Čez trideset let: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
PipanMojca (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
PipanMojca (pogovor | prispevki)
Vrstica 845:
izkušal kaj pozvedeti od Pavline. Toda ta je odgovarjala
vedno le redkobesedno, ali pa je celo molčala,
— 134 —
tako da ni vedel, pri čem da je. Ob takih prilikah
se mu je pa vselej zmračilo tudi čelo in njegova
Vrstica 861 ⟶ 860:
vedno je še skrivaj mislil, da se utegne še zglasiti
Jakob. Ko je pa videl, da čaka zastonj, se je odločil
neki večer na poset . . .
 
Hladni večeri so že bili, in nad gorami je
proti noči polegala siva megla, od katere se je širil
Vrstica 869:
je ona doba, ko je treba žgati luč tudi v kmetiških
hišah.
 
Hrust je sedel v sobi pri tleh zraven kuhinje.
Noge je bil iztegnil po klopi poleg peči, a hrbet je
Vrstica 879 ⟶ 880:
življenje in videl je, da je bilo, odkar se je zavedal,
pa do danes vedno posvečeno resnemu delu in trudu.
 
A videl je tudi, da to delo in ta trud nista bila
zastonj, marveč sta mu prinesla blagostanje, poleg
Vrstica 884 ⟶ 886:
tako je bil srečen v svoji družini, imel je pridno
ženo, dobre in delavne otroke, ki mu bodo nekdaj
zatisnili oči k večnemu počitku, česa je hotel še več ?
V sobi je bil sam. Na mizi je brlela petrolejka
a na steni je tiktakala velika starinska ura v dolgem,
— 135 —
do tal segaj očem. lesenem oboju. Iz kuhinje pa se
je culo govorjenje žene in obeh hčera, ki so si dale
Vrstica 898 ⟶ 899:
Hrustovka ga je na vprašanje po očetu odvedla v
sobo. A takoj je zopet izginila vun ter z neko
hlastno naglico nadaljevala svoje delo . . .
 
Ko je stopil Repič pred Hrusta, se je ta nekoliko
sklonil kvišku ter odzdravil na njegov »dober
večera. Takoj pa je dejal nekam začuden: »I, kaj
pa je tebe prineslo, Repič?«
 
»Hm, kar malce takole sem prišel . . . tako . .. MMu
je odgovoril Repič v nekaki zadregi.
 
»Glej, glej, kar tako si prišel! No, mene veseli
. . . toda sedi, pa pokramljajva kaj! No, kaj je
pa pri vas novega?«
 
Repič se je popraskal za ušesi ter strmel nekoliko
časa v Hrusta.
 
»Glej ga no, saj res še ničesar ne ve!« si je
mislil na tihem. In to mu je bilo jako neljubo. Sam
ni vedel, kako bi zdaj začel, kako bi Hrustu povedal
novico.
 
»Novega? Hm . . . nič . . . no, se reče, nekaj
pa vendarle!« je težko iztisnil iz grla Repič.
»No, kaj delaš tako skrivnostno! Kaj je tisto
nekaj, nekaj?«
 
»Eh, skoraj si ne upam povedati, Hrust!«
 
»Kaj boš tisto, kar povej, kar povej, name se
lehko zanašaš!«
 
Repič se je nagnil k Hrustu ter mu naglo in
hlastno nekaj zašepetal na uho. Takoj nato se je