|
In ker ti posvečuje pervi glas,
Doní ti v njem, Slovenija! naj slava,
Odmeva jek ti: ž i v i l a'''živila''' in z d r a v a'''zdrava.'''
Minulost davna priča tvoje dike,
==II.==
< centerp align=right><small><poem> Ko več ne bo kraljeva Triglava,
Ko zgine zlasti z zvezdami obok;
Slovela še, Abuna, tvoja slava
V osrečenji zamorskih bo otrok.
</poem></small></centerp>
===Nebeška prikazen.===
Misli švigajo po glavi,
Čudne misli, strah in groza,
Sveta serčiiostserčnost vse premaga.
Vzhaja zgodnja zlata zora,
Svitle žarke po valovih
Morskih, po valovih nilskih.
Dalje v kraje afiikanskeafrikanske
Jadrajo junaci verski.
Kakor blisk ob uri hudi
<references />
===Varstvo Božje.===
Čudne so besede vaše,
Čudne misli vam rojijo
Po neumni, slcliislepi glavi.
Dežja nima Djubek čarnik,
In ne zná ga narediti.
Vernih dedov se spominjal,
Tihi grob mu bo odgrinjal
PrišliiPrišli časov zali cvet.
:::::Kogar glasni zvon budi,
Da bo Kamov rod zveličan.«
</poem>
===Kerst na smrtni postelji.===
<poem>
RAZJASNJENJA. *)
V majhni koči med zamorci
Nebo odperto,
Mož v bolezni izdihuje,
na str. 7.
Moč zapušča slabe ude;
Bojni plamen, t. j., silne vojske so rojile po Evropi proti koncu preteklega in. v začetku sedanjega stoletja. Vzrok je bila huda francozka prekucija. Stari ljudje še pomnijo „fiancozkc" vojske, in vedo, kar shranja zgodovina, namreč, cla je nekaj časa nuli Kranj s,k a .bila pod lrancozko oblastjo. poslal je bil. sem svoje vojske siloyiti Napoleon I. Takrat je živel na Slovenskem Valentin Vodnik, domu iz Siške pri Ljubljani, on je s svojimi verstniki jel likati naš lepi slovenski jezik, potem ko so ga dolgo zanemarjali naši sprednilzi. Vodnik je prav verlo zopet zapel slovenske pesmi, in pri tem ga je blagodušno podpiral slavni baron- Žiga C oj z. Posebno krasna je Vodnikova pesem: „Ilirija oživljenja," ki jo je zložil o času francozke. .vlade na Kranjskem, pačenja se
Zaročnica pa žaluje.
tako-le : .
Napoleon reče: Ilirija vstani'! Ustaja, izdiha, Kdo kliče na dan?
*) Ker dodano „življenju" pojasnuje važniae reči v poezijah,
ni treba menda, mnogo opomb; pridjanega je nekoliko v po-
jasnjenje samo zato, da bi umeli tudi manj omikani bravei,
ako jim pride knjiga v roke. 171
Kmalo pa je Avstrija zmagala, vernil se je niir v evropske dežele, in Napoleon, ki se je bil od nizkega stanu povzdignil cel6 do cesarskega prestola, moral je potem fiveti v pregnanstvu na pustem morskem otoku v Sent-Heleni: V tem času tedaj se je rodil K n o b l e h e r, slavni misijonar. Tistega leta sta tunerla Vodnik in njegov zavetnik Cojz, pervi 8. prosenca, drugi 10. listopada 1819. — V pesmi se radujejo nebeščanje Knobleherjevega rojstva, ker Bogu so vsi časi večna sedanjost, in .že takrat je Vsemogočni vedil, kaj bo iz novorojenca, in to je pomen pesmi „nebo odperto."
Slovo od Rima,
na str. 44.
Vsi sklepi večno so Bogu odkriti,
In kar o rojstvu rajski kor je pel, — Ko dolgo Rim ni mogel določiti, Spet čudno je Mogočni razodel.
Koliko bojev je imel Knoblcher v Rimu, preden so popolnoma določili, da pojde v Afriko, o tcrn primeri „življenje," str. 1.78 i. d.
Abun.ov samogovor,
str. 46. .
Odkar je sklenil Abuna, da pojde v misijon, celi čas in povsod je vse misli obračal na imenitni prihodnji-poklic. To kazati imajo namen pesmi od 14. do 21. strani. Potem pa ga vidimo delati, da bi dosegel zaželeni slavni poklic, in sedaj, ko je že tako rekoč na misijonskem potu, prihajajo mu še više misli, in vedra učenost se razodevlje v besedah njegovega premišljevanja. Dvomiti ni, da so Knobleherja posebno o pervi vožnji navdajale vsakoverstne misli in občutki, saj spričujejo to njegove pisma, in znano je, da je imel prav živo domišljijo. V „samo
172
govoru" se tedaj ozira v pretekle čase ncverske mogočnosti, saj se pelje memo dežel, ki so zgodovinsko naj imenitniše, memo rimskih in gorških dežel. Bile so slavne na mnogo strani, pa vse je prešlo : zmagala je sveta Cerkev in razlila novo luč po zemlji. Na- vdušen, kakor vselej, se oberne k Bogu in prosi, da bi mu pomagal, ker se gre tudi on bojevat za večno slavo. Ravno toliko imenitnih spominov se mu bodi v sveti deželi, kakor. kažejo soneti od 48. do 57. strani. Povsod vidimo navdušenega mladega misijonar ja.
Nebeška prikazen,
str. 58.
Pravi pomeu te pesmi je ozka zveza svete Cerkve z nebeškim varstvom, 'ki ga ji deli Odrešenik po svetem Dttltit. Njena naloga je zveličati vse narode, skerbeti, da se po vsej zemlji razširi prava vera, in v tem jo vedno milostno in nezmotno podpirajo same nebesa.
Rilo s tovarši na poti,
str. 04.
Pride sosed, vidi žalost,
Pomagati sam ne more,
Pa bolnika potolaži:
»Deleč ni do Gonkore.
Tam je Soliman Abuna,
Shod misijonarjev v Aleksandriji glej v „življenji," str. 182 in 183. Rilo je bil, kakor je tam povedano, rejen na Poljskem, in pervi prednik v tein misijonu. Zavoljo Zamorcov so si: misijonarji pridevali nove imena, da so jih uni lože umeli in tem bolj čislali. Zato tedaj pravimo tudi mi Knoblcheiju: A b ona Solinl a n. Kako je slovelo to ime, priča „življenje." — Str. 67:
Čuda dela silovite,
Iiraserr venec bode slave,
Brez plačila on ozdravlja
Kot jo venec mož pobonih, • Ki so bili tu pred narti,
Vse bolezni; ponj pošljite.«
Nor in elan Boga častili.
Večni Kralj nebes in zemlje Bival tukaj jo v samoti , . .
Tiha noč pokriva zemljo,
Žarke lije tiha luna,
V Gondokori zvon zapoje,
Vstani, Soliman Abuna!
Ide Soliman Abuna
Znano je, kako sveto so živeli puščavniki v Egiptu, Hitti ktcrimi slovi sv. Anton in 'še mnogo druzih. Bil je pa tudi Jezus v mladosti tam.
V vas samotno do bolnika,
Vožnja po Egiptu je zanimiva posebno učenim, ker jim budi slavne zgodovinske spomine. Razun imenovanih dogodb sc še vidijo tam piramide, velikanske ozidja iz silo davnih časov. Vidi se še razvalina starega mesta Teb en-a, ki je blezo imelo s t o vrat. 'Se zdaj je ozidje velikansko in mnogo velicib kipov stoji po votlinah. V Nilu se vidijo silni nilski konji in krokodili. Pričenja sc tu drugačno živalstvo in rastlinstvo, kakor je prt nas, inproti srednji Afriki" sc čedalje bolj loči od našega. -- Omeniti je krasnih palm, visocih dreves, ki imajo na vedut košat venec. Tudi tamarinde (imenovane na 129 str.) so afrikanske drevesa. Med poljskimi pridelki je v notranji Afriki poglavitna reč dura, nekaki sivk , ki ga ne poziramo pri nas. (Dura je imenovana v pesmi: prošnja za dež, str. 131). lž nje pekel kruh in pripravljajo tudi drugo hrano, dajo jim tudi pijačo m e ri s o, ki Jini rabi mesto naše pive. •
Toži ta mu reve svoje,
In nevarnost je velika.
Reče Soliman Abuna:
»Zdravja ti ne morem dati,
Bog mogočen je edini,
K Njemu hočem te peljati.«
»Lepša rajska domovina,
V njej neskončno je veselje,
Ni terpljenja, ni bolezni,
Spolnjene so vsake želje.«
»Z vodo sveto te oblijem,
Da ti greh iz duše zgine,
Ko ti smert oko zatisne,
Šel v nebeške boš višine.«
Vdá bolnik se govorjenju,
Že odmoljena je vera,
Sveti kerst ga posvečuje,
Smertni boj oko zapira.
Truplo tihi zemlji zroča
Soliman pri Gondokori,
Govori : »Gospod nebeški,
Naj mu večni dan zazori!«
</poem>
===Abuna in Mogà. ===
<poem>
Spet barka plava, strel se čuje,
Do Gondokore šum doni,
In truma barska se raduje,
Abuna blagoslov deli.
Prišel ž njim iz dežel večernih
Nazaj je berski poglavar,
Pozdrav doní iz ust stoternih,
Ko se prikaže zvezde žar.
»Težko smo te pričakovali,
Predragi Mogà! mnogo dni,
Novice bomo poslušali,
Kaj vse po svetu se godi.«
Počijejo se noge trudne,
Ker zdaj Mogà je spet domá,
Rojakom pravi zgodbe čudne,
Posluša verno trama ga.
::'''Mogà.'''
Visok je verh Belenijana,
In deleč ž njega zre okó,
Ki jasna mu je bistrost dana,
Da gleda zemljo in nebo.
Al dalje sega reka Bela,
Neskončno jemlje jo morjé,
Ob njej marsktera je dežela,
Velike mesta in lepé.
::'''Abuna.'''
Res, deleč je večerno morje,
Prostorna zemlja, velik svet,
Al veče jasno je obzorje,
Ki sveti mnogo tisuč let.
Al kaj je svet, bliščoba solnčna?
Mogočen večni je Vladar,
Modrost Njegova preneskončna,
Stvarjenje celo svet altar.
::'''Mogà.'''
Velika je dežela naša,
Neskončno veče je morjé,
Tam barka beli rod prenaša,
Kot gora po valovji gre.
In dalje pelje morska cesta,
Razgrinja tam se lepši svet,
Dežele krasniše in mesta,
Iz tal poganja lepši cvet.
::'''Abuna.'''
Nevarni morski so valovi,
Prijetna v lepše kraje pot,
Nevarni so življenja dnovi,
In hude strasti slepih zmot.
Pa naj nas hrepenenje žene,
Povzdiga serca v jasni krog;
Dežele lepše ni nobene,
Kot svitli raj, v njem sveti Bog.
::'''Mogà.'''
Mogočne vidil sem gradove,
Velike čuda umetnih rok,
Prikazni vse so bile nove,
Kar kazal jih je svet širok.
Ni popisati vam mogoče,
Ker jezik nima besedi;
Prerevne so dežele vročo,
Enakih nimajo reči.
::'''Abuna.'''
Kerščanstvo delalo bo čuda,
Požene Barcem lepši cvet;
Al kratki le so dnevi truda,
Z bogastvom vsim preide svet.
Nebeški čudeži slovijo,
Po njih naj serce hrepeni,
Na uki sveti vas budijo,
V lepoti večni bote vsi.
</poem>
===Spomin.===
<poem>
Somenj v Hartumu,
Ko med zvezde luna vzhaja,
str. 70.
Sapice hladé večerne,
Z ubogimi Zamorci nečloveštvo res tako. ravno, kakor popisuje pesem; prikazen in rešitev po misijonarjih pomerijo njihov poklic, ki irna to s časom izpeljati.
Soliman se sam sprehaja
Hrepenenje po sv. kerstu,
Poleg Bele reke mirne.
str. 76.
K temu primeri „življenje,' c str. 184 in 185.
V Gondokori zvon zapoje,
Glas odmeva po dolini,
Misli ima Abuna svoje
V mili dragi domovini:
Kak ste peli eni zvonovi
174
Vsaki dan o svitli zarji,
Kak so bili srečni dnovi,
Vojska vstavljena, str. ris, varstvo Božje,
Niso žugali viharji.
(I., I.1., III.), str. 120, prošnja za dež, str. iSl,
in sploh veči del spevov v 11. delu, je posneto iz misijonskih naznanil, clogoclbe tedaj niso izmišljene, pač pa seru ter tje malo pesniško opisane.
Milo luna si svetila,
Vekovitost človeških del,
Ljubo zvezde ste migljale,
str. 15s.
Serčnost se mi je budila,
Rečeno je, da si človeštvo stavi n.esmertnost z d l a n j o in z it m o in. Tako tudi je, še dan danes stoj č razvaline nekdanjega babilonskega stolpa., in v njih tako rekoč žive mojstri velikanskega dela. Roke so dalje delale: 1) silno mesto Ninive, ki je, kakor Babilon, tudi znano iz sv. pisma; 2) velikanske piramide v Egiptu, kterih srno že omenili; 3) stolp aleksandrijski, ki jc svetil mornarjem, in je bil jako veli], in krasen, .teli so ga k sedmerim čudom starega časa; 4) velikana na Rodu, ki je bil tolik, da so se ladije vozilc pod njim. — Drugi so si iskali slave s tem, da se stavili kraljestva, Svojih si dežele itd. — Pa vse to, česar bi se še veliko dalo naštevati iz vseh krajev in časov, vse to jc razpadlo, ali kar še ni, bode.
Sladke nade se vžigale.
De živi, kar stvarja u nl, n. pr. imenitne dela starih pisateljev, pesmi Homerove, L-ioracove, (ktereruu tudi pravijo „venuzijski labud," ker jc bil rojen v Venuziji) in sto in sto druzih. Vendar ako jemljemo vekovitost v prave]]] pomenu, ne moremo je pripisovati nobeni izmed tele reči, ker s časom vse zgine. . Pravo vekovitost doseže samo človeški duh, in srečno tisti, ki ga spremljajo dobre dela v večno unostransko deželo. —
Le migljajte, zvezde zlate,
Sveti luna po dolini,
Pozdravljajte žarki brate
V mirni, dragi domovini.
Tam prepevajo zvonovi,
Mile pesmi se glasijo,
In budé se časi novi
Za slovensko domačijo.
Naj jo ljubi sreča blaga,
Da so bratje v njej mi zdravi,
Trudno čelo vroča sraga
Moči meni po puščavi,
Oslabeli so mi udi,
Smert tovarše pomorila,
Tlačijo me silni trudi,
Zemlja vroča je nemila.
Vsemogočni, blagoslovi
Rok človeških slabo delo,
Moč nekdanjo mi ponovi,
Serce stori mi veselo.
Kot sem molil v tihem krilu
III.
Mirne drage domovine,
ZPilj ME
Molim pri šumečem Nilu,
dr. Ignacij a Kiiobleher-j a.
Naj, Gospod! moj glas Te gine:
»Naj po zemlji Tvoja slava
Vsim narodom se odkrije,
Zvezda rajska, sreča prava,
Krajem nilskim naj prisije!«
</poem>
Illa — illa vita ost tua, quae vigebit memoria saecnlorum omnium, quam posteritas alet, quam ipsa aeternitas semper tuebitur. —
Ciceron.
===Tolaž.===
<poem>
Opomba.
Ponočni svit nebeški mir razliva,
. Srečna in vse hvale vredna je misel, sprožena v „Zgodnji
Stoji v tihoti mili gora, plan.
Danicif° 6. 1. 1862, namreč, naj bi se življenje nagega slavnega rojaka Knobleherja opisalo v spevih; in bi se tako poleg druzih tudi na slovstvenem polji postavil spominek. Mislil bi kdo, da so v teni ne d:. kaj prida zveriti; ali gotovo je, da roka izurjenega mojstra bi splela iz taci]; cvetlic prelep venec. lipam pa., da predragi Slovenci ne zamerijo, ker sem tudi jaz vdaril na strune okorne svoje lire. Izročam njih glase mladim prijatlotn, ako pa tudi sicer radost obude v lcterem koli sercu, veliko bo moje veselju.
Samoten Večnemu serce odkriva
Nekteri bi morebiti raji imeli manj, pa daljnih pesem, in več() enoličnost v meri. 'Paki naj skesajo, da jim obveljit prislovica: variatio delcetat. — Jasno je, da le-tč poezije skupaj niso pravi epos; nanašalo je tako, da posebno pervi del zahaja v liriko. Ako jim pravimo sl avospov, zadeli srno, ker spevajo slavo neumcrlemu misijonarju.
Abuna, in premišlja težki stan.
Da se pa slika slavljenega moža pokaže tudi brezi vsega domisljijnega lepotičja, dodano je v nevezani besedi življenje Knoblelterjevo, posneto po dr. Klunovem nemskem spisu, pomnoženo iz misijonskih naznanil Diarijne družbe, in no po raznih dragih sporočilih.
Pa zopet persi mu pogum prešine,
Pisatelj.
Vesel ozira v rajske se višine.
Junaško serce v čutji sladkem bije,
Kot lunin svit iskrá se mu okó,
Al luč očém telesnim več ne sije,
Ker vzplaval duh visoko je v nebó,
Kjer prosto novi svet se mu odpira,
Ki tmina časna ga sicer zapira.
In gleda tam, kak večni Bog kraljuje,
Kako naj vklanja se mu vsaka stvar,
Kako naj smertni prah se ponižuje,
In njemu voljo vso prinaša v dar,
Kak sklepa vse v neskončni premodrosti,
Kako blišči se svete žar kreposti.
Sladák počitek trudna je stopinja,
Preljubeznjiv je hlad skeleči znoj,
V neskončno radost žalost se spreminja,
In vekovit je let presrečnih broj,
Zaceljena ločitve kratke rana,
Vesela družba vekomaj je zbrana.
In grenka skerb, ki serce je morila,
Prečudnemu je cvetju večna slast;
Obleka revna, ki teló je krila,
Kak sveti se, deželi rajski čast;
Ko vidil svet ni skrite bolečine,
Meči sladkost nebeške jo višate,
Pomnožena na zemlji Božja slava
Dr. Ignaci Knobleher,
Čisteje kot zvezdišče vse gori,
apostoljski pt•ovikar v Afriki.
Nebeška shranja rešene deržava,
eČo C~ "4dNJ0,tn
Rešiteljem se venec nov blišči,
Na severni strani lepe šentjernejske ravnine na
Ki nad vladarje vse jih povzdiguje,
Dolenskem je v prijaznem zatišji škocijanska do1 lina, blizo 14lokronoga. Krog in krog se dviga hribovje na solnčni strani z vinogradi, verh gričev pa se blišče bele cerkve : Slančni verh, Drušče, Telče, Stopno, Bučka i. dr., večidel podružnice v škocijanski fari. V Skocijanu blizo cerkve vidiš belo hišo, na kteri sta vzidana leva: v njej se je rodil slavni naš rojak dr. I. Knobleher, v prijatelskih listih imenovan Škocijanski, Abuna Soliman pri Zamorcih. Zagledal pa je beli dan 6. malega serpana 1819, tedaj tistega leta, ko je obmolknila Vodnikova lira, ter ž njim vred hladna zemlja pokrila Slovencem nepozabljenega barona Giga Cojza. Roditelji Knobleherjevi, Nace in Urša, imajo srednjo kmetijo. Izmed več bratov in sester si je sveta previdnost Naceta izbrala za posebno visok namen. Pošljejo ga v šolo, sedeln let starega, pervo leto v Kostanjevico, drugo pa v Celje. Od todi pride v Novo mesto, doverši drugi in tretji nemški, in šest latinskih razredov. Gotovo je, da se je zmirom verlo obnašal. 1837. 1. dojile v Ijuliljano učit se modroslovja. Celci zgodaj, verlemu tnlaclenču serce vname preblaga želja, da hoče kdaj iti luč svete vere prižigat nevercem, terc njo
In Večni sam njih sreče se raduje! —
12
Junaško serce v čutji sladkem bije,
178
Kot lunin svit iskrá se mu okó,
zasajati seme prave omike. Ni menda znano, kaj je mladega Knobleherja nagnilo k visoki misli. 'Znano pa je, da je sedanji amerikanski škof, slavni naš rojak F. Baraga takrat jel po domovini sloveti, da se jc 1836 vernil na Kranjsko, ter mnogo razglasil o misijonskem življenji. Gotovo je to, kakor drugim rojakom, tudi Kueblehelju segalo v serce. Ker je pa jasno, da so mili materni nauki lepo razvijali se v sercu pridnega sina, da si je v blaženi kerščanski resnici pridobil tcrdno prepričanje, lahko je umeti, kako je sprijaznil se z najviširllnamenom. Blagrovati se mora Knobleher že zato, ker si je zgodaj pot vbral, po kteri je hotel hoditi; težko je, v vseh rečeh izverstnelnu biti, treba jc bolj do ži ega priti znanostinr, ktere so ti potrebne v prihodnjem poklicu.
In luč očem telesnim spet prisije,
Imenitni sklep, se ve da, ga je peljal v duhovšnico, in tu se je, kakor že clve leti v modroslovji, posebno marljivo učil tujih jezikov.
Zapustil duh visoko je nebo,
V tej (hibi ,je stopil časi tudi na slovenski in nemški Parnas. 7c po Knoblcherjcvi srncrti jc poslal provikar Kirchner 'iz dnevnika svojega sprednika nekaj listov vredništvu „Zg. Danice," in v njej (15. 1. 1860) beremo slovensko pesem, tam pisano v metelčici, glasi se tako-le:
Pogum kerubski mu serce prešinja,
Punočna pesem romarja.
Zamorcem dalje vere luč odgrinja.
Počivajte drage dure, Naj molči sveta :;norenje,
</poem>
Kterih svčt ne orunii, Odpodi vam zlati mir;
Postijo vam so hladne rane, Shladil bo le vani hrepenje
Ktere trud vam omehči. Tilti ga neba čisti vir.
Sladko naj zdaj vam se sanje, Nič ne blčžči. vam oči;
Saj germenje in bliskanje Tka življenja koral mini.
V Ljubljani 19. velk2ga travna 1839. 179
Ravno tam nahajamo nemško poezijo, ktero je 15. elan kimovca 1840 zložil v Škocijanu.
Toda pevska žila se jc vmaknila višemu poklicu. Goreča želja po misijonu ni dala mladenču miru, ljubljanska duhovšnica mu je bila pretesna, bil je sicer na potu v duhovski stan, ali želel je gojišča, v kterem bi se popolniše izučil za misijonarja. Tako gojišče pa je sloveča rimska propaganda, ker v njej se odrejajo mladenči od vseh vetrov, in se urijo v mnogoterih vedah, da jih potem pošiljajo za misijo- Harje v razne dežele. V rimsko propagando ,je želel tudi Knobleher priti, zato piše tadanjemu papeževemu poslancu na Dunaj, da zve o tej reči. Poslanec, kardinal Altieri, pohvali junaški sklep in da mladenču serčnost.
Doveršivši drugo leto bogoslovskega uka popusti Knobleher Kranjsko. Grenko mu je bilo slovo od ljubili staršev, bratov in sester, težko ločiti se od vsega, kar je sercu naj dražje; nekoliko so mu zlajšale britkost besede g. J. Zalokarja, takrat fajmoštra v Škocijanu, ter ga tolažil imenitni poklic, ki si ga je izbral. Do Tersta ga je spremilo nekaj prijatlov. V pervem listu iz Rima jim piše, cla mu je bilo slovo od njih ravno tako britko, kakor malo pred od staršev, da mu je serce kervavelo, ko jim je smehljaje z roko mahal z barke.
Pripeljal se je koralo v Jakin, ter prišel skozi rimsko deželo v večno mesto, 7. kimovca 1841. Že od deleč je zagledal velikansko kuplo cerkve sv. Petra, in perva pot mu ,je bila na grob sv. Petra in Pavla, ko je prašaje našel slavno cerkev, naj večo na zemlji. Skazavši čast blaženima svetnikoma, in
12*
180
veličastno svetišče poverim ogledavši poišc propagande. Ali česar ne bi bil pričakoval, zgodilo se je — v propagando ga niso vzeli! — Dovolilo pa se mu je vendar, da smč hoditi v jeiuiške zbirališča in se v propagandi učiti jezikov.
Tako se mu tedaj ni spolnilo pervo upanje, ali ni se dal ostrašiti, ostal je na poti, kamor se je namenil. Obsule pa so ga neizmerne skerbi in britkosti. Pošli so mu denarji, darovani mu samo za čas. potovanja, revščina je tedaj dan na dan bolj pritiskala. o tem sani pice : „Pogosto je bilo, da nisem po cel teden, tudi po štirnajst dni goreega jedel; vžival sem samo kruh in vino; vendar sem dokaj čversteji kot na Kranjskem, bolj rejen na obrazu ...in se krepkejega čutim. O domotožnosti, kakor ji pravijo, zavoljo ktere ljudje od severja tukaj mnogo tožujcjo, in jih zato obhaja čmčrnost, žalost in se jih celo sušiea loti zbog tega, o tej jaz malo vem, in kolikor jc čutim, raji pravim, da je domovinska radost, ker spominjaje se domovine se vzradujem in novo oživljen se prijemljem dela in dolžnosti." To kaže, kako hude so mu bile zvunanje okolnosti, da je imel pa neizmerno zaupanje v Boga, da mu serčnost nikakor ni upadla, marveč da je vedno enako navdušen ostal za blago namembo. Po drugi strani pa tudi pričajo pisma njegove, koliko mu je bilo hrepenenje po učenosti. Z neizrečeno gorečnostjo in pridnostjo se je uril v vseh vednostih , ni se učil le potrebnega bogoslovskega uka in jezikov, ampak tudi naravoslovja vseh oddelkov, računstva, risanja, zvezdoslovja, zdravilstva, in sploh vsega, •do česar mu je pot bila odperta.
Ko so zvedili na Kranjsko, kako slabo se godi
181
Knobleherju, jeli so zanj skerbcti, saj je častiti duhovščini bilo hvalno znano njegovo prizadevanje. Slavni knez in škof A. A. Wo 1 f • mu pošljejo denarne podpore, kar so poznej še večkrat storili. Tudi so zla-• guli gg. duhovni in mu poslali nabrane denarje. O pravem času so prišli denarji v Rim, ali kdo ve, s kako pornoto mu niso bili oddani. Ubogi Knoblcher je moral stradati, denarji pa so ležali na pošti, dobil jih jc še le čez osem mescev. — Sreča je bila, da ga je med tem dober prijatel priporočil neki danski gospodi, ki ga je sprejela za domačega učenika. S to gospodo je, dobivši privoljenje od svojih višilr, poleti 1842 potoval po laških in nemških deželah. Bil jc v Florenci, Veroni, Monakovetn; dalje je šel skozi Ceško, Saksonijo in Prusijo v Hamburg, in od tatu v Koclanj (Kopenhagen). Tu ,je ostal slo mesca vinotoka, potem pa se vernil skozi Hamburg, Havre, Pariz, Marseille in Civitavechijo v Rim, kjer je moral biti o začetku šolskega leta, tako so mu naročili. učeniki. Kmalo potem piše iz Rima prijatlrnn : „Tako sem tedaj zopet .v mirnem zavetji, v svetem mestu, čverst in zdrav, novo oživljen, in še bolj navdušen, da se pripravim za veliki boj." — Takrat jc tudi dobil denarje, spomladi iz Ljubljane poslane, ki so ga daljše stiske rešili.
L. 1843 so ga vzeli med propagandinc učence°, in na sv. Petra dan 1844 je slovesno obljubil: da hoče prednikom v propagandi Čisto pokoren biti, ter njim iz evropskih misijonov vsako leto, iz druzih delov ,sveta .pa vsako drugo leto naznanjati vspeh svojega misijona.
V propagandi se jc pričelo zanj novo življenje.
===Slovo od Afrike.===
Z večo scrčnostjo se je uril v mnogoterih znanostih, in hrepenenje po misijonu je raslo od dneva do dneva. Znamenite so tudi slovesnosti, ktere imajo v • propagandi rejenci, iz raznih dežel in narodov. Med drugim 'piše Knoblehcr, da jc na sv. treh Kraljev dan slavne svetnike počastil tudi v slovenskem, o priliti, ko jim je v cerkvi glasno čast donela, zdaj v, tem, zdaj v drugem jeziku.
<poem>
14. dan sušca 1845 je pel novo mašo, v cerkvi očetov jezuitov. Mašnika sta ga posvetila kardinala Patrizi in 1+'ranzoni; pervi mu jr, podelil 2. sušca subdiakonat, 8. diakonat, drugi 9. s. presbitcrat.
»Zdravi spet, zamorski bratje!
Grem nazaj v slovenski dom
Radosten prihodnje leto
K vam nazaj se vernil bom.«
Reče Soliman Abuna,
S tem mu je potekel čas hrepenenja,. bil je pripravljen za ktero koli, da le daljno' deželo. Ali kakor 'je v Rimu imel o začetku težave, tako so niu bili tudi zdaj terdi boji na poti. Namenili so ga za misijon v Iindostan; že se jc odpravljal na pot in imel le rnalo dni do odhoda, kar mu nenadoma pove propaganda, da ga pošlje v Stokholm, ker katoliška srenja gori želi duhovna, ki zna francozki in nemški.
Blagoslovi černi rod,
In po Nilu barka splava,
Glas ga spremlja tje čez brod:
»Z Bogom, dragi naš Abuna,
Težko popusti dolgoletno upanje, saj mu je bila edina vroča želja priti k nevercem; vendar se da, v nadi, da ga Bog drugam kliče. Ali tudi tako se ni izšlo. V kratkem mu spet odprejo pot na tri strani: v Avstralijo, v Hindostan in v Perzijo; todi namreč t`o se imele vstanoviti nove rnisijonišča. Učeno in navdušen za razširjanje sv. vere popisuje vse tri dežele. Odločijo ga Perziji. Rerž mu podi slavni kardinal Mezzofanti, njemu očetovsk prijtitel, perzijansko slovnico, in Knobleher se po navadi z neznansko pridnostjo jame učiti jezika, šeg in posebnosti onih krajev.
Pridi zopet srečen k nam,
Kadar prideš k bratom svojim,
Oj spominjaj nas se tam.« —
Barka plava, veter piše,
Pred odhodom je še obhajal misijonske vaje,
In Abuna govori:
»Zdrave mi, dežele vroče,
Varuj večni Bog jih Ti.«
»Tukaj tihe so gomile,
Kjer tovarši moji spé,
Al še pridem v njih zavetje,
Večni Bog le drug ne vé.«
»Če me hladni grob zakrije,
Čul nad njim bo Gospod;
Zročam tebi vse, Marija,
Prosi ti za Kamov rod.« —
</poem>
===Zadnji sklep in vdanost.===
<poem>
V napolitansko mesto barka plava,
Prijadra v njej Abuna Soliman,
Al krepka, čversta več mu ni postava,
Zapušča ude moč bolj dan na dan.
Na posteljo junak bolan so uleže,
Budijo zadnji boj ime smertne teže.
Teló slabi, očesu luč vgasuje,
Abuna v roke vzame sveti križ,
Življenje Večnemu za greh daruje,
Al preden vgasnc mu življenja bliš,
Ko že na važno pot se duh odpravlja,
Abuna še junaški sklep ponavlja:
»Prečudna je, Gospod! previdnost Tvoja,
Nezmožna laž in revna Tvoja stvar,
Če hočeš, da konča se doba moja,
Naj kratko bo življenje Tebi dar.
Če hočeš pa, da luč mi dalje sveti,
Na veke čem za Tvojo čast goreti.«
»Spet po Evropi hočem glas poslati,
In blagoslovil boš ga sam Gospod;
Do diha zadnjega osrečevati —
Vernivši se — želim zamorski rod,
Dežela nilska bo kraljestvo moje,
Po njej razglašal, Bog, bom čuda Tvoje.« —
Telo slabi, očesu luč vgasuje,
Junak kerščanski Večnemu se vdá,
Junaško dušo Njemu izročuje,
Iskreno poljubuje Jezusa.
Z besedo rahlo zadnjega slovesa
Pošilja mile prošnje glas v nebesa:
»Zgodí se naj, Mogočni, volja Tvoja,
ktere je vodil o. Rilo. Bile so na apeninskih planinah. Tani se je zadnjikrat sošlo več .mladih misijo nanje-V, ki so se kmali potem razšli v razne dežele,
Ker Milost večna, češ, umerjem rad,
• tedaj so za slovo imeli primerno hostijo.
Naj mine čas težavnega mi boja,
Daravno pa je bil mladi junak v mislih že ves perzijanski misijonar,ven dar so mu kmalu izpodbili
Ponavljam vročo prošnjo zadnjikrat:
t tudi 'to veselje. V propagandi so .namreč med tem postavili stolico staroslovenskemu jeziku, ter jo hoteli Knoblcher ju izročiti, in mu ž njo vred dati čast na- mestnega vodnika v novem gcršlzo-rutenskem zavodu. Kdo ne vidi, kolika čast mlademu možu? Spredniki so poznali njegovo premetenost in verlost, čutil jc sain, in imenoval to „naj terjo poskušnjo." —
Daj milost Božja — blažene Marije,
Zopet se nnt v sercu vname huda vojska, ni se mogel ločiti od goreče želje, in 'sklenil je gospode prositi, naj drugemu dajo častno mesto, njega pa naj pošljejo v rnisijonstvo. Vslišali so ga, pa.ne radi. Potem si je prostovoljno izbral misijon, imel bi bil
Da rajski svit zamorcem vsim prisije!« —
I iti v Agro, daljno azijansko deželo. Pa tudi to se
</poem>
ni zgodilo, bil je za imenitniši posel namenjen:Sveti oče papež Gregor XVI. so malo dni pred
I
IIsmertjo, 3. rual. travna 1846, poterclili sklep ProPa- gandnega zbora, ktcri jc 26. grudna 1845 vstanovil velik apostoljsk vikarijat v srednji Afriki. Za misijon v tem vikarijatu so zic vodnika izvolili o. Rila, ter mu med drugimi pridružili tudi Knobleherja. Po smerti Gregorja XVI. so poterdili sedanji papež Pij IX., kar je bilo sklenjeno, in kmalo potem so se odpravili. misijonaiji na pot. Pred odhodom v Afriko pa so poslali mladega Knoblehcrja v jutrovo deželo, da se nekoliko vterdi za silno težavne kraje vročih . zemelj, da se pri Ju
troveih bolj izuri v arabskem jeziku, in se privadi njihovim šegam.
Ko je .pred še dosegel čast dohtarja sv. pisma, popusti Rim 2. mar. serpana 1846. O poslednjih dneh
Rimu in o slovesu od tam piše Knoblcher prav lepo, kakor so vsi njegovi spisi prav mični in izverstni. Poslušajmo nekoliko lastnih besed:
„Poslednje dni, — piše provikar — ktere sem še živel v R.irnu, obračal sem posebno za obiskovanje in slove od svetili krajev, ki so mi bili po. večletnem prebivanji v večnem mesta postali tako ljubi in dragi, da se nisem mogel od njih ločiti, da bi se mi ne bilo serce topilo. Saj so mi bili ti sveti kraji pribežališče
času terdc skušnje, v njih sem užival zveličanost
tihoti polni Najsvetejšega pričujočnosti, in ta mi je vedno z nova oživljala sklep, da se vsega posvetim razširjanju Njegove svete vere. Na grobu apostoljskih pervakov, kjer sem kot ubog romar _razodel svoje serce Gospodu, daroval sem večkrat večnemu Očetu smertno daritev Njegovega Sina, potem ko so mi bile spolnjene želje: Komaj bi lasi bilo treba opomniti, da pri teh in enacih prilikah nisem zabil preljube• mi domovine in vseh častitljivih dobrotnikov, po kterih rasi je Gospod mogočno roko podajal" —
„Slovesa od njegove. eminencijc, kardinala Mezzofanti ja,. ki je vedno po očetovsko zame skerbel, ne smem molče preiti. •Ljubeznjivi kardinal je prišel zadnji dan pred večerom v misijouijo, pred odhodom me blagoslovit. Kakor navadno se jc z mano pogovarjal v mnogih jezicih, in med drugim tudi obžaloval, da v prihodnje ne bo imel prilike slo v en s k i govoriti. Ves ginjen je rekel: ,,,,T i me zapustiš
185
moj sin! s kom bom sedaj kranjsko govoril? Na tem svetu vsaka reč le en čas terpi!" — Potem, ko je starček s prav prav pobožnim glasom hvalil pota previdnosti Božje, ki me je do zdaj po očetovo vodila, potem je vstal in me jc objel s ponižnostjo, . ki lasu je bila pred vsem lastna, in izrekel še te-le meni nepozabljive besede v nemškem jeziku: ,,,,Idi v miru, znoj sin! Gospod te spremljaj po vseh potih, imej ga vedno pred očmi. Poglej moje sive lasč in od starosti mi pripognjen život. Spomi
njaš se, da selo pred petimi leti, ko si prišel k meni,
bil veliko terdncji. Gospod me pokliče, ko tebe pošlje daljnim narodom oznanovat sveto njegovo ime. Ga-upaj vedno vanj, in spomni se včasi besed, ktere sela ti dostikrat prijazno govoril. Moli zame, dokler se zopet ne vidiva." — —
Po večerji tistega dne se je poslovil s svojimi
• 120 brati v propagandi, ter objel misijonskega prednika o. Rila, ki je potem prišel ponj v sveto deželo. Ob enajstih sta odrinila z g. Vinkom. Po sta se ravno peljala rasemo velikanske cerkve sv. Petra, izgubi voznik bič, tedaj mora obstati. Ta minutica je Knobleheljas prav prišla, da se je . še enkrat ozerl na slavno svetišče, in o tem piše tako-le:. •
„Mogočno, tiho je stalo (poslopje) v sredi noči s svojo krasno krono, ponosno kuplo proti ozvezdanemu obnebju moleče. Iz tamnega stebrovja nam -je lesketala slaba pičica. Molče in ravno je z visocega ostrešja na nas gledala cela versta postavljenih kipov. 'Zdelo se mi je, kakor da bi bila množica občudovavcev, . prišlih iz davnih vekov, ki so zavzeti obstali pri pogledu galilejskega ribča, in da še zdaj
186
molče tam stoje, zamahnjeni v premišljevanje nerazumljivih sklepov Božjih. V tej uri sem še enkrat poprosil apostoljskega pervaka, naj moli zame pred Božjim• sedežem, in me zycstega ohrani poklicu." —
Ko se je v jasni noči peljal po morji, vidil je platnen švigati iz Vezuva. Tudi ta prikazen mu je močno povzdigala serce, in hvalil je Gospoda, da je toliko lepote zasejal po naravi. Na tej vožnji se je en dan mudil na Meliti, potem s francozkirn parnikom odrinil v Aleksandrijo. Med potjo se je pogovarjal s popotniki razne vere, in neko angleško gospodično rešil ostudnih misli, ktere so jo navdajale pred zastran katoličanov. Dal ji je bukve, da se je naučila Cešenomarijo, v Aleksandriji, pa je izročil prednici usmiljenih sester.,
Pri pogledu novega tlela svetni so mladega misijonarja plašile misli zastran podnebja, zemlje, ljudi in zverin, pa kntalo ga je vpokojila misel na sveto previdnost.
Iz Aleksandrije tedaj je naj pred šel v Sirijo.- Ostal je 8 tttescov na Libanu pri Maronitih v gazirskem vstavo. Radoval se je v prijazni 'Samoti, veselili so ga prijetni kraji, dopali mu ljudje, ki se še niso dali Turkom zapeljati, in le težko se je ločil v Gazira od učencev, ki so ga scrčno spoštovali. Z Libana je šel v Palestino obiskat svetih krajev, kjer je živel naš Gospod in Zveličar. Vidil je Jeruzalem, Betlehem, reko Jordan, mertvo molje i. dr., ter našel tam obilno tolažbe in serčnosti za težavni poklic.
Še le spomladi- 1847 so se zbrali od raznih strani pervi misijonaaji v Aleksandriji; bili so: Rilo, Knobleher, Casolani, Pedemonte (nekdaj Napoleonov častnik) in Vinko. Bilo pa je za daljše popotvanje
187
toliko opraviti, da so Aleksandrijo popustili še te 24. tnal. serpana, Kairo pa, kjer so se potlej (nudili, v začetku kimovca. V Aleksandriji se jeKnobleher so- znanji z avstrijanskim poslancem pl. Lavrinom, in z učenim D' Arnaudotn, kteri mu je marsikaj pravil o prebivavcih znotranje Afrike.
Previdno so v Rimu ravnali, da misijonarjem niso veleli, kje se imajo vseliti, ampak da so jim prepustili, naj pregledajo zemljo in si kakor morejo vberL stališča. Pomniti pa je, da jc potovanje v znotranje kraje silno težavno; to se je pokazalo že pervikrat. Vožnja po Nilu ima posebne sitnosti zavoljo znanih slapov, čez ktere se le z •neizrečenim trudom pretezajo ladije, skoraj vselej in povsod morajo brodarjem pomagati Zamorci. Ravno tako nerodna je hoja po puščavi, po kteri se mora hoditi. Tudi: podnebje z vročino vred jc berž pokazalo, kako bo delalo z misijonarji, ker vodnik Rilo je na poti dobil grižo, da se ni več ozdravil, in bolehalo je še več druzih.
11. dan svečana 1848 so dospeli v Harttun, mesto ob Nilu, kjer se stekate Bela in Višnjeva reka. Pred so bili-namenjeni iti na ravnost v notranje kraje -k neverccm, ali tu so se morali premisliti. Na dolgem potu so se jim zmanjšali pomočki, davila jih je bolezen in pri Rilu ni bilo upati zdravja. Vstavili so se tedaj v Hartumu, poglavitnem mestu v Sudanu. Zdelo se jim je pripravno tudi zato, ker se tam stičejo naj važniše ceste iz notranjih zemelj, in ker je naj daljniše mesto v zvezi z Evropo. Turek, kteremu so nekdaj katoliški duhovni življenje oteli v boji na Libanu, sprejel je iz hvaležnosti misijonarje pod srkho. Vendar' pa so bili v silni zadregi in komaj
pričeli misijon. Ker je o. Rilo ležal na smertni postelji, izročil je Knoblehcrju višo duhovsko oblast, in ga lcmalo tudi rimska propaganda izvolila za včlicega namestnika ali gcneralvikar ja. Tako tedaj so poznali verlost mladega moža, da se niso bali naložiti mu težkega bremena.
Pred svojo smertjo je kupil Rilo v Hartumu vert misijonu. V tem vertu je začel Knobleher zidati hišo in kapelico. Slavni jezuit Rilo tedaj, po rodu Poljak, in Knobleher sta vstanovila misijon v srednji Afriki. —
17. rožnika si je sveta previdnost izbrala pervi dar človekoljubega početja, umeri je Rilo v naj boljših letih. Knobleher ni bil v majhni tiski; denarjev je zmanjkovalo, vendar jc moral svoje ljudi, dasitltdi jih je bilo Tnalo, z vsa.lcdanjim kruhom oskerbovati. Pisal je sicer v Evropo, ali todi je razsajala huda vojska, zato ni bilo zdatne pomoči. V. Hartumu je nekaj hudobnih Evropccv Haled-paša tako naščevalo zoper misijon, da ga je hotel zatreti. Toda v neskončnemraitpanji v Božjo previdnost je vikar vse srečno premagal, i kar je žugalo s pogubo.
Bila. pa sta takrat samo dva misijonarja v Hartumu, Knobleher in Pedemonte.. Casolani .se jc bil vernil v Evropo, ž njim tudi Vinko, da bi ozdravel in dobil potrebne pomoči. Delalo se jc tedaj samo v Hartumu, še tu v velikih stiskah. Vendar so po verhu dozidali kapelico do binkošti in v misijonsko hišo sprejeli nekaj zamorskih otrok, da so se podučevali v kerščanskih resnicah. O vseh svetih jim je včliki vikar podelil zakrament sv. kcrsta. Ko je Knobleher pred ta dan že pozno zvečer šel v spav
nico gledat, ali že spijo, našel jih je klečeče brezi
spanja. Ko jih popraša, kaj delajo, odgovore: „Mo
limo k Materi -Božji, naj bi prosila za nas, da doži
vimo juteršnjega dneva, ki nas ima •pokristjaniti." —
Tblik vspch pri katoliških pervencill v srednji . Afriki je dajal serčnost Gospodovim delavcem. 1848.
1. je bilo res hudo; ker ni bilo pomoči iz Evrope, še hujše je bilo 1849. Pa ko je stiska prikipcla do vedla, pride pomoč iz bele Ljubljane. , Slovenci so že takrat vredno podpirali mlado drevesce, ki ga je zasadil njihov rojak, in temu 'blagemu početju so zvesti ostali do današnjega dneva.
Med • teni jc prišel Vinko v Hartum nazaj, do- bivši le malo podpore zavoljo vojske na Laškem. Težko ga je pričakoval Knobleher, potem pa je berž, dasi je imel malo denarjev in sodelavcev, odrinil dalje proti jugu po Beli reki (Baker el Abiad). Komaj je dobil ladijo za vožnjo, moral jo je najeti, pa le nerad je privolil poglavar llaled paša. 10. listopada 1849 . odrinejo Knobleher, Vinko in Pedemonte s turškimi kupčevavei, ki so šli kupovat slonovih zob. Knobleher je z najeto ladijo šel še dalje, kakor kupčevavci, in prišel do gore Logvek, 4° 9' sev. šir., do tj e p r e d njim ni prišel nobenEvropec. Jaclralisomemo raznih zamorskih narodov, vidili Šiluke, Nučr je, Kike, Heliabce, Borce, Čirce,- Barce i. dr.") Le-ti Zamorci
živ(: prosto, imate lastne poglavarje, ki dosti po člo
veško vladajo. Černo ljudstvo obdeluje polje, redi
živino, lovi ribe in hodi tudi na lov. Med imenova
"`) ObAirnige popisano je to zanimivo potovanje v knjižici: „Potovanja po Beli reki.1° Po izvirnem rokopisu Kuobleherjevent Spisal dr. Klun.
nimi narodi so misijonarji zasledili pri Bardi' posebne dušne zmožnosti in veliko razumnost, kar se tiče umetnosti. Sploh se je pokazalo, da so divjaci prosti natorni, otroci, kterih ni kazila spačena omika. Povsod so razodevali veliko zaupanje do belih mož, nekteri poglavarji so jim ponujali svoje kraljestva, da 'bi le hoteli pri njih ostati. Barski poglavar Nigila se je jako radoval, slišavši, da se imajo misijonarji v deželi vseliti. Apostoljski možje so res imeli namen, da se ustanove pri neverskili Zamorcih.. Ali izvodili so, da jim ne bo nasprotovala le huda vročina, in nezdravo podnebje, ampak tudi hudobija človeška. Turci so pri Zamorcih v slabem slovesu, ker ravnajo ,ž njuni kakor z Llvr110, ter jih love„in prodajajo v sužnost. Vendar je bilo hipcem lahko černo ljudstvo postrašiti. Lagali so, da jim bojo beli možje otroke pojedali, dež odganjali in sploh le škodo sejali v deželo.
V tacih okolnostih se tedaj misijonarji takrat še niso mogli dalje na jugu vseliti. Ogledali pa so znotranje kraje, nekoliko spoznali ljudstva in njih lastnosti, in nata.nčluše izvedili, kaj vse jim bo zopervalo pri težavnem poslu. Viclili so polje, na ktcro imajo sejati; vse je neznanska celina, širjava pa mnogo veča kakor vsa Evropa. Knobleher je spoznal, da mora imeti nekaj lastnih ladij, da ne bi vsaj sproti nagajali turški kupci; prcvidil je tudi, da se mora mohamedanska oblast omejiti. Ker je bilo za velikansko delo v veliki obilnosti treba podpore, napotil se je v Evropo. Mesca suhca so prišli misijonski ogledovavci v ftartum nazaj, Knobleher je izročil misijon-išče Bogu in tovaršcin, ter jadral po Nilu in Srednjem moi ji v domovino.
Ne le Slovenija je z veliko navdušenostjo sprejela slavnega sina, ampak vsa Avstrija, še več, vsa 'katoliška Evropa. Apostoljski provikar ,je z mirno pa resno besedo razlagal rojakom preva.žno početje, ter vnel in navdušil vernikovi serca. Kako bi pa tudi ne, saj ,je veljalo luč sv. vere prižgati nesrečnim Kalnovim otrokom, ter jih rešiti iz strašnih' verig .kervave sužnosti, ki je naj veča sramota človeštvu.
Da je Knobleher o tej priliki zopet vidil svoj "rojstni kraj, starše in brate, česar ni mislil o pervem slovesu, to je gotovo. Zbrala se ,je obilna množica Ljudi v romarski cerkvi na Stopnem v škocijanski fari, ker se je zvedilo po bližnjih krajih, da gori pride domač rojak, slavni a.frikanski misijonar. Provikar je obhajal gori slovesno mašo, in .tudi govoril o veliki dobroti, da je na, Slovenskem obilno duhovnov, ter omenil, kako nesrečni so zapuščeni Zamorci.
Jako veseli so bili. vsi njegovi prijatli, in znanci zopet nul v roke segaje. Bela Ljubljana je radostna sprejela nekdanjega učenca in marsikaj zanimivega izvedila od njega.
Iz te trobe, ko je bil Knobleher v Ljubljani, naj se zapiše ta-le resnična čertica, ki kaže, kako je bil bistrega pogleda in blagega serca.
Neki prijatel je pripeljal velicega vikarja v prijazno mu hišo, vede, da bo s tem razveselil svoje znance. Le-ti so ravno uveli veselico in bili zbrani krog mize. Knobleher obstoji pri vratih, ali ko ga zagledajo, janrejo ga. pozdravljati in k sebi vabiti. Posebno se je veselil priprost starček, in Knobleheiju klical: ,,Rojak! kako ,je?" — Zraven starčka pa je sedela njegova hči, in kadar je zaklical „rojak," bac
===Slovenija žaluje.===
<ref>«Zg. Danica« 1858, 1. 9.</ref>
<poem>
Sapice pihljajo spomladanske,
Tiha, mirna je Slovenija,
Kar na enkrat od strani poldanske
Rani jo novica žalostna;
Njeno radostno pričakovanje
Se izšlo je v britko žalovanje.
Afrikansko pustivši vročino,
Ki razboli zemljo vsaki dan,
Ravno je na poti v domovino
Njen rojak, Abuna Soliman.
Oj, al čuj: Na potu smert nemila
V hladno zemljo ga je položila!
Le žaluj, predraga domovina!
Ki zgubila si aposteljna;
Več ti dano ni objeti sina,
Tuja zemlja je zakrila ga. —
In ti, Cerkev, objokuj junaka,
Svete vere serčnega vojaka.
Prežalujte, černe vé ovčice!
Več ne bo pastirja k vam nazaj,
Žemlja mu pokriva modro lice,
Šel je v boljši, večno mirni kraj;
Milo za premorske vas narode —
In za svoje brate prosil bode.
:::::::::::::::::::*
Mirno spavaj v daljnem južnem kraji,
Vere zvest junak, Slovenje sin,
Vidili se boino v svetem raji.
Živel bode večno tvoj spomin,
Ki si, zapustivši očetnjavo,
Množil '''Božjo''' ino '''njeno''' slavo!
</poem>
<references />
===Vekovitost človeških del.===
:::::'''(Oda Abunu Solimanu.)'''
Exegi monumentum aere perennius.
Hor.
<poem>
Kar živi človeštvo na zemlji,
Pičlo časa mero spoznava;
Stavlja pa si v delih nesmertnost
:::Z dlanjo in umom.
Evfrat, Tigris, reki mogočni
Pod človeškim čudom šumite:
Daleč sluje krog po deželah
:::Stolp babilonski.
Dvigajo se Ninive kviško,
Sveti se suzansko zidovje,
Krog in krog se širijo mesta,
:::Čuda množé se.
Kjer tla moči nilsko valovje,
Marno se verté Egipčanje,
Tam kipé v nebó piramide,
:::Zlog veličanski.
Stolp blišči se aleksandrijski,
Da zavetje ladija najde.
Pot mornarjem kaže na Rodu
:::Mož velikanski.
Svit atenski Grecija gleda,
Šparta ž njim poskušal se v slavi,
Roma pa pri Tiberi zraste,
:::Svet se ji vklanja.
Ali padlo v časovem tiru
Rok umetnih je veličastvo,
Razvaline krijejo mesta
:::Žive v spominu.
Lepše pa se cvetje razvija,
Ki mu duh je rose prilival.
Ilijada gleda stoletja:
:::Padla je Troja.
Zginila je Greciji slava,
Al živé nam še umotvori
Plava še »labud venuzijski«
:::V časa jezéru.
Kakor leta, tak so rodovi,
Dah nekdanji zdanjost povzdiga,
Pomlad vsaka novega cvetja
:::Svetu prinaša.
Vendar del vseh teh vekovitost
Ni brez konca — zgine jim s časom.
Shranja svetu jih '''zgodovina,'''
:::Dela jim slavo.
Drugo pa odkril vekovitost
Svetu je na Golgoti Bog sam,
Delom tamnim dobil bliščobe,
:::Ktera ne vgasne!
Kdor poti se v Njega kraljestvu,
Kraljeval bo ž njim nad oblaki,
Kjer sijalo Trojno bo solnce
:::V veke vseh vekov.
Toraj blagor tebi , '''Abuna!
Delo tvoje večno bo cvelo,
Shranjala ga bo zgodovina
In '''vekovitost!'''
Kakor klas iz zerna priraste,
192
In zmnoži se v seme stoterno,
nila ga je skrivaje, češ, očka, tako ne smete, saj slišite, da slavnemu možu vsi vele: gospod general- vikar. — Kmalo potem pride omenjena hči v sente• nišče, ker noter je bival Knobleher, in hodili so gledat njega in raznih reči, kterih jc prinesel iz Afrike. Vikar resno pogleda dekleta, potem odpre knjigo in prinese podobico z napisom: „Spoštuj starše!" —
Rumení se v klasih neštetih
O tein času je izročil ljubljanskemu muzeju mnogo. reči, ki so važne zato, ker kažejo zamorske opravila v raznih zadevah in pričajo o njihovih šegah. Pridal je tudi precej clenarstva in tičev. Že smo namreč slišali, da je bil jako učen in bistroumen mož, tedaj tudi v znanstvenih zadevah hvalnega pomena, in po pravici piše dr. Klun po njegovi smerti, da ni samo misijon dobil hudega udarca, ampak da je tudi veda zgubila umnega in gorečega pospeševavca.
:::V letih še poznih:
Pri vsem -tem pa ima Knobleher kot misijonar naj večo slavo, in le misijonski poklic ga je bil prignal v domovino. Njegova pričujočnost je pa tudi imela velik vspeh, da toliko ne bi bil opravil po pismih. S teta, da je gorko na serca govoril vernim rojakom, ni dobil samo obilno denarne pomoči in druzih potrebnih reči, ampak dogotovil je še več. Svitli cesar je vzel misijon v svoje varstvo, poslal v Harttun poročnika in tako od turške strani dobil misijonarjem • pravice, kakoršne imajo v druzih deželah. Dalje je Knobleher takrat osnoval Mar i j n o družbo, da bi tako za vse čase zavaroval svoje velikodušno početje z trebeškim in zemeljskim blagom! Znano je tudi, da se je na njegov poziv kmalo oglasilo več• misijonarjev, navdušenih za razširjanje kerščanske omike.
193
Samo po sebi jc jasno, da je apostoljski provikar zavoljo tolikanj važnih osnov moral priti na Dunaj. Od taro se je ventil v Rim, in 10. vel. ser- palm govoril s svetim očetom Pijem IX.. Ko je Knobleher pravil, koliko gorečnost jc našel pri svojih rojacih, ko je našteval velikodušne dari, ktere je nabral od cesarskega dvora pri vseh stanovih do naj nižje kmečke koče: prescrčno se je radovala nj. svetost, ker rešil se je blagi začetek, in novi upi so zasvetili zastran misijona, o kterem se jc celo v Rimu že mislilo in skoraj sklenilo, da mora pothiniti. Ako je bil tedaj Knobleher s perva le s.ovstanovitelj afrikanskega misijona, reči se mora, da ga je zdaj z nova oživil, ker kdo v6, ali bi se bil vzderžal, ako ne bi bil on toliko opravil z versko navdušenostjo in nevstrašeno serčnostjo.
Iz • Rima je šel še enkrat v Terst po nove sodelavce, ktere je bil v domovji obudil za imenitni posel. Izročili so se mu tu kranjski duhovni: Milharčič, Dovjak in Kocijančič. Vzemši sabo za misijon nabrane reči so se peljali v Aleksandrijo in v tein mestu so 8. grudna obhajali obletnico ZVTarijne družbe v cerkvi sv. Katarine. Nekaj dni pozneje sta bila šla za njimi Lavantinca Trabant in Mozgan.
12. kimovca 1851 so popustili • Aleksandrijo in odrinili v Kairo. Tukaj je Knobleher misijonu oskerbel lastno ladijo. Poveljnik nilske luke v Kairi UM je prodal novo železno ladijo, ki je bila poznej neprecenljive koristi misijonarjem z druzimi vred, ki so si jih še omislili. Dobila je ta ladija pomenljivo ime „Stclla blatutina": „Zgodnja Danica". Provikar jo je blagoslovil 15. listopada; pri mični
13
Tako tvoji trudi, Abuna!
Sad nebeški bojo rodili,
slovesnosti je bilo mnogo ljudstva ob Nilu pred mestom. Na ladiji je bila narejena kapelica z oltarjem Ma rij e Device, da so misij onaa ji v njej maševali o potovanji.
Prerodé rodove zamorske
18. listopada ob 5. popoldne so odrinili izpred Kaire, prepevaje pesem: „zdrava morska zvezda!" Imeli so sabo tudi fisharroroniko, -in Zamorci so povsod ob reki prihajali gledat novega čudeža. Jak() ,jim je dopadala Marijna podoba, godba in sploh vsa ladija. Vozili pa so se le en čas skupaj. Korosko je kraj, kjer se začenja hoja po puščavi, in tam so se potniki razdelili. Knobleher z nekterimi je šel po bližji poti skozi puščavo v Ilartcun, in dospel tje 27. grudna tistega leta. „Zgodnjo Danico" pa je vodil Kocijančič z nekoliko družbo, .in prijadral ž njo v Hartum 29. sušca 1852. Koliko težav ima bovli si hoja po puščavi, bovli si vožnja po Nilu, to ve le kdor je sam sedel na velblodih (kamelah); in kdor se je boril z valovjem prek nevarnih slapov. Neizmerno to terpljenje so skušali vsi misijonarji, Bog pa jih je srečno vodil, da jih ni pesek zasul v pusčavi, kjer je mnogo potnikov zasutih, in cla jih ni požerl Nil, ki je potopil že dokaj brodarjev. Po teh telF nevarnih potih pa je naj več potoval Knobleher, kakor bomo vidili, in čudo je res, da je pri tolicih težavah zmagovit ostal tako dolgo.
:::V svitu kerščanskem.
Potem, ko je marsikaj vredil v IIarturnu, šel je apostoljski provikar 29. listopada po Beli reki proti jugu. Kocijančič in Milharčič sta ostala v Harttunu, Trabant, Dovjak, Mozgan in Vinko pa so šli s provikarjem. Bil je k Borcem namenjen, od kterih si je obetal naj več sadu, vidivši jih o pervem potovanji. 3. proscnca 1853 ga je prinesla k njim „zgodnja Ranica." Na poti ga je bila merzlica tako hudo pri
jela,' da so ga morali s svetimi zakramenti previditi. Bolehala sta tudi Trabant in Dovjak; okrevali pa so vsi, in Knobleher je beri jel delati- pri Borcih. Prišla je bila ladija do mesta, ki se mu pravi Ulibari. naravno še bolehen, jezdi provikar z Vinkom dalje proti jugu v Gondokoro.. Poznal je namreč Vinko te kraje, ker je bil tam med časom, ko je Knobleher hodil po Evropi. Prebivavei so zvedili že pred, da pride
Abuna Soliman, in bili neizrečeno veseli. Poglavar
Nigila je prišel deleč nasproti, in provikarju v roko segel kot staremu znancu. Zbralo se je še veliko zamorskih poglavarjev, vsi so terdili, da nič več ne verjemcS hudobnim Torkom, in prosili so misijonarje naj pri njih ostanejo, da jih bojo radi poslušali. Knobleher je tedaj poiskal pripravnega mesta za misijoniščc. 20. dan proscnca je bil za kupčijo odločen. 'Zbralo se je kakih 12 poglavarjev in obilno ljudstva. Poglavarji so ponavljali prošnjo, da bi misijonarji ostali v deželi; obetali so pokorščino. Knobleher pa je njun povedal, kako se imajo obnašati, da jim bojo novi može v korist. Potem se je prebral in podpisal
• kupni list, zložen v barskem jeziku. Resno so prije
mali poglavarji za pero poclkriževajc se, lastnik pa je dobil polno bučo steklenih drobnarij za prodano zemljo! — Vediti je namreč, da priprostim Zamorcem so steklene (glaževnate) drobnarije naj dražje reči, ž njimi kupujejo misijonarji od divjakov vsega in nimajo zanje boljšega darila.
Potem se je začelo zidati na kupljenem zemljišči. Tako je Knobleher vstanovil drugo misijonišče
ü srednji Afriki, reklo se mu je „p r i Materi Božji,
ü G o n cl o k o r i." Kakor je bila Borcem kupčija z ts*
Bode te zamorec s Slovencem
Blagroval vse leta prihodnje,
Blagrovale bojo te večno
Svete nebesa!
Kar je roka stvarila z umom,
S prahom zemlje čas vse odpihne,
Kadar zadnjič solnce zaide,
:::V tmini ostane.
Le kdor delal v svitlih žarkih —
V blagi luči — večnega solnca,
Večna slava bo mu cvetela
:::V rajskem zavetji.
Ko bo pesem davno molčala,
In odprt se vsaka gomila,
Rajska doní naj s tabo nam struna,
:::Srečni Abuna!
</poem>
===Padlim junakom.===
<poem>
Vas — ki drago vse ste zapustili,
Ko je resno klical močni glas,
Ki z Abunom terdi boj ste bíli —
Naj spominja slavospev se vas.
Čas velikodušno darovali
Večnemu ste in življenja cvet,
Zemlji vsi mogočno pokazali,
Da premore vera več kot svet!
Če doní junaku glasna slava,
Ki prelije v ljutem boji kri,
Da se reši draga očetnjava:
Kolika naj slava vala doni,
Ki orožje serčni ste prijeli,
Meč sukali sveto za nebó
Da iz sužnosti bi rod oteli,
Ki ga tlači tisuč let strašnó.
Ali čudno večni Bog kraljuje,
Prah v svitlosti je človeški um:
Zgodaj vaša delavnost miruje,
Več ne vžiga sercu se pogum.
Pa kot Abrahamu Večni pravi:
»Dosti je, naj volja mi velja,«
Tak pri delu vas opoldne vstavi,
Al plačilo — preobilno dá.
Tihim grobom naj šumi valovje,
Palma venčana jim hlad pihljá,
Skriva naj samotno jih bregovje,
Naj ne sveti križ jim iz zlatá
Preobilnost večna — siromaštvo,
Senčnata samota — čuden svit,
Nebu, zemlji znano je junaštvo,
Trudu krasni venec vekovit.
Kadar pride velki dan Gospodov,
Kadar vstavi časov se tečaj,
Ko gibanje mine vsih narodov,
In trohljivost dá svoj rop nazaj:
Z Bogom bote zmago obhajali,
Nova bo narodom veličast.
Zmagovito ste se bojevali,
Rane vam zaceli večna slast!
</poem>
===Z Bogom.===
<poem>
Odpert je raj slovenske očetnjave,
Bog spremljaj te, Abuna Soliman! —
Tvoj duh ne dviga v jasne se višave,
Ni plamen svitlih lučic ti prižgan,
Ne lepša cvetje pisano dobrave,
Ni med jeziku, grom besedi dan:
Po lahkem tiru noga se ti giblje,
Čez val pohlevni čolnič tvoj se ziblje.
Naloga pa ti sveta je edina,
Da v sercu ti ljubezen plameni;
Nad vse veljá ti rajska domovina,
Za njo bojuje se junaška kri,
Do nje te vabi gora, log, ledina,
Brez njé izida pesmi tvoji ni,
Ker Božjo slavo vbira tvoja stuna,
Junak v kraljestvu Božjem si, Abuna.
In komur '''verno serce''' v persih bije,
Razgreval bo ga strune tvoje glas.
Kot solne žarke po stvarjenji lije,
Edini v njem se vse bliščobe kras:
Tako versté se tvoje melodije
V neskončnem, večnem Solncu celi čas,
Nebeški svit soglasju pot odgrinja,
In v njem začetek se in konec strinja.
Če djanje zemeljsko poveličuje —
Mogočno plava — pesem do višav;
Če pa neskončnost svitlo poslavljuje,
Obdaja senca smertnih jo nižav. —
Zagovor tvoj naj svet slovenski čuje,
Popotvaj srečen, radosten in zdrav,
Pozdrave nesi vsim slovenskim krogom,
Da mili bojo ti. — Abuna, z Bogom!
</poem>
==PRISTAVEK.==
===Barske pesmi.=== <ref> Jahresbericht des Marien-Vereines, 1857, ima té pesmi z nemškim prevodom. Peli so jih učenci v Gondokori. Naj se dodajo tu s prostim slovenskim prevodom.</ref>
===Marii.===
<poem>
Maria, do nakelin:
Nake y molokojin:
Nake apa, kolon, ki,
Kajo nake do mufi.
Nake lin da afiga,
Nake lin da aema,
Maria, do nake lin,
Gwea Christi tatakin.
Do dabor fafarajak:
Gweanit loki, lo kak,
Gweja do, rodo bain
Y tewili nakelin.
Gabriel adiniki
Roroman ko do mufi:
Mun kodo, nabudya,
Maria, do farana.
Yolet kata y kak lin:
»Qwerinitdo«, gweajin
Yoyolo. Gnote naki
Mole-mol kokak Bary.
</poem>
===Marii.===
<poem>
Čista si, Marija ti,
Čista bolj kot angelji:
Bolj kot solnčni, lunin žar
Svitla bila si vsikdar.
Čista vsa brez madeža
Ti si že spočeta bla;
Da tako si čista ti,
Sveta cerkev nas uči.
Sveti, zvezda jutranja,
Celi svet časti Bogá:
Čista si edina ti,
Madeža na tebi ni.
Gabriel ti govori:
»Zdrava« — vedno naj doni.
Bog s teboj je, milostna.
Bodi nam pozdravljena!
Vse dežele kličejo:
»Zdrava bodi!« pojejo,
Pojó Barci ž njimi naj,
Sveta mati! vekomaj.
</poem>
===Molitev za dobrotnike.===
<poem>
:::'''Kalifinok yingeta!'''
Nan ajambu, ta deden,
Ta ayin ko ly engen:
Nutu ti kak Austria
Kokon alabut ko ta.
Ce wawandu koi-lin,
Ce titin arobajin:
Onde ta didiniki
Qwaqwat Mun ylin, mufi.
:::'''Dečki poslušajte!'''
Rekel že sem, kakor znam,
Avstrija pomaga nam,
Dosti dobrega stori,
Radostni ste slišali.
Čujte: za nas molijo,
Mnogo nam darujejo,
Da spoznali bi Boga,
Ki mu večna čast veljá.
:::'''I ayin, i wawandu.'''
Maria, gnote matat!
Ko nyerkuk raterat
Nutu, ce kokondya
Ko-i alabut borá.
Maria, do dudukun
Nyerkuk, lu teki Mun
Tore i kaju eron
Agwe, nutu ko mogon.
Tore rurug do mufi,
Gnote, mole-mol ko-i,
Onde lu rarat nutu
Ccko-i ni wawandu.
I gnerot warikana
Akoden Mun aduma:
I gwon lufi ti Satan:
Sunana Mun Balikan.
I qwerinike f'arik,
Ko Christi lungacerik,
Kajarak ti ki lunga,
Mun aduma gogoda!
Matat lo kak Austria
Ko nutu lin rarata:
Gnote rate-rat mufi
Nutu alabut koi:
:::'''Slišali smo in molimo:'''
Mati Božja, slušaj nas,
Zročamo ti prošnje glas,
Blagoslovi z Jezusom,
Tiste, ki so dobri nam.
Vedno Jezusa deržiš,
Daja On ti, kar želiš,
Bil na zemlji je pri nas,
Bog in človek vsaki čas.
Ker te vsliši vsaki čas,
Prosi danes ti za nas,
Da se vsi radujejo,
Ki mu čast razširjajo.
Bili smo mi revni vsi,
Satanu zapisani,
Zdaj že k Bogu molimo,
»Oče naš!« ga kličemo.
Srečni smo! za vekomaj
Bratje Kristusovi v raj
Dede nas popeljejo,
Hvalo Bogu pevajmo.
Hoče Bog, da Avstrija
Vselej bode zmagala,
Mati sveta! z Jezusom
Blagoslovljaj dobre nam.
</poem>
===O prihodu provikarjevem.===
<poem>
::Do apo, o Soliman,
::Po ko-i Babalikan,
::Do nabut farik ko-i,
::Balikan do adur ni.
::Doto kata, farana:
::Mun aduma gogoda!
::I memed do, Soliman,
::Ko kongue, Babalikan.
::Do apo didiniki
::Quaquat Mun ylin mufi.
::Lu agueja ko bain
::Lu guoguot kata lin.
::Kodo do lungacerik
::Ceponi fajo farik
::Ta guoguoen nabut ko-i
::Pota ni, kak na Bary:
Prideš, oče Soliman,
Dober nam si vsaki dan,
Dober nam si vsaki čas,
Oče! ti skerbiš za nas.
Danes se radujemo,
Hvalo Bogu pojemo,
Oče zopet je nam dan,
Prišel k nam je Soliman.
Zopet bodeš nas učil,
Kak je dober Bog in mil,
On iz nič je vstvaril vse,
In ohrani vedno vse.
Prišli s tabo bratje so,
Tam od deleč pridejo,
Vsi nam dobro hočete,
Barci, oj radujmo se!
</poem>
<references />
==RAZJASNJENJA. <ref>Ker dodano '''»življenje«''' pojasnuje važniee reči v poezijah, ni treba menda mnogo opomb; pridjanega je nekoliko v pojasnjenje samo zato, da bi umeli tudi manj omikani bravci, ako jim pride knjiga v roke.</ref>==
===Nebo odperto.===
Bojni plamen, t. j., silne vojske so rojile po Evropi proti koncu preteklega in v začetku sedanjega stoletja. Vzrok je bila huda francozka prekucija. Stari ljudje še pomnijo »francozke« vojske, in vedó, kar shranja zgodovina, namreč, da je nekaj časa tudi '''Kranjska''' bila pod francozko oblastjo. Poslal je bil sèm svoje vojske siloviti Napoleon I. Takrat je živel na Slovenskem Valentin Vodnik, domá iz Siške pri Ljubljani, on je s svojimi verstniki jel likati naš lepi slovenski jezik, potem ko so ga dolgo zanemarjali naši spredniki. Vodnik je prav verlo zopet zapel '''slovenske''' pesmi, in pri tem ga je blagodušno podpiral slavni baron Žiga Cojz. Posebno krasna je Vodnikova pesem: »Ilirija oživljenja,« ki jo je zložil o času francozke vlade na Kranjskem, pačenja se tako-le:
<poem>
Napoleon reče:
Ilirija vstan'!
Ustaja, izdiha,
Kdo kliče na dan?
</poem>
Kmalo pa je Avstrija zmagala, vernil se je mir v evropske dežele, in Napoleon, ki se je bil od nizkega stanu povzdignil celó do cesarskega prestola, moral je potem živeti v pregnanstvu na pustem morskem otoku v Šent-Heleni: V tem času tedaj se je rodil '''Knobleher,''' slavni misijonar. Tistega leta sta umerla Vodnik in njegov zavetnik Cojz, pervi 8. prosenca, drugi 10. listopada 1819. — V pesmi se radujejo nebeščanje Knobleherjevega rojstva, ker Bogu so vsi časi večna sedanjost, in že takrat je Vsemogočni vedil, kaj bo iz novorojenca, in to je pomen pesmi »nebo odperto.«
===Slovó od Rima.===
<poem>
Vsi sklepi večno so Bogu odkriti,
In kar o rojstvu rajski kor je pel, —
Ko dolgo Rim ni mogel določiti,
Spet čudno je Mogočni razodel.
</poem>
Koliko bojev je imel Knobleher v Rimu, preden so popolnoma določili, da pojde v Afriko, o tem primeri »življenje.«
===Abunov samogovor.===
Odkar je sklenil Abuna, da pojde v misijon, celi čas in povsod je vse misli obračal na imenitni prihodnji poklic. To kazati imajo namen pesmi od 14. do 21. strani. Potem pa ga vidimo delati, da bi dosegel zaželeni slavni poklic, in sedaj, ko je že tako rekoč na misijonskem potu, prihajajo mu še više misli, in vedra učenost se razodevlje v besedah njegovega premišljevanja. Dvomiti ni, da so Knobleherja posebno o pervi vožnji navdajale vsakoverstne misli in občutki, saj spričujejo to njegove pisma, in znano je, da je imel prav živo domišljijo. V »samogovoru« se tedaj ozira v pretekle čase neverske mogočnosti, saj se pelje memo dežel, ki so zgodovinsko naj imenitniše, memo rimskih in gorških dežel. Bile so slavne na mnogo strani, pa vse je prešlo: zmagala je sveta '''Cerkev''' in razlila novo luč po zemlji. Navdušen, kakor vselej, se oberne k Bogu in prosi, da bi mu pomagal, ker se gre tudi on bojevat za večno slavo. Ravno toliko imenitnih spominov se mu bodi v sveti deželi, kakor kažejo soneti od 48. do 57. strani. Povsod vidimo navdušenega mladega misijonarja.
===Nebeška prikazen.===
Pravi pomen té pesmi je ozka zveza svete Cerkve z nebeškim varstvom, ki ga ji deli Odrešenik po svetem Duhu. Njena naloga je zveličati vse narode, skerbeti, da se po vsej zemlji razširi prava vera, in v tem jo vedno milostno in nezmotno podpirajo same nebesa.
===Rilo s tovarši na poti.===
misijonarji imenitna, ravno tako slovesen in misijonarjevi vesel dan je bil, ko je provikar 28. sušca blagoslovil vogeljni kamen za novo kapelo.
Shod misijonarjev v Aleksandriji glej v »življenji«. Rilo je bil, kakor je tam povedano, rejen na Poljskem, in pervi prednik v tem misijonu. Zavoljo Zamorcov so si misijonarji pridevali nove imena, da so jih uni lože umeli in tem bolj čislali. Zato tedaj pravimo tudi mi Knobleherju: '''Abuna Soliman.''' Kako je slovelo to ime, priča »življenje.«
.Imel jc pa. med tem šc sitnost z Zamorci. Ne= tega dne je nadinj prigermel cel trop s sulicami v rokah, in prejšnji lastnik je po vsej sili hotel zemljo imeti nazaj. Toda z resno besedo jih je zavernil Knoblcher in to je pomagalo. Apostoljski provikar se je znal vesti tako, da se mu je vklanjal paša, poglavar in prostak. Ni se bal orožja; dosti je bilo, da je Zamorca resno pogledal, in mu požugal. Tako je z besedo zmagoval tudi jezne, oborožene kerdela.. Kuje se je časi godilo njegovim tovaršem, morali so siroveže strašiti s silnim imenom,c,Abuna Solinian"-in mnogokrat jc pomagalo.
<poem>
V sredi malega travna 1853 je Knoblcher na „zgodnji Danici" odrinil iz Gondokore, pustivši tam tovarše z besedami: ,,Malo časa in zopet sne hote viclili." — Misijonarji z Zamorci so ga. spremili na ladij. in ga žalostni izpred oči izgubili. Koderkoli je jadral, prihajali so Zaiuorci, in vsaki poglavar ob Nilu mu jc kaj podaril. Divjad so sc namreč kntali prepričali, da so misijonarji drugačni možje, kakor Turci. 11Ioh<necianskitn kupcem pa so bili beli možje tern v peti in nagajali so, . kolikor sc je dalo.
Krasen venec bode slave,
24 dni potem, ko je odrinil iz Gondokore, bil je Knobleher v II<tirtumu. Koralo za tem se je odpeljal v Aleksandrijo po nove misijonarje, ki so prišli iz Evrope. Spremljal ga je mlad Zamorec DlogdL po imena, po rodu Borec.. Berski rod je barskemu sosed. Provikar je mladega Zamorca vzel sabo, da bi potem pravil svojim rojakom, kaj se vse vidi po svetu, in da
Kot jo venec mož pobožnih,
Ki so bili tu pred nami,
Noč in dan Boga častili.
Večni Kralj nebes in zemlje
Bival tukaj jo v samoti …
</poem>
Znano je, kako sveto so živeli puščavniki v Egiptu, med kterimi slovi sv. Anton in še mnogo druzih. Bil je pa tudi Jezus v mladosti tam. Vožnja po Egiptu je zanimiva posebno učenim, ker jim budi slavne zgodovinske spomine. Razun imenovanih dogodb se še vidijo tam piramide, velikanske ozidja iz silo davnih časov. Vidi se še razvalina starega mesta Teben-a, ki je blezo imelo sto vrat. Še zdaj je ozidje velikansko in mnogo velicih kipov stoji po votlinah. V Nilu se vidijo silni nilski konji in krokodili. Pričenja se tu drugačno živalstvo in rastlinstvo, kakor je pri nas, in proti srednji Afriki se čedalje bolj loči od našega. Omeniti je krasnih palm, visocih dreves, ki imajo na verhu košat venec. Tudi tamarinde so afrikanske drevesa. Med poljskimi pridelki je v notranji Afriki poglavitna reč '''dura,''' nekaki sirk, ki ga ne poznamo pri nas. (Dura je imenovana v pesmi: prošnja za dež). Iž njé pekó kruh in pripravljajo tudi drugo hrano, dajo jim tudi pijačo meriso, ki jim rabi mesto naše pive.
===Somenj v Hartumu.===
bi temu pristavljal, da hočejo misijonarji pomagati Zamorcem k ~celimbogastvu, ako jih bojo poslu- šali, $es se je Dloga silno čudil gledaje velikanske snesta po Egiptu, hiše, kakoršnih ni nikdar vidil, morje, barke itd.; žaloval je namreč, da ni vseh Zamorcev ž njim, da. bi gledali čudeže.
Z ubogimi Zamorci nečloveštvo res tako ravno, kakor popisuje pesem; prikazen in rešitev po misijonarjih pomerijo njihov poklic, ki ina to s časom izpeljati.
29. grudna 1853 je bil Knoblcher že spet v ga.rtumu z novinci misijonarji; med njimi je bil g. Lap iz Kranjskega in več Tirolcev; g. Jeran se je bil mogel zavolj bolezni iz Asvana nazaj verniti. Čakala pa jih je tu ra1ostna novica: mertva sta bila lIilharčič in Kocijančič. Ko jo „zgodnja Danica" prišla, so jokali učenci, ker so bili zapuščeni. Provikar jilt je potolažil in jim dal novih duhovnov.
V nekoliko dneh je Knobleler vredil potrebne opravke v IIartumu, in 16. svečana 1854 zopet odrinil po Beli 'reki proti Gondokori. Tudi na tem potu ga je tlačila bolehnost, vendar mu je kmalo odleglo. Srečala sta ga Mozgan in Trabant, grede proti severju, da bi si zrak spremenila; povedala sta pa. tudi ža lostno novico, da je vGondokori umerl Dovjak. Tudi Trabant je bil jako slab, in Gospod ga je med potjo poklical v boljše življenje. Njegovo truplo počiva med dvema drevesoma blizo Nila.
===Hrepenenje po sv. Kerstu.===
1. mal. travna je dospel Knobleher v Gondokoro, in z velicim veseljem so ga I3arci sprejeli.
K temu primeri »življenje«.
V Gondokori je imel provikar zopet veliko oskerbeti; zidali so hišic in kapelo, tildi je imel misijon že nekaj učencev, kterc je bilo treba. učiti. Veliko ottdk je tudi od doma prihajalo, moral je pa vse misijon prerediti, ker so le spali doma. Donni grede so zvečer proti hribu Belenijanu prepevali: Laudate
'''Vojska vstavljena, varstvo Božje (I., II., III.), prošnja za dež,''' in sploh veči del spevov v II. delu, je posneto iz misijonskih naznanil, dogodbe tedaj niso izmišljene, pač pa sem ter tje malo pesniško opisane.
===Vekovitost človeških del.===
Rečeno je, da si človeštvo stavi nesmertnost z dlanjo in z umom. Tako tudi je, še dan danes stojé razvaline nekdanjega babilonskega stolpa, in v njih tako rekoč živé mojstri velikanskega dela. Roke so dalje delale: 1) silno mesto Ninive, ki je, kakor Babilon, tudi znano iz sv. pisma; 2) velikanske piramide v Egiptu, kterih srno že omenili; 3) stolp aleksandrijski, ki je svetil mornarjem, in je bil jako velik in krasen, šteli so ga k sedmerim čudom starega časa; 4) velikana na Rodu, ki je bil tolik, da so se ladije vozile pod njim. — Drugi so si iskali slave s tem, da se stavili kraljestva, svojili si dežele itd. — Pa vse to, česar bi se še veliko dalo naštevati iz vseh krajev in časov, vse to je razpadlo, ali kar še ni, bode. De živi, kar stvarja um, n. pr. imenitne dela starih pisateljev, pesmi Homerove, Horacove, (kteremu tudi pravijo »venuzijski labud,« ker je bil rojen v Venuziji) in sto in sto druzih. Vendar ako jemljemo vekovitost v pravem pomenu, ne moremo je pripisovati nobeni izmed tele reči, ker s časom vse zgine. Pravo vekovitost doseže samo človeški duh, in srečno tisti, ki ga spremljajo dobre dela v večno unostransko deželo. —
<references />
==III. ŽIVLJENJE dr. Ignacija Knobleher-ja.==
<p align=right><poem>
<small>Illa — illa vita est tua, quae
vigebit memoria saeculorum om-
nium, quam posteritas alet, quam
ipsa aeternitas semper tuebitur. —
:::::Ciceron.</small></p>
'''Opomba.'''
Srečna in vse hvale vredna je misel, sprožena v »Zgodnji Danici« 6. 1. 1862, namreč, naj bi se življenje našega slavnega rojaka Knobleherja opisalo v spevih; in bi se tako poleg druzih tudi na slovstvenem polji postavil spominek. Mislil bi kdo, da se v tem ne da kaj prida zveršiti; ali gotovo je, da roka izurjenega mojstra bi splela iz tacih cvetlic prelep venec. Upam pa, da predragi Slovenci ne zamérijo, ker sem tudi jaz vdaril na strune okorne svoje lire. Izročam njih glase mladim prijatlom, ako pa tudi sicer radost obudé v kterem koli sercu, veliko bo moje veselje.
Nekteri bi morebiti raji imeli manj, pa daljnih pesem, in večo enoličnost v méri. Taki naj skušajo, da jim obveljá prislovica: variatio delectat. — Jasno je, da le-té poezije skupaj niso pravi epos; nanašalo je tako, da posebno pervi del zahaja v liriko. Ako jim pravimo slavospev, zadeli smo, ker spevajo slavo neumerlemu misijonarju.
Da se pa slika slavljenega moža pokaže tudi brezi vsega domišljijnega lepotičja, dodano je v nevezani besedi življenje Knobleherjevo, posneto po dr. Klunovem nemškem spisu, pomnoženo iz misijonskih naznanil Marijne družbe, in še po raznih dragih sporočilih.
:::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::Pisatelj.
==Dr. Ignaci Knobleher,==
apostoljski provikar v Afriki.
Na severni strani lepe šentjernejske ravnine na Dolenskem je v prijaznem zatišji škocijanska dolina, blizo Mokronoga. Krog in krog se dviga hribovje na solnčni strani z vinogradi, verh gričev pa se bliščé bele cerkve: Slančni verh, Drušče, Télče, Stopno, Bučka i. dr., večidel podružnice v škocijanski fari. V Škocijanu blizo cerkve vidiš belo hišo, na kteri sta vzidana leva: v njej se je rodil slavni naš rojak dr. I. Knobleher, v prijatelskih listih imenovan '''Škocijanski, Abuna Soliman''' pri Zamorcih. Zagledal pa je beli dan 6. malega serpana 1819, tedaj tistega leta, ko je obmolknila Vodnikova lira, ter ž njim vred hladna zemlja pokrila Slovencem nepozabljenega barona Žiga Cojza. Roditelji Knobleherjevi, Nace in Urša, imajo srednjo kmetijo. Izmed več bratov in sester si je sveta previdnost Naceta izbrala za posebno visok namen. Pošljejo ga v šolo, sedem let starega, pervo leto v Kostanjevico, drugo pa v Celje. Od todi pride v Novo mesto, doverši drugi in tretji nemški, in šest latinskih razredov. Gotovo je, da se je zmirom verlo obnašal. 1837. l. dojde v Ljubljano učit se modroslovja. Celó zgodaj verlemu mladenču serce vname preblaga želja, da hoče kdaj iti luč svete vere prižigat nevercem, ter ž njo zasajati seme prave omike. Ni menda znano, kaj je mladega Knobleherja nagnilo k visoki misli. Znano pa je, da je sedanji amerikanski škof, slavni naš rojak F. Baraga takrat jel po domovini sloveti, da se je 1836 vernil na Kranjsko, ter mnogo razglasil o misijonskem življenji. Gotovo je to, kakor drugim rojakom, tudi Knobleherju segalo v serce. Ker je pa jasno, da so mili materni nauki lepo razvijali se v sercu pridnega sina, da si je v blaženi kerščanski resnici pridobil terdno prepričanje, lahko je umeti, kako je sprijaznil se z najvišim namenom. Blagrovati se mora Knobleher že zato, ker si je zgodaj pot vbral, po kteri je hotel hoditi; težko je, v vseh rečeh izverstnemu biti, treba je bolj do živega priti znanostim, ktere so ti potrebne v prihodnjem poklicu.
Imenitni sklep, se ve da, ga je peljal v duhovšnico, in tu se je, kakor že dve leti v modroslovji, posebno marljivo učil tujih jezikov.
V tej dôbi je stopil časi tudi na slovenski in nemški Parnas. Že po Knobleherjevi smerti je poslal provikar Kirchner iz dnevnika svojega sprednika nekaj listov vredništvu »Zg. Danice,« in v njej (15. 1. 1860) beremo slovensko pesem, tam pisano v metelčici, glasi se tako-le:
'''Punočna pesem romarja.'''
<poem>
Počivajte drage duše,
Kterih svét ne ošumi,
Postlje vam so hladne ruše,
Ktere trud vam omehči.
Naj molči svetá šumenje,
Odpodí vam zlati mir;
Shladil bo le vam hrepenje
Tih'ga neba čisti vir.
Sladko naj zdaj vam se sanje,
Nič ne blešči vam oči;
Saj germenje in bliskanje
T'ga življenja kmal miní.
</poem>
V Ljubljani 19. velkega travna 1839.
Ravno tam nahajamo nemško poezijo, ktero je 15. dan kimovca 1840 zložil v Škocijanu.
Toda pevska žila se je vmaknila višemu poklicu. Goreča želja po misijonu ni dala mladenču miru, ljubljanska duhovšnica mu je bila pretesna, bil je sicer na potu v duhovski stan, ali želel je gojišča, v kterem bi se popolniše izučil za misijonarja. Tako gojišče pa je sloveča rimska propaganda, ker v njej se odrejajo mladenči od vseh vetrov, in se urijo v mnogoterih vedah, da jih potem pošiljajo za misijonarje v razne dežele. V rimsko propagando je želel tudi Knobleher priti, zato piše tadanjemu papeževemu poslancu na Dunaj, da zvé o tej reči. Poslanec, kardinal Altieri, pohvali junaški sklep in dá mladenču serčnost.
Doveršivši drugo leto bogoslovskega uka popusti Knobleher Kranjsko. Grenko mu je bilo slovo od ljubih staršev, bratov in sester, težko ločiti se od vsega, kar je sercu naj dražje; nekoliko so mu zlajšale britkost besede g. J. Zalokarja, takrat fajmoštra v Škocijanu, ter ga tolažil imenitni poklic, ki si ga je izbral. Do Tersta ga je spremilo nekaj prijatlov. V pervem listu iz Rima jim piše, da mu je bilo slovo od njih ravno tako britko, kakor malo pred od staršev, da mu je serce kervavelo, ko jim je smehljaje z roko mahal z barke.
Pripeljal se je kmalo v Jakin, ter prišel skozi rimsko deželo v večno mesto, 7. kimovca 1841. Že od deleč je zagledal velikansko kuplo cerkve sv. Petra, in perva pot mu je bila na grob sv. Petra in Pavla, ko je prašaje našel slavno cerkev, naj večo na zemlji. Skazavši čast blaženima svetnikoma, in veličastno svetišče poverhu ogledavši poiše propagande. Ali česar ne bi bil pričakoval, zgodilo se je — v propagando ga niso vzeli! — Dovolilo pa se mu je vendar, da smé hoditi v jezuiške zbirališča in se v propagandi učiti jezikov.
Tako se mu tedaj ni spolnilo pervo upanje, ali ni se dal ostrašiti, ostal je na poti, kamor se je namenil. Obsule pa so ga neizmerne skerbi in britkosti. Pošli so mu denarji, darovani mu samo za čas potovanja, revščina je tedaj dan na dan bolj pritiskala. o tem sam piše : »Pogosto je bilo, da nisem po cel teden, tudi po štirnajst dni gorcega jedel; vžival sem samo kruh in vino; vendar sem dokaj čversteji kot na Kranjskem, bolj rejen na obrazu ... in se krepkejega čutim. O domotožnosti, kakor ji pravijo, zavoljo ktere ljudje od severja tukaj mnogo tožujejo, in jih zato obhaja čmérnost, žalost in se jih celó sušica loti zbog tega, o tej jaz malo vem, in kolikor je čutim, raji pravim, da je domovinska radost, ker spominjaje se domovine se vzradujem in novo oživljen se prijemljem dela in dolžnosti.« To kaže, kako hude so mu bile zvunanje okolnosti, da je imel pa neizmerno zaupanje v Boga, da mu serčnost nikakor ni upadla, marveč da je vedno enako navdušen ostal za blago namembo. Po drugi strani pa tudi pričajo pisma njegove, koliko mu je bilo hrepenenje po učenosti. Z neizrečeno gorečnostjo in pridnostjo se je uril v vseh vednostih, ni se učil le potrebnega bogoslovskega uka in jezikov, ampak tudi naravoslovja vseh oddelkov, računstva, risanja, zvezdoslovja, zdravilstva, in sploh vsega, do česar mu je pot bila odperta.
Ko so zvedili na Kranjsko, kako slabo se godí Knobleherju, jeli so zanj skerbeti, saj je častiti duhovščini bilo hvalno znano njegovo prizadevanje. Slavni knez in škof A. A. Wo1f mu pošljejo denarne podpore, kar so poznej še večkrat storili. Tudi so zlagali gg. duhovni in mu poslali nabrane denarje. O pravem času so prišli denarji v Rim, ali kdo vé, s kako pomoto mu niso bili oddani. Ubogi Knobleher je moral stradati, denarji pa so ležali na pošti, dobil jih je še le čez osem mescev. — Sreča je bila, da ga je med tem dober prijatel priporočil neki danski gospodi, ki ga je sprejela za domačega učenika. S to gospodo je, dobivši privoljenje od svojih viših, poleti 1842 potoval po laških in nemških deželah. Bil je v Florenci, Veroni, Monakovem; dalje je šel skozi Češko, Saksonijo in Prusijo v Hamburg, in od tam v Kodanj (Kopenhagen). Tu je ostal do mesca vinotoka, potem pa se vernil skozi Hamburg, Havre, Pariz, Marseille in Civitavechijo v Rim, kjer je moral biti o začetku šolskega leta, tako so mu naročili učeniki. Kmalo potem piše iz Rima prijatlom: »Tako sem tedaj zopet v mirnem zavetji, v svetem mestu, čverst in zdrav, novo oživljen, in še bolj navdušen, da se pripravim za veliki boj.« — Takrat je tudi dobil denarje, spomladi iz Ljubljane poslane, ki so ga daljše stiske rešili.
L. 1843 so ga vzeli med propagandine učence, in na sv. Petra dan 1844 je slovesno obljubil: da hoče prednikom v propagandi čisto pokoren biti, ter njim iz evropskih misijonov vsako leto, iz druzih delov svetá pa vsako drugo leto naznanjati vspeh svojega misijona.
V propagandi se je pričelo zanj novo življenje.
Z večo serčnostjo se je uril v mnogoterih znanostih, in hrepenenje po misijonu je raslo od dneva do dneva. Znamenite so tudi slovesnosti, ktere imajo v propagandi rejenci, iz raznih dežel in narodov. Med drugim piše Knobleher, da je na sv. treh Kraljev dan slavne svetnike počastil tudi v slovenskem, o prilici, ko jim je v cerkvi glasno čast donela, zdaj v tem, zdaj v drugem jeziku.
dominum (hvalite Gospoda). Večkratni boji med Zamorci in kupci dajali so misijonarjem dokaj opravila. Jemali so namreč ranjence v svojo hišo in jih gojili. Jasno je, da tako delo kcrščanskc ljubezni jim je dobivalo čast in veljavnost pri Zamorcih. Tudi zamorske matere niso mogle prehvaliti, ker so misijonarji tako lepo odrejali otroke.
Tudi o tej prilici je hodilo v Gondokoro mnogo poglavarjev vabit Knobleherja, da bi prišel tudi k njim v deželo. Prinašali so mu raznih daril, in se ve, da tudi od njega dobivali steklenine.
14. dan sušca 1845 je pel novo mašo, v cerkvi očetov jezuitov. Mašnika sta ga posvetila kardinala '''Patrizi''' in '''Franzoni;''' pervi mu je podelil 2. sušca subdiakonat, 8. diakonat, drugi 9. s. presbiterat.
Ko je bilo tako marsikaj dogotovljeno, izroči provikar Gondokoro g. Kohlu, Avstrijanu, in odrine proti jugu, kjer je• že enkrat bil. Nit vnebohodov dan popoldne je šel proti Tokimamu. Z nekim poglavarjem je splezal na visoko goro in risal lepo okolico. Ravno je goro zmajal potres, ko sta bila na njej. Zamorci tistega kraja so mu podelili debelega vola..
1. dan rožnika se je vernil v Gondokoro. Nova žalost ga je tu čakala, Kohl je bil zbolel, in karalo po njegovem prihodu. umeri. Tedaj je provikar savn ostal v Gondokori. Trudil se' jc kolikor je mogel s podučevanjem, da je nekaj otrok kerstil pred odhodom.
S tem mu je potekel čas hrepenenja, bil je pripravljen za ktero koli, da le daljno deželo. Ali kakor je v Rimu imel o začetku težave, tako so mu bili tudi zdaj terdi boji na poti. Namenili so ga za misijon v Hindostan; že se je odpravljal na pot in imel le malo dni do odhoda, kar mu nenadoma pove propaganda, da ga pošlje v Štokholm, ker katoliška srenja gori želi duhovna, ki zna francozki in nemški.
Zarad važnih opravkov je moral misijonišče samo pustiti: Jokaje so ga novokeršenei spremili na „zgodnjo Danico." V veliki skerbi se jc poslovil od njih 14. rožnika 1854.
1. dan mal: serp. je bil že v Hartuma, na potu oglcdavši tretje misijonišče v srednji Afriki, namreč Sveti Križ; vstanovil ga je s provikarjevim dovoljenjem g. Mozgan iz lavant. škofije, in sicer pri Kikih, močvirnatem, vendar ne preveč nezdravem kraji. Ime
Težko popusti dolgoletno upanje, saj mu je bila edina vroča želja priti k nevercem; vendar se da, v nadi, da ga Bog drugam kliče. Ali tudi tako se ni izšlo. V kratkem mu spet odprejo pot na tri strani: v Avstralijo, v Hindostan in v Perzijo; todi namreč so se imele vstanoviti nove misijonišča. Učeno in navdušen za razširjanje sv. vere popisuje vse tri dežele. Odločijo ga Perziji. Berž mu podá slavni kardinal Mezzofanti, njemu očetovsk prijtitel, perzijansko slovnico, in Knobleher se po navadi z neznansko pridnostjo jame učiti jezika, šeg in posebnosti onih krajev.
noval jemisijonišče po svetinici sv. križa, ktero je pred odhodom dobil od svojega, vladika. Slomšeka.
Pred odhodom je še obhajal misijonske vaje, ktere je vodil o. Rilo. Bile so na apeninskih planinah. Tam se je zadnjikrat sošlo več mladih misijonarjev, ki so se kmali potem razšli v razne dežele, tedaj so za slovó imeli primerno hostijo.
Na tretjem potovanji iz Hartuma v Gondokoro je Knoblcher na „zgodnji Danici" imel obešene nove zvonove. Poslani so bili misijonu iz Ljubljane, po dobroti misijonskih prijatlov. Povsod ob Nilovih bregovih • so jih zavzeti poslušali Zamorci; v Gondokori pa. so obudili tem veče veselje, ker so tam imeli ostati.
Truda polno potovanje od Hartuma v Gondokoro in nazaj sije naložil Knobleher še nekterikrat potem, in se kolikor toliko mudil na vsakem misijonišči, vredovaje važne misijonske zadeve. Pri vsem tem jc mnogo imel tcrpeti na duhu in na telesu. Kamor je prišel, čakale so ga večidel le žalostne dogodbe. Tu so pomerli duhovni- tovarši, tatu . so Zamorci včinili kako nerednost, in drugod so zanjke nastavljali besni Arabci.
Daravno pa je bil mladi junak v mislih že ves perzijanski misijonar, vendar so mu kmalu izpodbili tudi to veselje. V propagandi so namreč med tem postavili stolico staroslovenskemu jeziku, ter jo hoteli Knobleherju izročiti, in mu ž njo vred dati čast namestnega vodnika v novem gerško-rutenskem zavodu. Kdo ne vidi, kolika čast mlademu možu? Spredniki so poznali njegovo premetenost in verlost, čutil je sam, in imenoval to »naj terjo poskušnjo.« —
21. kimovca 1857 je provikar zadnjič prišel iz južnih dežel do Hartuma. Bil je bolehen, imel pa veliko važnih reči osnovati, zato je sklenil zopet potovati v Evropo. Na poti proti Aleksandriji se mu jc množila bolezen. Dospcvši v Kairo se skoraj ni smel ganiti iz izbe. Še huje mu je prihajalo v Aleksandriji. Ni mu kazalo. .čakati barke, da bi se peljal na ravnost v Civitaveohio, kakor je želel; odpeljal se je, ker je bilo ravno priročno, v Neapel.
Tje je prijadral sredi prosenca 1858, že močno betežen. Dr. Zimmermann ga je zdravil v neki go- stivnici. Poleg druge bolezni je tudi hudo kašljal.
Zopet se mu v sercu vname huda vojska, ni se mogel ločiti od goreče želje, in sklenil je gospode prositi, naj drugemu dajo častno mesto, njega pa naj pošljejo v misijonstvo. Vslišali so ga, pa ne radi. Potem si je prostovoljno izbral misijon, imel bi bil iti v Agro, daljno azijansko deželo. Pa tudi to se ni zgodilo, bil je za imenitniši posel namenjen.
Kmalo so zveclili za slavnega aposteljna visoki duhovski in deželski gospodje, ter mu primerno sta- novanjc in hvalno postrežbo sprosili v samostanu bfisih
Sveti oče papež Gregor XVI. so malo dni pred smertjo, 3. mal. travna 1846, poterdili sklep propagandnega zbora, kteri je 26. grudna 1845 vstanovil velik apostoljsk vikarijat v srednji Afriki. Za misijon v tem vikarijatu so za vodnika izvolili o. Rila, ter mu med drugimi pridružili tudi Knobleherja. Po smerti Gregorja XVI. so poterdili sedanji papež Pij IX., kar je bilo sklenjeno, in kmalo potem so se odpravili misijonaiji na pot.
Avguštincev. Duhovski bratje v samostanu so si prizadevali, kolikor se je le dalo, da bi mu zlajšali težavni stan. IIoclili so k njemu naj slavniši zdravniki, ali vse ni nič pomagalo, moral je leči na smertno posteljo.
Daaavno pa mu je moč pešala od dneva do dneva, in so zdravniki vedili, da ni deleč zadnja ura; vendar se je v duhu vedno pečal z misijonom. Premišljeval je, kako bi ga vterdil in pospešil za prihodnje čase. Bil je že ves v Rimu, da bi se o tem pomenil s propagando; dal si je celo napraviti nove obleke in skoraj z nevoljo je pričakoval zdravja.. Tudi je hotel v bolezni stanovanje spremeniti, resno pa so se temu vstavljali zdravniki. Vse to, se vč, da jc naznanjalo smert, ki se je vedno bolj bližala, in taka nesterpnost v zadnjih trenutkih se ne more pripisovati značaju in volji slavnega moža; saj imamo ravno iz teh ur pomenljivih čertic, ki ga kažejo v pravi bliščobi.
Pred odhodom v Afriko pa so poslali mladega Knobleherja v jutrovo deželo, da se nekoliko vterdi za silno težavne kraje vročih zemelj, da se pri Jutrovcih bolj izuri v arabskem jeziku, in se privadi njihovim šegam.
O času njegove bolezni je nastopilo sveto leto, in želel je vdeležiti se svetih odpustkov. Prosil je tedaj svojega spovednika, o. Ludevika, da je ž njim 10 dni obhajal duhovne vaje. To ga je mirilo. Govoril je s spovednikom le o Božjih rečeh, in kolikorkrat se je izpovedal, vselej je roko poljubil svojemu vodniku. Po vsaki izpovedi je prejel sv. Obhajilo in večkrat toževal, da zavoljo bolezni ne more sv. maše brati. Opravljal' je tudi duhovne ure (oflicium), da- ravno ga je težko stalo zarod silnega kašlja.
Zadnjo noč svojega življenja je, dcrže sveto razpetje v roki, Bogu življenje daroval za svoje grehe; ako bi ga pa Vsemogočni podaljšal, tako je pristavil, da bi ga popolnoma daroval spreobračanju ubozih Zamorcev. Govoril je to tako serčno in gorko, da so vsem pričujočim solze igrale v očeh.
Ko je pred še dosegel čast dohtarja sv. pisma, popustí Rim 2. mal. serpana 1846. O poslednjih dneh v Rimu in o slovesu od tam piše Knobleher prav lepo, kakor so vsi njegovi spisi prav mični in izverstni. Poslušajmo nekoliko lastnih besed:
Ko je bil malo ur pred slnertjo sam v izbi, iz- lezel je iz postlje, da bi po izgledu nekterih svetnikov na golih tleh pričakoval ločenja. Ta ropot pa je privabil strežaje, ki so ga pregovorili,. da se je zopet spravil v posteljo in se vdal Božji volji. lIalo pred smertjo je poklical samostanskega prednika, in ga v velicem terpljenji poprosil, da mu je prižgal svečo, ki jo je imel v popotni culji. Sam pa jc prijel križ, in djal pričujočim, da rad daruje Bogu življenje, ki bi ga bil, ako bi mu bilo ohranjeno, do smerti daroval misijonu. Mnogokrat je poljubil sveti križ, preserčno molil, in prosil -tudi pričujoče, naj molijo ž njim. Spovedniku pa je naročil, naj pove svojim bratom, da je grešnik, poln napuha in nečimurnosti, - in da ga je to velikrat priganjalo k delom.
»Poslednje dni, — piše provikar — ktere sem še živel v Rimu, obračal sem posebno za obiskovanje in slovó od svetih krajev, ki so mi bili po večletnem prebivanji v večnem mestu postali tako ljubi in dragi, da se nisem mogel od njih ločiti, da bi se mi ne bilo serce topilo. Saj so mi bili ti sveti kraji pribežališče o času terde skušnje, v njih sem užival zveličanost
O poldne 13. mal. travna 1858 je izdihnil apostoljski provikar junaško dušo. Z višini dovoljenjem so ga Avguštinci v mašnikovi obleki postavili na oder v svoji cerkvi, obhajali zanj slovesno medvoško mašo in 14. mal. travna zvečer položili v roko imenovanega svetišča. —
v tihoti polni Najsvetejšega pričujočnosti, in ta mi je vedno z nova oživljala sklep, da se vsega posvetim razširjanju Njegove svete vere. Na grobu apostoljskih pervakov, kjer sem kot ubog romar razodel svoje serce Gospodu, daroval sem večkrat večnemu Očetu smertno daritev Njegovega Sina, potem ko so mi bile spolnjene želje: Komaj bi mi bilo treba opomniti, da pri teh in enacih prilikah nisem zabil preljube mi domovine in vseh častitljivih dobrotnikov, po kterih mi je Gospod mogočno roko podajal« —
Tako tedaj smo po urnem tiru slavnega rojaka spremili od zibeli do groba. lInogo. njegovih tovaršev iz raznih strani je v celo kratkem času smert pokosila na zemlji svetega jim bojišča. Ob nilskem bregovji trudni počivajo tudi slovenski misijonarji: Dovjak, Milharčič, Kocijančič in Lap iz kranjske, Trabant iz štajarske, in Mozgan iz koroške dežele.*)
`Y) Rojeni so bili: Mart. Dovjak 30. pros. 1821 v Šentjerneji,
»Slovesa od njegove eminencije, kardinala Mezzofanti-ja, ki je vedno po očetovsko zame skerbel, ne smem molčé preiti. Ljubeznjivi kardinal je prišel zadnji dan pred večerom v misijonijo, pred odhodom me blagoslovit. Kakor navadno se je z mano pogovarjal v mnogih jezicih, in med drugim tudi obžaloval, da v prihodnje ne bo imel prilike '''slovenski''' govoriti. Ves ginjen je rekel: '''»»Ti me zapustiš moj sin! s kom bom sedaj kranjsko govoril? Na tem svetu vsaka reč le en čas terpi!««''' — Potem, ko je starček s prav prav pobožnim glasom hvalil pota previdnosti Božje, ki me je do zdaj po očetovo vodila, potem je vstal in me je objel s ponižnostjo, ki mu je bila pred vsem lastna, in izrekel še te-le meni nepozabljive besede v nemškem jeziku: »»Idi v miru, moj sin! Gospod te spremljaj po vseh potih, imej ga vedno pred očmi. Poglej moje sive lasé in od starosti mi pripognjen život. Spominjaš se, da sem pred petimi leti, ko si prišel k meni, bil veliko terdneji. Gospod me pokliče, ko tebe pošlje daljnim narodom oznanovat sveto njegovo imé. Zaupaj vedno vanj, in spomni se včasi besed, ktere sem ti dostikrat prijazno govoril. Moli zame, dokler se zopet ne vidiva.«« — —
Matevž Milharčič v Slavini 20. kini. 1812, Janez Ii;ocijančič,
3. vel. tr. 1826 v Mošnjah, in Jožef Lap 4. sušca 1819 v
Po večerji tistega dné se je poslovil s svojimi 120 brati v propagandi, ter objel misijonskega prednika o. Rila, ki je potem prišel ponj v sveto deželo. Ob enajstih sta odrinila z g. Vinkom. Ko sta se ravno peljala memo velikanske cerkve sv. Petra, izgubi voznik bič, tedaj mora obstati. Ta minutica je Knobleherju prav prišla, da se je še enkrat ozerl na slavno svetišče, in o tem piše tako-le:
Preddvoru, Oton Trabant, rojen 12. mal. serp. 1816 v Pi
»Mogočno, tiho je stalo (poslopje) v sredi noči s svojo krasno krono, ponosno kuplo proti ozvezdanemu obnebju moléče. Iz tamnega stebrovja nam je lesketala slaba lučica. Molčé in ravnó je z visocega ostrešja na nas gledala cela versta postavljenih kipov. Zdelo se mi je, kakor da bi bila množica občudovavcev, prišlih iz davnih vekov, ki so zavzeti obstali pri pogledu galilejskega ribča, in da še zdaj molčé tam stojé, zamahnjeni v premišljevanje nerazumljivih sklepov Božjih. V téj uri sem še enkrat poprosil apostoljskega pervaka, naj moli zame pred Božjim sedežem, in me zvestega ohrani poklicu.« —
202
Knoblehe ja pa tam ni dohitela, ali tudi mu ni bilo dano priti v zavetje predrage mu domovine. Na ob- morji starodavne Sibile čaka zmagovitega vstajenja, ker se še ni spolnila želja mnogim prijatlom, da bi ga imeli v zemlji domači. Umeri je v naj lepši dobi možice terdnosti, star še le 38 let. Bil je v vsakem ozira izversten mož, sloveč misijonar, in čudo res ni, da je žalostna, še ne pričakovana novica njegove smerti globoko serca ranila vsemu katoliškemu svetu, in da jc marsikdo v skcrbi poprašal: Kaj bo sedaj z misijonom? — Res bila jc zguba prebritka; ali Bog je trudnega delavca poklical k zasluženemu plačilu, in spolniti so se imele ranjcega provikarja, pomenljive besede, kterc je rad izgovarjal: 9;G o sp od nas ne potrebuj c, On lahko sam vse stori." —
Ko se je v jasni noči peljal po morji, vidil je platnen švigati iz Vezuva. Tudi ta prikazen mu je močno povzdigala serce, in hvalil je Gospoda, da je toliko lepote zasejal po naravi. Na tej vožnji se je en dan mudil na Meliti, potem s francozkirn parnikom odrinil v Aleksandrijo. Med potjo se je pogovarjal s popotniki razne vere, in neko angleško gospodično rešil ostudnih misli, ktere so jo navdajale pred zastran katoličanov. Dal ji je bukve, da se je naučila Češenomarijo, v Aleksandriji, pa je izročil prednici usmiljenih sester.
Blagi apostoljski provikar se je sicer samo deset let trudil v misijonu; ako pa prav prevdarimo kratko to dobo, vidimo, da je delal neizmerno veliko. Res je, da slavospev ne more peti, kako si je pridobil mogočnih kraljestev; on ni ne zidal ne podiral slovečih mest, ni zmagovito pokončaval sovražnih kerdel, in ni si nabiral krasnih časnih zakladov. Res je tudi,
• da zvttnanjost njegovega početja nitna tolicegavspeha, kakor ga v6 zgodovina o raznih misijonarjih. V znotranji Afriki še nikakor ni katoliških rajev, kakoršne so Jezuitje stvarjali v južno-amerikanskih deželah. Z vsem truda polnim prizadevanjem se je komaj posta-
Pri pogledu novega dela svetá so mladega misijonarja plašile misli zastran podnebja, zemlje, ljudi in zverin, pa kmalo ga je vpokojila misel na sveto previdnost.
šecah, Jernej Dtozgan, rojen 19. vel. serp. 1823 v Kaplji. — Razim imenovanih kranjskih misijonarjev naj tudi omenimo duhovna, g. L. Jerana, ki se je bil vnet in z resno voljo dvakrat napotil proti vročim deželam, Božja previdnost pa ga je odvernila v prid Slovencem in vendar tudi v korist Zamorcem. — Pis. — — (Uticam! L. J.)
203
Iz Aleksandrije tedaj je naj pred šel v Sirijo. Ostal je 8 mescov na Libanu pri Maronitih v gazirskem vstavu. Radoval se je v prijazni samoti, veselili so ga prijetni kraji, dopali mu ljudje, ki se še niso dali Turkom zapeljati, in le težko se je ločil v Gazira od učencev, ki so ga serčno spoštovali. Z Libana je šel v Palestino obiskat svetih krajev, kjer je živel naš Gospod in Zveličar. Vidil je Jeruzalem, Betlehem, reko Jordan, mertvo morje i. dr., ter našel tam obilno tolažbe in serčnosti za težavni poklic.
vilo nekaj misijonišč, in kerstilo nekoliko otr6k, pri odrašenih Zamorcih pa se do zdaj skoraj ni nič moglo doseči. Ali neskončno težavne okolnosti, ktere so brez izgleda, clajajo Knobleheljevemu delovanju ne-
•izmerno velikošt in veljavo. S svitlim mečem nebeške blagovesti je šel bojevat terde, silno terde boje, ne -le zoper naj hujše moči v naravi, marveč tudi zoper grozno peklensko moč, ktera tužni Kamov rod tlači ;nad st6 in sto let z naj hujšo nesrečo. Junaško se je obnašal sam, ter z redko hrabrostjo in navdušeno krepostjo vnel ves katoliški svet po Evropi, da mu je pomagal zatirati žalostni in strupeni sad peklenskega zmaja, in ga podpiral pri setvi blagovitcga semena keršanske omike. Z združeno močjo je s časom hotel zaceliti kervave žulje strašnih verig, v ktere nečloveško robstvo vklepa nesrečne Zamorce. Toda velikanskemu poslopju nebeškega rošenja je postavil še le vogeljni kamen, in sicer na silno vclicem prostoru. Preštevilil je sam, da njegovemu misijonu je bilo izročenih okoli 90 milijonov ljudi, ki prebivajo na kakih 300.000 milja) Imel je še velike osnove, ali zveršiti jih mu ni bilo dano. Dasiravno pa je prezgodaj zginil ncvtrudni boritelj iz mračnih nižav, vendar njegovo tolikanj blago delo bo živelo na veke. Veličastnemu njegovemu duhu, ki je vzplaval v večno jasne višine, veljajo besede : „Ono — ono živ l j cnje je tvoje, ktero bo cvetelo v spominu vseh stoletij, ki ga• bo zanamstvo gojilo, ki ga bo zmirom varovala sama vckovitost."
Še le spomladi 1847 so se zbrali od raznih strani pervi misijonarji v Aleksandriji; bili so: Rilo, Knobleher, Casolani, Pedemonte (nekdaj Napoleonov častnik) in Vinko. Bilo pa je za daljše popotvanje toliko opraviti, da so Aleksandrijo popustili še le 24. mal. serpana, Kairo pa, kjer so se potlej mudili, v začetku kimovca. V Aleksandriji se je Knobleher soznanil z avstrijanskim poslancem pl. Lavrinom, in z učenim D' Arnaudom, kteri mu je marsikaj pravil o prebivavcih znotranje Afrike.
h) Primeri kratki, pa koreniti spis; „Geografische notizen ans dem apost. vikariate in Central-Afrika." 11. programtu dcs gymnasituns zu Išriaen. Dr. Mitterrutzuer.
Previdno so v Rimu ravnali, da misijonarjem niso veléli, kje se imajo vseliti, ampak da so jim prepustili, naj pregledajo zemljo in si kakor morejo vberó stališča. Pomniti pa je, da je potovanje v znotranje kraje silno težavno; to se je pokazalo že pervikrat. Vožnja po Nilu ima posebne sitnosti zavoljo znanih slapov, čez ktere se le z neizrečenim trudom pretezajo ladije, skoraj vselej in povsod morajo brodarjem pomagati Zamorci. Ravno tako nerodna je hoja po puščavi, po kteri se mora hoditi. Tudi podnebje z vročino vred je berž pokazalo, kako bo delalo z misijonarji, ker vodnik Rilo je na poti dobil grižo, da se ni več ozdravil, in bolehalo je še več druzih.
204
11. dan svečana 1848 so dospeli v Hartum, mesto ob Nilu, kjer se stekate Bela in Višnjeva reka. Pred so bili namenjeni iti na ravnost v notranje kraje k neverccm, ali tu so se morali premisliti. Na dolgem potu so se jim zmanjšali pomočki, davila jih je bolezen in pri Rilu ni bilo upati zdravja. Vstavili so se tedaj v Hartumu, poglavitnem mestu v Sudanu. Zdelo se jim je pripravno tudi zato, ker se tam stičejo naj važniše ceste iz notranjih zemelj, in ker je naj daljniše mesto v zvezi z Evropo. Turek, kteremu so nekdaj katoliški duhovni življenje oteli v boji na Libanu, sprejel je iz hvaležnosti misijonarje pod streho. Vendar pa so bili v silni zadregi in komaj pričeli misijon. Ker je o. Rilo ležal na smertni postelji, izročil je Knobleherju višo duhovsko oblast, in ga kmalo tudi rimska propaganda izvolila za vélicega namestnika ali generalvikarja. Tako tedaj so poznali verlost mladega moža, da se niso bali naložiti mu težkega bremena.
— Da! hvaležno mu bode rojstno cesarstvo, ker mu ' je čast in veljavnost pridobil v daljnih deželah vročega solnčnega pasa; Slovenija, ki se ponosna ozira na slavne apostoljske sinove v arnerikanskilr deržavah, bode slavila krasni cvet domačega verta, ki je naj blažje dišave razširjal na jugu in tako čast delal mirnemu zavetju, kjer ga je obsijala luč belega dneva; kadar pa pride čas, da večna Milost pošlje mileje zvezde sedaj tužnim in nesrečnim čemim rodovom: takrat bojo osrečeni Kamovi otroci serčno radostni obhajali blaženi spomin A b u n a S o l i m a n a, ker ž njim jim je napočil jasni zor ljubeznjivega keršanskega• jutra!
Sad Knobleherjeve delavnosti toraj na veke ostane nesmertcn. Vse človeško početje zgine v časovelrrtiru; da se ohrani tudi vse dobe minljivega sukanja, — nazadnje mu vendar odklenka k razpadu. Le kar je doveršenega v svitlih žarkih večnega Sobica, stalo bode na veke vseh vekov. Zato kolikor veče, toliko lepše in jasniše se bo svetilo djanje slavnega apostoljskega provikarja, ncumerlega slovenskega rojaka, dr. Ignacija Knoblcherja, ki je bil velik junak v kraljestvu Božjem na zemlji! — Preblag mu bodi spomin pri Bogu in svetu!
Pred svojo smertjo je kupil Rilo v Hartumu vert misijonu. V tem vertu je začel Knobleher zidati hišo in kapelico. '''Slavni jezuit Rilo tedaj, po rodu Poljak, in Knobleher sta vstanovila misijon v srednji Afriki.''' —
Na Dunji, v dan sv. Cirila in 11letoda 1863.
A. U. O.
17. rožnika si je sveta previdnost izbrala pervi dar človekoljubega početja, umerl je Rilo v naj boljših letih. Knobleher ni bil v majhni tiski; denarjev je zmanjkovalo, vendar je moral svoje ljudi, dasitudi jih je bilo malo, z vsakdanjim kruhom oskerbovati. Pisal je sicer v Evropo, ali todi je razsajala huda vojska, zato ni bilo zdatne pomoči. V Hartumu je nekaj hudobnih Evropccv Haled-paša tako naščevalo zoper misijon, da ga je hotel zatreti. Toda v neskončnem zaupanji v Božjo previdnost je vikar vse srečno premagal, kar je žugalo s pogubo.
Bila pa sta takrat samo dva misijonarja v Hartumu, Knobleher in Pedemonte. Casolani se je bil vernil v Evropo, ž njim tudi Vinko, da bi ozdravel in dobil potrebne pomoči. Delalo se je tedaj samo v Hartumu, še tu v velikih stiskah. Vendar so po verhu dozidali kapelico do binkošti in v misijonsko hišo sprejeli nekaj zamorskih otrok, da so se podučevali v kerščanskih resnicah. O vseh svetih jim je véliki vikar podelil zakrament sv. kersta. Ko je Knobleher pred ta dan že pozno zvečer šel v spavnico gledat, ali že spijo, našel jih je klečeče brezi spanja. Ko jih popraša, kaj delajo, odgovoré: »Molimo k Materi Božji, naj bi prosila za nas, da doživimo juteršnjega dneva, ki nas ima pokristjaniti.« —
Tolik vspeh pri katoliških pervencih v srednji Afriki je dajal serčnost Gospodovim delavcem. 1848. l. je bilo res hudo; ker ni bilo pomoči iz Evrope, še hujše je bilo 1849. Pa ko je stiska prikipela do verha, pride pomoč iz bele Ljubljane. Slovenci so že takrat vredno podpirali mlado drevesce, ki ga je zasadil njihov rojak, in temu blagemu početju so zvesti ostali do današnjega dneva.
[[Kategorija: Anton Umek]]
|
