Wikivir

Črtice (Cankar 1907-09): Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Windisch (pogovor | prispevki)
22 urejanj
Brez povzetka urejanja
Windisch (pogovor | prispevki)
22 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 5:
Predvečer tistega dne, ko sem se prvikrat napotil v Ljubljano, je bil zame kakor velika sobota ali sveti večer. Moja otroška mladost ni bila prijazna. Spominjam se do svojega tretjega leta; a če mislim in štejem, naštejem le malo veselih dni. Morda so moje oči prezgodaj izpregledale, je moje srce prezgodaj dozorelo, tako da sem videl in občutil trpljenje že v tistem času, ko sije drugim še sama brezmadežna pomlad. Zgodaj sem ugledal materine solze in zgodaj sem jih razumel.
Pot v Ljubljano mi je bila kakor potovanje v obljubljeno deželo - iz bridkosti v veselje, iz teme v luč. Zdelo se mi je, da bo kar mahoma konec vseh skrbi, da se bo to oblačno nebo zjasnilo ne samo nad menoj, temveč nad nami vsemi in nad vsemi blagimi ljudmi. Tisto noč dolgo nisem mogel zaspati od samih prijetnih misli; in ko sem zaspal, so bile moje sanje svetle in sladke. Prav nič, niti sence ni bilo v mojem srcu tiste bolečine, ki jo občutijo drugi ob slovesu od rodnega doma in od zgodnje mladosti.
Zjutraj sem se vzdramil zelo rano, še preden je sijalo sonce. Hladno jesensko jutro je bilo, nebo so zastirale goste bele megle.<br /> Kar nakratko sem se poslovil od očeta, od bratov in sester, komaj da sem jih pogledal; kajti mislil sem ves čas le na obljubljeno<br /> deželoobljubljenoo ter sem gledal, govoril in hodil kakor v lepih sanjah. Nikoli mi niso bile noge tako lahke in poskočne, kakor takrat,<br /> ko sva šla z materjo k vozniku, veseljaškemu starcu, ki je vozil vsaki teden po dvakrat v mesto. Napregal je, ko sva prišla.<br /> Na vozu je sedelo že troje žensk s culami in zavoji, nazadnje pa je prisopla še četrta. »Prostora je za deset ljudi<br /> in več!« je rekel voznikjek; meni pa se je zdelo, da ga še za štiri ni med vso to ropotijo in brkljarijo, ki je bila<br /> nakopičena med nami; tistačena ženskanska, ki je bila prišla poslednja, je imela pred seboj velik kurnik s čivkajočimi piščanci. Jaz sem<br /> sedel na svojo culo, materi predjo kolenaculena, in sem gledal proti nebu, v tiste bele megle, ki so se počasi bistrile in razmikale.
Voz je majaje in drdraje zavil na belo, široko cesarsko cesto.
»Ali ga v šolo peljete, fanta?« je vprašala ženska mojo mater.
»V šolo!«<br />
»Za gospoda študirat?«<br />
»Bog sam vedi, kako bo in kaj!« je vzdihnila mati.
prijetno se mi je zdelo, da so se menili o meni, ali materin vdih me je užalil. Čemu je rekle: »Bog sam vedi, kako bo in kaj?«<br />
Tudi mi vemo, tud moje srce ve in zaupa, da drži ta pot v samo veselje in prelepo prihodnost.
Ženska je pripovedovala:
»Veliko jih je, ki so imeli srečo in so dandanašnji že veliki gospodje. Župnik na zaplani je bil bajtarjev sin; en sam groš je imela mati, ko sta šla peš v Ljubljano, pet ur hoda... Šolanje je kakor Amerika - ali visoko navzgor, ali globoko nizdol. Poglejte Bajtovega: zašolal in zapravil je očetov grunt in sestrino doto, pa kaj je? Ljudem spotika in sebi sramota... Bog daj srečo vašemu!«
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Črtice_(Cankar_1907-09)«