti: še nekam tiše se

»Budalo,« se ozmerja sama. »Kaj skačeš,

hudiča, ko je vse tiho? Lezi, stara, in spi!«

vsi, da je zadeva jasna ko beli dan in se ni bati

ničesar! Kajpak, tretji je Joža na vrsti, ali njega

»Tak vsaj ti me pusti pri miru! Ali naj res

ne zatisnem oči zaradi te ljube gadje zalege?

nič se ji noče vstati. Bude jo? Kdo stoji zunaj?

Jera ni; ta bi stopila noter in stresla gospo za

»V uho me piši, kdor si!« de vdova srdito

in se odene čez glavo. »Ni hudič, da se ne bi

 

Toda zgodnji prišlec je trdovraten; on hoče

»Trk, trk, trk!« ponavlja čimdalje glasneje,

»Ali bo mir, krščenduš!« zarohni gospa, vsa

pripravljena, da skoči ven ter osebno vrže nadlego

 

Sedaj zasliši Jožev glas, tako čuden in daljnji,

»Zakaj me ne spustite k sebi, mati? Ali me

ne poznate več? Joža sem, vaš Joža, najstarejši

Tako žalostno govori, kakor bi mu bili zobe

»Jezus!« vzklikne Kastelka; da bi zaklela, se

niti ne spomni. »Ti, Joža? Počakaj, precej ti

»Ni treba, mati; nič ne vstajajte, saj pridem

Že je v sobi, ne da bi bil vrata odprl; vstopil

je kar skozi celo.

suknji, da se mati pozabi začuditi. Počasi, kakor

bi komaj prestavljal noge, je prišel k njeni postelji

»Joža!« Kastelka iztegne roke. »Joža, kaj je s

»Oddaleč, mati; vi ne veste, kako dolga je

»Kaj ti je, otrok? Govori!« siga vdova. Strah

jo prijemlje od hipa do hipa, leze iz uda v ud:

obrazu, in mraz mu diše od lic.

 

Od nežnega imena se stari še težje stisne

srce; in hkrati jo je groza, sama se vprašuje

»Glava me boli ... Oh, tako strašno me

»Joža,« ječi Kastelka, »pa ne zato? ... Reci,

»Zato,« mrmra Joža. »Samo zato.«

 

In kot je prišel skozi celo, si seže v glavo

ter vzame iž nje krvavordečo rožo; s tihim smehljajem

»Jezus!« zarjove vdova z nečloveškim glasom.

Sin se bridko nasmehne, pokima in nič ne

pove, kako. Izginil je kakor upihnjen.

po sladkih, temnokrvavih gavtrožah. S tresočimi

rokami razmeče posteljo; rože ni. Kastelka je

»To ima zdaj človek od vsega,« rentači, ko

se umiva. »Krščenduš, take sanje ... Hoho, moj

ki divja pri Levovu. Generali molče, toda ljudstva

vedo, da se koljeta dva na življenje in smrt. In

»Naši se umikajo daleč nazaj!«

 

»Nemara je ujet,« razsodi sama pri sebi.

In leže izmučena sredi belega dne ter spi

do drugega večera.

venomer uhaja k vratom, dasi nima koga pričakovati.

Galjot opaža s skrbjo, da so njene oči

»To ni dobro, Mana. Preveč si razjedaš

srce ... In tudi lepo ni: vsaj meni bi potožila.

Meniš, da mi bo lehko pri duši, ako bi tebi —

Vdova ga meri topleje; žalost hčera je tudi

»Saj ne mislim nanje!« pravi zamolklo, kakor

»Tega mi ne pravi!« mahne sosed z roko.

»Skrivati znaš dobro, vem; in da ne utegneš,

hmelj, in stelja, in krma — kaj vem, kaj še! —

je srce pri njih, da sama ne veš. Vsi zvonovi

»Nu, slaba vsaj nisem bila. Kar sem storila

je zanje storjeno,« de ona resnobno. »Joža in

»Jela je sirota; še zdaj žaluje kakor prvi

dan. Nič več je ne morem gledati v tisto objokano

»Vročo kri ima tvoja večja,« pove Kastelka

njegovo skrito misel. »Kadar se vrne Joža, ne

čakamo več; sama izprevidim, zadnja ura bije.

»Tvoje, Mana, lehko se postaviš. Zaupam

»Ne varaš se; tudi on si zaupa. Toda mladost

je norost in ljubezen je pijanost. Ko pride,

 

Droban smehljaj je razjasnil vdovi obraz ter

»Jela!« je kriknil nekdo na dvorišču, kakor

da ga je slišal in ponavlja za njim. Toda glas

»Galjotova Jela?« vrešče babščeta v prestrašenem

»Zdajle so jo potegnili iz vode ... Toliko

»Trije jo komaj drže: kriči, kolne, lase si

»Jezus in mati božja!« Galjot beži brez klobuka;

zobje mu šklepečejo gredoč.

Kastelka sedi in se komaj pregiblje. Tisti

tam doli pripoveduje še več: nekdo je prišel h

»Avša budalasta! Prav iz Galicije; umikal

se je.«

In je v krčmi nekaj povedal; Jela je šla mimo

vrat, slišala in stekla naravnost v jez. Če bi ne

»Pa kaj je povedal? ... Jezus! Kaj praviš?«

 

bliže in tuli grozo brez imena. Vdova rije

z glavo v mizo, grebe s prsti v sence, stoka in

»Stran od mene, hudič! ... Saj ne blaznim,

krščenduš ... O, prekleta moja glava! Blede se

 

Babe na dvorišču so zagnale jok, Micon

»Saj tamle prihaja Mrkunov; sam gre gori!«

vikne dedec, ki je prinesel vest.

 

Menda mu kažejo na okno. Toda okno se

odpre, in sama bela smrt se skloni doli; ni smrt,

»Gori pojdi,« mu reče z glasom, kakor bi

grob izpregovoril. »Vi drugi ostanite, kjer ste;

Peter stoji pred gospo, gospa sedi v naslanjaču;

trdo bi ga rada merila, toda ne more. Njene

oči so kalne in zbegane, komaj da je še pamet

»Nu, Peter, počemu stojiš kakor lipov bog

Peter stoji v pomečkani suknji in suče kapo

»Si bil ves čas pri Joži, kaj?« Gospa ve, da

je služil sinu. »In zdaj si ga pustil samega? To

»Vroče je bilo,« menca Peter. »Umikal sem

»To vidim, to vidim,« kima gospa hudobno.

»Je tam.« Peter se trese, bledi in zardeva po

»Kako se ima?« ga ustavi ona, da ne bi

govoril. »Je zdrav, kaj ne? Pozdrave pošilja?

Lepo, lepo. Tonač ni šel v Galicijo, na Srbsko

»Ni zdrav!« se osrči Mrkunov. »Ne da se

»Nu da, napori, seveda, napori! Spanje pod

»Prehladil se je, hočeš reči! Da, da, prehlajenje;

kašljal je vsako jesen, čeprav je krepak

kakor gora. In v bitki je bil, v tej veliki, ko ste

»Bog bodi zahvaljen!« si oddahne Kastelka

natihem. »In jaz norim od golih hudičevih sanj ...

 

Peter sede ter ji odločno pogleda v oči:

»V tej bitki ni bil, zakaj on, bi rekel ...

Eh, gospa, kar lepo naravnost vam povem — se

 

Petrač obtiči; kalno gleda gospo in čudno

»In se ne ganejo. Mene kar nekaj popade.

'Če bi vsaj izpregovorili,' si pravim, 'vsaj zadrli

bi se nad menoj!' In stopim še bliže, pocukam

Peter se zdajci udari z obema pestema po glavi,

»Takrat?« krikne vdova ter plane pokoncu.

»Kaj takrat? Govori, baba, ne cmeri se! Takrat?«

»Takrat ...« Peter vzdigne zaripli obraz in

se davi z besedo: »Ta — ta ...« Ne gre mu iz

ust; zdajci strese glavo in pokaže s palcem na

»Jezus!« zatuli Kastelka. »Ranjen, praviš,

»Mrtev?« hrope gospa. »Mrtev? Moj Joža

In Peter pokima ... Vstane, še vedno kimaje,

ter plane iz sobe.

Galjotova Zina kleči zraven nje ter ji odeva razgaljene

prsi z ruto. Oče razganja množico: treba

»Mana,« se sklone k nji, »vstani, mrači se;

»Ljudje božji,« pravi z izjokanim glasom,

»čujte, kaj vam povem! Enega otroka so mi ubili:

ter krene domov, glavo pokoncu, oko mrko in

ponosno, kakor bi hotela pokazati, da pozna tudi

»Vse je v božjih rokah!« je zamrmrala stara

ženica za njenim hrbtom, križaje se z vozlatimi

zaljubljene matere, bolj oboževanega sina. Po

cele ure in dni sta sama, in kadar jo kličejo

»Potrpi, Joža, otrok moj zlati, da skočim

pogledat za posli: Katra je lonec razbila, Jernač

 

Kdor bi jo videl takrat, bi komaj spoznal

In kdor bi jo videl, ko se obrne od mrtvega

k živim ljudem, bi komaj verjel, da so ta otrpla

»Dober večer, mati,« pozdravi Zina. Zadnji

čas kliče Kastelko za mater, ker jo beseda spominja

»Bog daj,« odgovarja gospa in ne vzdigne

»Važne novice imam za vas,« hiti dekle,

»Zame ni več novic na tem svetu. Ako je

zate potreba, govori; če ne, rajša molči.«

 

Plašna bol trepeče Zinki na ustnicah: takšno

»Glej tam,« pravi stara, »pismo leži na mizi.

List je Tončev, iz Zagreba; dekle se ne

»Čigav Tone!« vzroji Kastelka; in vendar

»V prsi je bil ustreljen ... Rešili so ga;

»Nu da, ta je šel brez poljuba!«

 

z zadovoljstvom čuti, da je srce ostalo mirno. Ali

vendar se zgane v kotičku še drugo veselje; in

»Kaj me briga! Jaz nimam sinov. Naj umre

»Moj Bog!« se ustraši Zina. »Tone piše, da

bi pogledal domov, kadar vstane ... In zakaj

da se ga nič ne spomnite, ali ste nemara bolni?

»Dom je njihov po očetu, hiša in zemlja, vse,

»Mati! In Janez — kadar pride Janez, mari

tudi on ne najde matere?«

 

»Iz same ljubezni ste ju zavrgli, mati, o, saj

vem! Kakšni črni strahovi so vas zmotili? Vsaj

dobro besedo mu privoščite, pismo iz materinih

»Matere nima,« trdi Kastelka. »Ubijavka ni

»Rotim vas!« Zina se spravlja na kolena. »V

vsakem pismu piše: zakaj? Kako naj mu raztolmačim?

»Če hočeš, da ga izgubiš, mi ga vsiljuj,«

ponavlja gospa. »Meni je vseeno: vrzi mi ga v

ganem s prstom, ne s srcem, ne z mislijo. Če

bi ga hotela ubiti, vzamem nož, ne ljubezni.

»Saj ne more priti!« ihti dekle. »To sem

hotela povedati ... Ali veste, mati, da ga je sodišče

oprostilo? Resnica in pravica se je izkazala!

»Ne ... Velike tabore imajo, kakor za vojne

jetnike; in kogar sodniki oproste, pride tja in

Toliko da Kastelka ne zakolne; v prvem

hipu je čisto pozabila, da Janez ni več njen sin.

»Da, sum!« pravi še hladneje ko prej. »Dandanes

lehko sumiš, kogar hočeš, magari iz gole

»Jaz tudi mislim, da je; ali včasih tehta crkel

Judež več kakor zvrhan paradiž svetnikov. Nu,

kaj je njim do resnice in pravice! In kaj briga

»Kaj vas briga, mati?« Zinka stiska peščice

»Ah, pusti!« mahne vdova z roko. »Rajša

poglej drugo pismo — tisto, da. Odvetnik piše,

»Počemu? Vseeno mi je ... Že tretji dan

leži tam; kaj ga nisi videla včeraj?«

 

»Oče poizveduje, odkar se vi ne zmenite

zanj. Nekoga mora vendar imeti na svetu!«

 

Ta hip bi se mala sprla s Kastelko; toda

»Reci Galjotu, naj stori zanj, kar hoče, samo

»Mati, mati, kje imate srce! Tam, glejte, v

»Če mu kdo kaj posodi, si vzame ob času

iž njegovega deleža; pol grunta je Janezovega,

vsak to ve. In kar je stvari, obleke in drugega,

lehko pobereš in pošlješ — jaz se ne dotaknem

»Bog vam pomagaj, mati Kastelka! Toliko

»Zato,« se zdajci obrne vdova k nji, »zato

si dobra z mano, ker misliš, da ga imam rada?

 

Mala pa stopi tesno h Kastelki ter položi

»Bodi vam hvala za te besede,« ji pravi z

vročim šepetom, »bodite zahvaljeni, mati! Trde

rokama okrog vratu in ji poljublja sive lase,

zgubančeno čelo, drčasti lici, nabrekle oči in

»Pusti!« vikne vdova nazadnje. »Sebe pogubljaš

Tega se prestraši Zina, in mati se izvije

»Budalo!« najde zdaj pravo besedo. »Kje si

pobrala te avšaste marnje? Bodi vesela svoje

Dekle pa, kakor v pečat na svojo daritev,

se skloni prav do zemlje ter poljubi rob njenega

 

»Kje so zdaj njene misli?« ugiblje dekle.

Strašne reči je slišala, kako ravnajo z jetniki:

nad temi zgodbami bi kamen zajokal, ne le materinsko

Kastelkinimi strahovi.

 

»Jela je ležala mesec dni za vročico in bledla;

zdaj pa se smeje in suče med pivci ter meša

postelji njenega sina. Zina je tiho odšla; stara

volkulja sloni sama in bulji v noč, ki ji zaliva

»Tone pride ... Tone pride ... Tone

pride ...«

 

Vdovi se toži po takem miru; toda njeno

»Ali ne bi bilo lepše, da se vzdrami svet iz

krvavih sanj in se združimo vsi, kar nas je ostalo

in več je dobrega nego slabega vmes; toda vse

priča, da se je zato prodala nekomu, ki sedi zdaj

»Zemljo ali gade!« je šepetal izprva; zdaj je

usmiljenejši pa dostavlja skrivnostno: »Ali sebe,

 

In kdo bi mogel premišljati štiri poslednje

»To bo žita,« računa gospa, »samo če vrag

toče ne pošlje, ali pa suše, recimo ... Kaj neki

klasja lušči zrnje, iz zrnja melje moko, iz moke

peče kruh, bel kakor hostija, in ko ga uživa, čuti

»Moj Joža!« Čaka jo doma; komaj dobro

jutro mu je voščila v naglici.

»Tone!« krikne Kastelka in odskoči k peči,

dlani od sebe, kakor bi se branila prikazni.

»Mati!« Gad je planil kvišku, k nji, z razprostrtimi

rokami. »Ali me niste spoznali? Mati! ...

»Blazni!« mu šine po glavi, in strah ga pribije

na mestu.

ni Zina pisala, da te nočem videti? Ni pisala, da

se varuj doma? In da nimaš matere — kaj?«

»Pisala je, mati, kako ne bi!« Tone se plašno

in dobro smehlja. »Toda jaz nisem verjel; smejal

bi se bil, da ni prežalostno. Bolečina vas je zmotila,

»Stran! Veš, kaj je ubilo brata?«

 

»En sam moj poljub! Ko sta odhajala in je

skočil še enkrat v hišo — pomniš? — sem se

v zablodo, dobrota in močni um vas delata brezsrčnejšo

od brezsrčnežev in nespametnejšo od

»Zabavljaj, samo da me pustiš! Ne veš, da

»Kdo sliši, kar kolne materina ljubezen! Blagoslovili

»Nočem te umoriti, kakor sem Jožo. Rekla

sem, da nimam sinov. Mari ne razumeš, ne čutiš?

kam preko njega, za čelom ji kuje bogve kaj.

Tonetu zastaja glas, reči se motajo v glavi; nazadnje

»Kaj si imava povedati, če niste več moja

In vstane, zategne si pas; kljub vsej ljubezni

»Prav govoriš,« meni stara. »Ničesar. Ali bodi

kakor doma; sam veš, na svojem si. Soba je

za njim.

 

»Pozdravljen, Kastelkin gad! Vsaj eno veselje

v teh žalostnih časih!«

 

V lepo sobo ga vabita, on pa se spravi med

»Da vidim naše dobre ljudi.«

 

 

»Če premisli človek, da teče naša kri kakor njihova!«

»Naj teče!« Gad trka po mizi. »Naj se polnijo

ječe, naj besne ovaduhi; tem preje bo lonec

»In vi tam zunaj,« vzklikne Zina s svetlimi

očmi, »vi ne trpite in ne krvavite zato, da se

»Da, da,« kima stari Jelen, »kdor to preživi,

doma ne bo več trepetal, kadar se kdo zadere

nad njim po nemško. Česa naj se boji, kdor je

to izkusil? Ti ljudje bodo železo, pa naše lastno,

»Verjemite, ljudje krščanski,« se oglaša Galjot,

»po tem divjanju pobegne nasilje samo pred

seboj; naša pravica pride, ne da bi morali prijeti

»Vest človeštva povzdigne svoj glas tako

strašno in mogočno, da se nihče ne bo upal upirati.

Kri milijonov ne teče zaman,« potrjuje Tone

»In vsak kraj bo ponosen na tiste, ki so zaradi

»Slavolok postavimo Janezu, kadar se vrne domov!

— Z muziko mu pojdemo naproti. — Z

Zinko-nevesto!« ugane Kurent in ji mežikne skozi

»Da bi le živ ostal!« vzdihne dekle tesnobno.

»Gad ne pogine, pretrdo pleme smo. Še

svinec nas komaj podere; mene glejte!«

»In Jela?« vzklikne Tone, kakor da so slišali

drug drugega misel. »Kje je in kaj pravi?

»Tu stoji in posluša,« se obrne Galjot. »Nisi

je videl, ko je prišla.«

Gadu poskoči srce od pijane misli.

 

»Mati?« Tone se udari po čelu. »Molčimo,

Galjot; naj me zemlja pogoltne, če je kdo nesrečnejši

postaja, vse svoje načrte gradi pred sosedi. Galjot

je vesel, da ga vidi židane volje kljub sencam,

»Bog te živi, mladi sosed!« nazdravlja stari

z očetovsko iskro v očeh. »In bodi naš gost vsak

ali tukaj tudi, kolikor hočeš in kadar hočeš, Tone!«

 

»Na zdravje vas vseh in vseh poštenih ljudi!

Ali kupica je zadnja — nu da, vsaj ena izmed

vaju — in vaju, prelepi sosedi: drevi se peljemo

v svet. Saj moram itak kmalu na mesto: veste,

»Tak vendar?« vzklikne Galjot. »To sem

»Moj polk bo zraven; tam kje pri Gorici padejo

v naše roke.«

 

»Kako ne! Vse te dni sem premišljal ...

Res, grenko je odhajati v nov pokolj; ljudi, za

»Bog daj, Tone!« Kozarec v sosedovi roki

drhti. »Da nam ostane večji grunt, kakor pravi

»Da nam ostane in zraste za tisto, kar je našega

pod laškim žezlom!« Gad je planil kvišku;

Izpije in trešči kozarec ob tla. Tedaj ga

prime Zina za obedve ušesi, potegne njegovo

»Zaslužil je,« se smeje Galjot. »In ti, Jela,

kaj praviš?«

medice. Gadov pogled se kali; nekaj hlepi v njem,

hoče in se ne more odločiti. Zdajci pa jo zgrabi

»Še enkrat, Jela ... Enkrat samkrat še!«

 

navzgor kakor škrlaten tulipan z globoko čašo.

Tone pije, pije; pijan je, da se maje svet okoli

»Jela, kadar se vrnem, te vzamem namesto

Jože, slišiš? Hočeš, Jela?«

 

Dekle se mu izvije; v prešernem smehu zablisne

»Kaj bi s teboj, ki sanjaš o junaški smrti?

Kaj hočemo ženske z žrtvami in mučeniki, povej!

grobov!«

 

»Prav imaš, Jela,« mrmra s povešeno glavo.

Kratek sen se je razsul; toda ni mu žal, da

ga je sanjal.

Joževi lobanji?

 

»Zbogom, mati! Čez nekaj dni sem na laški

fronti; nihče ne ve, kaj me čaka ... Ne daste

Stara ne sliši; trepalnice se ji spuščajo globlje

»Tak zdravi. Ne mislite name, če vam je laglje

»Z mojo voljo nikdar. Beži, beži, beži!« krikne

Kastelka s tolikanj izmučenim glasom, da ga

»Zbogom ...«

 

 

Joža jo spremlja povsod. Cel razgovor teče

»Gad,« modruje gospa, ko stopa v žago in

gleda oddaleč Galjotova jagneda, »Boga zahvali,

»Tudi jaz sem že dejal,« potrjuje sin nekje

»Sramoto bi nakopala na tvojo glavo in ves

naš dom. Komaj si legel, se je smejala. In zdaj,

ko gredo vojske tod skozi in imamo zmerom soldate

»Da, da, še prej sem jo videl na izprehodu

»Vsak ve, da jih rada gleda; in koliko je

»Jaz vem, mati! Jela ni več, kar je bila. Njena

vroča kri — pravzaprav je vredna usmiljenja.

rada me je imela — kaj bi pravil! Hudo je,

mati; vse kar je prav. Oni večer sem jo videl

»In pod jablano, in pod češpljo, pod brajdo

in jelšo in gabrom, in ne le enkrat vsak večer!

si šel na vojno; v sramoto bi ti bila. Še Ogra

bi pestoval nemara, če bi se vrnil živ. Soldaškim

»Prav pravite, mati,« se uklanja sin. »Vi ste

mi svetovali zmerom najboljše; tako zelo radi

 

Mehkoba obdaja vdovo; oči se ji rose in večkrat

»Zina je drugačno dekle,« povzame čez minuto.

»Kakor noč in dan! Še vedeti noče, da je

videl, kako je bleda, sirota? Če bi se zgodilo

in bi umrl v jetništvu, stavim, da izdihne še tisti

»Da, Zina je čisto srce,« pritrjuje gad. »Zina

je suho zlato, dekle brez para na svetu. Žal mi

»Da bi zdaj žalosti umrla? In kdo bi hodil

k meni, hudobnež ti? Zinka je tista, ki jo še

jo, pa me je strah; 'dobro dete' bi ji rekla, in

se mi smili. Hudo je, gad, če bi človek rad ljubil,

»Glej moje drage njive tam!« iztegne stara

desnico nad poljem. »Letošnje žetve je bilo malo

sem brala oni teden, kradejo pse in jih koljejo

v jed. Še to bomo videli, da zapuste Boga, ki

»Zdaj je kmet prvi na svetu,« pobira Joža.

»Ves svet se bo klanjal pred plugom kakor pred

»Dandanes vidijo, da je naša zemlja enako

imenitna kakor bogve katera slavna dežela,« se

košati vdova, »kaj? In naš žuljavi rod ni manj

plemenit od mogočnih na zemlji; naša pšenica je

Toda Joža je truden, nič več je ne sliši.

Mati utihne; njen rjavi obraz se zmrači.

sivo ime vojne se izteka sleherna želja in skrb,

vsako delo pod solncem je že naprej vkovano v

»Takrat ni bilo vojne. Jedli smo do sitega.

In oče je bil doma.«

rdeča od pečatov, znotraj črna od črtanih mest.

Kadar prejme Zinka tak list in bere, da mu je

»Ni je bolezni za mojega ljubega,« moli natihem,

»ni je moči zoper mojo ljubezen; moj

— zleti kakor bomba na sredo dvorišča;

za njim se vidi izprožena žandarjeva noga v

»Schon zeigen, den Lumpen!« rohni razjarjeni

glas gospoda komandanta, dočim se starček pobere

pritožuje se mi, svojat!«

 

V kolibi zazvoni telefon. Mož pravice izgine,

vrata lopnejo za njim; dolgo časa je vse tiho.

 

Tedaj pa se vrata drugič odpro; mogočnik

Njegov obriti plavolasi obraz z ogabno mlečno

kožo je ves predrugačen, jastreb se je izpremenil

in jalovih sanj ...

 

»In vendar,« si oporeka natihem, »in vendar

napoči dan, ko bo vest resnična; zakaj ne bi bil

Globok nemir se mu dviga v srcu; napol

je bol, napol veselje, in vse druge misli ugašajo

ni pogodu; solnce ji vriska preveselo v obraz,

naravnost iznad Konjske rebri, in poslopja se

»Ali naj zažgem vse to in skočim v ogenj,

ko bo najviše úlil, da se rešim pekla?« mrmra

položila zavoj na pisalno mizo, se oglase na

pragu koraki. Moški je, Galjot; brez trkanja stopi

»Dober dan Bog daj, soseda!«

 

 

»Nu?« zategne vdova nehote. »Ves izgubljen

»Se mi pozna?« osupne sosed in pomolči.

»Eh, so reči nasvetu, so vesti, Mana, ki udarijo

Kastelka molči; nič se ne zdi, da bi jo veselilo.

Galjot jo gleda postrani, kašlja, menca in

»Tak Janez bo izpuščen ... In Tone ti nič

»Pred štirinajstimi dnevi je prebrala Zina

njegovo zadnje pismo,« mrmra stara, strmeč preko

 

Galjot seda raztreseno in obširno; stol mu

»Tudi nam ne piše ... Da bi le ne bilo

»Slišal sem, da je bil vražji boj te dni ...

Odbili so naše po strašnem klanju in s težkimi

»Bog ve,« pobira sosed, stokaje na svojem

»Drži se, Mana, pripravi se ... Bridko reč

»Samo slišal?« Kastelka govori zamolklo in

»Stoj; ne trapi se, prijatelj. Sama ti povem,

kar imaš na jeziku: moj drugi gad je ubit. Zahvaljen

 

Galjot jo široko pogleda, prebledi ter nekaj

»Ná, beri,« pravi vdova tiho in mu porine

pisanje, ki leži na mizi.

 

Sosedu se treso roke; solze mu drhte v očeh

»Od polka! ... Tudi mi smo dobili sporočilo;

tovariš piše, ker ga je on že zdavnaj prosil ...

je zmerom mislil nate in te pozdravlja še z onega

sveta ... Granata ga je ubila na mestu; ni se

»Vse vem; tu notri stoji,« potrka stara na

pismo. »Odprla sem ga, ker je prišlo takšno tudi

po Joževi smrti; vedela sem, še preden sem brala,

»Uboga Mana!« Galjot ji položi roko na

ramo. »Zaupaj in prosi Boga, da ti vsaj zadnjega

ohrani ... Tolažil te ne bom; kaj so besede materinemu

»Ni treba!« se otrese Kastelka. Ustnice ji

drgečejo, v prsih se vidno nekaj napenja in

»Za nas!« krikne vdova besno. »Tudi oni

tam, na drugi strani, pravijo 'za nas'! Kdo smo

zame, kaj? Za mater, hahaha!«

 

»To je drugi, ki ga imam na vesti: rodila

in ubila! ... O Bog, o Bog, ali slišiš matere,

dovolj!« plane zdajci. »Znorim, razbijem si

glavo, do tal požgem, kar sem napravila, in

»Mana, kaj misliš?« se splaši Galjot. »Kaj

»Kaj hočem storiti?« rjove Kastelka, stoječ

sredi sobe in kopaje z nohti po nedrih. »Kaj

molila bom: zahvaljen Gospod, da si vse tako

modro ustvaril ... Rodila in ubila — zahvaljen

»Ne, Mana, meni verjemi: fant je nesel to

misel s seboj; da si ga slišala, kako je govoril

pri nas ... Za nas, je dejal, za nas gre zdaj; na

Soči rad prelijem kri! Ta misel se ga je držala,

»Od misli nihče ne pogine,« mu krikne vdova

v besedo. »Nihče! In tudi največji junak je vesel,

se zgrabi za grlo.

 

»Povej, človek,« ga vpraša s hripavim glasom,

»povej po pravici: kateri hudič je izumil te svete

reči, ki se koljejo zanje? In kje je Bog, da ne

»Oh ti, Galjot!« se grohoče stara, »ti lehko

tolažiš, oče dveh punic, ki sedita doma ... Ali

jaz sem imela tri sine! Kje so moji gadje, te

»Dveh? ... Nu da.« Galjot se grize v spodnjo

ustnico. »Saj izgubim obe zaradi tvojih sinov,

uboga Mana! Se pravi, če je tako zapisano ...

»Pusti! Da pogubim tudi njega? Dovolj tega!

Verjameš zdaj, kar sem povedala tebi, Zini in

 

Sosed se prime za glavo, kakor bi se bal,

»Ljuba Mana, poslušaj me pametno, ako

moreš: zato sem prišel. Najtežje si vedela sama

 

Kastelkin obraz se zjasni in stemni zaporedoma;

Vdovina glava pade na trdo mizo ... Pade,

ne enkrat — ona pada, bije s čelom po hrastovini,

»Moj Bog! Moj Bog!« To ni renčanje besne

volkulje, ki klesti z zobmi nad ubitim mladičem;

tožba izmučene matere je, ki jo davi strah za

poslednjo brst njenega krila ... In zdajci sklene

»Imej ga pri sebi, Galjot — imej ga pri

sebi! Ne domov, ne k meni — ti sam mu povej,

»Saj je pri meni ... Pri nas leži; streže mu

Zina. Sirota je sama bolj uboga od njega!«

 

»Leži? ...«

»Leži. Bolan je ... Dolga vožnja mu je ubila

pri vlaku, ga je pripeljala komaj živega; vsak

hip mora priti zdravnik ... Mana, gad prosi

»To veš, da skrbimo zanj kakor za svojega.

»Stori, kar hočeš! Domov ne, in jaz ne

pridem; ne smem, ne morem — nočem, ali slišiš?«

 

»Pusti me, sosed, pojdi, pojdi; mari ne vidiš,

kako mi je?« hrope vdova lomeč roke.

 

»Kaj hočeš, dekle? Oh, nihče nima usmiljenja

»Mati, Janez bo umrl ...« govori sirota,

komaj gibaje z ustnicami; njen glas je tišji od

tišine same. »Doktor maje z glavo in pravi, da

»O Bog! Čemu hodiš? Mari ne vem, da

»Janez hoče umreti doma ... Povej materi,

mi je dejal, da hočem ležati v naši sobi; ako me

ne pusti domov in ne pride k meni, jo bom klel

»Naj me kolne; dokler živi, je upanje ...

Nič ne verjemi, Zina; drži ga, ti ga rešiš! Zaupaj,

dokler ni mene zraven.«

 

»Če bi ga videli, mati! Še jaz ne upam več

— oh, niti jaz ne ... Domov prosi, mati Kastelka;

utrip dveh src meri dolgo minuto molčanja. Zina

se ne gane; strmo gleda gospo in skleplje roke

»Ti si hotela!« izdavi vdova. »Kadar umre,

»Kadar bo Janez mrtev —« povzame dekle

zamolklo in mahoma utihne; oči govore za usta.

pod jagnedi — ona pa, nesrečna mati, bo stala

kakor zla čarovnica sredi ugonobljene sreče ter

»Dvoje hčera mi je vzela ljubezen do tvojih

otrok! Vrni mi hčeri, prekleta!«

 

In zdajci se bridko zasmeje ter položi dekletu

»Le idi k njemu, Zina; zdaj je vseeno. Zidovi

se rušijo, strop se podira ... Idi, otrok; razumem

se brani, bolj mora misliti nanj; kakorkoli zatiska

oči, venomer vidi fantovsko sobo, v nji belo

»Joža in Tone!« mrmra iztezaje roke k njunim

slikam, »kaj mi svetujeta, ljuba pokojnika? Vidva,

za sekundo krajše ... Dolgo stoji gospa in ne

sliši ničesar; mahoma pa ji razpara srce njegov

»Zinka! Zinka! Jaz nočem umreti!«

 

njene sreče; tiho leži, v brazdah in debréh je

rahlo dihanje kakor v kolkih dremajoče žene, ki

»Pridi, skrivnostni moj ljubi, odeni me s

svojimi krili, razžgi me v objemu, s sokom ljubezni

O, zdaj kolne vdova to zemljo! Brezumno

tepta po nji, pljuje in psuje in krili z rokami,

»Gorje mi za vsako misel, ki sem ti jo dala,

za vsako kapljo znoja, ki je padla nate z mojega

se skrivnostni lehkoti, ki jo skoraj vzdiguje od

tal. Že si podstavlja stol, ko šepne tuj glas pri

»Kastelka!«

 

Toda vdovi se zdi, da je skočil veter po

»Zaklenila bi,« mrmra sama pri sebi, »da

Ona še zmerom ne sliši; rahlo sname zanko

 

Popoten človek stoji pri durih; ta hip je

moral priti, roko drži še na kljuki. Mesečina se

veš, da je čas spati za poštene ljudi? Saj mora

biti zaklenjeno zunaj ... Ti, čuj, menda nisi

»Nocoj ti je vendar vseeno,« de tujec z otožnim

»Sedi,« mu reče vdova in se zavzame, kako

krotak je njen glas; s tem gostom ne zna trdo

govoriti. »Kaj bi rad?«

 

»Prisedi, gospa,« ji pravi, »pomeniva se,

truden sem, ali vendar me je gnalo k tebi, da

»Mari ne vidiš, da sem trudna tudi jaz in

se mi mudi na pot?« reče vdova žalostno, toda

»Vidim; pa to še utegneš,« de tujec mirno ter

položi svojo roko na njeno. Besede kapljajo Kastelki

v srce kakor hladilna rosa; komaj je rekel,

»Vidim in vem, Kastelka; zato sem jo mahnil k

»Zato si prišel? Ti veš?« ostrmi gospa in

»Kaj ne bi? Tamle imaš namazano vrv in

stol podstavljen, da se obesiš.« Mož kaže s

 

Kastelka plosne z dlanmi in ne ve česa

»Tvoj sin leži zgoraj na smrt bolan; v jetništvu

so ga izmučili. In ti se hočeš obesiti, da

ne bi umrl kakor prva dva. Ti misliš, da ginejo

»Za pet ran božjih! Odkod imaš vse, kar

»S križem me ne spodiš,« se nasmehne popotni

»Ker sem ti sam vdehnil to misel, da bi te

»Ti sam — vdehnil? ... Da me izkušaš? ...

»To je dolga povest ... Moja mati je bila

visokega rodu pa revnih ljudi; in oče, so zapisali,

stotniku. Ali je to vseeno. Karkoli se

zgodi v materinem krilu, je sveto in blagoslovljeno,

»Pravzaprav,« nadaljuje mož, »se mi zdi, da

sem mnogo starejši ... Prva žena je bila moja

»Kdo si?« dreveni Kastelka. »Kdo si, neznanec?

»Dobrota sem ... Že skoraj dva tisoč let

mi pravijo Jezus.«

 

»Jezus? ... Ah, beži, kdo naj ti verjame!

Dolgo je temu, kar sta hodila Jezus in sveti

Toda Kastelka veruje! Z grozo in radostjo,

strahom in upanjem zdrkne s klopi ter mu objame

»Nisem vredna, o Gospod, da sediš pod

mojo streho; le besedo reci, in zdrava bo moja

maši, niti k izpovedi, niti ne k obhajilu; tvojega

služabnika nisem poslušala, zapovedi nisem

»Tiho bodi, mati,« reče Gospod, »in vstani.

Moj služabnik je dober človek, in vse, ampak

svojih skrbeh, kadar sem počival v tvojem srcu ...

Zapisano imam vse: tisto zaradi Polone — in

»Tudi tisto, Gospod?« se razveseli Kastelka.

»Z vsemi, ki so zatirani. Ali ne veš, da so

me razpeli na križ, ker sem govoril zoper krivične

še s ceste sem videl skozi steno, kako si

mazala vrv. Da nisem stopil hitreje, bi zdajle

»Moj zadnji,« pokima stara turobno. »Najmlajši

»In ti hočeš umreti, da on živi?« jo bara

»Zveličanje svoje duše zavržeš, da gad

»Zveličanje svoje duše zavržem. Pehni me,

Gospod, na dno pekla, na vekomaj me prekolni,

le njega ozdravi, ki mojih grehov ni kriv! Dovolj

je umrlo pravičnih, Gospod; zdaj je čas, da

»Jaz ne pošiljam smrti,« de on resnobno.

»Tak dušo zavržeš, Kastelka? Od mene se obrneš,

»Sina rešim, to mislim. Ne le, da se obrnem

od tebe, Gospod, še borila se bom s teboj!«

in prsi; drži ga, oni se zadirajo daleč v meso;

vsa je pokrita z ranami, pa ne odneha, in kri,

»Ne izpustim te, Gospod! Kje si bil, ko sta

»In si pustil! ... O Dobrota, o Jezus!« Slep

»Roke mi daj, Kastelka.« Gospod se dotakne

vdovinih ran, in tisti hip so zaceljene. »Nič se

sam kriv svoje smrti, s tistimi vred, ki so ga

poslali; kadar se človek vdaja zlemu, nimam

»Morem,« se smehlja gospod Jezus. »Nič ni

»Samo vere je treba, Kastelka. Položi svojo

»Verujem! Verujem! Verujem!« ponavlja gospa

»V veri je odrešenje ... Čuj me tedaj in

vedi: tvoja ljubezen je predrzno zaupala vase.

zrasle v grenkobi srca ... Zanko pa si zaman

vezala: snemi jo in vrzi jo v peč, zakaj resnično

»O, bodi zahvaljen za to besedo, Gospod!«

ihti Kastelka in mu poljublja noge. »Zdaj je

»Ni zdrava, dokler kali seme zla,« prigovarja

on z mehkim glasom. »Odpovej se sovraštvu;

»Vse vem; ali kdor ne želi obupavati, ne

»Ni mi do lastne sreče! Vrzi mene v pekel,

»Potrpi, vse pride na vrsto. Odpusti sovražnikom,

kakor sem jaz odpustil svojim. Glej,

Petschnig je umrl na mojem srcu; jaz sam sem

»Gospod!« se zgrozi Kastelka. »Tak ž njimi

»Vidiš, tega ne razumeš. Vsi pravični so

moji, kdorkoli stoji zoper krivico, mi služi kakor

Iškarijotu.«

 

»Nemara si zoper našo pravico, Gospod?

Potem ne glej name, ne glej na sina; potem

 

Oči se ji bliskajo, toda Jezus jo gleda

»Stara pravda je pravda zatiranih, in jaz

sem jo prvi podpisal ter bom do zadnjega ž

njo; stara pravda je dobra pravda, zato ne

sovraži v njenem imenu. Bojuj se, toda ne kolni;

»Tak njemu si odpustil!« ponavlja gospa in

»Tudi ti odpustiš,« veli Gospod, in komaj

je rekel, že čuti vdova, da gasne črni plamen v

njenem srcu. »Glej, kaj ti prinašam, in ti se

»Sovraštvo me peče, Gospod, in tvoje besede

so sladka rosa. Tak za našo reč mi dovoliš stati?

»Za pravico se stati ne boj; jaz sam sem z

vami, do konca. Odpusti jim zdaj, saj ne vedo,

in lehko se ji dela pri duši kakor pred davnimi,

davnimi leti. On pa jo nežno pritegne k sebi ter

»Blagoslovljena bodi,« šepeče nad njo. »Vsa

moja si zdaj, Kastelka; prišel sem nocoj, da

ubiti le sebe: ljubezen bi te preživela, kakor sem

jaz preživel telo razpetega Nazarenca ... Ne boj

»Mojega sina! Moje ubogo, izmučeno déte!«

kriči gospa. »O Gospod, kar svet stoji, nisi storil

 

Jezus se milo smehlja, kakor bi bil srečnejši

»Pojdi k svojemu gadu, Kastelka; tvoj gad

Ali gospa mu leži pri nogah, umiva jih s

solzami, briše jih s sivimi lasmi. Njegove sladke

»Ne kleči, mati; poglej!«

 

zamišljeni smehljaj v solnčno glorijo sreče. Janezovi

lici sta votli, oči vdrte, v ustnicah skoraj

Rahlo se mu približa, poklekne k postelji ter

»Moja velika ljubezen ga bo rešila ...«

 

začuti Kastelka rahel dotik na laseh, vrže obličje

kvišku in vidi Janeza, ki se ji nežno smehlja ter

»Mama — mama!«

 

»Molči, zlati, počivaj; če si količkaj moj, ne

govori! Bolan si, nesrečni gad, hudo si bolan;

mati, imej usmiljenje; glej, premlad sem še, in

svet je tako krasan, in moj delež še ni storjen

»Živel boš, gad ne boj se!« mrmra Kastelka

v presrečnem zanosu. »Gospod sam mi je obljubil

tipal in pretrkal je fanta od vseh strani, in čim

delj ga je obračal, tem bolj se mu je vedril obraz;

»Korajžo, Kastelka,« je vzkliknil v izbi, kjer

je visela ura spet na svojem mestu. »Premotil me

 

Stari bradač, ki tika vse vprek, si je popravil

»To, ljuba gospa, je v tvojih rokah, ne v

mojih. Drži ga, da ne uide prezgodaj iz gnezda,

včasih kaj bere iz knjig; ob pesmih se ji rosi

oko, povestim sledi brez sape kakor v blaženih

»Lasje so vam osiveli, mati, srce pa je pomlajeno

za dvajset let,« ji govori sin pogosto.

»Treba mi ni,« se smeje Kastelka. »Preveč

sem srečna in pokojna; da bi bilo tebi vedno

Včasih že kar ne verjameta, da besni vojna

po zemlji; tako globoko in daleč sta jok in

»Kolika sreča je vendar živeti!« šepne Janez

pogosto sredi tega zamišljenega molčanja. »Kljub

trenotja mu dramijo v spominu sive obraze

izza palisad. Takrat se zgrozi, senca mu zleti

»Veš veliko resnico, ki sem jo tam spoznal:

brez doma in svobode ni zdravja telesu ne duši,

mu zasije, kadar vstopi Zinka, sveža in rdeča

od nagle poti, z lasmi polnimi rosnih kapljic, in

»Naspite se, mati, varuška je prišla!«

 

 

»Zinka«, seže enkrat po njeni desnici, »kdaj

»Kmalu, zlati,« obljublja dekle. »Še letos,

ako zdravnik dovoli. Cena ima novo harmoniko

»On bo pa čakal!« se smeje gad. »To je

predolgo, Zinka; jaz hočem takoj. Vsaj tebe naj

»Zaplešem ti,« pravi ona. »Ne, mati bi se

zbudila; ne smem.« Pomisli, nasmehne se tiho,

»Zdaj smeš!« mu šepne dekle sredi sobe;

vrti se na bosih nogah, iztezaje roke, prav kakor

uprla pogled v očeta. Bila sta sama. Galjot je

molčal in čakal, ona se je drgetaje davila s prvo

»Govori,« je dejal oče s trdim glasom, videč,

Izvlekla je list, položila ga predenj, zakrila

si oči ter udarila s čelom ob mizo.

 

Lajoš je pisal, da si vzame dopust in jo

»Vzdigni glavo in poslušaj,« je izpregovoril

stari brez pomišljanja. »Kar sem rekel, sem rekel;

jezika in sovražnike mojega rodu, nima doma

pod mojo streho. To pomni in stori po svoji

»Imejte usmiljenje, oče!« stoka Jela, belejša

od belega prta, in sklepa roke. »Moram ga vzeti,

»Kaj treba pripovedovati, ko vpije vsa vas?

Sramuj se in molči ... Saj misliš tisto, kaj ne?«

 

Dekle se zgrudi na kolena. Še njemu, jeznemu

»Pustite me, oče, ki nisem vredna, da gledate

name ... O, saj mi ni zanj, ne mislite!

umiva s solzami. »Zaradi sramote! Doma mi ni

več živeti; komu naj pogledam v oči s to sramoto

»Čudno, da ti govoriš o sramoti,« zabrusi

Galjot s srdito grenkobo. »Pozno si našla pravo

besedo! Otroka imeti je manjše zlo kakor to, da

si postala —« Toda psovka mu obtiči na jeziku;

»In vas, oče — kako vas osramotim! Za

»Nu, hvala Bogu!« se zagrohoče stari obupno.

»Vendar se spomniš blata, ki si ga nasula na

Takrat se zdrzne oča Galjot; ostra misel

mu prebode glavo, in ves njegov trpki gnev se

»Stoj,« vikne za njo, »sem pojdi! Kam si

hotela?«

jezu pod skalo.

 

»Zato, ker te Ogru ne dam?« jo vpraša

»Zakaj potem? Ker te je sram?«

 

svojo Magdaleno, kot bi se bal, da mu siloma

uide; že jo tišči na svoje široke prsi, mrmraje z

»Tak še to si mi namenil, nesrečni otrok! ...

In dete v tebi se ti ne smili, da ga hočeš pogubiti

s seboj? ... Ne vprašaš rajša očeta, ali ti

»Mari me še hočete, oče? Odpuščate mi?«

vzklikne hči kakor grešna duša, ko vidi namesto

ne more — premisli! Pozneje, da ... Sama veš,

kedaj ... Imej usmiljenje z očetom in stori, da

»O, nikoli več, oče, verjemite že zdaj! Predramila

sem se ... Nikoli več! Saj nisem bila

pri pameti, sama nisem vedela, kaj se godi z

menoj; nekaj mi je sedelo za vratom in me je

»Vstani, sirota!« jo vzdigne Galjot in se

mahoma spomni rajnice, kako mirna in krotka

tišči glavo v prsi, kakor bi jih hotela zlomiti.

Potem vzdigne obraz, ki ji žari od sramu, hvaležnosti,

»Ne, oče, ne bom se možila ... Ali imam

po tem, kar ste zdaj storili, še kaj pravice do

 

Toda iž njenih solza se blešči vprašanje, ki

»Vem, kaj misliš ... Otrok bo naš: kjer

mati, tam dete, o tem je škoda besed. Nihče ne

dni. Že dolgo ni stopal na Kastelčevo tako svobodno

kakor danes. Sredi poti se ustavi, premeri

»Soseda pravi tolikrat, da Kastelcev ni treba

biti sram — Galjotov tudi ne, se mi vidi! Vsak

»Vsak ve, da so sanje najbolj žive, kadar

je duh izmučen od žalosti in skrbi; tudi meni

»Mogoče,« kima vdova, pa nič kaj ne verjame.

»Naj bodo sanje ali resnica, povedala sem

»Spet slutnja!« vzklikne dekle karaje. »Včasih

»Saj to sem zdaj postala! In marsikaj me

je modrilo vmes; ne, slutnje niso zmerom

tisti globoki, dolgi, ko zraste človeku trava iz

srca ... Da bi vsaj učakala znamenja prihodnjih

»Ne le znamenja, časov učakate,« pravi sin,

stiskaje starki roko. »Pred durmi stoje, čez vse

Ta pika je Cena, ki v senci vleče harmoniko, in

kolikokrat pljusne sapa v breg, se razločno slišijo

»Novo izkuša,« prisluhne Kastelka. »Nič kaj

mu ne gre izpod prstov. Čujta!«

 

»Naprej zastava!« vzklikne Zina. »Kaj ga

»Nekaj se je zgodilo,« pravi Janez pomembno.

»Glej očeta in doktorja, kako dirjata gori!«

bi nesla veliko novico. Živahno se razgovarjata

in mahata z rokami; doktor vihti palico, Galjot

»Kaj vesta veselega?« jima zakliče vdova

»Vse več prinašam, Kastelka! Še dosti več!«

»Potem je nekaj o stari pravdi ...« šepne

Janez dekletu. »Govorite, oče, govorite!«

 

Doktor je zinil, toda Galjot hiti oznanjati

»Mir ni sklenjen in menda še dolgo ne bo.

Toda naši poslanci na Dunaju so povedali pred

biti na svoji zemlji sami gospodarji ter stojimo

za svojo prostost od zdaj zanaprej do konca,

En vzklik iz treh grl je pozdravil visoko

novico: to je bil glas, ki ga stoletja niso slišala!

 

Zina sloni ob njeni rami, vsa bleda od sreče;

»Raduj se, preljubi — dan, ki sva verovala

»Če bi kdo vedel,« govori kakor samemu

sebi, »če bi kdo vedel, kolikokrat sem mislil na

ničesar! ... In zdaj stojimo s svojo pravdo pred

sodiščem sveta, zdaj smo zares! O, zahvaljeni vsi,

»Topot bo zmaga naša,« pritrjuje Galjot in

»In naše muke niso bile zaman,« se oglaša

»In tvoj bolnik bo še hitreje zdrav,« se

muza doktor, »kaj, ti politik v krilu? Glej ga,

kako se mu bliskajo oči, sužnjiku babilonskemu!

»Sam pekel nas ne premore,« mrmra gospa

kakor v snu, in besede nočnega gosta se dramijo

tiše, čudna krotkost ji obliva obraz, shujšana

postava leze v dve gubi. Nejasen strah je zavladal

»To je moje znamenje,« povzame z usihajočim

glasom. »Kadar umrem, ne žaluj za mano,

padla nanj, kakor bi mu hotela nasloniti glavo

na ramo; noben vzdih, noben drhtljaj ne priča o

»Mati! vzkrikne fant prepadel ter zdrkne

pred njo na kolena. »Ljuba mama, kaj vam je?«

Toda stara omahne po klopi, ne da bi se

lovila. Galjot plane k nji, doktor priskoči z

»Naglo v hišo!« veli zdravnik. »Pusti jo,

fant, bolnik je odveč pri tem poslu. Zina, ž njim

Dekle zajoče z drobnim, tesnobnim glasom.

Janez se komaj zaveda; ves svet se vrti okrog

»Mati umira ... K nji moram, k nji!« si

vikne z grozo in tava k vhodu, držeč se zidu.

ubilo jo je veselje ...«

 

»Srce,« pravi doktor, vstajaje od postelje.

Toda Kastelcev ni treba učiti moštva.

 

ter izpodriva slabost od hipa do hipa; čim polnejši

je te svečane sile, tem bolj občuti, da mati

»Ne da mi žalovati, ki je svoj živ dan sovražila

solze. Ona hoče spomina v tem, da varujem

Večerni pajek je zapredel sobo; ko je materina

glava le še skrivnostna lisa v mraku, se

»Stopiva na prag, da vidiva; zdaj morajo

kmalu priti.«

in niže, zvezde v njem se blešče ko žeblji od

blede kovine, in veliko morje samote se zgrinja

»Tako dobro mi dé, ker si z mano!« šepeče

moška senca pred hišo v rebri. »Samo tebe

»In njo, in njo!« odgovarja senca device.

»Ljubezen, katero je dala življenju, ne more

Spodaj plaka mrtvaški zvon. Veter češe

hribom temena, kakor bi zemlja orglala na svoje

»Sladko počivaj, borivka!« moli mladi gospodar.

»Zvesto ob srcu tvoje grude bo gorela