Redakcija: 09:13, 26. september 2009 uredi PipanMojca (pogovor \| prispevki) 2.252 urejanj Nova stran z vsebino: {{naslov \| prejšnji= \| naslednji= \| naslov= Čez trideset let \| poglavje= \| avtor= Josip Kostanjevec \| opombe= \| obdelano=4 \| spisano= 1900 \| vir= Knezova knjižnica 7....		Redakcija: 09:26, 26. september 2009 uredi razveljavi PipanMojca (pogovor \| prispevki) 2.252 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 5: \| poglavje= \| avtor= Josip Kostanjevec \| opombe=ureja Mojca \| obdelano=4 3 \| spisano= 1900 \| vir= Knezova knjižnica 7. V Ljubljani 1900. Izdala Zveza kulturnih društev. Natisnila Tiskovna zadruga v Ljubljani. http://www.dlib.si/documents/knjige/knjige/pdf/URN_NBN_SI_doc-QKNTTYBQ.pdf }} {{Rimska poglavja s piko \|1\|2\|3\|4\|5\|6\|7\|8}} ~~Čez trideset let.~~ ~~Spisal Jos. Kostanjevec.~~ == I. == ~~Oveti večer je. Začelo se je ravno mračiti, a~~ Sveti večer je. Začelo se je ravno mračiti, a sneg, ki je ležal po zapuščenih trških ulicah, se je še vedno svetlikal ter nekoliko odganjal nastopajočo Vrstica 25 ⟶ 27: ter se razlegal po dolini. Po hišah so zablestele luči, mečoč svoje žarke v ta metež, a ura v zvoniku je udarila pet . . . Zdravnik dr. Lemut je prav tačas počasi prisopihal od nekega oddaljenega bolnika po stopnicah Vrstica 31 ⟶ 34: z veselim vzklikom, in za njo se je pririla trojica otrok, ki so radostno pozdravljali svojega očeta. »Hvalo Bogu, da si le doma! To bode veselje nocoj!« je dejala doktorica ter pomagala slačiti možu vrhno suknjo. Kmalu nato so se zaprla vrata za vsemi. Doktor je stopil v svojo sobo, po kateri se je razširjala mehka toplota od visoke glinaste peči, a zrak je bil nasičen z vonjem po pečenih ~~ja—~~jabolkih. ~~117 —~~ »Precej dolga in huda pot je bila to. Voziti sem se mogel samo dopod hriba, a potem je bilo Vrstica 44 ⟶ 49: je govoril doktor ženi ter stopal nekoliko časa po sobi gori in doli. »Hvalo Bogu, da si le doma!« je ponovila zopet ona ter še dostavila: »Le malo potrpi, takoj bode pripravljena večerja, da se okrepčaš.« In odšla je iz sobe. Otroci pa so ostali pri očetu. Doktor je hitro preobul čevlje ter si nateknil na noge gorke suknene domače solne. Kako se je takoj čutil okrepčanega, kako zadovoljnega sredi svoje družinice, sredi svojih otrok! Sedel je v naslanjač ter takoj vzel mlajšega dečka in malo hčerko, vsakega na eno koleno ter Vrstica 61 ⟶ 70: smeh očetov, ki se je v tem hipu pomladil sredi svoje dece. »Papa, ali bode kmalu prišel Ježušček?« vpraša starejši deček. »Prav kmalu, ako bodete pridni!« Veselo so tlesknili vsi trije otroci z rokami ter se ozrli proti vratom bližnje sobe, v kateri so vedeli, da bodo nocoj obdarovani. Nedolgo potem se je v oni sobi bleščalo božično drevesce v najsijajnejsem blišču. Rdeče, modre Vrstica 76 ⟶ 89: svetlikali, da je kar migljalo pred očmi. Visoko na višku drevesca je plaval krilat angel v svetlo-belem oblačilu . . . Okoli drevesca so skakali otroci, vsak s svojo škatlo, ki jim jo je prinesel Ježušček ter se divili obilim darovom, ki so jih dobili. Oče in mati sta ~~— 118 —~~ jih opazovala z radostjo v srcih in vročimi željami, da bi pač njih življenje bilo tudi v prihodnje vedro Vrstica 88 ⟶ 101: sta še sama občutila na ta večer vso nedolžno srečo, ki zdaj preveva njiju ljubljence. Tedaj se je pa hipoma oglasil zvonec v veži. Doktor in njegova žena sta se pomenljivo pogledala, Vrstica 93 ⟶ 107: Vtem je že javila dekla, da je zunaj mož, ki želi gospoda doktorja. Ta je stopil v vežo, izprašal došleca ter se kmalu nato zopet vrnil v sobo. »Takoj moram v hribe, dve uri hoda odtod,« je dejal ženi, ki je pri teh besedah prebledela. »Za božjo voljo, ne hodi, ako ni posebne sile! Morda lahko počaka do jutri!« Soprog jo pogleda ter reče rahlo jo zavrnivši: »Ljuba moja, —•— dolžnost je dolžnost! In poleg tega je tudi sila!« ~~Cez nekoliko trenutkov je bil že opravljen.~~ Čez nekoliko trenutkov je bil že opravljen. Tičal je v gorki suknji, kapo je imel čez ušesa, a na nogah visoke čevlje. V rokah je držal mali Vrstica 108 ⟶ 127: je, prijel vsakega otroka po vrsti, privzdignil ga ter poljubil na belo čelce. Nato je podal ženi roko ter molče odšel iz sobe . . . * <center>* * *</center> Zunaj je snežilo vedno gosteje in gosteje. Zdravnik je stopal mimo razsvetljenih trških hiš Vrstica 121 ⟶ 142: je res tudi sam žrtva svojega poklica! Ali ako pomisli, kolikrat se mu posreči, da reši življenje ~~— 119 —~~ človeško, življenje, ki je neobhodno potrebno svojcem, koristno občini, okolici ali morda vsemu narodu, ko Vrstica 130 ⟶ 150: občuti sladkost, ki jo napravlja tudi — neizprosna dolžnost! Tako razmišljujoč je doktor polagoma pozabil na dom ter tudi ni toliko občutil, da stopa po sila Vrstica 136 ⟶ 157: zvona, vabečega k polnočnici. Sneg pa je bil vedno večji, in mož, stopajoč pred zdravnikom, je delal gaz le s težavo. ~~Cez~~Čez četrt ure sta dospela pod hrib. Tam se je nehala pravzaprav vsaka pot, in ozkega kolovoza, ki se je vil navzgor, ni bilo razločevati Vrstica 146 ⟶ 167: mesec prodreti oblakov, iz katerih se je vedno vzdržneje usipal novi sneg. Pred doktorjem so stopali vsi štirje vodniki, po dva in dva skupaj. Bredli so sneg že čez kolena. a poteptali so ga sproti toliko, da se je dalo že za silo stopati za njimi. Doktor si je prižgal smotko ter vlekel iz nje dimove oblačke. Govoril je s spremljajočimi ga Vrstica 161 ⟶ 184: uvel list, a iz gošče se je oglasil zdajpazdaj zategel žvižg male sove. Prišli so bili na malo planjavo. Na sredi, kakih sto korakov pred njimi, so stali trije hrasti, drug ~~— 120 —~~ blizu drugega. Bili so videti oddaleč kakor trije velikani z razprostrtimi, visoko proti nebu segajočimi rokami. Njih rogovilasto vejevje je črtalo debele, pošastne sence v belem snegu. Tam na drugem koncu planjave je bilo videti, kakor bi nekaj švignilo čez sneg ob parobju gošče, Vrstica 176 ⟶ 200: je bil tako tožen, nekam mrtvaški, da so se doktorju zježili lasje. ~~Cez vso prirodo pa je bilo razlito nekaj svečanega,~~ Čez vso prirodo pa je bilo razlito nekaj svečanega, ~~nekaj skrivnostnega . . .~~ nekaj skrivnostnega ... Dasi je bila pot dolga, vendar ni doktor čutil skoro nobene utrujenosti, tako je vplivala nanj ta čudovita okolica. Polagoma je prenehalo snežiti, od severa je priplula ostra sapa in semtertja se je pod nebom Vrstica 186 ⟶ 213: modra krpa. In v tej krpi je zableščala zvezda za zvezdo. Hodili so že nad dobro uro, ko se je pot nagnila navzdol, a odtod čez pol ure spet vkreber. Vrstica 192 ⟶ 220: podolgovatimi gospodarskimi poslopji. Na njivah, nekoliko oddaljenih, so prezebali leseni kozelci. Vodnik, ki je bil prišel po doktorja, je dejal: »To je Bukvica, zdaj smo doma! . . .« Sredi vasi je stala nekoliko večja hiša, krita z opeko in od zunaj lično pobeljena. Pred njo je Vrstica 199 ⟶ 229: za živino. V kotu je na verigi lajal velik pes ter se zaletal proti prišlecem. »Tukaj je Hrustova hiša, vstopimo!« je dejal zopet prvi vodnik, tolažeč psa. V istem hipu so se odpehnila vezna vrata, in vsi so izginili v hiši . . . ~~— 121 —~~ == II. == Zdravnik je stopal po precej strmih stopnicah navzgor v prvo nadstropje. Hrustovka, priletna, že Vrstica 210 ⟶ 243: mu je pripovedovala to, kar je doktor že večinoma vedel od vodnika. »Ojej, jej, kaj človeka vse doseže na svetu! Kdo bi si bil mislil kaj takega! Ti moj ljubi Jezus, Vrstica 227 ⟶ 261: Vas, gospod doktor! Lepo Vas prosim, pomagajte, ako je še mogoče! — Jezus, Marija!« Tako je tožila Hrustovka, doktor pa je dejal: »Hočemo videti!« Stopila sta v izbo. Doktorju je nasproti udaril neki zadehel zrak, ki je bil toliko čutnejši, Vrstica 234 ⟶ 270: mu stale na čelu potne kaplje, ki si jih je hitel brisati z belim žepnim robcem. Slekel je suknjo, odložil klobuk in palico ter pristopil k postelji, na kateri je ležal ponesrečenec. Vrstica 242 ⟶ 279: sivimi pomešanih las, ki so bili videti na sencih, kakor bi bili tja prilepljeni. Postelja je bila jako čedna. Izpod rdeče, skoro nove odeje so se videle čiste, snežnobele rjuhe od ~~— 122 —~~ domačega debelega platna, in pod glavo je imel bolnik čistoprevlečene, mehke blazine. Ob postelji Vrstica 254 ⟶ 291: jagodami. Tla pved posteljo je celo pokrivala temno obšita lisjakova koža z gosto, rjavo dlako. Tudi druga oprava v sobi je bila čedna in je kazala imovitega gospodarja. Doktor je potipal in preiskal bolnika zelo natančno. Semtertja ga je kaj vprašal, toda s kratkimi, določnim vprašanji ter prikimal. Nato je privzdignil glavo ter pogledal v strop, kakorvbi nekaj razmišljal. ~~Cez nekoliko časa mu je dal nekoliko kapljic~~ Čez nekoliko časa mu je dal nekoliko kapljic iz male stekleničice, ki jo je bil prinesel s sabo. Kmalu nato je bolnik nekoliko zadremal. Tedaj je pa dejal doktor ženi poluglasno: »Težko bode kaj iz njega, na drobu je pokvarjen.« Žena se je stresnila in zdihnila. »Ako ima še kaj spraviti v red, naj stori kmalu!« je poudarjal doktor takoj nato ter sedel na ponujeni mu stol. Hrustovka pa je tarnala na tihem: »Jejmine, jejmine, kdo bi si bil kaj takega mislil! Dragi gospod, povem Vam, ako umre, bode pri nas vse narobe. Moj Bog, moj sin . . .« Dalje ni mogla. Bolnik se je v tistem hipu prebudil ter preplašeno pogledal okoli sebe. Ko je zagledal ženo in zdravnika, se je zavedel in govoril s slabim glasom in v presledkih: »čutim, . . . da gre . . . z mano . . . h koncu . . . Pokliči . . . otroke . . . gori! . . . Pa tudi . . . Škrjanec in . . . Malik naj . . . prideta! . . .« Doktor se je hotel odstraniti, toda Hrustovka mu je pošepetala: »Prosim ostanite še nekoliko časa, morda bode Vaša navzočnost marsikaj predrugačila. « Nehote je obsedel. ~~— 123 —~~ Kmalu nato se je soba oživila z novimi obrazi. V njo sta stopila najprej s Hrustovko Škrjanec in Vrstica 296 ⟶ 344: druga dvajsetletna, a nazadnje njegov sin Jakob. Škrjanec in Malik sta stopila k postelji ter vprašala skoro hkrati: »Kaj želiš od naju, sosed? Ali ti ni nič bolje?« Hrust se je izkušal nasmehniti ter je odgovoril: »Kmalu . . . bode . . . bolje, . . . toda . . '. sedita!« Nekoliko časa je nastala tišina. Vsi so posedli, kamor je slučajno naneslo. »Torej hišo in sploh vse posestvo dobi moj sin Jakob, ako izpolni mojo zadnjo željo, da . . .« Hrust je govoril počasi, z rezkim, ostrim glasom ter se je oddihal skoro pri vsaki besedi. »Vaša želja mi je znana, a se ne more nikdar izpolniti, oče!« se oglasi Jakob takoj odurno ter se zravna kvišku. »Le dajte hišo in vse, komur hočete, moj delež mi tako ne izostane.« Vsi so se spogledali, Malik je celo nekaj zagodrnjal, a Jakob je takoj dostavil: »Da tako je!« »Za božjo voljo, Jakob!« je viknila mati. »Pomisli, da govoriš morda zadnjič s svojim očetom!« V tem hipu se je oglasil vnovič bolnik: »Ti torej nočeš? Zapomni si, da je bil tvoj oče vedno Vrstica 321 ⟶ 378: dolžnost, ki bi jo ti moral izpolniti že sam ob sebi! Vprašam te zadnjič: ali hočeš?« Njegov glas se je tresel od razburjenosti in užaljenosti. »Ne govorite preveč in ne razburjajte se, sicer Vam bode škodilo. Govorili ste že itak preveč,« je Vrstica 328 ⟶ 387: mladi fant, svetujem, da drugače ravnate s svojim očetom, posebno ob tako resnem času!« ~~— 124 —~~ »Kaj Vam to mari?« odgovori Jakob ter pogleda v tla. ~~Škrjanou se je nehote pri teh besedah skrčila~~ Škrjancu se je nehote pri teh besedah skrčila pest in grdo je pogledal Jakoba. Toda v tem trenutku je zdihnil bolnik poluglasno: »Slabo mi je!« Doktor skoči k postelji, Hrustovka prime razpelo, da bi ga umirajočemu potisnila med prste. A bilo je prepozno. Hrust je bil izdihnil zadnjikrat. Na njegovem obrazu se je grozno črtala ravnokar prestana duševna bolest in čeljusti so bile trdo stisnjene . . . ~~»Sin ga je umoril!« je siknil Skrjanec.~~ »Sin ga je umoril!« je siknil Škrjanec. Vse je popadla neka groza, in zašibila so se jim kolena. Hrustovka je pokleknila k postelji ter Vrstica 347 ⟶ 410: na mrtvega očeta, a v srcu se mu ni ganilo nobeno sočutje. Tedaj je pa hipoma začutil, da se ga je oklenila trda roka. Kakor otroku so se mu upognila Vrstica 352 ⟶ 416: bil potisnil k tlom, rekoč: »Tako! — Ali dobro si zapomni to uro!« — ~~III.~~ == III. == Doli v rebri so imeli Hrustovi obsežen vinograd. Razprostiral se je skoro gori do vasi in je

Čez trideset let: Razlika med redakcijama