Za možem: Razlika med redakcijama

obročki z rdečimi kamenčki. Pa že vedo, zakaj.

Kadar je tako, bodi ljubezen očita ...

Škendrova Lenčika ni imela ljubega, pa tudi

ne prstana. Ej, pa bi bila rada nosila prstan, in tudi

Tako daleč pa vendar še ni bila ljubezen, da bi se

kazala na prstanu ...

Takrat pa pride v vas Židek. Nosil je na jermenu

prek ramen skrinjico. Hodil je po hišah,

odpiral skrinjico in kazal strmečim ljudem suho

zlato.

»Kupite, ljudje božji, kupite uhane, prstane,

brožke! Kupite za svoje drage! Vse je samo čisto

zlato! ... Ha, vidite kako se to blešči? ... Dam

zastonj, samo kupite, kupite, da smo prijatelji! ...«

In ljudje so si mencali oči, tipali mošnjičke,

primerjali prstane, zbirali uhane in brožke. Ej, zlatninar

ne pride skozi vas vsak dan! Židek je s priliznjenim

smehom spravljal denar ...

ko pride v hišo Žid s skrinjico.

»Kupite! — Kupite! ...«

Pa odpre skrinjico in jo postavi pred Lenčiko,

da se ji je kar bleščalo.

glavico.

To priliko pa porabi Židek in prime okroglo

njeno bradico in jo ušČene v lice.

»Hej, rožica! ... Izberi! ... Ako nimaš denarja,

dam ti zastonj, samo ...«

Lenčika zardi in ga tleskne po umazani roki,

ter pahne skrinjico, da se je vse premešalo ...

»Ti, Žid! ...«

Žid, »ti pa ničesar ne dam ... Viž li prstane? ...«

Židek vklada premešano blago in Lenčika od

daleč gleda one svetle stvari ... Pa ji vstaja poželjenje

za prstanom. Približa se zopet in si izbere

prstan z rdečim kamenčkom. Primeri si ga, iztegne

Hej, kako ji je bil všeč, kako se ji je podal! ...

»Koliko je ta prstan?«

»Ako hočeš, nič! ...«

»Od tebe ga nečem, umazanec!«

»Tako pa, za te samo dve kronici, Bog me

varuj izgube drugod! Vreden je najmanj deset kronec,

pa tebi bi ga dal tudi zastonj, a ker ga nečeš,

plačaj!«

Lenčika je bila v zadregi. Imela ni toliko, a

ker bi bila prstan vendar rada imela, je bil Židek

Lenčika je bila vesela, da je dobila prstan tako

poceni, Žid je bil zadovoljen, ker ga je tako drago

ali kadar je šla malo bolje oblečena z domi

— prstan ...

Ker je bil prstan nov in se je še bleščal, je

zbodel marsikoga v oči, in dekleta so si kmalu šepetala:

»Viž jo! ... Viž jo! ... Ima ga! ... Ni

tako sveta ne, kakor se dela ...«

Pa so od nevoščljivosti kar pihale.

Rojnikova dekla Marta je bila prstan kmalu

ovohala. Takoj je bila prepričana, da ga ji je dal

samo ta Marko in nihče drugi. Zato se je srdila na

Lenčiko in Marka.

»Viž, zopet te je ena prehitela,« ji je dejal neki

glas, in kri je vrela po njej. »Tako, prstan ji je

ga tudi jaz nisem kupila. Ej, kako bi se maščevala

na to Lenčiko ...«

Neke nedelje so srečale Marta in tovarišice

Lenčiko za vasjo. Marti se zablisnejo oči togotno,

in zaničljiv smeh ji zaigra na obrazu.

»Sedaj bodete videle!« namigne Marta tovarišicam.

Ko se srečajo, Marta ustavi Lenčiko.

Martine oči obvise na prstanu. Zarezi se zlobno

in se začudi: »Lej! ... Lej! ... Pa imaš že prstan?. ..

Kdo ti ga je pa dal?«

Lenčika zardi in izkuša skriti roko.

»Beži! ... Beži! ... Kdo bi mi dal prstan?«

Pa Marta ugrabi njeno roko in kaže prstan

tovarišicam: »Vidite ga? ... A—ha, ti ga je dal? ...

O, saj sem vedela!«

»Sama sem ga kupila ...«

»Nikar ne taji! ... Vsa fara že ve ... Komanov

Marko ti ga je dal!«

»Jej!« zavrisne Lenčika.

»Ti si dala njemu ,srce', on pa tebi prstan!«

»Hehehe!« prasnejo v smeh Marta in tovarišice.

Lenčika bi bila od sramote skoraj skoprnela.

Nikamor ni mogla pogledati, niti odgovoriti ni znala,

kaj. Iztrga se in zbeži domov.

»Vidite jo! ... Vidite jo! ... Ima ga!« se

grohotajo za njo dekleta.

»Pa ga ne bode dobila!« se grozi Marta.

Tako se je grozila Rojnikova dekla Marta

Škendrovi Lenčiki in je povsod pripovedovala, kako

tišči Lenčika za Markom.

Snide se Marta ob priliki z Markovo svakinjo

hinavsko: »I, kaj pa vaši pravijo, da sta si vaš zet

Marko in Škendrova Lenčika tako?«

»I, kako?« se začudi Jerica.

»I, tako, da se imata.«

»Ta dva? ... Beži, beži! ...«

»I — tako, res ne veste? ... O, saj se mi je

precej zdelo!«

»Saj tudi nič ni!«

»I, seveda ne! ... Pa je! ... Pa se imata! ...

Pa jaz vem! ... Zakaj pa nosi prstan?«

»Kdo?«

»Ta Lenčika! ... In Marko ga ji je dal«

»Naš Marko? ... Ne bodi, ne bodi tako poredna,

pa me nikar ne draži!«

Naposled bodem pa jaz na laži ... Pa ga nosi, in

Marko ga ji je dal,« poudarja Marta jezno, ker ji ni

verjela.

V Jeričinem srcu vstane sumnja.

»I, kakšen pa je tisti prstan, o katerem praviš?«

»Zlat, pa precej širok in z rdečim kamenčkom

na vrhu.«

»Pa si ga videla?«

»I, kajpak! Drugače bi pa ne mogla govoriti.

Oni dan sem Lenčiko za roko prijela, pa sem si ga

ogledala. Prav tak je.«

»Pa ga je on dal?«

»I, kdo pak? — Saj sem ji tudi povedala, ker

jaz več vem kakor drugi ljudje ... O, ta dva se

imata! Pa še kako! ...«

»Kaj pa veš? ...«

Marte ni bilo treba prositi.

Jerica je kmalu vse vedela, zakaj Marta ji je

na drobno razložila, kaj je videla in povrhu, kar si

je še izmislila.

»Torej zato ni privoščil prstana meni, da ga

je dal njej ... O, jaz vama zmešam!« si misli Jerica,

in jeza jo je oblivala.

Marta na dalje.

»Naši? ... O, da le zvedo, mu bodo že pokazali!

«

»Kaj mu morejo? — Nič!«

»O, bodeš videla! — Tako? ... Prstan ji je dal! ...«

»Dal ... dal! ...«

»Pa ga bode tudi nazaj dala ... Njegov prstan

bodem jaz nosila.«

»Ti? ...«

»Jaz! ... Saj so naši rekli, da mora vzeti

mene, pa me tudi bo, zakaj sem mu pa delala?«

»Tebe bode vzel? ... A, zato!« se začudi Marta,

in obraz se ji podaljša.

»Zato! Zato! ... Viž, tako je, in prstan bode

moj ...«

»Tvoj?« se zarezi Marta škodoželjno.

»Moj!«

»Saj ti ga ne bode dala nazaj!«

»Ga ji bom pa vzela!«

»Ti? ... Hehehe! ...«

»Jaz! ... Bodeš videla ... Ko jo dobim, pa

jo razčesnem, da me bode pomnila.«

»Hehehe ... Pa se udarita ... za moža!«

To rekši gre Marta svojo pot in modruje: »Lej,

ko bi bil Marko pameten! Od teh nobene, prav nobene,

saj je nas drugih dosti, ki smo gorše in pametnejše.

nosila Marka že v žepu! ... O, ko bi jaz mogla

Marku oči odpreti! ...«

Jerica je pa odslej imela druge, večje skrbi.

»Moj prstan! ... Moj prstan! ... In ta mleza

ga nosi! ... Uh! ... Razčesnem jo, ko jo dobim,

pa ga ji vzamem! ...«

S tem strašnim naklepom v srcu je Jerica

odslej ostrezala Škendrovo Lenčiko. Pa ji kar ni

pa se domenijo ondi z lepo ali grdo o svojih

vzornikih, kar časih koristi ...

Torej tam pod hribom, ki na njem kraljuje

sv. Anton, se snideta neke nedelje Jerica in Lenčika,

Jerica pa je spela s tovarišičami k njemu na

hrib ...

»Vendar enkrat!« vzdihne Jerica hvaležno, ko

vidi prihajati Lenčiko.

Strese se, ko se nekaj zabliska na Lenčikini roki.

»Uj! ... Cak! ... Sedaj boste nekaj videle!«

reče tovarišicam.

»Kje ste bile?« se zažene osorno Jerica in

stopi pred Lenčiko.

»Zgoraj! ... Kam pa ve?«

»Pa gori!«

»Kaj imaš pa tukaj le? ... He? ... Pokaži!«

Jerica spretno ujame Lenčikino roko in brž

pogleda prstan.

To jo je presunilo, ko je videla prstan! Ravno

takega je nosila ona.

Lenčika zardi.

»Kaj te skrbi?«

»Njegov je! ... Precej sem ž njim!«

Začne ji lomiti roko, da bi snela prstan.

»Ne vem, če blazniš kali? Pusti me!« se brani

Lenčika.

»Daj sem prstan, hinavka! — Prstan je moj! ...«

»Ti blazniš! ... Primite jo! ...«

»Lenčika! ... Jerica! ... O, da vaju ni

sram! ...«

»Sram naj jo bo, sram! — Vdovca lovi!«

»Lažnivka! ...«

»Ta prstan je moje rajne sestre! ... Komanov

Marko ti ga je dal ... Prstan je moj! ... Daj

ga sem!«

»Kaj meni Marko mari! — Prstan je moj!«

»Ha! ... Tvoj! ... Ti bom že dala! ...

Sram te bodi, sram! ... Za vdovcem, za našim

Markom drskaš in ga loviš! ... Daj sem prstan!«

»Ali mi ga je on dal?«

»Kaj misliš, da ga ne poznam? On ti ga je

dal! ... Hinavka!«

Vlečeta se za roke in sikata druga v drugo.

Lenčika stiska pest, da ji ne more Jerica iztegniti

Jerica je napenjala moči, da bi prišla do prstana.

Pa brez uspeha. Lenčika se ji je upirala.

»Ali ga ne daš zlepa?« sikne Jerica.

»Nak!«

»Na, pa še to!« vikne Jerica, z levico potegne

Lenčiki ruto z glave, z drugo pa ošine po obrazu,

da se ji kar kri pokaže na nosu.

»Na! Na! ... Tu imaš! ... To! Pa še to! ...

Pa še eno!«

Ruto ji je zagnala po tleh in jo obdelavala z

rokami po glavi, da so se ji kar lasje razsipali in

se ji kri cedila iz nosa in iz prask.

Lenčika se spusti v glasan jok.

Tovarišice so komaj ukrotile besnečo Jerico.

»Beži, Lenčika! Beži!«

»Jaz ji pokažem! ... Jaz! ... O, bode že videla!

... Moj prstan!« je sikala Jerica ...

Lenčika pobere ruto in jo ubere domov glasno

se ihteča.

»Jej! ... Jej! ... Jej! ...«

»Ha! ... Jaz ti pokažem! ... Jaz! ... Boš ti

prestrezala moške? ... Ha! ... Meniš, ako imaš

prstan, da imaš tudi že njega? ... Ha! ... Marka

še nimaš, pa ga tudi ne dobiš!«

Tako je kričala Jerica in zrla kakor zmagujoč

petelin za Lenčiko ter jo pobrala potem po drugi

poti domov; Jezila se je še, postajala in pretila za

Tovarišice so se umeknile po ovinkih v vas,

potem, ko so jih ločile.

Hehetale so se v pest in na glas, pa vzklikale

hudomušno: »Ali ste videle? ... Te! ... Te! ...

O, ljubi prstanček! ... O ljubi vdovček! ...«

Tisti dan je imel potem mir sv. Anton.

Vsa razmršena, okrvavljena in objokana prisopiha

Škendrova Lenčika po vasi. Z eno roko je