Rotijin Blaže: Razlika med redakcijama

se mu mešale ražne podobe pred očmi: zdaj je bil na plesu

v Lovrinovi gostilni, zdaj je govoril s Petelinovim Tinčetom,

silno daleč po svetu, a nikomur ni smel povedati, kam . . .

In pri tem ga je polival pot in ga kuhala vročina, da je

sencih, da je brez moci zopet omahnil na posteljo ... In

glava ga je bolela, da mu je hotela razpočiti, in mrazilo

 

Stegnil je roko, ki pa se mu je tresla in bila skoro

 

 

 

 

in klobúka ni bilo.

 

Odprl je oči in poslušal, ali sta Andrej in Micona že

vstala — mimogredé mu je prišlo na um, kaj sta si neki

bi bila vsaj Micona že po koncu.

 

je imela stopiti na prag.

 

Tedaj jo mora poklicati — tako je sklenil Blaže. In

Že so mu vstajale pol jasne podobe pred dušo — také, ki

tvorijo prehod iz zavesti v spanje — in že je bil na tem,

začele svoje delo.

 

 

»Micona!«

in vprašala, kaj je.

 

 

»kaj, ali si se prehladil?« je nadaljevala s plašnim glasom,

ko je videla Blažetovo bledo lice. »Pa ne da bi bilo nevarno?«

 

 

»Moj Bog, kaj bo iz tega!«

 

 

»Bezgovca ti bom skuhala, Blaže.«

Ne dolgo potem je stal »bezgovec« pred Blažetom.

 

 

Vendar vstati bi še ne bil mogel in tudi ni hotel

Blaže je ležal in gledal v strop. Bolečin ni čutil; zeblo

ga ni več — in neka omotica se ga je prijemala. Pol jasne

 

Ko je kmalu nato prišel še Andrej v sobo in vprašal,

In tudi je razumel, ko je Andrej rekel Miconi:

 

zdravnika.«

 

Drugega ni več čul. V naslednjem ga je že objemal

 

 

Kako je bilo to vse čudno, neumevno!