Abuna Soliman: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 6:
|avtor= Anton Umek Okiški
|opombe= Trenutno ureja Tanja
|obdelano=
|spisano= 1863
|vir= http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/Umek_abuna/index.html; prefotografiral Matjaž Zaplotnik, postavil Miran Hladnik}}
Vrstica 5.488:
Da se pa slika slavljenega moža pokaže tudi brezi vsega domišljijnega lepotičja, dodano je v nevezani besedi življenje Knobleherjevo, posneto po dr. Klunovem nemškem spisu, pomnoženo iz misijonskih naznanil Marijne družbe, in še po raznih dragih sporočilih.
<p align=right>Pisatelj.</p>
▲==Dr. Ignaci Knobleher,==
apostoljski provikar v Afriki.
Vrstica 5.503:
<poem>
Počivajte drage duše,
Kterih svét ne ošumi,
Postlje vam so hladne ruše,
Ktere trud vam omehči.
Vrstica 5.586:
Tolik vspeh pri katoliških pervencih v srednji Afriki je dajal serčnost Gospodovim delavcem. 1848. l. je bilo res hudo; ker ni bilo pomoči iz Evrope, še hujše je bilo 1849. Pa ko je stiska prikipela do verha, pride pomoč iz bele Ljubljane. Slovenci so že takrat vredno podpirali mlado drevesce, ki ga je zasadil njihov rojak, in temu blagemu početju so zvesti ostali do današnjega dneva.
Ko je bilo tako marsikaj dogotovljeno, izroči provikar Gondokoro g. Kohlu, Avstrijanu, in odrine proti jugu, kjer je že enkrat bil. Na vnebohodov dan popoldne je šel proti Tokimanu. Z nekim poglavarjem je splezal na visoko goro in risal lepo okolico. Ravno je goro zmajal potres, ko sta bila na njej. Zamorci tistega kraja so mu podelili debelega vola.
1. dan rožnika se je vernil v Gondokoro. Nova žalost ga je tu čakala, Kohl je bil zbolel, in kmalo po njegovem prihodu umerl. Tedaj je provikar sam ostal v Gondokori. Trudil se je kolikor je mogel s podučevanjem, da je nekaj otrok kerstil pred odhodom.
Zarad važnih opravkov je moral misijonišče samo pustiti: Jokaje so ga novokeršenci spremili na »zgodnjo Danico.« V veliki skerbi se je poslovil od njih 14. rožnika 1854.
1. dan mal. serp. je bil že v Hartumu, na potu ogledavši tretje misijonišče v srednji Afriki, namreč '''Sveti Križ;''' vstanovil ga je s provikarjevim dovoljenjem g. Mozgan iz Iavant. škofije, in sicer pri Kikih, močvirnatem, vendar ne preveč nezdravem kraji. Imenoval je misijonišče po svetinici sv. križa, ktero je pred odhodom dobil od svojega, vladika Slomšeka.
Na tretjem potovanji iz Hartuma v Gondokoro je Knobleher na »zgodnji Danici« imel obešene nove zvonove. Poslani so bili misijonu iz Ljubljane, po dobroti misijonskih prijatlov. Povsod ob Nilovih bregovih so jih zavzeti poslušali Zamorci; v Gondokori pa so obudili tem veče veselje, ker so tam imeli ostati.
Truda polno potovanje od Hartuma v Gondokoro in nazaj si je naložil Knobleher še nekterikrat potem, in se kolikor toliko mudil na vsakem misijonišči, vredovaje važne misijonske zadeve. Pri vsem tem je mnogo imel terpeti na duhu in na telesu. Kamor je prišel, čakale so ga večidel le žalostne dogodbe. Tu so pomerli duhovni tovarši, tam so Zamorci včinili kako nerednost, in drugod so zanjke nastavljali besni Arabci.
21. kimovca 1857 je provikar zadnjič prišel iz južnih dežel do Hartuma. Bil je bolehen, imel pa veliko važnih reči osnovati, zato je sklenil zopet potovati v Evropo. Na poti proti Aleksandriji se mu je množila bolezen. Dospevši v Kairo se skoraj ni smel ganiti iz izbe. Še huje mu je prihajalo v Aleksandriji. Ni mu kazalo čakati barke, da bi se peljal na ravnost v Civitavechio, kakor je želel; odpeljal se je, ker je bilo ravno priročno, v Neapel.
Tje je prijadral sredi prosenca 1858, že močno betežen. Dr. Zimmermann ga je zdravil v neki gostivnici. Poleg druge bolezni je tudi hudo kašljal.
Kmalo so zvedili za slavnega aposteljna visoki duhovski in deželski gospodje, ter mu primerno stanovanje in hvalno postrežbo sprosili v samostanu bôsih Avguštincev. Duhovski bratje v samostanu so si prizadevali, kolikor se je le dalo, da bi mu zlajšali težavni stan. Hodili so k njemu naj slavniši zdravniki, ali vse ni nič pomagalo, moral je leči na smertno posteljo.
Daravno pa mu je moč pešala od dneva do dneva, in so zdravniki vedili, da ni deleč zadnja ura; vendar se je v duhu vedno pečal z misijonom. Premišljeval je, kako bi ga vterdil in pospešil za prihodnje čase. Bil je že ves v Rimu, da bi se o tem pomenil s propagando; dal si je celo napraviti nove obleke in skoraj z nevoljo je pričakoval zdravja. Tudi je hotel v bolezni stanovanje spremeniti, resno pa so se temu vstavljali zdravniki. Vse to, se vé, da je naznanjalo smert, ki se je vedno bolj bližala, in taka nesterpnost v zadnjih trenutkih se ne more pripisovati značaju in volji slavnega moža; saj imamo ravno iz teh ur pomenljivih čertic, ki ga kažejo v pravi bliščobi.
O času njegove bolezni je nastopilo sveto leto, in želel je vdeležiti se svetih odpustkov. Prosil je tedaj svojega spovednika, o. Ludevika, da je ž njim 10 dni obhajal duhovne vaje. To ga je mirilo. Govoril je s spovednikom le o Božjih rečeh, in kolikorkrat se je izpovedal, vselej je roko poljubil svojemu vodniku. Po vsaki izpovedi je prejel sv. Obhajilo in večkrat toževal, da zavoljo bolezni ne more sv. maše brati. Opravljal je tudi duhovne ure (oflicium), da ravno ga je težko stalo zarod silnega kašlja.
Zadnjo noč svojega življenja je, deržé sveto razpetje v roki, Bogu življenje daroval za svoje grehe; ako bi ga pa Vsemogočni podaljšal, tako je pristavil, da bi ga popolnoma daroval spreobračanju ubozih Zamorcev. Govoril je to tako serčno in gorko, da so vsem pričujočim solze igrale v očeh.
Ko je bil malo ur pred smertjo sam v izbi, izlezel je iz postlje, da bi po izgledu nekterih svetnikov na golih tleh pričakoval ločenja. Ta ropot pa je privabil strežaje, ki so ga pregovorili, da se je zopet spravil v posteljo in se vdal Božji volji. Malo pred smertjo je poklical samostanskega prednika, in ga v velicem terpljenji poprosil, da mu je prižgal svečo, ki jo je imel v popotni culji. Sam pa je prijel križ, in djal pričujočim, da rad daruje Bogu življenje, ki bi ga bil, ako bi mu bilo ohranjeno, do smerti daroval misijonu. Mnogokrat je poljubil sveti križ, preserčno molil, in prosil tudi pričujoče, naj molijo ž njim. Spovedniku pa je naročil, naj pove svojim bratom, da je grešnik, poln napuha in nečimurnosti, in da ga je to velikrat priganjalo k delom.
O poldne 13. mal. travna 1858 je izdihnil apostoljski provikar junaško dušo. Z višim dovoljenjem so ga Avguštinci v mašnikovi obleki postavili na oder v svoji cerkvi, obhajali zanj slovesno medvoško mašo in 14. mal. travna zvečer položili v roko imenovanega svetišča. —
Tako tedaj smo po urnem tiru slavnega rojaka spremili od zibeli do groba. Mnogo njegovih tovaršev iz raznih strani je v celo kratkem času smert pokosila na zemlji svetega jim bojišča. Ob nilskem bregovji trudni počivajo tudi slovenski misijonarji: Dovjak, Milharčič, Kocijančič in Lap iz kranjske, Trabant iz štajarske, in Mozgan iz koroške dežele. <ref> Rojeni so bili: Mart. Dovjak 30. pros. 1821 v Šentjerneji, Matevž Milharčič v Slavini 20. kim. 1812, Janez Kocijančič, 3. vel. tr. 1826 v Mošnjah, in Jožef Lap 4. sušca 1819 v Preddvoru, Oton Trabant, rojen 12. mal. serp. 1816 v Pišecah, Jernej Mozgan, rojen 19. vel. serp. 1823 v Kaplji. — Razun imenovanih kranjskih misijonarjev naj tudi omenimo duhovna, g. L. Jerana, ki se je bil vnet in z resno voljo dvakrat napotil proti vročim deželam, Božja previdnost pa ga je odvernila v prid Slovencem in vendar tudi v korist Zamorcem. — Pis. — — (Ulinam! L. J.)</ref> Knobleherja pa tam ni dohitela, ali tudi mu ni bilo dano priti v zavetje predrage mu domovine. Na ob morji starodavne Sibile čaka zmagovitega vstajenja, ker se še ni spolnila želja mnogim prijatlom, da bi ga imeli v zemlji domači. Umerl je v naj lepši dobi možice terdnosti, star še le 38 let. Bil je v vsakem oziru izversten mož, sloveč misijonar, in čudo res ni, da je žalostna, še ne pričakovana novica njegove smerti globoko serca ranila vsemu katoliškemu svetu, in da je marsikdo v skerbi poprašal: Kaj bo sedaj z misijonom? — Res bila je zguba prebritka; ali Bog je trudnega delavca poklical k zasluženemu plačilu, in spolniti so se imele ranjcega provikarja, pomenljive besede, ktere je rad izgovarjal: '''»Gospod nas ne potrebuje, On lahko sam vse stori.«''' —
Blagi apostoljski provikar se je sicer samo deset let trudil v misijonu; ako pa prav prevdarimo kratko to dobo, vidimo, da je delal neizmerno veliko. Res je, da slavospev ne more peti, kako si je pridobil mogočnih kraljestev; on ni ne zidal ne podiral slovečih mest, ni zmagovito pokončaval sovražnih kerdel, in ni si nabiral krasnih časnih zakladov. Res je tudi, da zvunanjost njegovega početja nima tolicega vspeha, kakor ga vé zgodovina o raznih misijonarjih. V znotranji Afriki še nikakor ni katoliških rajev, kakoršne so Jezuitje stvarjali v južno-amerikanskih deželah. Z vsem truda polnim prizadevanjem se je komaj postavilo nekaj misijonišč, in kerstilo nekoliko otrók, pri odrašenih Zamorcih pa se do zdaj skoraj ni nič moglo doseči. Ali neskončno težavne okolnosti, ktere so brez izgleda, dajajo Knobleherjevemu delovanju neizmerno velikošt in veljavo. S svitlim mečem nebeške blagovesti je šel bojevat terde, silno terde boje, ne le zoper naj hujše moči v naravi, marveč tudi zoper grozno peklensko moč, ktera tužni Kamov rod tlači nad stó in stó let z naj hujšo nesrečo. Junaško se je obnašal sam, ter z redko hrabrostjo in navdušeno krepostjo vnel ves katoliški svet po Evropi, da mu je pomagal zatirati žalostni in strupeni sad peklenskega zmaja, in ga podpiral pri setvi blagovitega semena keršanske omike. Z združeno močjo je s časom hotel zaceliti kervave žulje strašnih verig, v ktere nečloveško robstvo vklepa nesrečne Zamorce. Toda velikanskemu poslopju nebeškega rošenja je postavil še le vogeljni kamen, in sicer na silno velicem prostoru. Preštevilil je sam, da njegovemu misijonu je bilo izročenih okoli 90 milijonov ljudi, ki prebivajo na kakih 300.000 milj <ref>Primeri kratki, pa koreniti spis; »Geografische notizen ans dem apost. vikariate in Central-Afrika.« 11. programm des gymnasiums zu Brixen. Dr. Mitterrutzner.</ref> Imel je še velike osnove, ali zveršiti jih mu ni bilo dano. Dasiravno pa je prezgodaj zginil nevtrudni boritelj iz mračnih nižav, vendar njegovo tolikanj blago delo bo živelo na veke. Veličastnemu njegovemu duhu, ki je vzplaval v večno jasne višine, veljajo besede : »Ono — ono življenje je tvoje, ktero bo cvetelo v spominu vseh stoletij, ki ga bo zanamstvo gojilo, ki ga bo zmirom varovala sama vekovitost.«
Da! hvaležno mu bode rojstno cesarstvo, ker mu je čast in veljavnost pridobil v daljnih deželah vročega solnčnega pasa; Slovenija, ki se ponosna ozira na slavne apostoljske sinove v amerikanskih deržavah, bode slavila krasni cvet domačega verta, ki je naj blažje dišave razširjal na jugu in tako čast delal mirnemu zavetju, kjer ga je obsijala luč belega dneva; kadar pa pride čas, da večna Milost pošlje mileje zvezde sedaj tužnim in nesrečnim černim rodovom: takrat bojo osrečeni Kamovi otroci serčno radostni obhajali blaženi spomin '''Abuna Solimana,''' ker ž njim jim je napočil jasni zor ljubeznjivega keršanskega jutra!
Sad Knobleherjeve delavnosti toraj na veke ostane nesmerten. Vse človeško početje zgine v časovelrrtiru; da se ohrani tudi vse dobe minljivega sukanja, — nazadnje mu vendar odklenka k razpadu. Le kar je doveršenega v svitlih žarkih večnega Solnca, stalo bode na veke vseh vekov. Zato kolikor veče, toliko lepše in jasniše se bo svetilo djanje slavnega apostoljskega provikarja, neumerlega slovenskega rojaka, dr. Ignacija Knobleherja, ki je bil velik junak v kraljestvu Božjem na zemlji! — Preblag mu bodi spomin pri Bogu in svetu!
<references/>
<p align=right>Na Dunji, v dan sv. Cirila in Metoda 1863.</p>
<p align=right>A. U. O.</p>
| |||