Za možem: Razlika med redakcijama

bilo treba matere. Smejal se je, ko ga je hčerka

izpraševala: »Ali bodo teta še takega srčka dali?«

»O, še, še! ... Le pridna bodi!«

Pa se mu je dobro zdelo, da tudi otrok ni

pozabil Lenčike.

»Lej! ... Lej! ... Kako ti otrok pozna!« je

dejal sam pri sebi in še bolj mislil na njo.

se mu tako slučajno nastavljale in je šel snubit

Lenčiko.

»Ti si bila enkrat zaradi mene tepena, kaj ne?«

jo je vprašal Marko.

Lenčika zardi.

»Pa po nedolžnem ... Zaradi prstana, ki ti

ga nisem bil dal ... Na, ako hočeš, dam ti ga

sedaj! ...«

Lenčika ga pogleda hrepeneče, a on ji ponudi

prstan.

»O, ravno tak je!« vzklikne Lenčika nehote in

ga ogleduje.

»Ali ga že imaš?«

»O, kajpada! ... Pa ravno takega!«

»Torej potem mene ne maraš? ... I, kdo ti

ga je pa dal?«

»Od juda sem ga kupila sama.«

Ali si še huda na njo? ...«

»Nič več ... Je vsaj vedela, da te imam rada ...«

»Ali me imaš? ... Pojdeš li z menoj? ...«

Lenčika pogleda mater.

»Ako je zate,« meni mati.

»Všeč si mi in pa otroci te imajo radi. Micika

te kar ne more pozabiti. S tistim ,srcem' si se bila

tako prikupila.«

Lenčika si natakne prstan in ga ogleduje, zadovoljno

se smehljajoč.

»Pojdeš z menoj?«

»Marko, s teboj pa, kamor hočeš,« dahne Lenčika

in mu stisne roko.

»Veš, otroke imam.«

»O, ti so potem tudi moji.«

»Pa se vzemita, ker se imata tako rada!« pritrdi

mati, ko je videla, da sta tako drug za drugega.

»Pa bodeš imela otroke rada?«

»O, rada, rada!«

»Pa mene tudi?«

»I, kajpak, tudi! ...«

»Pa bo pomanjkanje in trpljenje.«

»E, kaj tisto! ... Da bodem le tebe imela ...«

Lenčika je bila nevesta.

V nedeljo so potem oba vrgli raz lečo ljudem

v zobe.

»Hahaha,« se je zasmejal v predzadnji klopi

Zaman in je sunil s komolcem soseda. »Ali slišiš? ...

O, jaz sem vedel, da bode tako.«

»I, kaj pa hoče?«

»Mora se, da bode imel vsaj mir pred ženskami.

Kako so pa šle za njim ...«

»Ta Lenčika?«

»O, druge še bolj! ... Jaz sem videl ...

Rojnikova dekla se je kar metala za njim in ta

Jerica, sestra rajne, se je pa tepla zanj.«

»Kaj praviš! ...«

Takrat je pozvonilo.

Rojnikovi Marti je udarila vsa kri v glavo in

na srce ji je pala teža; ko bi ne bila tako trdnih

nog, pa bi se bila zgrudila. Tako se je pa zdržala

in do konca maše ji je odleglo.

Ko je šla s tovarišicami domov, začne: »Pa ga

je dobila.«

»Ga je ...«

»Vdovca, ... hihihi ... pa koliko je trpela

zanj ... Ve ne veste ...«

»Vemo ... Tepena je bila ...«

»Pa še kako ... In kako je drsala za njim.

Jaz sem videla ... ,Srčke' mu je kupovala, da ga

»Vdovca ...«

»Pa troje otrok ... hihihi ... Zibala bode

lehko precej.

»Hehehe! ...«

»Jaz bi ga že ne marala, naj bi se mi še tako

ponujal.«

»Vdovca? ... Saj se nam še fantov ne manjka ...«

»O, vdovca pa že ne! ... Rajša sem sama

do konca ...«

»Hehehe! ...«

Jeričina mati je pa razlagala prijateljicam in

znankam o Marku.

O, saj se ji je ponujal ... Jaz je pa nisem hotela

siliti, se bode že še možila ... Veste, naša Jerička

»Pa vendar pravijo, da se je enkrat tepla za

Marka.«

»O, kako je svet zloben! Za neki prstan se je,

ker je mislila, da je od rajne, ki bi ga bila rada

imela za spomin, ker jo je tako rada imela ...«

»Tak' tako!«

»Tako! ... Tako! ... Svet pa narobe obrne.«

Jerica je pa sama drobila domov; za tovarišijo

kar ni marala.

»Tak' prstan ji je bil pa vendar dal! ... Pa

je tajil! ... O, ko bi bila jaz vedela! ... Še bi jo

bila, še ...«

Tako je modrovala po poti.

Ko sta šla Marko in Lenčika od poroke, je

gledala Marta nevoščljivo izza vogala in mislila:

»Kdaj bodem pa jaz tako? ... Da bi bila to vedela!

... Veliko ,srce' s štirimi papirčki bi mu bila

kupila ... O, sedaj bodem že vedela ...«

Prestregel ju je tudi Zaman.

gresta sama! Vesta, kje smo se bili srečali? ...

Druga je pa ostala.«

»I, kajpak! ... Obeh ne morem vzeti ...«

»Prav si izbral ... Na srečo! ...«

Ko sta bila Lenčika in Marko sama, se ga je

oklenila okrog vrata in ga stiskala: »Moj Marko! ...

Moj Marko! ... Moj ljubi mož!«

Marko se je smejal in jo poljubljal.

»Moja Lenčika! ...«