Redakcija: 14:06, 19. oktober 2009 uredi Windisch (pogovor \| prispevki) 22 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 14:08, 19. oktober 2009 uredi razveljavi Windisch (pogovor \| prispevki) 22 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 3: I Predvečer tistega dne, ko sem se prvikrat napotil v Ljubljano, je bil zame kakor velika sobota ali sveti večer. Moja otroška mladost ni bila prijazna. Spominjam se do svojega tretjega leta; a če mislim in štejem, naštejem le malo veselih dni. Morda so moje oči prezgodaj izpregledale, je moje srce prezgodaj dozorelo, tako da sem videl in občutil trpljenje že v tistem času, ko sije drugim še sama brezmadežna pomlad. Zgodaj sem ugledal materine solze in zgodaj sem jih razumel.▼ ~~Predvečer tistega dne, ko sem se prvikrat napotil v~~ Pot v Ljubljano mi je bila kakor potovanje v obljubljeno deželo - iz bridkosti v veselje, iz teme v luč. Zdelo se mi je, da bo kar mahoma konec vseh skrbi, da se bo to oblačno nebo zjasnilo ne samo nad menoj, temveč nad nami vsemi in nad vsemi blagimi ljudmi. Tisto noč dolgo nisem mogel zaspati od samih prijetnih misli; in ko sem zaspal, so bile moje sanje svetle in sladke. Prav nič, niti sence ni bilo v mojem srcu tiste bolečine, ki jo občutijo drugi ob slovesu od rodnega doma in od zgodnje mladosti.▼ Zjutraj sem se vzdramil zelo rano, še preden je sijalo sonce. Hladno jesensko jutro je bilo, nebo so zastirale goste bele megle.<br /> Kar nakratko sem se poslovil od očeta, od bratov in sester, komaj da sem jih pogledal; kajti mislil sem ves čas le na obljubljeno<br /> deželo ter sem gledal, govoril in hodil kakor v lepih sanjah. Nikoli mi niso bile noge tako lahke in poskočne, kakor takrat,<br /> ko sva šla z materjo k vozniku, veseljaškemu starcu, ki je vozil vsaki teden po dvakrat v mesto. Napregal je, ko sva prišla.<br /> Na vozu je sedelo že troje žensk s culami in zavoji, nazadnje pa je prisopla še četrta. »Prostora je za deset ljudi<br /> in več!« je rekel voznik; meni pa se je zdelo, da ga še za štiri ni med vso to ropotijo in brkljarijo, ki je bila<br /> nakopičena med nami; tista ženska, ki je bila prišla poslednja, je imela pred seboj velik kurnik s čivkajočimi piščanci. Jaz sem<br /> sedel na svojo culo, materi pred kolena, in sem gledal proti nebu, v tiste bele megle, ki so se počasi bistrile in razmikale.▼ ~~Ljubljano, je bil zame kakor velika sobota ali sveti večer.~~ Voz je majaje in drdraje zavil na belo, široko cesarsko cesto.▼ »Ali ga v šolo peljete, fanta?« je vprašala ženska mojo mater.▼ ~~Moja otroška mladost ni bila prijazna. Spominjam se~~ ▲do svojega tretjega leta; a če mislim in štejem, naštejem le malo veselih dni. Morda so moje oči prezgodaj izpregledale, je moje srce prezgodaj dozorelo, tako da sem videl in občutil trpljenje že v tistem času, ko sije drugim še sama brezmadežna pomlad. Zgodaj sem ugledal materine solze in zgodaj sem jih razumel. ▲ Pot v Ljubljano mi je bila kakor potovanje v obljubljeno deželo - iz bridkosti v veselje, iz teme v luč. Zdelo se mi je, da bo kar mahoma konec vseh skrbi, da se bo to oblačno nebo zjasnilo ne samo nad menoj, temveč nad nami vsemi in nad vsemi blagimi ljudmi. Tisto noč dolgo nisem mogel zaspati od samih prijetnih misli; in ko sem zaspal, so bile moje sanje svetle in sladke. Prav nič, niti sence ni bilo v mojem srcu tiste bolečine, ki jo občutijo drugi ob slovesu od rodnega doma in od zgodnje mladosti. ▲ Zjutraj sem se vzdramil zelo rano, še preden je sijalo sonce. Hladno jesensko jutro je bilo, nebo so zastirale goste bele megle.<br /> Kar nakratko sem se poslovil od očeta, od bratov in sester, komaj da sem jih pogledal; kajti mislil sem ves čas le na obljubljeno<br /> deželo ter sem gledal, govoril in hodil kakor v lepih sanjah. Nikoli mi niso bile noge tako lahke in poskočne, kakor takrat,<br /> ko sva šla z materjo k vozniku, veseljaškemu starcu, ki je vozil vsaki teden po dvakrat v mesto. Napregal je, ko sva prišla.<br /> Na vozu je sedelo že troje žensk s culami in zavoji, nazadnje pa je prisopla še četrta. »Prostora je za deset ljudi<br /> in več!« je rekel voznik; meni pa se je zdelo, da ga še za štiri ni med vso to ropotijo in brkljarijo, ki je bila<br /> nakopičena med nami; tista ženska, ki je bila prišla poslednja, je imela pred seboj velik kurnik s čivkajočimi piščanci. Jaz sem<br /> sedel na svojo culo, materi pred kolena, in sem gledal proti nebu, v tiste bele megle, ki so se počasi bistrile in razmikale. ▲ Voz je majaje in drdraje zavil na belo, široko cesarsko cesto. ▲ »Ali ga v šolo peljete, fanta?« je vprašala ženska mojo mater. »V šolo!«<br /> »Za gospoda študirat?«<br /> »Bog sam vedi, kako bo in kaj!« je vzdihnila mati. prijetno se mi je zdelo, da so se menili o meni, ali materin vdih me je užalil. Čemu je rekle: »Bog sam vedi, kako bo in kaj?«<br /> Tudi mi vemo, tud moje srce ve in zaupa, da drži ta pot v samo veselje in prelepo prihodnost. Ženska je pripovedovala: »Veliko jih je, ki so imeli srečo in so dandanašnji že veliki gospodje. Župnik na zaplani je bil bajtarjev sin; en sam groš je imela mati, ko sta šla peš v Ljubljano, pet ur hoda... Šolanje je kakor Amerika - ali visoko navzgor, ali globoko nizdol. Poglejte Bajtovega: zašolal in zapravil je očetov grunt in sestrino doto, pa kaj je? Ljudem spotika in sebi sramota... Bog daj srečo vašemu!« Mati me je pogledala in skrb je bila v njenih očeh. »Moliti sem ga učila in molila bom zanj, več ne morem!« je rekla. Oglasila se je druga ženska: »Droben je in slab; če bo sedel in študiral, Bog vedi, ali bo doštudiral! Tudi oči ima že zdaj vse rdeče... Ali se spomnite na Vagajevega? Sedem let je študiral in priden je bil; čez sedem let pa se je vrnil domov in je umrl... Bog daj zdravja vašemu!« Mati me je pogledala in je rekla: »Doma ni bil vajen mastnega kruha, pa je bil zdrav; Bog mu je dal življenje in dokler je božja volja, bo živel!« Izpregovorila je tretja ženska: »Svoje čase so dali otroke študirat le taki ljudje, ki so zmogli. Dandanašnji bi vsak bajtar rad imel gospoda v družini; zato je toliko izgubljenih študentov, ki se klatijo brez posla po svetu, v nadlego žlahti in farovžem... Nekateri imajo srečo in pamet; Bog daj oboje vašemu!« Mati je odgovorila: »Kaj bi z njim in kam? Za hlapca ni, saj vidite; grunta pa mu ne morem dati, ne drugega nič, nego svojo molitev; ta pojdi z njim in božji blagoslov, pa mu ne bo hudega!« Takrat se je voznik ozrl in se zasmejal. »Kaj tarnate sove? Saj nismo pogrebci, da bi govorili o skrbeh in nadlogah! Rajši ga zvrnimo kozarec ali dva, da pojde vse po sreči!« Ustavil je pred krčmo, ženske pa so se jezile. »Pijanec! Že spet bo ustavljal, da pred osmimi ne bomo v mestu!« Voznik se ni zmenil za besede ter je stopil v vežo; ženske so šle za njim, tudi moja mati je šla, jaz pa sem ostal na vozu. Prav tedaj se je megla nenadoma razmaknila ter je izginila tako naglo in brez sledu, kakor da jo je bilo svetlo jutranje nebo v enem samem požirku popilo. Bela cesarska cesta, senožeti, polja, hribi v daljavi, vse se je zablesketalo v prečudno lepi in čisti svetlobi. Ta topli nebeški žar je segel tudi v moje mlado srce. Smejal sem se nespametnim ženskim govoricam; gledal sem v svoje življenje in v svojo prihodnost kakor v to sončno jutranje nebo.

Črtice (Cankar 1907-09): Razlika med redakcijama