Abuna Soliman: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 269:
Nazaj v zavetje mirno pride,
Polnó je svetih želj serce. —</poem>
===Sklep.===
<poem>
»Kdor nikdar ne vidi
Krasote nebá,
Vrstica 326 ⟶ 329:
Za Božjo le slavo
Sercé mu gorí.
</poem>
==Zadnji čas v domovji.==
===Na ledinah.===
<poem>
Drage, ljubljene ledine,
Rad sem tergal cvetke vaše.
Vse na zemlji naglo mine,
Konec radosti je naše.
Naj vam gorko solnce sije,
Meni bo drugam sijalo,
V krilu tihe domačije
Vas preserčno pozdravljalo.
Spira bistra vas rosica,
Lepša zgodaj zlata zarja,
Saj je sleherna cvetlica
Hčerka večnega Vladarja.
Drage, ljubljene ledine,
Cvetje pisano gojite,
V krilu tihe domovine
Blagi mi spomin budite!
</poem>
===V gozdu.===
<poem>
Ljubo senčnato zavetje,
Bilo si veselje moje;
Tihi mir in glasno petje
Šepetá gibanje tvoje.
Pomlad ti zelenja daja,
Svitlo solnce te obseva,
Z mano te nebó napaja,
Zima s srebrom te odeva.
Ti si močne dal drevesa,
Ladija po morji plava,
Žar pošiljajo nebesa,
Hladna senca, bodi zdrava!
Drobne tice, žvergolite,
Mnogokrat ste serce grele,
Ak čer morje priletite,
Bote mi na tujem pele.
</poem>
===Solncu.===
<poem>
Po neskončnih krogih liješ,
Solnčice, bliščobo krasno;
Da nad tisoč let že siješ,
Vendar vedno še tak jasno.
O da bi mi bilo dano
S tabo daljno pot hoditi,
Htel stvarem bi neprestano
S slednjim žarkom govoriti:
Bog je vir krasote naše,
Bog ljubezni silovite,
Bog je vstvaril serca vaše,
Njega vekomaj ljubite!
Tak bi klical neprestano
Čez dežele in čez mesta,
Al zastonj, — ker ni mi dano,
Druga se odpira cesta.
</poem>
===Luni.===
<poem>
Svitla lana, kak si mila,
Zvesto bode mi svetila,
Tak na tujem kot domá.
Tje čez morje boš veslala,
Dni od prejšnjih me poznala,
Saj sva enega Bogá.
Zaupljivo serce moje
Zročecalo želje svoje
Marsiktero ti je noč.
In le vpričo zvezd kraljice
Točil svitle bom solzice,
Kadar s tabo pojdem proč.
Sijaj sijaj, luna mila,
Zvesto bode mi svetila,
Tak na tujem kot domá.
Skupaj sva se radovala,
Skupaj bodeva veslala
V krilu svetega Bogá!
</poem>
===Zvezdam.===
<poem>
Kam ste namenjene,
Zvezdice krasne?
Kam vas popeljejo
Pota prejasne?
K meni ponižaj
Rimska se cesta,
In me pripeljaj do
Večnega mesta.
Spremljajte dalje me,
Zvezdice zlate,
V tuje dežele,
Bodete v krogu se
Jasnem zibale,
Z mano Neskončnega
Razodevale.
Slabe glasove mi
Bote terdile,
Serca odpirale,
Zvezdice mile!
</poem>
===Pri potoku.===
<poem>
Urno tecite
Bistri valovi,
Deleč so deleč
Morski bregovi.
Skriti pod zemljo
Pred ste tičali,
Razne dežele
Bote poznali.
Ticam ob morji
Tamkaj recite:
V notranje kraje
Urno zletite,
Pojte dobravam
Novo življenje:
Žene mladenča
Sem hrepenenje,
Spremljajo rajski
Njega zakladi,
Žarek posije
Večne spomladi.
</poem>
===Zvonovom.===
<poem>
Kak donite ljubeznjivo
Iz visocih lin zvonovi,
Kak zvonite pomenljivo,
Jasnih visočin glasovi!
Radostno ste me budili
Vsaki dan o svitli zori,
Dragi sin, memento mori!
Oj zvonovi, le donite,
Deleč čuje se zvonjenje,
Po širjavah govorite Kratko, človek! je življenje.
In ko pride dan Gospodov,
Še glasneje mi zvonite,
Naj doni do vsih narodov
Slava sreče vekovite!
</poem>
===Sam sebi.===
<poem>
Ne prašaj, kaj ledina pravi,
Kaj solnce, zvezde govoré,
Kaj zvon prepeva po dobravi,
Poterkaj rajši na serce.
Ljubezen mu je prirojena,
Domovje mirno celi svet, –
Dežela lepša mu nobena,
Kot tihega zavetja cvet.
Zgojila te je draga mati,
Očetu si veselje vse,
Sestré te ljubijo in brati,
Tovaršev mladih dosti je.
Prijatli dragi tu živijo,
Ki zvesti bojo vekomaj,
Vesele pesmi se glasijo,
Al zadnjič mar jih čuješ zdaj? —
</poem>
===Otožnost.===
<poem>
Nikdar, nikdar, predragi dom,
Na zemlji vidil te ne bom? -
Kako vse drago pozabiti,
Vse dni in leta tujcu biti?
Sladák tu materni je glas,
Veselja mnogo, kratek čas;
Neznan drugod se jezik čuje,
Terpljenje nikdar ne miruje.
Tu serkam bistri jasni zrak,
In raju dom je moj enak.
Nevarno, britko pa življenje,
Kjer ljutih je zveri tuljenje.
Kaj lepše, slajše je kot mir,
Ki čiste sreče je izvir?
Al brezno morje tam odpira,
Šumí, loví, strašnó požira!
Odgovor drago serce daj,
Premisliti je čas sedaj:
Prjetno, mirno tu življenje,
Tam pót, težave in terpljenje. —
</poem>
===Serčnost.===
<poem>
Serčnost veljá! junak prid bojem kliče,
Pogumno bije v persih mi sercé;
Kot blisk tečaj življenja se pomiče;
Naj zapustím dežele drage té,
Saj lepše sveti zora se unstranska,
In vekomaj
Zveličar zapusti kraljestvo svoje
Za dolgo versto siromaških let,
Preganja tmino, bije smertne boje,
Da pogubljenja reši tužni svet.
Naj slavniši na zemlji so junaki,
Ki v sveti službi Njemu so enaki.
Poslala je aposteljne Judeja,
Zastonj dviguje se neverski dim;
Nikjer keršanstvu se ne stavi meja,
Vklonile so Atene se in Rim.
Pomirijo se morske globočine,
Ko mili glas mogočno jih prešine.
Otroci Slave slušajo Cirila,
Poštenost Rimu kaže ž njim Metod.
Kot godbin glas meči beseda mila, Britanec prerodi germanski rod. In koder žarki solnčni se žarijo,
Možje pogumni sveti uk učijo. Narodom lepše jutra se jasnijo,
Kot vzhajal bi
Iznova zlati veki se rodijo, Zastonj sovražna moč se stavi v bran.
Zavetje mirno drage domačije, Odloga ni, pogumno serce bije!
</poem>
===Slovó.===
<poem>
Z Bogom oče, z Bogom mati,
Srečni, zdravi ostanite;
Zdrave sestre, srečno brati,
Serčno zmirom se ljubite!
Moram se od vas ločiti,
V daljne tuje grem dežele;
Divje ljudstva tam učiti
Moje so preserčne želje.
S sercem ranjenim odidem,
Vabi sveta me resnoba;
Ako več nazaj ne pridem,
Vidimo se unstran groba.
Ako pismo kdaj dobite,
Da
žalostni izgovorite:
Luč nebeška naj mu sije!
Koder koli bodem hodil,
Vsaki dan za vas bom molil,
Angelj Božji me bo vodil,
Sebi me je Bog izvolil.
Toraj zdravi ostanite,
Zadnjič si
Solz prebritko ne točite, Vsi se Božji volji vdajmo. </poem>
===Abuna gre.===
<poem>
Večerno solnce gre v zaton,
Žari se po višinah,
Razlega se Marijni zvon
Po gorah in dolinah.
Po gladki cesti voz derdrá,
Za hišo hiša se skrije,
Popotnik mlad se urno peljá,
Sercé prečudno mu bije.
Nad gore luna priveslá,
Širjave daljne odpira;
Pri zvezdi zvezda
Okó se v solzah zapira. In bledih žarkov rahli bliš
Se v mavrico nočno edini,
Odmeva pod vozom glasni vriš
Urno naprej po dolini.
Domače reke slap šumi,
Pa dalje in dalje ostaja;
Ni več zvonika ne vasí,
Serce otožnost obhaja.
Začuje slavčekov se glas,
Pojejo nočne tice,
Prikaže spet se druga vas
In nove vinske gorice.
Popotnik sreča ga neznan,
Zakrije ga samota,
Ni jutra še, ne bo še dan,
Povsod je sveta tihota.
Pokojno spavajo ljudjé,
Le zvezde nebeške gorijo;
Občutkov raznih polno sercé,
Kot blisk se naglo verstijo.
Ropoče, berž naprej derdrá,
Na vzhodu zora napoči,
Zbudí se pesem jutranja,
In — Krajnska zemlja se loči!
»Obvaruj Bog te, dragi dom,
Naj ljubi zvesto te sreča,
Kot jaz te zvesto ljubil bom,
Bod' zdrava zemlja in sloveča!
Obsije solnce svet širok,
In Mizo so morski bregovi;
Iz barke dviga se dim visok,
Ko pljuskajo nanjo valovi.
Nevarna morska je cesta. — Pogum, pogum, saj nisem sam,
Gospodova roka je zvesta! </poem>
<poem>
Stojí stojí zelena gora,
Na gori cerkvica je zala,
Sozidana na čast Marije,
Prelepa cerkvica na Stopnem.
Stojí pod goro vas Škocjanska,
Razgrinja krog se ravno polje,
Potoki bistri ga rosijo
In zlato solnce ga obseva,
Zlati ga zarija rumena,
Bliščijo v rosi se cvetlice.
V zvoniku pozna ura bije,
Ne čuje kladva živa duša,
Ker v terdnem spanji vse počiva.
Na nebu bleda luna plava,
Na tiho zemljo žarke lije;
Krog nje migljajo svitle zvezde,
Na hladno zemljo mir lijejo. Le eno serce ne miruje,
Oči ne stiska sladko spanje,
Uhó ponočni šum posluša:
Pobožna, dobra, skcerbna mati
Na blede žarke se ozira,
Udarce pozne ure čuje
In gleda na zeleno goro,
Do zale cerkvice Marijne,
Prelepe cerkvice na Stopnem.
Visoko bleda luna sveti
In zvezd nebeških brez števila,
V izhodu ni še zlate zarje,
In beli dan napočit' noče.
Napravi se pobožna mati,
Rumene zarje več ne čaka,
Predolgo beli dan odlaša.
Pred dném k Mariji se napravi,
Na lepo Božjo pot, na Stopno.
Že pride na zeleno goro,
Že zora zlata jo obsije,
Že dan ji glasni zvon naznanja.
Odperte so cerkvene vrata,
V prestolu svitlem je Marija,
Žari nebó se skozi okna.
Poklekne berž pobožna mati,
Roké k Mariji povzdiguje,
K nebes Kraljici glasno moli:
»Marija, mati ljubeznjiva,
Neznanske moje so težave,
In hude serčne bolečine.
Zato nebeška tolažnica,
Polajšaj britke bolečine.
Ti veš, kaj materna ljubezen,
Ti veš, kaj materna le zguba. Saj več kot jaz si ti terpela, Ker dala si edino Dete — Imé mu je presladko Jezus — Da strašno so ga umorili. Pod križem si solze točila,
Jokala si pri tihem grobu. Odšel mi sin je v daljne kraje, Razširjat Božjo, tvojo slavo. Mogočne roke mu ne skrivaj. Ne morem jaz ga pozabiti, Naj vedno, vedno moj ostane. Izročam pa ga v varstvo tebi, Obvaruj ga nebeška mati, Moj sin naj tvoj se imenuje, Služabnik rajske je Kraljice. Le eno milost, o Marija!
Le eno milost še mi sprosi.
Če Božja je in tvoja volja,
Naj sladka sreča mi doide, Da vidim kdaj ga še na zemlji,
Naj pred me merzli Saj veš, Marija, Božja mati! Veliko sveto radost svojo, Ki takrat si jo občutila,
Ko sin iz groba veličastno Pozdravil te
Naj enkrat vidim še ga tukaj Potem umreti hočem rada: Živi pa dolgo naj Razširja Božjo, tvojo slavo, Da bojo ljudstva te častile, Boga, molili vsi narodje, Kar zlato
Poslušaj prošnjo, sveta mati! Mogočne tvoje so besede, Bogu presvetemu povedi, Kar reva sem ti govorila, Polajšano je serce moje. Tako pobožna mati moli,
Posluša tihi glas Marija.
Na jasnem nebu solnce sveti,
V zvoniku sedem ura bije,
K molitvi glasno zvon zapoje.
»Češčena bodi, o Marija!«
Izgovori pobožna mati
In zapusti zeleno goro,
Prelepo cerkvico na Stopnem.
Zamišljeno domu se verne,
Pokojno v persih serce bije.
</poem>
===Vožnja po morji.===
<poem>
Na barko! na barko! razlega se pok,
Izmakne se prijatlom iz rok,
Brezumno le-ti obmolčijo.
Mornarji s čolničem obstojé,
Od kraja ž njimi Abuna gré,
In »z Bogom!« glasi donijo.
Razgublja se besed razum,
Raznaša jih mestni in morski hrum,
Le roka roki Med duhom sopar močno bobni,
Odrine barka od strani, Valovje široko zašviga.
In urno jadra morski kolop,
Potrese pod nogami se strop,
Abuna prijate zakliče.
Smejaje njun steguje roké,
Kervave solze toči sercé,
Od kraja se naglo pomiče.
»Neznansko res ima serčnost,
Velika je blagega serca krepost,
Naj spremlja Bog ga večni!« —
»»Spremili so me do morjá,
Pa mirno ostanejo domá,
Naj bojo zdravi in srečni!«« —
Prijatli še vedno na kraji stojé,
Ne vidijo več se na morji ljudjé,
Le malo se barka razloči.
Ne vidi jih Abuna več,
Ker deleč že od kraja je preč,
In brezni so morski globoči. Obmorje še vidi, ne vidi se dom,
Zdaj doli, zdaj gor' so očesa. Duh misli, razno čuti Že zaostale so znane
Razširjajo bolj se nebesa.
Doživel Abuna je dvajset let,
Al nikdar tako občutil popred
Še Božje ni velikosti.
Mogočno se želja prejšnja novi,
Močneje nekdanje sklepe terdí,
In poln je junaške kreposti.
Pokaže suha zemlja se zdaj,
In barka srečno zadene na kraj,
Po suhem ga pelje spet cesta. In urno
Kar v sinji daljavi se zablišči Zidovje večnega mesta! </poem>
===Na grobu sv. Petra in Pavla.===
<poem>
Minulo je stoletij nad dvakrat tisuč let,
Odkar rimljanska slava razširja se med svet.
Po terdih stiskah skušan mogočen še stoji,
In bolj kot perve čase dan danes Rim slovi.
Posvetna zmagovitost in velikost je preč,
Nebeška nezmagljivost sedaj premore več,
Kerščansko poglavarstvo obsega celi svet,
Na zemljo se opira, v nebo poganja cvet.
Tu cerkev velikanska ti sega do nebes,
Ima ostanke svete zveličanih teles,
Aposteljnov pervakoma sije večni mir,
Njun grob mladenčem čudne kreposti je izvir.
Mogočno kupla zala presega večni grad,
Od deleč potovaje jo vgleda romar mlad;
Kot Mozesa presune pogled na Kanaan,
Tako stermé se čudi Abuna Soliman.
Z visocega pošilja mu žarke križec zlat,
Serčán se čudu bliža, do mestnih pride vrat,
In urno še korakov nekoliko stori,
Pred Vatikanom groza ga sveta spreleti.
V svetišče veličastno na ravnost se podá,
Umetnosti krasota prečudna ga obdá,
Še bolj sercé presune na svetem mestu mir,
Kjer mučenika spita, končavši slavni tir.
»Pervaka apostoljska! ponižno tu klečim,
Da sveta mučenika nevredna stvar častím.
Tud jaz hoditi hočem enako z vama pot,
Prosita, da mi pošlje svoj blagoslov Gospod!«
Naj angelj varh s pogumom mi svetim jih
Če kdaj prijatli Božji! bom delal zoper vas, Z nezmožnostjo presune naj me nebeški glas!
»Na vajnem slavnem grobu Bogu darujem dar,
Darujem, Vsemogočni! sercé Ti revna stvar,
In prosim, da nebeško mi milost dodeliš,
Da zasadim med ljudstva neverske sveti križ!«
Slovesno k nebu švigne iz serca tihi glas,
In radost ga obhaja, da sveti se obraz.
Povejte, kje izvira mi zmagovita moč,
Ki duhu razjasnuje oblakov tamnih noč! -
</poem>
===Skušnja.===
<poem>
Vijolica ob kraji verta
V samotnem kotu skrita je,
Očem do nje ni pot odperta,
Nikdo za njo ne meni se.
Ponosne druge so cvetlice,
Na gredah jih vertnar goji,
Na kviško stegajo glavice,
V daljavo cvetje se blišči.
Al solnce tud vijoli sije,
Poji jo rosa jutranja,
Mileje nizko veter brije,
Vijolica je radostna.
Po sjajnem mestu tujec hodi,
Iz daljnih krajev romar mlad,
Prijazen znanec ga ne vodi,
Tovarš mu hoče biti glad.
Palače zlate se bliščijo,
Po ulicah odméva šum,
Vozovi nagloma derčijo,
Ni zginil sercu še pogum.
In serčno romar mlad koraka,
Poterka tu, poterka tam:
Zapira se mu hiša vsaka,
Ne
»O mila, draga domovina,
Zavetje rajsko, mirni kraj,
O radost sladkega spomina,
Kako je blo, kako je zdaj!«
»Al, serce, nehaj — lahke tice
Po polji krasne so cvetlice,
Ni Salomon jim bil enak. »Nebeški Oče vedno čuje,
Zvestó skerbi za slednjo stvar,
In vérno serce naj miruje,
Njegove milosti je dar!« —
</poem>
===Tihe lire pred Najsvetejšim.===
<poem>
Kam hodi vsaki dan Abuna,
Ko sveti zjutraj jasni zor,
In kadar vzhaja svitla luna
Na zvezd nebeških zlati dvor?
Sprejemlje ga zavetje mirno,
Kjer milo sveti večna luč;
Nahaja tamkaj serce vérno
Zakladov rajskih čudni ključ.
S sladkostjo sveto se spominja
Veselja polnih prešlih dni;
Prihodnjost novo pot odgrinja,
Sedanjost mu pogum budi.
</poem>
37
1.
| |||