Za možem: Razlika med redakcijama

noge. E, kadar se človeka prava loti, kaže vsem

zdravnikom zobe.

»Jaz sem dozorela za ta svet,« je dejala večkrat

bolnica ravnodušno.

»Kmalu ji bode zazvonilo,« si je mislil Marko

in brisal oči.

Ljubil jo je in želel samo, da bi ozdravela

zaradi njega, zaradi otrok, pa naposled je vendar

spoznal, da je to le prazna želja.

»Vdvovec bode naš Marko,« so se menili njeni

gospodinjstva ... Škoda! ... škoda! ... Kaj ji je

treba umreti, Marko je dober, uboštva ni, razumela

sta se in hudega ji ni bilo. Ej, škoda, škoda! ...«

Takrat se pa stari posveti.

»Veš kaj, stari, mu bodemo pa še eno hčer dali.«

»Da te treni! ... Saj res, stara!«

»Jerica bi bila preskrbljena ...«

»Na to nisem mislil ... Kaj bode rekel Marko,

ko mu jo ponudimo? ...«

»Veš, ali mu je ni treba ponujati. Sam naj jo

snubi!«

»Ako jo bode hotel.«

»Nastaviti se mu mora, da se ujame.«

»Ti si navihana!«

»Ej, človek si mora znati pomagati ... Veš,

Jerica naj hodi h Komanovim delat. Naj pokaže,

kako zna gospodinjiti, pa se bode Marku priljubila

in ni šent, da bi se ne naredilo ...«

»O, ženske, ve znate! ... Meni bi bilo prav. «

Kmalu potem je poznala ves načrt tudi Jerica.

umre ... Veš, mož ne visi na vsaki kljuki! ...

Tako ji je naročila mati.

In Jerica je razumela in je šla h Komanovim.

Pa je bila priljudna in pridna. Z bolno sestro je

bila osorna in zagatna, otroke je bunkala, da so kar

bežali pred njo in večali, kadar je bila v hiši, sicer

ga vpraševala o tem in onem, pripovedovala sladko

to in ono.

A on je gledal in poslušal in si mislil: »Glej,

glej, ta bi pognala najrajša vse od hiše.«

In videl jo je, kako si svedra lase in jih spenja

z dragimi bucikami. Videl je trdo likane predpasnike

svetlih gumbov in našivov, pa se je smejal ob nedeljah

in zmajeval z glavo.

Časih je dejal ženi: »Ti nisi bila taka ...

Glej, kako se nese, kako se ozira nazaj po sebi, da

vidi, kako se gubi in pada krilo, kako ji ugaja šumenje

»Bog ve ... Izvrgla se je ... Saj prej ni

bila taka ...«

Marko je potreboval njene pomoči, zato je

potrpel. Bolnica je zatožila sestro materi, ko jo je

zavrnila: »Kaj češ, mlada je in zdrava; pustimo ji

njeno veselje!«

Jerica je postala iz same priljudnosti vedno

predrznejša.

Nekoč je brskala po skrinji. In ker je rada v

vsako stvar vteknila nos, odpre tudi majhno škatlico.

primeri ... Kakor bi bil za njo narejen, tako

prav ji je bil. Kako se je to svetilo! ... Koljkokrat

vstajala, pohlep je rastel, izkušnjava je zmagovala.

Namesto v škatlico, stisne prstan v pest in ga spusti

v globoki žep ...

Pa ni bila kar nič vznemirjena zaradi tega,

ampak potolažila se je: »E, saj bode tako sčasoma

vse moje.«

Tisti prstan je bil kupil Marko svoji nevesti.

Sedaj se je pa bleščal ob nedeljah na roki

njene sestre. Ko je šla v cerkev, je segla za vasjo

prstan na njej. Hej, kako je sukala roko, da se je

videl prstan! Knjigo je držala vedno tako, da je

mogla prst s prstanom položiti na najbolj očitno

mesto. Vrstnice so to videle in se nevoščljivo suvale:

Jerici je bilo to všeč, da se je kar muzala in

izraz njenega obraza je dejal: »Ve pa nič! ... Ve

pa nič! ...«

Dekletom je bilo hudo, kakor bi jim bil kdo

korenček strgal.

»Katerega pa imaš —? ... Kdo ti je dal

prstan? ...«

»Kaj pa komu mari? ...«

Ej, pa vendar ni dolgo bahala s prstanom in

zbujala radovednost in nevoščljivost.

Marko je nekoč nekaj brskal v skrinji. Odpre

tudi škatlico, da vidi zlatnino. Poročna prstana ga

Začudi se, ker ga je žena navadno skrbno hranila,

pa jo vpraša: »Kje imaš pa prstan?«

»Jaz nikjer ... Spravljen mora biti ... Ej,

ne bodem ga več nosila, akoravno bi ga rada ...«

»Ha! ... Prstana ni! ...«

»Poišči, morda se je kam zatrkljal! ... Jaz

ga nisem nikamor dejala in vem, da je bil v

škatlici.«

Marko je izmetal vse iz skrinje in preteknil

vse špranje in kota ... Pa ni bilo prstana.

Sam ga ni del nikamor, ona ga ni nosila, uiti ne

more nikamor, pa ga vendar ni in ga ni.

»Kam je prešel?« se vprašuje nejevoljen.

»Pa je vendar čudno, kje bi bil?« se čudi ona.

»Že vem! ... Že vem! ... Ha, da se že prej

nisem domislil! Jera ga nosi.«

»Menda ne.«

»Boš videla ... Že onidan sem slišal, da nosi

Jerica prstan. Na vasi so se pogovarjali in ugibali,

na njeni roki. Pa ga mora že nositi, ker drugače

bi ne govorili.«

»Uh, kakšna je! ...«

»Ta prstan sem dal jaz tebi in ona ga ne bode

nosila nikdar. Le naj se obriše! ...«

»Uh, kakšna sestra je to!«

Marko je bil še poln nejevolje, ko pride Jerica

v hišo.

»He, punca! — Kje je moj prstan?«

Jerica zardi in pobesi oči.

»Kdaj si mi ga pa dal?«

»Uh, sram te bodi! Prstan ti bode dal?« se

oglasi sestra.

»Saj si ga sama vzela ... Le brž nazaj ž

njim! ... Ne boš delala med deklici zdražbe s

prstanom ...«

»Ali je to vama kaj mar?«

»Nič! ... Kaj pa je tebi prstan mar? — He! ...

Le brž ga prinesi!«

Pa je šla na izbo v skrinjico in je jezna pritresla

prstan v roki. Vrže ga na mizo in zasmehljivo

reče: »Kateri ga boš pa dal?«

»Vun jo vrzi! ... Domov jo spodi!« zastoka

bolnica žalostna in jezna. »Ta bi še kmalu zdražbe

naredila.«

»Kaj pa, če grem? — Saj imam kam ...

Misliš, da ga boš ti še dolgo nosila? ...«

In Jerica se je vrnila k materi brez prstana.

Kaj pak, povedala je, zakaj je prišla.

»Boš pa potlej prstan nosila, ko nje ne bo ...

Kaj misliš, da ti ga ne bode dal? — Komu pak? ...

Mu bodemo že povedali, kaj se spodobi in kaj bi

bilo prav.«

Odslej je Jerica hodila brez prstana k maši.

Nič ji ni bilo všeč, pa si je samo želela: »O, ko bi

vsaj tisti prstan dobila!«

Ej, kako se poda prstan na dekliški roki! Suhe

mestne gospodične nosijo na dolgih prstih tanke