Wikivir

Rotijin Blaže: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Vrstica 3.334:
== XX. ==
 
Blaže je odprl oči. Čudil sése je in gledal krog sebe.
Ležal je na svoji postelji pri Andreju in voda je šumela in
stope so ropotale pod njim . . . Spoznal je, da se je vzbu-vzbudil z dolgih in kakor môra težkih sanj.
dil \z dolgih in kakor móra težkih sanj.
 
Ob zglavju je stala Rotija, ki je bila prišla právprav tedaj.
Tarnaje je vila roke in zrla v prepadlo obliCjeobličje Blažetovo.
 
»Ah, Blaže, kakó — kakó si zdelan! Blaže, ali je bolje?«
Vrstica 3.346 ⟶ 3.345:
»Bolje,« je odgovoril Blaže in glas mu je bil slaboten.
 
SkúšalSkušal se je obrniti na postelji; a mocimoči ni bilo pravéprave.
Oči so mu lezie skupaj; odeja ga je težila in pôtpot ga je
polival.
 
Vrstica 3.361 ⟶ 3.360:
»Ali je bolje, Blaže? Je li, da je bolje!«
 
Micona je odšla. Rotija pa je sedla na stôlstol poleg
zglavja in z očesom ni trenila od Blažeta.
 
Vrstica 3.368 ⟶ 3.367:
Rotija po robec in mu obrisala kapljice.
 
»Blaže, ali boš zaspal? Le zaspi, BlaželBlaže!«
 
Blaže ni zaspal veČ. Mežal je; a bdel je in zdelo se
mu je, kakor bi ga bil kdo nenadoma potegnil v življenje,
katero je bil pozabil in izgubil v omotici . . .
 
»MatiIMati!«
 
»Kaj je, Blaže? Ali si žejen?«
Vrstica 3.380 ⟶ 3.379:
»Ne.«
 
»Kaj bi pa rad? Ali ti je slabo ?«
^ »Ne. — Mati, ali sem dolgo spal?«- ▼
 
»Ne, nisi spal dolgo . . . Blaže le zaspi zopetI« ▼
 
 
 
104
 
▲^ »Ne. — Mati, ali sem dolgo spal?«-
 
▲»Ne, nisi spal dolgo . . . Blaže le zaspi zopetIzopet!«
 
»Mati, hude sanje sem imel.«
 
»Revež! Da je moralo priti tako daleč . . . Blaže, tukaj
ne boš več! Domov boš šel, kakor hitro ozdravíš :ozdraviš . .. In
potem boš domá!«(
 
Blaže je molčal. Razumel je sicer, kar je rekla mati,
a da li bo res tako, kakor je rekla, o tem ni mogel pre-preudarjati; preslab je bil.
udarjati; preslab je bil.
 
Proti večeru je prišel zdravnik. Po dvakrátdvakrat na teden
se je vozil skoz dolino. In ko se je ta dan pripeljal mimo,
ga je poklical Andrej in ga pripeljal k Blažetu.
 
»Kakó je — ?« je vprašal zdravnik in potipal žilo.
 
»Bolan sem,« je odgovoril Blaže.
 
»To vidim, da si — helhe! No, nevarno ne bo! Pre-Prehlajenje ni bilo popolno ... hm, hm! A razburjenost, ta je
zakrivila mnogo . . . Mirú treba, mirú! ▼
hlajenje ni bilo popolno . . . hm, hm! A razburjenost, ta je
▲zakrivila mnogo . . . Mirú treba, mirú!
 
»Hvala Bogu!« je vzdihnila Rotija in težek kameňkamen se
ji je odvalil od srca; »mirú ti je treba, Blaže! Le miren
bodi in molči! Nič se ne vznemirjaj!«
Vrstica 3.419 ⟶ 3.411:
Zdravnik je odšel.
 
Rotija pa je še nadalje sedela ob zglavju in molčalámolčala.
Molčala je samo radi Blažeta, ki mu je bilo treba mirú ihin
ki se ni smel vznemirjati ...
 
PrváPrva noč je bila dolga. Blaže ni spal. Ležal je znak
in opazoval sence, ki so se delale na stropu in migljälemigljale,
kakor je migljal plameňplamen svetilke, ki je brlela na mizi. Mati
je dremala ob zglavju. Od spodaj gori pa se je čul stoka-stokajoči glas Špelin, ki tudi ni mogla spati po noči.
joči glas Špelin, ki tudi ni mogla spati po noci.
 
»Voda, oh voda ... Včasi je zelena — huš! — v
taki tonejo Ijudjeljudje . . .«
 
Blaže je poslušal in se zamislil v ta tožni in zategli
glas ... In bilo mu je kakor takrat, ko se je pogrezal v
PuCnikovePučnikove vrecevreče globokeje in globokeje . . .
 
»Včasi je rjavkasta, penasta, ki mehurčke žene . . .«
 
In potem mu je bilo, kakor bi ga kolodvorski delavci
vlekli izmed vreč in kakor bi zopet dihal prosteje . . .
 
»0hOh, da bi ozdravel — da bi le ozdravel !« je vzdih-vzdihnil in neznanska želja se ga je polastila, da bi vstal, da
bi bil zdrav, da bi — . ▼
nil in neznanska želja se ga je polastila, da bi vstal, da
▲bi bil zdrav, da bi — .
 
»Kaj bi potem ?« se je vpraševal.
 
In tu je že nastopala slutnja, skrb — in dogodktdogodki
zadnjih dnij so mu silili v spomin . . .
 
Toda vznemirjati se ni smel!
 
In Blaže je znova poslušal SpeloŠpelo ter se zatapljal v ▼
 
 
.^
 
 
 
105
 
▲In Blaže je znova poslušal Spelo ter se zatapljal v
njen glas.
 
Drugi dan je bilo bolje. Ležal je lazelaže in sopel je
mimejemirneje. Tudi zaspal je črez dan.
 
Micona mu je kuhala in mu postregla kakor mu je
mogla. Tudi Andrej se je brigal in pobrlgal, kolikor je bilo
mogoče. Rotija, ki se dotlej ni ganila od postelje, se je
poslovila zvečer in šla domov z obljubo, da prídepride zopet,
in s prošnjOyprošnjo, da naj naznanijo právprav gotovo, ko bi se imelo
obrniti na slabše.
 
Minil je prvi dan, drugi dan — pa se ni obrnilo na
slabše. Zdravila, ki jíh je bil zapísal zdravnik, so imela
svojo moč. Blažetu se je obracaloobračalo na bolje. Ni bilo več
dvoma, da je nevamostnevarnost pri kraju. Vsi so se veselili. Le
Blaže se ni veselil tako, kakor bi bilo pričakovati.
 
Oni nesrečni dogodek v Lovrinovi gostilni je bil ne-nekako središče, okrog katerega so se sukale zdaj vse misli
kako središče, okrog katerega so se sukale zdaj vse misii
Blažetove. Srce se mu je trgalo ob spominu na ta večer,
a Blaže ga je prešel v mislih še enkrat od konca do kraja.
 
Grozen in usodepoln je bil ta večer . . .
 
Blaže je pretehtal tudi posledice, ki bodo sledile, ki
morajo vsekako slediti dogodkom onega večera . . .
 
In tudi té niso bile prijetne!
 
Ali bo poslej mogel pogledati mirno v oko kateremu-kateremukoli izmed tovarišev, ki so bili oni večer pri Lovrinu? Ne!
Ali se ne bo — oziroma ali ^ se ni raznesel oni dogodek ▼
koli izmed tovarišev, ki so bili oni večer pri Lovrinu? Nel
sploh med Ijudiljudi? In ali ga ne bo zasmehoval vsakdo in ▼
▲Ali se ne bo — oziroma ali ^ se ni raznesel oni dogodek
▲sploh med Ijudi? In ali ga ne bo zasmehoval vsakdo in
ga preziral? Po tej sramoti, ki si jo je nakopal oni usodni
večer — ali mu je Se sploh mogoče bivati tu v dolini, tu
med Ijudmiljudmi? .. . .
 
In že se mu je rodila mísel, ali bolje, ni se mu rodila,
zakaj Blaže se je je bil oprijel že takoj prvi trenutek, ko
se je bil vzbudil iz onih strašnih sanj; zdaj mu je le vsta-vstajala znova in jasneje — misel, da pusti vse skupaj: dolino
in Ijudiljudi, ter se omeji zopet in izključno le sam náse. ▼
jala znova in jasneje — misel, da pusti vse skupaj: dolino
▲in Ijudi, ter se omeji zopet in izključno le sam náse.
 
In kakor glas iz nekih višjih svetov so mu donele v
spomin besede onega delavca z Muhovim glasom:
 
»Kdor je vajen, za tistega je . . . In kdor je ustvarjen
za to, ta se tudi privadi ... A za vsakega ni . . . In za
kogar ni, ta se ne bo privadil vse življenje . . .«
 
In te besede so Blažeta vleklévlekle in vabile bolj in bolj.
 
Nove misii se je oprijemal ... Saj je čutil v sebi, da
je v bolezni postal nekako drug, nekako nov človek ...
 
One strahovite sanje so pustile v njegovi duSiduši vidnih sledov. ▼
 
Tista neukročena želja, ki se mu je javila dotlej brez prestanka — želja po ljudeh, po družbi, po izvenrednih dogodkih: ta želja je minila kar hipoma in na njeno mesto
 
je stopila neka hladnost, neka premišljenost . . . Blaže je ▼
106
 
 
 
▲One strahovite sanje so pustile v njegovi duSi vidnih sledov.
Tista neukroCena želja, ki se mu je javila dotlej brez pre-
stanka — ielja po Ijudeh, po družbi, po izvenrednih do-
godkih: ta želja je minila kar hipoma in na njeno mesto
▲je stopila neka hladnost, neka premišljenost . . . Blaže je
postal mož — mož, ki preudarja resno in presoja mimo
in trezno ...
 
In ko je stopila predenj prihodnjost z vprašanjem:
»Kaj sedaj?« — tedaj je bilo paCpač treba presoditi stvar
mimomirno in trezno.
 
»Kaj sedaj — ?«
 
Dolinsko življenje, t. j. življenje v vihrah in vrtincih^
v hrumu in šumu, se mu je pristudilo do grla.
 
Vrstica 3.544 ⟶ 3.515:
Proč odtod, proč iz teh razmer — kamorkoli že!
 
»Kam — ?«
 
Ali nazaj k PoseCnikuPosečniku?
 
K Posečniku ne! Posečnik mu je zameril — in kadar
Vrstica 3.552 ⟶ 3.523:
ne maral.
 
»A kam sicer — ?«
 
Ali v Žire?
 
Blaže je bil prepričänprepričan, da Žire niso zanj in Vílfanova
prodajalna tudi ne. — V Žire nelne!
 
Ali k Pučniku?
 
Ob spominih na Pučnika in na TlnčetaTinčeta ga je streslo
in vselej, kadar se je spomnil onih groznih trenutkov v
sanjah, ga je izpreletelo po vsem životu. Ne, k Pučniku
Vrstica 3.568 ⟶ 3.539:
Kaj pa v Ameriko?
 
V Ameriko — . V Ameriki ima očeta; tega bi poiskal
in dobro bi mu bilo ... In Ijudemljudem in pa opravljivim jezi-jezikom bi se umaknil. Toda trezno je bilo treba to premisliti!
kom bi se umaknil. Toda trezno je bilo treba to premisliti!
Kako dobiti očeta v Ameriki in — kar je glavno — kje je
denárdenar za v Ameriko? In kje bi si úpalupal Blaže sam v
Ameriko? — Nič, nič! Tudi na Ameriko ni da bi mísliUmislil — —
 
»Kam pa? Kam pa?<«
 
In tu se .je Blaže spomnil, kaj mu je rekla mati v
bolezni. »Tukaj ne boš več! Domov pôjdešpojdeš, kakor hitro
ozdravíšozdraviš. In potem boš domá!« Tedaj- je bil Blaže pre-preslab, da bi bil mogel misliti o teh besedah. A sedaj mu
slab, da bi bil mogel misliti o teh besedah. A sedaj mu
je bil duh zopet krepak in lahko se je zaglobil.
 
Kaj ko bi šel domov, ko ozdravíozdravi nekoltkonekoliko? In kaj, ▼
 
 
107
 
 
 
▲Kaj ko bi šel domov, ko ozdraví nekoltko? In kaj,
ko bi ostal potem stalno domá? V grapi bi bival; drva
bi cepil in kaj drugega malega bi storil ... In mir bi imel
pred Ijudmiljudmi, mir pred samim seboj ... In na pecipeči hvbi ležal
in gorko bi bilo . . .
 
Le nekaj ga je zaskrbelo pri tem.
 
Kaj, ko bi mu domá zopet ne bilo povšeči in bi si
želel zopet proCproč, proč — ? In potem bi mu mati zopet in
po pravici očitala, da jéje izbirčen . . . Tega bi mu ne bilo
prenesti !
 
No, pa ta skrb mu je prišla le mimogredé. Blaže se
je potolažil takoj, češ:
 
»Kam si bom neki žélelželel? Ali nisem ízkusil dobrega
in hudega dovolj?«
 
A nekaj drugega mu je delalo skrbi in mu težilo srce.
 
Kako se ločiti od Andreja? Mlina se je bil pŕivadilprivadil
v teh dneh in Andreja tudi in Micone tudi. Kaj bosta rekla
Andrej in Micona pri slovesu? Ali ga ne bo Micona vpra-vprašala: »Ali ti ni bilo lepo pri nas? Zakaj nas zapuščaš?«
Sala: »Ali ti ni bilo lepo pri nas? Zakaj nas zapuščaš?«
Ali mu ne bo Andrej očital na tihem, da ne dela lepo, ko
jima vso prijaznost in vso postrežbo plačuje takó-le? In
Vrstica 3.624 ⟶ 3.586:
 
In tako je bil pri misii na bližajoče se zdravje vesel,
pa zopet ne vesel; in misiimisli so se mu menjavale, veselévesele in
tožne, právprav kakor tam zunaj jesenski dnevi, lepi in deževni.
 
== XXI. ==
 
Rotijin Blaže je ozdravel.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Rotijin_Blaže«